UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA UPRAVO
Magistrsko delo
PRIMERJAVA USPEŠNOSTI IN UČINKOVITOSTI POSLOVANJA IZBRANIH BOLNIŠNIC
Selima Peternel
Ljubljana, januar 2022
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA UPRAVO
Magistrsko delo
PRIMERJAVA USPEŠNOSTI IN UČINKOVITOSTI POSLOVANJA IZBRANIH BOLNIŠNIC
Kandidatka: Selima Peternel Vpisna številka: 04044760
Študijski program: Magistrski študijski program Management v upravi 2. stopnja Mentor: izr. prof. dr. Primož Pevcin
Ljubljana, januar 2022
IZJAVA O AVTORSTVU MAGISTRSKEGA DELA
Podpisana Selima Peternel, študentka magistrskega študijskega programa Management v upravi 2. stopnja, z vpisano številko 04044760, sem avtorica magistrskega dela z naslovom Primerjava uspešnosti in učinkovitosti poslovanja izbranih bolnišnic.
S svojim podpisom zagotavljam, da:
− je predloženo delo izključno rezultat lastnega raziskovalnega dela,
− sem poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v predloženem delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili,
− sem poskrbela, da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni element predloženega dela in je zapisan v skladu s fakultetnimi navodili,
− sem pridobila vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisala v predloženem delu,
− se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerimi so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lasten – kaznivo po zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, UR. List RS, št. 21/95), kršitev pa se sankcionira tudi z ukrepi po pravilnih Univerze v Ljubljani in Fakultete za upravo,
− se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj status na Fakulteti za upravo,
− je elektronska oblika identična s tiskano obliko magistrskega dela ter soglašam z objavo dela v zbirki »Dela FU«.
Magistrsko delo je lektorirala Špela Vidic.
Ljubljana, januar 2022 Podpis avtorice:
POVZETEK
Podjetje je uspešno, če dosega dobre poslovne rezultate, zdravstvene ustanove pa so uspešne, če so prebivalci v državi dovolj zdravi. Uspešnost zdravstvenih ustanov zato ni mogoče natančno izmeriti, saj zdravje ljudi ni izmerljivo. Tudi zdravstvene ustanove morajo doseči učinkovitost, saj brez pozitivnega poslovnega rezultata nobena organizacija ne more poslovati. Slovenski zdravstveni sistem je bil v preteklih letih velikokrat izpostavljen kot sistem, potreben prenove. Glede na nekaj let ponavljajoče se sanacije in varčevanja na tem področju smo se v magistrskem delu odločili problematiko podrobneje pogledati z vidika organizacije, ekonomike in upravljanja. Posebej so nas zanimali tudi sanacijski ukrepi in njihova uspešnost.
Primerjali smo poslovanje dveh po velikosti primerljivih bolnišnic, ki delujeta v različnih državah. Analizirali smo vpliv navedenih dejavnikov na učinkovitost in uspešnost poslovanja.
S kazalniki in primerjalno analizo smo poskusili izmeriti učinkovitost in uspešnost delovanja izbrane slovenske bolnišnice. Ker razen finančnih izkazov, ki govorijo le o ekonomski učinkovitosti, drugih meril v zdravstvu nimamo, smo se odločili za primerjavo med največjo slovensko bolnišnico in primerljivo uspešno dunajsko splošno bolnišnico. Obe bolnišnici sta primerljivi vsaj po skupnem številu zaposlenih in številu bolniških postelj.
Učinkovitost poslovanja javnih zdravstvenih zavodov je odvisna od države, v kateri javni zdravstveni zavod deluje in načina financiranja, od organiziranosti poslovanja in procesa dela znotraj organizacije. Enako velja tudi za bolnišnice. Analiza je med drugim pokazala tudi, da poleg vseh pričakovanih razlik iz naslova sanacije in financiranja lahko ugotovimo tudi razlike v kadrovskem sistemu in posledično organizaciji dela v obeh bolnišnicah.
Z rezultati in ugotovitvami analize smo poskusili nakazati ključna izhodišča za doseganje boljše učinkovitosti in tako po svojih najboljših močeh prispevati k stroki drugih pristopov v managementu. Vsekakor pa bi bilo za izvedbo izboljšav treba izvesti poglobljeno analizo, ki presega vsebino tega magistrskega dela.
Ključne besede: financiranje, javni zdravstveni zavod, učinkovitost, uspešnost, sanacija.
ABSTRACT
COMPARISON OF EFFICIENCY AND PERFORMANCE OF SELECTED HOSPITALS
A company is successful if it achieves good business results, while health facilities are successful if the country’s population is healthy enough. The performance of health facilities can not be really assessed, because population health cannot be accurately measured. However, it is necessary to be aware that without a positive business result, no organization can operate. It has been pointed out many times in recent years that the Slovenian healthcare system is in need of renovation. Given the several years of repeated rehabilitation and savings in this area, it was decided that this master's thesis would look deeper into the organization, economics and management of Slovenian health facilities. I was also particularly interested in remedial measures and their effectiveness.
The financial results of two selected comparable hospitals operating in different countries were compared in order to understand the influence of the above-mentioned factors on the business efficiency and performance of both hospitals.
With indicators and a comparative analysis, I tried to measure the efficiency and performance of the selected Slovenian hospital. Since we have no other criteria in health care than financial statements, which speak only of economic efficiency, I decided to compare the largest Slovenian hospital with the comparable successful Vienna General Hospital. Both hospitals are comparable at least in the number of employees and number of hospital beds.
The efficiency of the operation of public healthcare institutions depends on the country in which the public healthcare institution operates, the method of financing, and the organization of operations and work processes within the organization. The same goes for hospitals. The analysis showed, among other things, that in addition to all the expected differences in terms of rehabilitation and financing, there are also identifiable differences in the personnel profile system and in the organization of work in both hospitals.
With the results and findings of the analysis, I tried to indicate the key starting points for achieving better efficiency and thus do my best to contribute to the field of best approaches in management. But to make improvements, it would be necessary to carry out an in-depth analysis that goes beyond the content of this thesis.
Keywords: financing, public health institution, efficiency, performance, rehabilitation.
KAZALO
IZJAVA O AVTORSTVU MAGISTRSKEGA DELA... iii
POVZETEK ...v
ABSTRACT ... vi
KAZALO ... vii
KAZALO PONAZORITEV ... ix
KAZALO SLIK ... ix
KAZALO TABEL ... ix
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV ... xi
SEZNAM UPORABLJENIH TUJIH KRATIC IN OKRAJŠAV ... xii
1 UVOD ... 1
2 SISTEMI ZDRAVSTVENEGA VARSTVA ... 7
2.1 MODELI ZDRAVSTVENIH SISTEMOV ... 7
2.1.1 Bismarckov model zdravstvenega zavarovanja ... 8
2.1.2 Beveridgov model zdravstvenega zavarovanja ... 9
2.1.3 Semaškov model zdravstvenega zavarovanja ... 10
2.1.4 Tržni model zdravstvenega zavarovanja ... 10
3 FINANCIRANJE ZDRAVSTVENEGA VARSTVA ... 12
3.1 FINANCIRANJE ZDRAVSTVENEGA SISTEMA V SLOVENIJI ... 12
3.1.1 Zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje v Sloveniji ... 13
3.1.2 Organiziranost zdravstvenega sistema v Sloveniji ... 18
3.1.3 Izdatki za zdravstveno varstvo v Sloveniji ... 21
3.2 FINANCIRANJE ZDRAVSTVENEGA SISTEMA V AVSTRIJI ... 29
3.2.1 Zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje v Avstriji ... 30
3.2.2 Organiziranost zdravstvenega sistema v Avstriji ... 30
3.2.3 Izdatki za zdravstveno varstvo v Avstriji ... 33
3.3 PRIMERJAVA FINANCIRANJ ZDRAVSTVENIH SISTEMOV ... 39
4 KAZALNIKI UČINKOVITOSTI IN USPEŠNOSTI V ZDRAVSTVU ... 43
5 PREDSTAVITEV IZBRANIH BOLNIŠNIC ... 49
5.1 PREDSTAVITEV UKC LJUBLJANA ... 49
5.1.1 Poslanstvo in vizija UKC……….50
