R AZVOJ SOCIOPRAGMATIČNIH SPRETNOSTI PRI OTROCIH OD 12. DO 36. MESECA

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

LOGOPEDIJA IN SURDOPEDAGOGIKA

S ^AŠA O ^STRUH

R AZVOJ SOCIOPRAGMATIČNIH SPRETNOSTI PRI OTROCIH OD 12. DO 36. MESECA

M AGISTRSKO DELO

L

, 2015

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

LOGOPEDIJA IN SURDOPEDAGOGIKA

S AŠA O STRUH

R AZVOJ SOCIOPRAGMATIČNIH SPRETNOSTI PRI OTROCIH OD 12. DO 36. MESECA

M AGISTRSKO DELO

M

:

DR

. M

O

D

L

, 2015

Zahvala

Zahvaljujem se mentorici dr. Martini Ozbič za strokovne nasvete in vodenje med pisanjem magistrskega dela.

Prav tako se zahvaljujem vsem staršem otrok, ki so omogočili mojo raziskavo, in celjskim vrtcem za sodelovanje.

Hvala tudi mentoricama iz prakse za vso znanje in dragocene izkušnje, ki sta jih delili z mano.

Iskrena hvala tudi mojim domačim in tebi, Matija, za podporo v času študija in pri pisanju magistrskega dela.

POVZETEK

Komunikacija je ena izmed osnovnih sposobnosti, ki so potrebne za življenje in jo mora človek razviti že v zgodnjem otroškem obdobju. Sposobnost komuniciranja je odvisna tudi od sociopragmatičnih spretnosti, ki so za otroka in njegovo komunikacijo zelo pomembne, ker predstavljajo osnovo za učinkovito komunikacijo. Gre za verbalne in neverbalne aktivnosti, saj se otroci lahko sporazumevajo prek gest, gibov in vokalizacije. V magistrskem delu je analiziran razvoj sociopragmatičnih spretnosti otrok od 12. do 36. meseca s celjskega območja. Raziskava je bila narejena na vzorcu 153 otrok. Starši so izpolnili Ocenjevalno lestvico za sociopragmatične spretnosti avtorja Luigija Girolametta (prevod in priredba: Martina Ozbič, Damjana Kogovšek in Barbara Penko).

Raziskava je pokazala, da se sociopragmatični spretnosti, tako asertivnost kot responzivnost, intenzivno razvijata od 12. do 36. meseca starosti. Ugotovili smo, da med deklicami in dečki ni statistično pomembnih razlik v usvajanju sociopragmatičnih spretnosti in da imajo otroci, katerih starše skrbi za njihov razvoj komunikacije, manj razvite sposobnosti asertivnosti in responzivnosti. Ugotovili smo tudi, da je razvoj asertivnosti in responzivnosti večji med 24. in 36.

mesecem kot pa med 12. in 24. mesecem.

Podatki, ki smo jih pridobili, pomembno prispevajo k poznavanju razvoja sociopragmatičnih veščin slovenskih predšolskih otrok in magistrsko delo se tako vključuje v raziskavo o sociopragmatičnih veščinah, ki se odvija na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, kot del širšega mednarodnega raziskovalnega sodelovanja z avtorjem vprašalnika Luigijem Girolamettom.

Instrumentarij za ocenjevanje sociopragmatičnih spretnosti je zanesljiv in veljaven merski instrument, ki nam omogoči zgodnje odkrivanje komunikacijskih težav.

KLJUČNE BESEDE

komunikacija, pragmatika, pragmatični razvoj, pragmatična zmožnost, sociopragmatične spretnosti, predšolski otroci

ABSTRACT

Communication is one of the fundamental abilities needed by humans and which we have to develop in early childhood. The ability to communicate is dependent on sociopragmatic skills, which are very important for children, because they are the foundation to an effective communication. These are verbal and nonverbal activities. Children can communicate with gestures or vocalization. In this master's thesis I am analysing the development of children’s sociopragmatic skills from 12th to 36th month of age from the Celje area. The analysis is based on the sample of 153 children. Parents of those children used a rating scale from Luigi Girolametta (translation and adaptation: Martina Ozbič, Damjana Kogovšek in Barbara Penko) to asses children’s sociopragmatic skills.

The results of the analysis show that sociopragmatic abilities, assertiveness and responsiveness, are intensely developing from 12th to 36th month of age. It shows that there are none important statistical differences between boys and girls in learning of sociopragmatic abilities. Also the children whose parents are worried about their development of communication, have less developed abilities of assertiveness and responsiveness. The development of assertiveness and responsiveness between 24th and 36th month is better than in between 12th and 24th month.

The acquired data will contribute to understanding of sociopragmatic development of Slovenian preschool kids and this master's thesis is included in the research about sociopragmatic skills, which took place at the University of Ljubljana, Faculty of education, as part of an international research collaboration with the author of the rating scale – Luigi Girolametto.