5.2 PREDSTAVITEV SPLOŠNE BOLNIŠNICE AKH DUNAJ ... 51
5.2.1 Poslanstvo in vizija AKH ... 53
5.3 PRIMERJAVA FINANČNIH IZKAZOV IZBRANIH BOLNIŠNIC ... 53
6 PRIMERJAVA KAZALNIKOV IZBRANIH BOLNIŠNIC ... 55
6.1 PRIMERJAVA KAZALNIKOV USPEŠNOSTI BOLNIŠNIC ... 55
6.2 PRIMERJAVA KAZALNIKOV UČINKOVITOSTI BOLNIŠNIC ... 59
7 VPLIV SANACIJE NA UČINKOVITOST IN USPEŠNOST SLOVENSKIH BOLNIŠNIC ... 63
7.1 POTEK SANACIJE ... 64
7.2 REZULTATI SANACIJE ... 68
8 PREVERITEV HIPOTEZ IN PRISPEVEK DELA K STROKI ... 70
9 ZAKLJUČEK ... 75
LITERATURA IN VIRI ... 78
KAZALO PONAZORITEV
KAZALO SLIK
Slika 1: Delež javnih in zasebnih virov v Sloveniji ... 22
Slika 2: Delež zasebnih izdatkov v Sloveniji ... 23
Slika 3: Porast tekočih izdatkov za zdravstvo od leta 2014 do 2019 (v mio EUR) ... 23
Slika 4: Struktura prihodkov za financiranje zdravstvenega varstva v letu 2018 ... 24
Slika 5: Deleži izdatkov za zdravstveno varstvo po namenih/storitvah v letu 2018 ... 26
Slika 6: Tekoči izdatki za zdravstveno varstvo po dejavnosti v letu 2018 ... 27
Slika 8: Delež javnih in zasebnih virov za leto 2018 ... 34
Slika 9: Delež zasebnih izdatkov v Avstriji ... 34
Slika 10: Skupni, javni in zasebni izdatki za zdravstvo v Avstriji od leta 2014 do 2019 (v mio EUR) ... 35
Slika 11: Razmerja med deleži glede na vire v % ... 36
Slika 11: Izdatki za zdravstvo v državah EU in Sloveniji na prebivalca po PPP (v €) v letu 2015 ... 41
Slika 13: Število zdravnikov na 100.000 prebivalcev v EU ... 59
Slika 14: Primerjava starostnikov po državah EU v letu 2010 ... 61
Slika 15: Primerjava starostnikov po državah EU v letu 2017 ... 62
Slika 16: Prihodki, odhodki in izkaz poslovanja UKCL od leta 2007 do 2019 ... 65
Slika 17: Razlika med prihodki in odhodki UKC od leta 2007 do 2019 ... 66
Slika 18: Učinkovitost zdravstvenega sistema evropskih držav ... 73
KAZALO TABEL
Tabela 1: Merila za razvrščanje sistemov v modele ... 8Tabela 2: Glavarski količniki ... 20
Tabela 3: Količniki za obračun storitev ... 21
Tabela 4: Izdatki za zdravstveno varstvo po namenih in virih financiranja v letu 2018 ... 25
Tabela 5: Izdatki za zdravstvo po namenu/storitvah v letu 2018 ... 26
Tabela 6: Izdatki za zdravstvo po dejavnostih v letu 2018 ... 27
Tabela 7: Tekoči izdatki za zdravstveno varstvo po dejavnosti izvajalcev in virih financiranja v letu 2018 ... 28
Tabela 8: Odhodki za zdravje v Avstriji v letu 2018 ... 33
Tabela 9: Izdatki za zdravstvo po dejavnostih v Avstriji v letu 2018 ... 35
Tabela 10: Zdravstveni izdatki po skupinah računov v letih od 2014 do 2019 ... 36
Tabela 11: Primerjava kazalnikov UKC Ljubljana in AKH Dunaj za leti 2018 in 2019 ... 54
Tabela 12: Inputi uspešnosti ... 56
Tabela 13: Outputi uspešnosti ... 58
Tabela 14: Finančni kazalniki ... 60
Tabela 15: Finančni učinki sanacije bolnišnic, ki so dosegle izgubo v 2018 ... 68
Tabela 16: Kazalniki uspešnosti UKC ... 71
Tabela 17: Kazalniki učinkovitosti UKC ... 72
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV
ABO Akutna bolnišnična obravnava AZN Agencija za zavarovalni nadzor BDP Bruto družbeni proizvod CT Računalniška topografija CVZ Center za krepitev zdravja
DEA Metodologija za ocenjevanje učinkovitosti HP Dejavnosti ponudnikov zdravstvenih storitev IVZ Institut varnosti in zdravja
KIKKB Diagnostične metode testiranja droge
MR Magnetna resonanca
MZ Ministrstvo za zdravje
NIJZ Nacionalni institut za javno zdravje OZZ Obvezno zdravstveno zavarovanje PZZ Prostovoljno zdravstveno zavarovanje
ReNPZV Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva RS Republika Slovenija
SAD Ambulantne storitve
SPP Indeks za izračun skupin primerljivih primerov SURS Statistični urad Republike Slovenije
UKC Univerzitetni klinični center Ljubljana UL RS Uradni list Republike Slovenije ZArbit Zakon o arbitraži
ZIUFSZZ Zakon o interventnih ukrepih za zagotovitev finančne stabilnosti javnih zdravstvenih zavodov
ZPDZC Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno
ZZ Zakon o zavodih
ZZVZZ Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ZZZS Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije
SEZNAM UPORABLJENIH TUJIH KRATIC IN OKRAJŠAV
OECD Organisation for Economic Co-operation and Development DRG Diagnostic related groups
EU 28 European Union
HMOs Health Maintenance Organisations PPOs Preferred Provider Organisations NHS National health service
EC European Commission
AKH Allgemeines Krankenhaus der Stadt Wien
1 UVOD
Zdravje je naša največja vrednota. Za ohranjanje zdravje se moramo truditi primerno skrbeti zase in za svoje bližnje ter se obnašati odgovorno in preventivno. Ker se vsakemu od nas lahko vendarle zgodi, da zbolimo, je zelo pomembno, da imamo javni zdravstveni sistem urejen in učinkovit, vsem enako dostopen in uspešen pri svojem poslanstvu. Za ugotavljanje uspešnosti poslovanja javnega zdravstva sta zelo pomembni količina opravljenih storitev in kakovostna obravnava poslovanja. Javni zdravstveni zavodi morajo vzpostaviti racionalni vzdržni sistem, ki ne zmanjšuje kakovosti storitev in hkrati pozitivno vpliva na stroške storitev. V Sloveniji v zdravstveno blagajno prispevamo vsi, kar pomeni, da morajo biti zdravstvene storitve vsem, ki jih potrebujejo, na voljo pri rednem vzdrževanju zdravja in ko potrebujejo zelo drage posege ali operacije.
Zdravstveni zavodi kot nosilci javnega zdravstvenega sistema so neprofitne organizacije in so usmerjane k uravnoteženemu poslovanju ob sočasni zadostni kakovostni in varni zdravstveni obravnavi. Cilj javnih zdravstvenih zavodov je zaradi odsotnosti privatnega lastništva praviloma manj usmerjen v ustvarjanje dobička, kot zasebni zdravstveni zavodi, je pa treba narediti vse potrebno, da je nemoteno in uspešno poslovanje javnih zdravstvenih zavodov zagotovljeno. Eden od pogojev zagotavljanja uspešnosti javnega zdravstva je tudi učinkovito poslovanje. Z učinkovitim izvajanjem storitev javni zavodi lahko vplivajo na optimizacijo stroškov, s katerimi so doseženi zastavljeni cilji (Trojer, 2009, str.
1). Kako uspešno deluje javni zdravstveni zavod, je povezano tudi z uresničevanjem poslanstva, vizije in načina zadovoljevanja potreb uporabnikov (Kavčič, 2005, str. 7).
Za merjenje učinkovitosti v javnih zdravstvenih zavodih je v Sloveniji Ministrstvo za zdravje (MZ v nadaljevanju) pripravilo kazalnike, s katerimi merimo in ocenjujemo različne vidike izvajanja zdravstvenih storitev. Kazalniki so pripravljeni z vidika primerjalne učinkovitosti, produktivnosti, kakovosti opravljenih storitev in ekonomične porabe javnih sredstev.
Bonča-Došenović (2010, str. 2) razlaga, da je poslovanje učinkovito takrat, ko z razpoložljivimi sredstvi opravimo čim več storitev. Za obvladovanje zdravstvenih izzivov potrebujemo vedno nova znanja in sodobnejše tehnologije, te pa povečujejo stroške zdravljenja. Javni zdravstveni zavodi morajo zato zelo premišljeno porabiti finančna sredstva in imeti dobro vzpostavljen sistem spremljanja prihodkov in odhodkov ter postopkov izvajanja storitev, da ohranijo ustrezno stopnjo učinkovitosti.
Uspešnost opredelimo kot razmerje med rezultati dela, smotri in cilji organizacije.
Pričakovanja uporabnikov so naslednji pomemben vidik uspešnosti poslovanja in so praviloma vedno višja, kot je napredek v medicini (Vodenik, 2008, str. 4). Z ekonomskega vidika pa o uspešnosti poslovanja govorimo takrat, ko varčno ravnamo z razpoložljivimi viri.
Varčnost v zdravstvu pa lahko pomeni, da kratkoročno ne namenimo dovolj potrebnih virov za ohranitev zdravja pacienta, česar posledice so lahko dolgoročno prav nasprotne od želenih. O uspešnosti poslovanja javnih zdravstvenih zavodov (Kuhar, 2007, str. 35) torej lahko govorimo le takrat, kadar izvajamo kakovostno zdravstveno storitev, kot jo pacient potrebuje, ne glede na porabo sredstev. V zdravstvu torej lahko rečemo, da o uspešnosti poslovanja govorimo takrat, ko uspešno rešujemo zdravstvene težave in dosegamo čim boljše rezultate s čim manj vložki – delamo prave stvari na pravi način, s poudarkom na kakovosti in z minimalnimi možnimi stroški (Prevolnik-Rupel, Marušič & Turk, 2012).
Del uspešne učinkovitosti je tudi obvladovanje stroškov. Obvladovanje stroškov v zdravstvu je zelo kompleksno, saj nanje vpliva veliko dejavnikov, in ker govorimo o storitveni dejavnosti, je vrednotenje inputov in outputov oteženo (Dema, 2009, str. 3). Za učinkovito izvajanje zdravstvenih storitev je na primer zelo pomembno, da imamo vzpostavljen dober sistem financiranja zdravstvenega varstva. Tako kot večina držav ima tudi Slovenija dolgo zgodovinsko zgodbo oblikovanja javnega zdravstvenega varstva. Zgodovinsko je slovenski sistem temeljil na visoki stopnji socialne in zdravstvene varnosti, pravičnosti, solidarnosti in vključenosti celotnega prebivalstva v obvezno zdravstveno zavarovanje. Slovenija je torej država s socialnim zdravstvenim sistemom oziroma partnerskim sistemom zdravstvenega zavarovanja, to je Bismarckovim modelom, o katerem več v nadaljevanju. Finančna sredstva slovenski javni zdravstveni zavodi pridobivajo od Zavoda za zdravstveno zavarovanje, določena sredstva pa tudi od Vlade RS.
V zvezi z učinkovitostjo in financiranjem javnih zdravstvenih sistemov je treba omeniti še globalno finančno krizo, ki je imela velik vpliv tudi na zdravstvene sisteme po svetu in v Sloveniji. Finančna sredstva so bila omejena, hkrati pa se je povečalo povpraševanje po storitvah javnega zdravstva. Zaradi nastale situacije se je povečala tudi dostopnost do javnih storitev, nastale so velike razlike med bogatimi in revnimi. Tako so si bolj premožni lahko privoščili samoplačniške zdravstvene storitve, ostali pa so bili uvrščeni v dolge čakalne vrste. Zaradi staranja populacije, povečanja kroničnih obolenj in uvajanja novih tehnologij lahko pričakujemo, da se bodo javni izdatki v zdravstvo v prihodnosti še povečevali.
S ciljem izboljšanja učinkovitosti in uspešnosti poslovanja zdravstvenih zavodov smo v Sloveniji v preteklosti že izvedli nekaj ukrepov z namenom skrajševanja čakalnih dob in izvajali obsežne sanacijske programe vseh javnih zdravstvenih zavodov. Nadgradili smo preventivne programe, da bi z večjim poudarkom na preventivnem zdravljenju zmanjšali število obolelosti, ki zahtevajo specialistične obravnave, zahtevne diagnostike in drage posege, kjer so čakalne dobe najdaljše. Napotitev na sekundarno in terciarno raven v Sloveniji namreč predstavlja kar tretjino vseh obiskov družinskih zdravnikov, kar je precej več kot v primerljivih evropskih državah (Živec-Kalan & Skačej, 2005, str. 481). Namen ukrepa je bil prispevati k lažji in ustreznejši dostopnosti preventivne obravnave, večji
motiviranosti za obisk preventivne obravnave in širši informiranosti o možnostih vključevanja v preventivne programe. Eden od ukrepov za zmanjšanje čakalnih dob v javnem zdravstvenem sistemu v Sloveniji je bila tudi uvedba posebnih programov za skrajševanje čakalnih dob, ki so postavili merila in časovne omejitve obravnave pacientov.
Sanacijski programi pa so obsegali splošno organiziranost, procese dela in krčenje stroškov.
O sanacijskih programih bomo podrobneje govorili v nadaljevanju magistrskega dela.
Vsi zdravstveni sistemi se kljub naraščanju izdatkov zdravljenja soočajo z omejenostjo virov financiranja. Največji delež izdatkov gre za bolnišnično zdravljenje; nekatere države namenijo iz skupnih sredstev tudi do 60 % sredstev. Bolnišnična dejavnost je organizacijsko in finančno najzahtevnejši del zdravstvenega sistema. V bolnišnicah se za merjenje predvsem učinkovitosti uporabljajo različni kazalniki. Ker je učinkovite kazalnike uspeha v zdravstvu zelo težko določiti, si pri tem pomagamo s primerjavami z drugimi bolnišnicami.
Tako odkrivamo tudi nove priložnosti za izboljšave. V magistrskem delu smo poskušali raziskati in oceniti uspešnost in učinkovitost javnega zdravstvenega sistema na primeru bolnišnic. Ker bolnišnice predstavljajo največji delež javnega zdravstvenega sistema in hkrati pomenijo največji finančni zalogaj za državo, smo se odločili raziskavo izvesti s primerjavo poslovanja, uspešnosti in učinkovitosti največje slovenske bolnišnice s primerljivo avstrijsko bolnišnico.
Največja slovenska bolnišnica je Univerzitetni klinični center v Ljubljani (UKC v nadaljevanju). V UKC-ju pristanejo vsi bolniki, ki jih druge bolnišnice napotijo v specialistično obravnavo, ne glede na stroške zdravljenja in plačila ZZZS-ja. Kot že omenjeno, pa se s problematiko uspešnosti in učinkovitosti javnih zdravstvenih sistemov in financiranjem zdravstvenih storitev soočajo tudi druge države. Za namene in cilje raziskave smo primerjali poslovanje naše največje bolnišnice s po velikosti in številu pacientov primerljivo bolnišnico Allgemeines Krankenhaus der Stadt Wien – Medizinisher Universitatscampus na Dunaju (AKH v nadaljevanju), ki izvaja skoraj enak delovni program kot slovenski UKC. Magistrsko delo torej temelji na primerjavi kazalnikov poslovne uspešnosti in učinkovitosti obeh med seboj primerljivih bolnišnic UKC in AKH. V magistrskem delu bomo uporabili kazalnike, ki bodo pokazali razlike, morebitne prednosti in slabosti obeh bolnišnic.
Nameni magistrskega dela so:
− primerjati in prikazati razlike financiranja zdravstvenih sistemov v Sloveniji in Avstriji,
− primerjati javno objavljene finančne kazalnike obeh izbranih primerljivih javnih zdravstvenih zavodov v Sloveniji in Avstriji in njuno stroškovno učinkovitost,
− analizirati sanacijske ukrepe v izbranem javnem zdravstvenem zavodu v Sloveniji.
Cilji magistrskega dela so:
− ugotoviti podobnosti in razlike, razvidne iz kazalnikov in na osnovi rezultatov ugotoviti, katere razlike bistveno vplivajo na učinkovitost poslovanja obeh javnih zdravstvenih zavodov,
− predlagati izboljšave, ki jih nakazujejo rezultati raziskave,
− oceniti vpliv in uspešnost sanacijskih ukrepov v izbranem javnem zdravstvenem zavodu v Sloveniji.
Glede na predstavljene namene in cilje smo se osredotočili na štiri hipoteze, ki jih želimo preveriti:
Hipoteza 1: Financiranje zdravstvenega sistema v Avstriji je bolj vzdržno in finančno stabilnejše kot v Sloveniji.
Za potrditev hipoteze bomo natančno proučili sisteme financiranje zdravstvenega sistema na splošno in izpostavili prednosti in slabosti financiranja posameznega modela. Uporabili bomo metodo analize in primerjalno metodo. Posebno pozornost bomo namenili modeloma, ki ju uporabljata izbrani državi in razlikam med njima.
Hipoteza 2: Poslovanje bolnišnice AKH je uspešnejše kot poslovanje Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.
Za potrditev hipoteze o uspešnosti poslovanja izbranih bolnišnic se bomo osredotočili na doseganje poslovne oziroma finančne uspešnosti, razlike v kadrovskih zasedbah in v uspešnosti opravljanja dejavnosti. Uporabili bomo primerjalno metodo, podatke bomo pridobili iz letnih poročil izbranih bolnišnic.
Hipoteza 3: Poslovanje bolnišnice AKH je učinkovitejše od poslovanja Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.
Za potrditev hipoteze o učinkovitosti poslovanja izbranih bolnišnic se bomo osredotočili na zdravljenje bolnikov glede na kazalnike učinkovitosti, kot jih predpisuje metodologija.
Uporabili bomo primerjalno metodo, podatke bomo pridobili iz letnih poročil izbranih bolnišnic.
Hipoteza 4: Uspešnost sanacijskih ukrepov za zagotovitev finančne stabilnosti v izbrani bolnišnici je v načrtovanem okviru.
Za potrditev hipoteze bomo opredelili sanacijske ukrepe in analizirali realizacijo načrtovanih sanacijskih ukrepov. Analizirali bomo poročila o izvedbi sanacijskih ukrepov.
Za proučevanje učinkovitosti izvajalcev zdravstvenih storitev smo analizirali različne metodologije. Metodologija podatkovnih ovojnic (DEA v nadaljevanju) je neparametrična
metoda, ki prispeva k izračunu učinkovitosti s predpostavko več različnih inputov in outputov in zahteva več različnih primerjalnih enot v vzorcu, ki ga primerjamo s tipskim. Za pravilno uporabo je treba posamezne kazalnike najprej ovrednotiti in izračunati ponderje.
Pri primerjavi in vrednotenju pa je treba izhajati iz predpostavke, da so izhodiščni pogoji opazovanih v vzorcu dovolj primerljivi. V našem primeru to pomeni, da bi metodologijo DEA lahko uporabili za primerjavo med bolnišnicami znotraj Slovenije, za katere veljajo enaka izhodišča.
Metodologija »benchmarking« ali metoda primerjalnega vrednotenja pa je namenjena merjenju učinkovitosti s primerjavo in iskanjem najboljših v vzorcu. Ne išče samo najboljšega v branži, ampak tudi načine, kako izboljšati poslovanje vključno z inovativnimi pristopi. Njena temeljna naloga je analiza in primerjava značilnosti različnih poslovnih dejavnikov, različnih podjetij. S to metodo lahko izračunamo relativno učinkovitost opazovanih (Jeromel, 2010). Predpostavke obeh bolnišnic so zaradi različne demografske umeščenosti različne. Posamezen isti kazalnik pri obeh izbranih bolnišnicah zato lahko na različne načine vpliva na druge kazalnike in učinkovitost in rezultati kazalnikov niso primerljivi. Naleteli smo na omejitve dostopa do izvirnih podatkov za izračun kazalnikov, zato smo se odločili za uporabo primerjalne metode.