The use of rating scale to assert sociopragmatic skills is a reliable and valid measurement instrument that allows us early detection of communication problems.

KEY WORDS

communication, pragmatics, pragmatics development, pragmatic competence, sociopragmatic skills, preschool children

KAZALO VSEBINE

1. UVOD ... 1

2. KOMUNIKACIJA ... 2

2.1. OPREDELITEVPOJMA ... 2

2.2. OSNOVNIELEMENTIKOMUNICIRANJA ... 2

2.3. VRSTEKOMUNIKACIJE ... 3

2.3.1. VERBALNAKOMUNIKACIJA ... 3

2.3.2. NEVERBALNAKOMUNIKACIJA ... 4

2.4. RAZVOJKOMUNIKACIJEDO3.LETASTAROSTI ... 5

2.4.1. PREDJEZIKOVNOOBDOBJE ... 6

2.4.1.1. PRVI GLASOVI ... 6

2.4.1.2. RAZVOJ RAZUMEVANJA ... 7

2.4.1.3. GESTE IN NEVERBALNE REAKCIJE ... 8

2.4.1.4. ZDRUŽENA POZORNOST IN IZMENJAVA VLOG V POGOVORU ... 10

2.4.1.4.1. ZDRUŽENA POZORNOST ... 10

2.4.1.4.2. IZMENJAVA VLOG V POGOVORU ... 11

2.4.2. JEZIKOVNOOBDOBJE... 12

2.5. DEJAVNIKIGOVORNO-JEZIKOVNEGARAZVOJA ... 16

2.5.1. ZUNANJIDEJAVNIKI ... 17

2.5.1.1. KAKOVOST DRUŽINSKEGA OKOLJA ... 17

2.5.1.2. SOCIALNO-EKONOMSKI STATUS DRUŽINE ... 18

2.5.1.3. VRTEC IN VRSTNIŠKA SKUPINA ... 19

2.5.1.4. VLOGA VZGOJITELJA ... 19

2.5.2. NOTRANJIDEJAVNIKI ... 20

2.5.2.1. BIOLOŠKA OSNOVA (GOVORNI APARAT, ČUTILA) ... 20

2.5.2.2. SPOL ... 21

3. PRAGMATIKA ... 23

3.1. DEFINICIJAPRAGMATIKE ... 23

3.2. ODNOSMEDPRAGMATIKOINOSTALIMIKOMPONENTAMIJEZIKA ... 24

3.3. SPORAZUMEVANJE ... 25

3.4. SESTAVINESOCIALNEPRAGMATIKE ... 26

3.5. RAZVOJPRAGMATIKEDO3.LETASTAROSTI ... 29

3.6. SOCIOPRAGMATIČNESPRETNOSTI ... 34

3.7. TEŽAVEVPRAGMATIKI ... 35

3.7.1. POIMENOVANJEMOTNJESKOZIZGODOVINO ... 37

3.8. OCENJEVANJEPRAGMATIČNIHZMOŽNOSTIOTROKA ... 38

3.8.1. TESTIZAOCENJEVANJEPRAGMATIČNIHZMOŽNOSTIOTROK ... 39

4. EMPIRIČNI DEL ... 42

4.1. OPREDELITEVPROBLEMA ... 42

4.2. CILJIINHIPOTEZE ... 42

4.2.1. CILJI ... 42

4.2.2. HIPOTEZE ... 42

4.3. METODOLOGIJA ... 43

4.3.1. VZOREC ... 43

4.3.2. SPREMENLJIVKEINNJIHOVOVREDNOTENJE ... 45

4.3.3. MERSKIINSTRUMENTARIJ ... 45

4.3.4. STATISTIČNAOBDELAVAPODATKOV ... 47

4.3.5. ZANESLJIVOSTINVELJAVNOSTOCENJEVALNELESTVICEZASOCIOPRAGMATIČNE SPRETNOSTI ... 47

4.3.5.1. ZANESLJIVOST ... 47

4.3.5.2. PREVERJANJE NORMALNOSTI PORAZDELITVE ... 50

4.3.5.3. PREVERJANJE VELJAVNOSTI CELOTNEGA VPRAŠALNIKA ... 50

4.3.6. POSTOPEKZBIRANJAPODATKOV ... 57

4.4. REZULTATIININTERPRETACIJA ... 58

4.4.1. RAZVOJASERTIVNOSTIINRESPONZIVNOSTI ... 58

4.4.2. RAZVOJASERTIVNOSTIINRESPONZIVNOSTIGLEDENASPOL ... 65

4.4.3. RAZVOJASERTIVNOSTIINRESPONZIVNOSTIGLEDENAZASKRBLJENOSTSTARŠEVZARADI OTROKOVEKOMUNIKACIJE ... 68

4.4.4. ANALIZAPROFILOVSOCIOPRAGMATIČNIHSPRETNOSTIGLEDENASTAROSTNAOBDOBJA .... 74

4.4.5. PREVERJANJEHIPOTEZ ... 79

4.4.5.1. HIPOTEZA 1 ... 79

4.4.5.2. HIPOTEZA 2 ... 80

4.4.5.3. HIPOTEZA 3 ... 81

4.4.5.4. HIPOTEZA 4 ... 82

4.4.5.5. HIPOTEZA 5 ... 84

4.4.5.6. HIPOTEZA 6 ... 85

4.4.5.7. HIPOTEZA 7 ... 87

4.4.6. PREGLEDHIPOTEZ ... 88

5. ZAKLJUČEK ... 89

6. VIRI IN LITERATURA ... 92

KAZALO TABEL

TABELA 1: VIDIKI PRAGMATIKE PO ADAMU COXU ... 28

TABELA 2: RAZVOJ PRAGMATIKE OD 0 DO 3 MESECEV, OD 3. DO 6. MESECA IN OD 6. DO 9. MESECA (MAYBLOOM, 2015) ... 30

TABELA 3: RAZVOJ PRAGMATIKE OD 9. DO 18. MESECA (DEWART IN SUMMERS, 1995; LISTEN, LEARN AND TALK, 2005) ... 31

TABELA 4: RAZVOJ PRAGMATIKE OD 18. MESECA DO 3. LETA (BUCKLEY, 2003; DEWART IN SUMMERS, 1995; LISTEN, LEARN AND TALK, 2005; MCLEAN IN MCLEAN, 1999) ... 32

TABELA 5: RAZVOJ PRAGMATIKE OD 3. DO 4. LETA (BUCKLEY, 2003; DEWART IN SUMMERS, 1995; LISTEN, LEARN AND TALK, 2005; MCLEAN IN MCLEAN, 1999) ... 33

TABELA 6: TUJI TESTI ZA OCENJEVANJE PRAGMATIČNIH ZMOŽNOSTI OTROK (NORBURY, 2013; O'NEILL, 2007; RUSSEL IN GRIZZLE, 2008) ... 40