V magistrskem delu bomo uporabili naslednje metode raziskovanja:
− analitičen oziroma spoznavni način proučevanja sestave podatkov, obsega in dinamike podatkov;
− analizo vsebin sekundarnih virov, proučevanje člankov in aktualne strokovne literature izbranega področja;
− analizo vsebin internetnih virov, ki jih bomo uporabili za pridobitev in proučitev podatkov.
Magistrsko delo je sestavljeno iz desetih poglavij. Prvo poglavje vključuje uvod in opredelitev tematike in problematike, namene in cilje ter oblikovanje hipotez in metodologije. V drugem poglavju bomo opisali sisteme in modele zdravstvenega varstva v svetu, ki jih bomo podrobneje razdelali v tretjem poglavju o financiranju zdravstvenih sistemov s poudarkom na Sloveniji in Avstriji. V tem poglavju bomo opisali tudi, kako je organizirano financiranje zdravstvenih sistemov v izbranih državah, kaj spada pod obvezno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje, kaj je partnersko dogovarjanje v Sloveniji in posebej izpostavili problematiko z ZZZS. V nadaljevanju tega poglavja se bomo podrobneje posvetili finančnemu stanju zdravstvenih zavodov v obeh izbranih državah.
Naslednja tri poglavja (četrto, peto in šesto) smo namenili kazalnikom uspešnosti in učinkovitosti, predstavili smo teoretična in splošna izhodišča, popisali metodo primerjalne analize in razloge za izbran način dela. Izdelali bomo primerjalno analizo kazalnikov, izračunanih iz javno objavljenih podatkih izbranih bolnišnic in statističnih rezultatov na
splošno, kot smo si zastavili pri izbiti hipotez. S pomočjo podatkov bomo izračunali kazalnike, s katerimi bomo lahko prikazali prednosti in slabosti obeh izbranih bolnišnic in ugotavljali izhodišča za prenos dobrih praks. Sledi sedmo poglavje, ki bo v celoti namenjeno sanaciji bolnišnic v Sloveniji, seveda s poudarkom na sanaciji UKC Ljubljana. Na koncu tega poglavja bodo predstavljeni tudi rezultati analize sanacije v izbrani slovenski bolnišnici.
Sledijo še preverjanje in argumentiranje rezultatov hipotez, povzetki in ugotovitve ter zaključek.
Že pred raziskavo lahko izhajamo iz osnovnih definicij uspešnosti in dejstva, da bi se morali osredotočiti na izboljšave javnega sistema socialne in zdravstvene varnosti, ki bo dolgoročno tudi finančno vzdržen. Svenšek je leta 1996 (str. 42), navajal, da bi morali izboljšati sistem osnovnega varstva, usmeriti več pozornosti preventivnim programom in krepitvi programov za promocijo zdravja. NIJZ med ključne dejavnike izboljšave v letu 2021 še vedno izpostavlja krepitev osnovne (primarne) ravni zdravstva. Posebno pozornost bi morali nameniti organizaciji dela in procesom ter kadrovskim zmožnostim. Dodatno dejstvo, zaradi katerega lahko v prihodnjih letih pričakujemo bistvene spremembe v zdravstvu, je izbruh epidemije COVID-19 v letu 2020. Posledice v zvezi z učinkovitostjo in financiranjem se bodo razvijale še nekaj let. Kakšen bo vpliv na javni zdravstveni sistem, lahko zaenkrat samo ugibamo, zato smo te podatke za leto 2020 iz raziskave izločili, da ne bi izkrivili ciljev in namenov magistrskega dela.
2 SISTEMI ZDRAVSTVENEGA VARSTVA
Urejenost zdravstvenega sistema v državi je odvisna predvsem od tradicije, kulture, vrednot in političnih značilnosti. Je dinamičen proces, ki se stalno spreminja glede na politične, razvojne spremembe in potrebe pacientov. V evropskih državah v veliki meri prevladuje socialna razsežnost, saj večino zdravstvenih storitev krijeta država in zdravstveno zavarovanje. V letu 2003 (Toth, 2003) se je približno 80 % zdravstva v večini držav financiralo iz javnih finančnih sredstev, 20 % pa iz zasebnih sredstev. V letu 2014 se je po podatkih Eurostat (2015), 33 % zdravstvenih storitev financiralo iz zasebnih sredstev.
Sistem zdravstvenega varstva ureja država, da zaščiti pacienta s strokovnega in finančnega vidika (Česen, 1999). Ključnega pomena je, s kakšnim modelom upravlja država, saj posledice lahko privedejo do velikih negativnih učinkov na zdravje ljudi in gospodarstvo (Gorup, 2016).
2.1 MODELI ZDRAVSTVENIH SISTEMOV
V praksi ne najdemo tipičnih modelov zdravstvenega varstva, ampak so države prevzele dobre prakse in iskale najboljše rešitve. Pri tem, v katere modele lahko uvrstimo določene države, lahko izhajamo iz financiranja zdravstvenega sistema, upravljanja in tega, ali sistem temelji na solidarnostni oziroma vzajemnosti ali pa na pridobitnosti (Toth, 2003).
V Evropi prevladujejo štirje modeli zdravstvenih sistemov, Bismarkov, Beveridgov, Semaškov in tržni ali podjetniški model financiranja.
Tabela 1: Merila za razvrščanje sistemov v modele
Merila\Modeli Bismarckov Beveridgov Semaškov Tržni
(podjetniški) Financiranje prispevki
delodajalcev in drugih zavezancev
davki ter proračuni držav, dežel in lokalnih
skupnosti
državni proračun (samo centralni)
zasebno (zavarovalnice in
zasebniki) Upravljanje samoupravno –
sodelujejo predstavniki delodajalcev in
zavarovanih oseb
državni organi in upravni organi na nižjih ravneh
vlada oziroma ministrstvo za
zdravje
zasebna združenja in
agencije
Sprejemanje odločitev o pravicah
zavarovancev
organi upravljanja bolniških blagajn
(v skladu z zakonom)
državni organi državni organi izključno načelo ponudbe in povpraševanja
Vključenost prebivalstva v sistem
vse prebivalstvo (ponekod
izločene določene
skupine)
vse prebivalstvo vse prebivalstvo ni obveznega zavarovanja
Solidarnost in vzajemnost
absolutna absolutna absolutna ne obstaja
Načrtovanje država in nosilci zavarovanj
država država se ne izvaja,
deluje trg Vir: Toth (2013, str. 148)
Če povzamemo poglavitne značilnosti sistemov, se Bismarckov model financira iz prispevkov delodajalcev, delojemalcev in drugih prispevkov zavezancev, deluje po solidarnostnem načelu, upravljalci pa so predstavniki zavarovancev in izvajalcev. Kjer se odločitve sprejemajo na državni ravni in se sistem financira iz proračuna oziroma davkov, pa lahko rečemo, da gre za Beveridgov sistem zdravstvenega varstva. Države, ki imajo uveden Semaškov model, to so predvsem vzhodnoevropske države, pa razmišljajo o spremembi sistema (Toth, 2003).
2.1.1 Bismarckov model zdravstvenega zavarovanja
Bismarckom model temelji na obveznem javnem zdravstvenem zavarovanju in socialni zdravstveni varnosti vseh prebivalcev. Sredstva zavarovanja se plačujejo eni ali več organizacijam, nosilkam – upravljavkam zdravstvenega zavarovanja. Nemški kancler Otto
von Bismarck je konec 19. stoletja uvedel Bismarckov model. Je prvi zdravstveno- zavarovalniški sistem na svetu. V zakonu je bilo zapisano, katere skupine ljudi so se morale obvezno zavarovati, kdo so nosilci zavarovanj, kakšni so načini financiranja, opredeljena sta bila organizacija in sistem upravljanja. Nosilke zavarovanja so bile bolniške blagajne, zavarovanje pa se je financiralo s plačevanjem prispevkov delodajalcev in delojemalcev.
Bolniške blagajne so določale stopnjo prispevkov, opredeljevale so pravice zavarovanja in skrbele za organizacijo dela. Imele so vse pristojnosti o obsegu pravic zavarovancev, določale so tudi višino prispevne stopnje in skrbele za organizacijo.
Bolniške blagajne so upravljali delodajalci in delojemalci. Tako so skupaj s konsenzom odločali o višini prispevkov, o tem, kakšne pravice bodo imeli zavarovanci in sprejemali odločitve o ostalih zadevah. Prevladovalo je načelo solidarnosti oziroma vzajemnosti.
Delovanje je bilo neprofitno. Osredotočali so se na to, da so imeli oboleli delavci krite stroške zdravljenja in da so prejeli nadomestilo plače v času bolezni. Že takrat so se začeli pogajati s predstavniki združenja izvajalcev (zdravniki, bolnišnice, lekarne) o cenah storitev, plačah in o drugih pogojih izvajanja zdravstvenih storitev. Kar se je obdržalo še danes. Skozi čas so se tako zavarovali še drugi družinski člani, upokojenci, vdove, vojni veterani, kmetje, študentje (Toth, 2003). Države, kjer prevladuje Bismarkov model zdravstvenega zavarovanja, so države EU, ki so poleg Slovenije še Avstrija, Nemčija, Nizozemska, Belgija, Francija in druge (Reid, 2009).
Financiranje Bismarckovega modela temelji na obveznem zdravstvenem zavarovanju za vse zaposlene, ki zavarovanje plačujejo iz rednega dohodka. Običajno ga financirajo zaposleni in delodajalci v določenem odstotku (Bevan idr., 2010). Izvajalcev zdravstvenega zavarovanja je lahko tudi več in so odgovorni za zbiranje premij in plačevanje opravljenih storitev. Bismarckov model temelji na socialni varnosti vsega prebivalstva, kar pomeni, da so tudi brezposelne osebe deležne osnovnih pravic iz zavarovanja, čeprav jih ne plačujejo.
Brezposelne osebe so lahko zavarovane po družinskem članu ali prispevke zanje plačuje država.
2.1.2 Beveridgov model zdravstvenega zavarovanja
Beveridgov model temelji na nacionalnem zdravstvenem varstvu, ki ga prebivalcem zagotovi država. Država predpiše službo, upravitelja zdravstvenega zavarovanja in njegovo financiranje. Zdravstveni delavci so v tem modelu zasebniki, ki imajo pogodbo z državno zdravstveno službo. Model je nastal leta 1948 in je bil najprej vzpostavljen v Veliki Britaniji.
Z razmerami, ki so vladale v tistih časih, so bili ljudje zelo nezadovoljni. Pri delujočih vzajemnih družbah je bila socialno zavarovana le tretjina prebivalstva. Stroške za zdravstvene storitve so si lahko krili iz prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja.
Beveridge je razkril vse slabosti takratnega stanja. Poudaril je, da je treba razširiti programe socialnega varstva tudi za upokojence, nezaposlene in invalide (Benassi, 2010).
Beveridge je bil prepričan, da se z razširitvijo socialnih dobrin in zagotavljanjem zdravstvenih storitev vsemu prebivalstvu posledično lahko izboljšata socialna varnost in zdravstveno stanje ljudi. Zato je takratnemu parlamentu priporočil, da se vzpostavi sistem, ki bo zagotavljal zdravstveno oskrbo vseh prebivalcev in krijte celotnih stroškov zdravljenja.
Odgovornost bi prevzela NHS (National Health Service), ki bi jo organiziral vladni oddelek za zdravstvo. NHS bi predstavljala specifično organizacijo zdravstvenih dejavnosti na vseh ravneh. Financirala bi se iz proračuna oziroma davkov. Parlament pa bi vsako leto določil delež sredstev za zdravstveno varstvo. NHS bi s pridobljeni sredstvi za zdravstveno varstvo financirala zdravstvene storitve in investicije (Toth, 2003). Države z Beveridgovim sistemov so Irska, Islandija, Norveška, Švedska, Finska, Danska, na drugih celinah pa npr. Kostarika, Nikaragva, Tanzanija in nekatere druge (Toth, 2003).
2.1.3 Semaškov model zdravstvenega zavarovanja
Semaškov model je socialističen model zdravstvenega zavarovanja, za katerega sredstva zagotavlja država iz proračuna, brez doplačil prebivalcev. Semaškov model zdravstvenega varstva se je razvil v nekdanji Sovjetski zvezi v prvi polovici 20. stoletja. Ime je dobil po nosilcu ideologije. Zasebna zdravstvena dejavnost je bila prepovedana in ukinjena. Vsi prebivalci so dobili pravico do koriščenja zdravstvenih storitev na račun države. Finančni in drugi viri so bili v rokah oblasti. Pristojnosti in odgovornosti so se sprejemale na najvišji ravni, nižje ravni so le izpolnjevale navodila.
Podobnost Beveridgovega in Semaškovega sistema je v tem, da je podržavljanje zdravstvene varnosti in zdravstvene službe ključ do večjega zadovoljstva ljudi in do izboljšanja zdravja v državi. Kmalu po drugi svetovni vojni so Semaškov model od Sovjetske zveze prevzele vse vzhodnoevropske države, Vietnam, Severna Koreja in Kuba. V vzhodni in srednji Evropi so se v zadnjih letih začele reforme v zdravstvenemu varstvu in so se države začele usmerjati k Bismarckovem sistemu zdravstvenega zavarovanja (Toth, 2003).
2.1.4 Tržni model zdravstvenega zavarovanja
Za tržni model zdravstvenega zavarovanja veljajo pravila ponudbe in povpraševanja. Nosilci zavarovanja so zasebniki, prebivalci se sami odločajo za paket zdravstvenega zavarovanja, ki ga plačujejo. Država pri tem modelu ne nastopa kot regulator. Konec 19. stoletja se je v Združenih državah Amerike vzpostavil tržni oziroma podjetniški model zdravstvenega zavarovanja. V tem času se je v Evropi začelo uveljavljati tržno gospodarstvo, kar pa je vplivalo na razvoj zdravstvenega varstva v Združenih državah Amerike. Veljalo je prepričanje, da je zdravstveno varstvo mogoče uravnavati po istih tržnih zakonitostih, kot to velja za vse ostale gospodarske dejavnosti. Prebivalci, ki niso bili zaposleni oziroma so se znašli v socialni stiski, si niso mogli plačevati stroškov zdravljenja. V ta namen so se začele vzpostavljati prve zavarovalnice.
Eden izmed prvih programov, ki je nastal, se imenuje Medicare in je namenjen starejši populaciji nad 65 let. Zvezni program namenja sredstva proračunu s sredstvi z zbranimi davki. Program omogoča zdravljenje do določenega zneska, razliko mora zavarovanec doplačati ali pa se dodatno zavaruje. Imajo tudi vzpostavljen program Medicaid. Upravljalec programa je država, upravičenci progama pa so osebe, ki prejemajo socialne prejemke. Ta program prav tako ne pokriva celotnih stroškov zdravljenja in tudi ne stroškov za zdravila in zobozdravstvene storitve. Program deloma financira zvezna vlada, deloma pa posamezne zvezne države. Znani sta še dve obliki zavarovanj, HMOs (Health Maintenance Organisations) in PPOs (Preferred Provider Organisations). Ti dve organizaciji imata veliko nižje premije kot ostali komercialni programi.
Javne bolnišnice imajo samo za določene skupine, ki so vojaki in vojaški veterani. Velika večina bolnišnic v Združenih državah Amerike je zasebnih, zdravljenje predstavlja velik finančni izdatek in posledično imajo zelo malo akutnih bolnišnic postelj in prav tako kratko ležalno dobo. Nimajo vzpostavljenega nacionalnega programa za zdravstveno varstvo in zavarovanje in prav tako ne določajo načrta. V drugih sistemih je glavni cilj boljše zdravje ter socialna in zdravstvena varnost, česar pa za tržni sistem ne moremo reči. Glavni cilj je ustvarjanje dobička. Država zagotavlja minimalno zdravstveno varstvo, in to samo socialno šibkim in starejšim nad 65 let.
Skrb za zdravje in zdravljenje je po ameriški miselnosti zadeva posameznika in ne družbe.
Izjema so le vojaki, vojaški veterani in Indijanci v posebnih rezervatih. Večina ameriških prebivalcev je zavarovana pri komercialnih zavarovalnicah, ki pa ne pokrivajo celotnega stroška zdravljenja. Določen znesek je treba neposredno plačati zdravniku oziroma izvajalcu storitev. Zaradi tržno naravnanega sistema Združene države Amerike namenjajo največji odstotek bruto domačega proizvoda, kar pa se ne odraža tudi na zdravstvenem stanu njihovega prebivalstva. Zaradi nezadovoljstva prebivalstva s sistemom, zaradi visokih cen zdravstvenih storitev in nizke socialne in zdravstvene varnosti, se pogosto pojavljajo zahteve po reformi. Leta 1993 je poskusil takratni predsednik Clinton, vendar neuspešno (Toth, 2003), v letu 2012 pa je predsednik Obama prenovil ameriški zdravstveni sistem, ki v ZDA kot zadnjo razvito državo uvedla (skoraj) obvezno zdravstveno zavarovanje.
3 FINANCIRANJE ZDRAVSTVENEGA VARSTVA
Za učinkovito izvajanje zdravstvenih storitev je zelo pomembno, da imamo vzpostavljen dober sistem financiranja zdravstvenega varstva. Financiranje zdravstva pomeni razporeditev sredstev na vse ravni zdravstvene dejavnosti. V prejšnjem poglavju so opisani modeli zdravstvenih sistemov in tudi načini financiranja vsakega sistema. Sistemi zdravstvenega varstva se med seboj razlikujejo po načinu financiranja, organiziranju in upravljanju (Toth, 2003).
V Evropi se večina zdravstvenih sistemov financira iz proračuna (z davki), z obveznimi prispevki za socialno zdravstveno zavarovanje in prispevki (premijami) za prostovoljno zdravstveno varstvo. V večini primerov prevladuje socialno zdravstveno zavarovanje, prostovoljno zavarovanje pa igra dopolnilno vlogo. Dejstvo je, da se večina sistemov financira iz več virov, zato je težko oceniti, kateri od modelov zdravstvenega sistema je najboljši (Mossialos & Dixon, 2002).
V nadaljevanju bomo za preverbo hipoteze 1 natančneje primerjali ureditev financiranja, poslovanja in ureditev javne zdravstvene mreže med Slovenijo in Avstrijo. Obe državi uporabljala isti Bismarckom model, ki pa se kot vsi modeli lahko razlikuje med državami ali v upravljanju, sprejemanju odločitev in v vključenosti prebivalstva. Zanimajo nas razlike med državo Slovenijo in državo Avstrijo, ki morebiti vplivajo na vzdržnost in finančno stabilnost.