TABELA 7: TESTI ZA OCENJEVANJE PRAGMATIČNIH ZMOŽNOSTI OTROK, KI SO DOSTOPNI V SLOVENIJI ... 41

TABELA 8: HIPOTEZE ... 42

TABELA 9: VZOREC OTROK S CELJSKEGA OBMOČJA... 43

TABELA 10: RAZPOREDITEV VZORCA GLEDE NA STAROSTNE SKUPINE ... 44

TABELA 11: ZASTOPANOST OTROK ROJENIH LETA 2011/2012 (STAROST: 2.–3. LETA) IN ROJENIH LETA 2013/2014 (1.–2. LETA) ... 44

TABELA 12: KLASIFIKACIJA POSTAVK ASERTIVNOSTI... 46

TABELA 13: KLASIFIKACIJA POSTAVK RESPONZIVNOSTI ... 47

TABELA 14: ANALIZA ZANESLJIVOSTI CELOTNEGA VPRAŠALNIKA ... 48

TABELA 15: ANALIZA ZANESLJIVOSTI ZA POSTAVKE ASERTIVNOSTI ... 48

TABELA 16: ANALIZA ZANESLJIVOSTI ZA POSTAVKE RESPONZIVNOSTI ... 48

TABELA 17: ANALIZA ZANESLJIVOSTI VPRAŠALNIKA IN POSAMEZNIH PODLESTVIC DOSEDANJIH RAZISKAV ... 48

TABELA 18: CELOTNA STATISTIČNA ANALIZA VSEH VKLJUČENIH SPREMENLJIVK ... 49

TABELA 19: REZULTATI KOLMOGOROV-SMIRNOVEGA TESTA IN SHAPIRO-WILKOVEGA TESTA ... 50

TABELA 20: KORELACIJSKA MATRIKA ... 51

TABELA 21: KAISER-MEYER-OLKINOV TEST IN BARTLETTOV TEST SFERIČNOSTI ... 52

TABELA 22: KOMUNALITETE SPREMENLJIVK ... 52

TABELA 23: PRIKAZ POJASNJENOSTI VARIANCE KOMPONENT ... 53

TABELA 24: ROTACIJSKA MATRIKA KOMPONENT ... 54

TABELA 25: PRIKAZ REZULTATOV RESPONZIVNOSTI IN ASERTIVNOSTI ... 58

TABELA 26: POVPREČEN REZULTAT RESPONZIVNOSTI IN ASERTIVNOSTI OD 12. DO 36. MESECA ... 59

TABELA 27: POVPREČJE REZULTATOV PRI POSTAVKAH RESPONZIVNOSTI ... 61

TABELA 28: POVPREČJE REZULTATOV PRI POSTAVKAH ASERTIVNOSTI ... 62

TABELA 29: PRIKAZ REZULTATOV RESPONZIVNOSTI IN ASERTIVNOSTI GLEDE NA SPOL ... 65

TABELA 30: PRIKAZ REZULTATOV ASERTIVNOSTI IN RESPONZIVNOSTI GLEDE NA SPOL V STAROSTNIH SKUPINAH ... 66

TABELA 31: ODSTOTEK STARŠEV, KI SO ZASKRBLJENI ZARADI OTROKOVE KOMUNIKACIJE ... 69

TABELA 32: PRIKAZ REZULTATOV ASERTIVNOSTI IN RESPONZIVNOSTI GLEDE NA ZASKRBLJENOST STARŠEV ZARADI OTROKOVE KOMUNIKACIJE GLEDE NA STAROSTNE SKUPINE ... 70

TABELA 33: POVPREČNE VREDNOSTI POSAMEZNIH POSTAVK RESPONZIVNOSTI GLEDE NA