3.1 FINANCIRANJE ZDRAVSTVENEGA SISTEMA V SLOVENIJI
Tako kot večina držav ima tudi Slovenija dolgo zgodovinsko zgodbo oblikovanja javnega zdravstvenega varstva. Zgodovinsko je sistem temeljil na visoki stopnji socialne in zdravstvene varnosti, pravičnosti, solidarnosti in vključenosti celotnega prebivalstva v obvezno zdravstveno zavarovanje. Slovenija je država s socialnim zdravstvenim sistemom oziroma s partnerskim sistemom zdravstvenega zavarovanja – Bismarckovim modelom.
Finančna zdravstvena sredstva so razdeljena na javna, zasebna sredstva iz dodatnih prostovoljnih zavarovanj in zasebna sredstva za samozdravljenje. Država Slovenija je z zakonom leta 1992 imenovala enega skupnega nosilca in upravitelja sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja – Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS).
S tem zakonom je bilo tudi opredeljeno, da se lahko v skupni javni zdravstveni sistem vključujejo tudi zasebni izvajalci zdravstvenih storitev in hkrati sistem partnerskega dogovarjanja o določanju obsega, vsebini in cenah javnega zdravstvenega zavarovanja, ki ga upravlja ZZZS. Po sistemu partnerskega dogovarjanja se sprejemajo tudi varčevalni in sanacijski programi, ki jih Slovenija intenzivneje izvaja od leta 2009. Ena od ključnih slabosti
sistema partnerskega dogovarjanja v Sloveniji je, da ne omogoča sprejemanja hitrih odločitev.
Slovenija ima nekaj več kot dva milijona prebivalcev. Povprečna življenjska doba se je v zadnjih desetih letih povečala s 76,2 na 81,2 leta. Velik poudarek je na promociji zdravja in reformi preoblikovanja trdnega sistema obvezne zdravstvene dejavnosti. V pripravi je tudi nov zakon o dolgotrajni oskrbi, ki predvideva 100-odstotno kritje pravic za dolgotrajno oskrbo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (OECD, 2017).
Primerljive severne in vhodne evropske države, kot so na primer Litva, Latvija in Estonija, so opustile sistem z več plačniki, saj so bile slabosti predvsem v razdrobljenosti financiranja in premajhnih zavarovalnih portfeljih po plačnikih (OECD, 2017). Izvajanje in pravno ureditev nadzira Ministrstvo za zdravje, za osnovno zdravstveno varstvo pa so odgovorne občine. V 51. členu Ustave Republike Slovenije je zapisno: »Vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. Zakon določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev. Nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon«.
V zadnjih letih je bilo predlaganih veliko reform za obnovo zdravstvenega sistema, vendar so bile neuspešne ali pa nedokončane. Zadnji večji predlog spremembe je bil odprava dopolnilnega zavarovanja, ki pa ni stopil v veljavo (MZ, 2016).
3.1.1 Zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje v Sloveniji
Krovni zakon, ki ureja zdravstveno varstvo v Sloveniji, je Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUTPG, 91/07, 76/08, 62/10 – ZUPJS, 87/11, 40/12 – ZUJF, 21/13 – ZUTD-A, 91/13, 99/13 – ZUPJS-C, 99/13 – ZSVarPre-C, 111/13 – ZMEPIZ-1, 95/14 – ZUJF-C, 47/15 – ZZSDT, 61/17 – ZUPŠ, 64/17 – ZZDej-K, 36/19, 189/20 – ZFRO, 51/21, 159/21 in 196/21 – ZDOsk).
Zakon, ki je bil sprejet leta 1992, je bil že večkrat posodobljen, nazadnje leta 2019. ZZVZZ iz leta 1992 je določil podlago za sistem obveznega in prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, dovolil privatizacijo zdravstvenih storitev in prenesel številne upravne funkcije na zdravniško in farmacevtsko zbornico, ki sta postala pomembna partnerja v sistemu partnerskega dogovarjanja o določanju obsega, vsebine in cen javnega zdravstvenega zavarovanja. V zakonu je določena ureditev zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, določeni so nosilci družbene skrbi za zdravje, definirana je ureditev odnosov med zdravstvenim zavarovanjem in zdravstvenimi zavodi.
Opredeljeni so obsegi pravic iz zdravstvenega zavarovanja, s katerimi je zagotovljena socialna varnost v primeru poškodb, bolezni, poroda ali smrti. Določene so pravice in obseg iz obveznega in prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, plačilo zdravstvenih storitev,
nadomestilo plače iz osnovnega zdravstvenega zavarovanja, povračilo potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev. Opredeljeni so kriteriji za uveljavitev zdravil na pozitivno in vmesno listo. V 55. členu ZZVZZ je navedeno, da Skupščina ZZZS predlaga Vladi Republike Slovenije stopnjo prispevka, določi pa jo Državni zbor na predlog Vlade Republike Slovenije z zakonom (ZZVZZ, 2019).
Pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (OZZ) so opredeljene v ZZVZZ. V večini imajo vsi državljani RS urejeno zdravstveno zavarovanje, pod pogojem, da plačujejo prispevke oziroma prispevke plačuje drug zavezanec. V ZZVZZ so v 24 točkah opredeljeni kriteriji za ureditev OZZ. V tem členu so tudi opredeljene pravice do zdravstvenih storitev, ki so krite v 100-odstotnem deležu in tudi ostale storitve, ki so krite v 90-, 80-, 70-, 60- in 50-odstotnem deležu. Za storitve, ki niso krite v 100-odstotnem deležu, si zavarovanci lahko uredijo dodatno prostovoljno zdravstveno zavarovanje (PZZ) in v teh primerih je razlika plačana iz PZZ. Osebe, ki nimajo urejenega PZZ, si morajo razliko do polne vrednosti plačati same (ZZVZZ, 2019).
Vsak državljan RS, ki koristi zdravstvene storitve, mora imeti plačano OZZ. Plačilo prispevka je odvisno od zavarovane osnove, ki zavezancu zagotavlja osnovno socialno varnost.
Zavarovalne osnove so zaposlitev, pokojnina, samostojna dejavnost, invalidnine, lastna sredstva, družbene pomoči. V primeru, da slovenski državljan nima nikogar, ki bi ga zavaroval in nima lastnih sredstev, si zavarovanje uredi na matični občini in mu ga plačuje država. Urejenost OZZ se dokazuje s kartico OZZ in z njo se lahko koristijo zdravstvene storitve. Brez kartice OZZ se lahko uveljavljajo zdravstvene storitve samo v nujnih primerih, istovetnost pa se dokazuje z drugim osebnim dokumentom. Za osebe, ki jim je bila opravljena nujna medicinska pomoč in nimajo urejenega OZZ, so sredstva za stroške zdravljena krita iz proračuna RS (ZZVZZ, 2019).
3.1.1.1 Obvezno zdravstveno zavarovanje
Od leta 1992 na podlagi Zakona o ZZVZZ obvezno zdravstveno zavarovanje izvaja ZZZS. Po zakonu ZZVZZ so vsi državljani oziroma vsi, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji oziroma opravljajo pridobitno dejavnost, obvezno zavarovani. Vse zavarovane osebe plačujejo prispevke za zdravstveno dejavnost. Vsaka zavarovana oseba ima plačnika prispevkov za zdravstveno dejavnost. Prispevke lahko plačuje zavarovanec sam, lahko delodajalec, za osebe, ki opravljalo pridobitno, gospodarsko, kmetijsko, športno ali drugo dejavnost, pa jih plačuje občina ali država.
Upokojenci plačujejo prispevke od bruto pokojnine. Za brezposelne plačuje prispevke Zavod za zaposlovanje. Zavarovanci imajo pravico do zdravstvenih storitev in do denarnih prejemkov. Zdravstvene storitve lahko koristijo vse zavarovane osebe, vendar je treba
določene storitve doplačati oziroma se za ta doplačila oseba lahko prostovoljno dodatno zavaruje (Stepan, 1999).
3.1.1.2 Dopolnilno zdravstveno zavarovanje (DZZ)
Dopolnilno zdravstveno zavarovanje (DZZ v nadaljevanju) je bilo uvedeno leta 1993. Že prvo leto se je po DZZ zavarovalo več kot 1,1 milijona prebivalcev. Število zavarovancev je z leti naraščalo, tako da je zdaj dodatno dopolnilno zavarovano skoraj vse prebivalstvo, ki bi moralo brez tega zavarovanja doplačevati zneske v primerih uveljavljanja svojih pravic (Toth, 2003).
DZZ omogoča zavarovanje za storitve, ki niso zajete v OZZ:
− za storitve, ki jih OZZ ne krije v celoti – pomeni, da se zavarovanec lahko zavaruje za razliko do polne vrednosti (te storitve so opredeljene v 23. členu ZZVZZ),
− za storitve, ki pokrivajo večji obseg storitev ali za višji standard (dodatne pravice, ki niso opredeljene v OZZ).
DZZ se izvaja na podlagi zakona ZZVZZ na načelih vzajemnosti in neprofitnosti in ga izvajajo zavarovalnice Generali zavarovalnica d. d. Ljubljana, Triglav zdravstvena zavarovalnica d.
d., Vzajemna zdravstvena zavarovalnica d. v. z (ZZZS), Sava zavarovalnica in druge. Vsi zavarovanci znotraj zavarovalnice in produkta, plačujejo enako premijo. Po ZZVZZ je mogoče izvajati prostovoljno zdravstveno zavarovanje kot dopolnilno, dodatno ali vzporedno zdravstveno zavarovanje, kar je pod nadzorom AZN.
Z OZZ se zavarovanim osebam zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v različnih deležih glede na določena pravila, plačila DZZ pa se delijo na dva tipa:
− dopolnilno zavarovanje, kamor spadajo storitve, ki niso krite iz OZZ,
− dodatno zavarovanje, ki krije stroške nadstandardnih storitev oziroma storitev, ki so v osnovi samoplačniške (Vse bo: v redu, 2021).
Od leta 1992 veljaven sistem socialnega zdravstvenega zavarovanja Bismarckovega tipa v Sloveniji temelji na enem samem nosilcu – zavarovalnici ZZZS. Zavarovanje je univerzalno in temelji na delovnem statusu ali na zakonsko določenem statusu. Ministrstvo za zdravje ima nadzorno vlogo v sistemu, ki se je postopoma decentraliziralo s številnimi nalogami, dodeljenimi različnim deležnikom. Sistem se je preoblikoval v mešan sistem, saj ni bil več izključno financiran iz javnih sredstev, pomembni so postali zasebni viri financiranja (predvsem doplačila in dopolnila zavarovanja). Leta 2014 so ta sredstva dosegla kar 28,6 % celotnih izdatkov za zdravstvo (SURS, 2015).
Značilnost slovenskega zdravstvenega sistema je tudi, da narašča delež zasebnih ponudnikov, zlati v primarnem in specialističnem zdravstvenem varstvu. To posledično vpliva na vedno bolj zapletene pogodbene dogovore, saj je privatizacija povezana z
razdrobljenostjo ponudbe. Večino zdravstvene oskrbe še vedno izvajajo javne zdravstvene bolnišnice in javni zdravstveni zavodi, ki so v občinski lasti. Država ima prek zakonodajnih in izvršilnih organov, kot so ministrstva, državne agencije in uradi, upravne in regulativne funkcije. Sprejema zakone in podzakonske akte, skupaj z izvedbenimi standardi in drugimi mehanizmi za zagotavljanje preprečevanja nalezljivih bolezni, zdravju prijaznega okolja ter zaščite in zdravja na delovnem mestu.
Država določa zdravstveno politiko, naloge javnega zdravstvenega varstva, načrtovanja in določanja prioritetnih nalog ter je lastnica in skrbnica javnih zdravstvenih ustanov na sekundarni in terciarni ravni.
V Sloveniji se partnerji, ki so določeni z ZZVZZ, vsako leto dogovorijo o vsebini in programu zdravstvenih storitev ter o sistemu določanja cen. Gre za osem partnerjev, ki o predlogih sprememb odločajo soglasno. Če do soglasja za spremembo ne pride, še naprej velja zadnje sprejeto. Na podlagi pobude enega od partnerjev ali če gre za spremembe splošnih členov, se odločanje o spremembi prenese na arbitražo, za katero podlago najdemo v Zakonu o arbitraži (ZArbit, 2008), zapisana pa je tudi v ZZVZZ (52. člen). V členu 13.2 istega zakona pa je navedeno, da v primeru sprememb splošnih členov MZ posreduje spremembe v arbitražo in odločanje na Vlado RS, kar je v nasprotju z ZArbit. Oba zakona si tako nasprotujeta, v praksi pa se od leta 2009 uporabljajo določila ZZVZZ, kar je po mnenju pravne stroke sporno (Slokan, 2012, v Ulčar-Šumčić, 2017).
Partnerji v odločanju so:
− Ministrstvo za zdravje RS,
− Zdravniška zbornica RS,
− Združenje zdravstvenih zavodov,
− Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije,
− Lekarniška zbornica Slovenije,
− Skupnost slovenskih naravnih zdravilišč,
− Skupnost socialnih zavodov Slovenije,
− Skupnost organizacij za usposabljanje.
Dogovorijo se o programih in vsebini:
− osnovnih zdravstvenih storitev,
− specialističnih zdravstvenih storitev,
− bolnišničnih zdravstvenih storitev,
− zdraviliške dejavnosti,
− lekarniške dejavnosti,
− dejavnosti javnih zavodov.
Partnerji vsako leto oblikujejo program zdravstvenih storitev za državo, izhodišča za oblikovanje cen in standarde zdravstvenih storitev. Na podlagi soglasno sprejetih sklepov in odločitve Vlade RS nastane podlaga za sklenitev pogodbe med ZZZS in izvajalci zdravstvenih storitev. Na področju zdravstva imata v Sloveniji poleg nalog partnerjev pomembne dodatne naloge še Ministrstvo za zdravje in Zdravstveni svet.
MZ pripravlja zakonodaje o zdravstvenem varstvu in varovanju zdravja na primarni, sekundarni in terciarni ravni. Spremlja javno zdravje, razvija in izvaja programe za promocijo zdravja in spodbuja zdravstveno vzgojo ljudi. Skrbi za izvajanje mednarodnih sporazumov o socialni varnosti in razvoju strateških načrtov za zdravstveni sistem, kot jih navaja Albreht (2014):
− razvoj politike zdravstvenega zavarovanja (tako obveznega kot prostovoljnega),
− razvoj javno-zasebnega financiranja zdravstvenega varstva,
− razvoj načrtovanj in upravljanja javnih zdravstvenih ustanov,
− razvoj javnega zdravja in kakovosti oskrbe, vključno s pravicami potrošnikov in racionalno uporabo farmacevtskih izdelkov,
− razvoj izobraževanja zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev.
Zdravstveni svet je bil prvič ustanovljen leta 1992, in sicer za pomoč ministrstvu za načrtovanje in izvajanje nalog. Je poseben svetovalni organ ministrstva za zdravje, ustanovljen za obdobje štirih let. Člane imenuje minister za zdravje, potrdi pa jih parlament.
Mandat Zdravstvenega sveta preneha hkrati s prenehanjem mandata ministra za zdravje.
Svet sestavlja 19 članov iz vrst univerzitetnih profesorjev v različnih kliničnih disciplinah, strokovnjakov na področju zdravstvenega varstva, epidemiologije, upravljanja zdravstvenega varstva in informatike, strokovnjakov za zdravstveno ekonomiko in zdravstveno zavarovanje in en predstavnik civilne družbe. Je najvišji strokovni organ, ki je odgovoren za pregled predlogov za razvoj zdravstvene politike, pa tudi vprašanj v zvezi z etiko in doktrino in opravlja naslednje naloge (Albreht, 2014):
− svetovanje ministru za zdravje o ukrepih in prednostnih nalogah v programih zdravstvenega varstva,
− spremljanje zdravstvenega stanja v državi,
− predlaganje preventivnih programov zdravstvenega varstva,
− predlaganje pobud za zdravstveno izobraževanje in raziskave,
− spremljanje oskrbe s farmacevtskimi izdelki in predlaganje ustreznih ukrepov.
Občine so odgovorne za upravljanje primarne zdravstvene mreže na svojem ozemlju. So lastniki in so odgovorni za kapitalske nalože (Albreht, 2014).
3.1.2 Organiziranost zdravstvenega sistema v Sloveniji
Izbrani osebni zdravnik kot nosilec primarnega zdravstva v Sloveniji in večini držav srednje in vzhodne Evrope predstavlja vratarja (gate keeper) za nadaljnje zdravljenje. Pomeni tudi, da je zavedanje pomembnosti primarnega zdravstva poglavitnega pomena.
V zdravstveni dejavnosti se obravnava bolnikov v osnovi loči na:
− primarno zdravstveno dejavnost,
− specialistično zunajbolnišnično zdravstveno dejavnost,
− bolnišnično obravnavo, ki jo delimo na:
o akutno bolnišnično obravnavo, o neakutno bolnišnično obravnavo.
3.1.2.1 Primarna zdravstvena dejavnost
V primarno zdravstveno dejavnost so vključene splošne ambulante, šolski dispanzerji in dispanzerji za žene. Storitve se izvajalcem plačujejo glede na glavarino in na podlagi opravljenih storitev. Glavarina (ang. capitation) je stroškovno predvidljiva oblika plačevanja zdravstvenih dejavnosti. Izvajalec, npr. osebni zdravnik, v osnovni dejavnosti dobi določen znesek za vsako opredeljeno osebe. Višina glavarine pa je odvisna od spola ali starosti zavarovane osebe (MZ, 2016).
Neglavarinskih dejavnostih splošne zunajbolnišnične dejavnosti ZZZS (2018a) izvajalcem plačuje v pavšalu, po predhodno oddanem pisnem poročilu. V to kategorijo spadajo storitve:
− programi zdravstvene vzgoje,
− šole za starše,
− centri za krepitev zdravja,
− razvojne ambulante,
− centri za prepričevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog,
− preventivni programi (NIJZ (2014) – promocija zdravja),
− nujna medicinska pomoč,
− program za obsojence in pripornike.
3.1.2.2 Specialistična zunajbolnišnična zdravstvena dejavnost
Na podlagi vsakoletnega Splošnega dogovora se tudi za te storitve uskladijo načrt storitev, pogoji in načini financiranja. Te storitve se ZZZS-ju obračunavajo po točkah in na podlagi opravljenih prvih pregledov. Izjeme so storitve, ki niso plačane po točkah:
− storitve dermatologije,
− storitve revmatologije,
− dializ (storitev z dogovorjeno ceno),
− radioterapije,
− preiskave z magnetno resonanco in računalniško tomografijo,
− določeni posegi (npr. določene operacije, aplikacija zdravil itd.) .
Zgoraj naštete storitve ZZZS izvajalcem plačuje na podlagi kolektivne cene. Stroški laboratorijskih storitev v specialistični zunajbolnišnični dejavnosti so zajeti v ceno storitev.
Za določena zdravila izvajalci dobijo povrnjena sredstva kot ločeno zaračunljiv material.
Zdravila, za katera so stroški povrnjeni, so zdravila iz seznama A in B in se izvajalcem povrnejo po ceni, ki je določena v Splošnem dogovoru, če cena ni določena, pa po nabavni ceni materiala oziroma dejanskih stroških (ZZZS, 2017).
3.1.2.3 Neakutna bolnišnična obravnava
Neakutna bolnišnična obravnava (NBO) se pogosto začne po končani akutni bolnišnični obravnavi in se začne s sprejemom in končna s premestijo v drugo zdravstveno ustanovo, ki izvaja NBO ali s smrtjo osebe. V neakutni bolnišnični obravnavni se nudi zdravstvena nega, paliativna oskrba ali pa samo podaljšano bolnišnično zdravljenje (ZZZS, 2018a).
Neakutna bolnišnična obravnava se izvajalcu obračunava na podlagi števila dni medicinske oskrbe. V letu 2018 je bolnišnični oskrbni dan za zdravstveno nego in paliativno oskrbo ZZZS ovrednotil s ceno 80,81 EUR, za podaljšano bolnišnično zdravljenje pa s ceno 88,88 EUR. V ceno so vključeni stroški dela, materialni stroški in stroški amortizacije (ZZZS, 2018b).
3.1.2.4 Akutna bolnišnična obravnava
Akutna bolnišnična obravnava (ABO) se nanaša na celotno akutno zdravstveno oskrbo v bolnišnici od opazovanja, diagnostike in zdravljenja. Začne se s sprejemom v bolnišnico in konča z odpustom oziroma premestitvijo v drugo bolnišnico ali z odpustom domov, v najslabšem primeru pa tudi s smrtjo (IVZ RS, 2016, str. 11). Vrste bolnišničnih obravnav ločimo na dnevne in dolgotrajne obravnave.
Leta 2004 je bilo v Sloveniji uvedeno plačevanje akutne bolnišnice obravnave (ABO) po skupinah primerljivih primerov (SPP). SPP se glede na opravljene posege in diagnoze razvrsti v določeno skupino SPP-jev, ki so ovrednoteni z določeno utežjo (od 0,17 do 39,38 uteži).
Cena ene uteži je določena na podlagi kalkulacije in se revidira v skladu z novimi izračuni.
Za terciarne ustanovne pa je v ceno vključen še dodatek za terciar. V SPP niso vključene storitve (Zupanc, 2008):
− osnova dejavnost (dispanzer za žene, fizioterapija razvojna ambulanta),
− specialistična ambulanta dejavnost,
− dialize,
− psihiatrična dejavnost,
− neakutna bolnišnica dejavnost,
− bolnišnična obravnava zdravih novorojenčkov,
− bolnišnična obravnava invalidne mladine,
− rehabilitacijska obravnava,
− spremstvo oseb na bolnišnični obravnavi in doječe matere,
− obravnava klinično mrtvih darovalcev organov,
− transplantacije.
V Sloveniji je zdravstveno varstvo organizirano na treh ravneh (Toth, 2012b, str. 92–93):
− primarna raven,
− sekundarna raven,
− terciarna raven.
Primarno zdravstvo v Sloveniji izvajajo zdravstveni domovi. Na tej ravni je zaposlenih približno 60 odstotkov vseh zdravnikov. Kalkulantovi elementi za normative določajo kadrovske podlage. Financiranje storitev poteka na podlagi pogajanja med izvajalci in ZZZS, ki vsako leto sklenejo Splošne dogovore in Finančni načrt (Toth, 2012a). ZZZS izvajalcem določi število programov (en program, en tim), potem se določi vrednost programov, ki se razlikuje med zdravniki družinske medicine, pediatri in ginekologi. Všteta vrednost programa za tim vključuje stroške plač, povprečne stroške objektov, opreme, laboratorijskih testov, zavarovanja, čiščenja itd. Primarna zdravstvena raven se financira iz glavarine in plačila storitev. Število glavarskih količnikov je odvisno od števila in starosti opredeljenih zdravnikov.
Glede na starost so po Quentinu (2015) opredeljeni naslednji glavarski količniki:
Tabela 2: Glavarski količniki
Starost Glavarski količniki
do 1. leta, 3,0
od 1. do 6,99. leta, 1,9
od 7. do 18,99. leta, 0,9
od 1.9 do 49,99. leta, 0,8
od 50. do 64,99. leta, 1,4
od 6.5 do 74,99. leta, 2,2
od 75. leta dalje 3,0
Vir: Quentin (2015, str. 56)
Za vsako opredeljeno osebo se dodeli glavarski količnik. Na podlagi vsote vseh glavarskih količnikov opredeljenih oseb se določi višina programa za plačilo glavarine in storitev.
Storitve se obračunavajo v količnikih, na podlagi standardov za ambulanto družinske medicine iz splošnega dogovora, ki vključuje storitve:
Tabela 3: Količniki za obračun storitev
Storitev Količnik
Kratek obisk 1,5
Prva kurativna obravnava 3,6
Kontrolni pregled 2,3
Celovita ocena 2,8
Vir: Quentin (2015, str. 56)
Cena enega količnika je odvisna od skupne vrednosti letnega programa. V času priprave magistrskega dela je bila vrednost enega količnika med 2,50 in 30,00 EUR.
Nekaj manj kot 50 odstotkov celotnega prihodka predstavljajo prihodki storitev, ki pa jih izvajalci zlahka dosežejo. Kritične točke financiranja glavarskih količnikov ne temeljijo na trenutnem koriščenju ali na podlagi dejanskih stroškov, količniki za starostnike, starejše od 75 let, so enako ovrednoteni kot za otroke od 1. leta do 3. leta. Količniki za starejše od 75 let pa so prenizki, kot povzema Quentin (2015, str. 57).
Sekundarno in terciarno raven predstavljajo specialistične ambulante in bolnišnice.
Financiranje bolnišnične obravnave se ureja z vsakoletnim Splošnim dogovorom. Splošni dogovor je rezultat partnerskih pogajanj, ki predstavljajo pravno podlago za sklepanje pogodb z javnimi zdravstvenimi zavodi in zasebniki (ZZZS, 2017). V Splošnem dogovoru je določen načrt bolnišničnih obravnav in tudi načini financiranja. Bolnišnične obravnave se obračunavajo v različnih enotah, to je indeks SPP, ki se obračuna v utežeh glede na skupine primerljivih primerov, prevod angleškega izraza Diagnosis Related Groups – DRG, ki se je začel uporabljati v ZDA. Pomeni način razvrščanja bolnikov v skupine, za katere porabimo podobno količino virov, podlaga za razvrščanje pa so bile opravljene statistične analize kliničnih podatkov in podatkov o porabi virov. SPP tako vsebuje medicinske in ekonomske značilnosti. Razvil se je v 80. letih zaradi vedno višjih stroškov zdravljenja in po drugi strani krčenja zdravstvenih proračunov. Na podlagi statističnih izračunov je izračunana tudi osnova cena posameznega primera zdravljenja, s katero izvajalec svoje delo obračuna plačniku (IVZ RS, 2016).
3.1.3 Izdatki za zdravstveno varstvo v Sloveniji
Kot že omenjeno, imamo v Sloveniji obvezno socialno zavarovanje, ki ga upravlja en plačnik, to je Zavod za zdravstveno zavarovanje. Večina prebivalcev ima urejeno OZZ. Dopolnilno prostovoljno zdravstveno zavarovanje pa ima približno 95 % odraslega prebivalstva (OECD, 2017). Zdravstveni sistem se v večini financira iz prispevkov plač in spada med tiste v EU, ki se najhitreje starajo.
V Sloveniji je zdravstveni sistem urejen tako, da ima ministrstvo za zdravje »škarje in platno« za izvajanje in urejanje zdravstvenega sistema, zakonodajno vlogo in načrtovanje zdravstva. Država ima v lasti večino bolnišničnih, ambulantnih in terciarnih dejavnosti (OECD, 2017). Za leto 2018 so skupni tekoči izdatki brez investicij v deležu BDP znašali 8,3 BDP (SURS, 2018). Delež javnih virov je znašal 72,9 %, delež zasebnih virov pa 27,1 % (SURS, 2018), kot je razvidno s slike 1:
Slika 1: Delež javnih in zasebnih virov v Sloveniji
Vir: SURS (2018)
Iz zasebnih virov se na letni ravni zdravstvu namenja nekoliko manj kot tretjina vseh sredstev za financiranje zdravstvenega varstva (NIJZ, 2018, str. 3).
Razporeditev zasebnih virov, ki hkrati pomenijo zasebne izdatke za vire, je razvidna s slike 2. Največji delež zasebnih izdatkov iz zasebnih virov tako predstavlja delež prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj, to je 52 %, sledijo izdatki gospodinjstev – 44 %. Bistveno manjši delež prispevajo družbe – približno 4 % in neprofitne organizacije – le 0,4 % deleža (SURS, 2018).