ZASKRBLJENOST STARŠEV ZARADI OTROKOVE KOMUNIKACIJE ... 72

TABELA 34: POVPREČNE VREDNOSTI POSAMEZNIH POSTAVK ASERTIVNOSTI GLEDE NA ZASKRBLJENOST STARŠEV ZARADI OTROKOVE KOMUNIKACIJE ... 72

TABELA 35: ANALIZA URAVNOTEŽENIH IN NEURAVNOTEŽENIH PROFILOV GLEDE NA STAROSTNA OBDOBJA ... 74

TABELA 36: NIVOJI ASERTIVNOSTI IN RESPONZIVNOSTI ... 75

TABELA 37: ZASTOPANOST PROFILOV GLEDE NA NIVOJE PO STAROSTNIH SKUPINAH ... 75

TABELA 38: ZASTOPANOST PROFILOV PRI RESPONZIVNOSTI ... 77

TABELA 39: ZASTOPANOST PROFILOV PRI ASERTIVNOSTI ... 78

TABELA 40: POVPREČNI RANGI ASERTIVNOSTI PO STAROSTNIH SKUPINAH ... 79

TABELA 41: KRUSKAL-WALLISOV TEST RAZLIK ASERTIVNOSTI MED STAROSTNIMI SKUPINAMI ... 79

TABELA 42: POVPREČNI RANGI RESPONZIVNOSTI PRI STAROSTNIH SKUPINAH ... 80

TABELA 43: KRUSKAL-WALLISOV TEST RAZLIK PRI RESPONZIVNOSTI MED STAROSTNIMI SKUPINAMI ... 80

TABELA 44: POVPREČNI RANGI ASERTIVNOSTI MED 1. IN 2. LETOM STAROSTI ... 81

TABELA 45: MANN-WHITNEYJEV U-TEST RAZLIK MED 1. IN 2. LETOM STAROSTI ... 81

TABELA 46: POVPREČNI RANGI ASERTIVNOSTI MED 2. IN 3. LETOM STAROSTI ... 82

TABELA 47: MANN-WHITNEYJEV U-TEST RAZLIK MED 2. IN 3. LETOM STAROSTI ... 82

TABELA 48: POVPREČNI RANGI RESPONZIVNOSTI MED 1. IN 2. LETOM STAROSTI ... 83

TABELA 49: MANN-WHITNEYJEV U-TEST RAZLIK RESPONZIVNOSTI MED 1. IN 2. LETOM STAROSTI .... 83

TABELA 50: POVPREČNI RANGI RESPONZIVNOSTI MED 2. IN 3. LETOM STAROSTI ... 83

TABELA 51: MANN-WHITNEYJEV U-TEST RAZLIK RESPONZIVNOSTI MED 2. IN 3. LETOM STAROSTI .... 84

TABELA 52: PREVERJANJE NORMALNOSTI PORAZDELITVE RAZLIKE MED ASERTIVNOSTJO IN RESPONZIVNOSTJO ... 84

TABELA 53: STATISTIKA ZA ANALIZO RAZLIKE MED ASERTIVNOSTJO IN RESPONZIVNOSTJO PO STAROSTNIH SKUPINAH ... 84

TABELA 54: ANALIZA VARIANCE RAZLIK MED STAROSTNIMI SKUPINAMI MED ASERTIVNOSTJO IN RESPONZIVNOSTJO ... 85

TABELA 55: BONFERRONI DODATNI TEST PREVERJANJA RAZLIK ... 85

TABELA 56: POVPREČNI RANGI ASERTIVNOSTI IN RESPONZIVNOSTI PRI DEČKIH IN DEKLICAH ... 86

TABELA 57: MANN-WHITNEYJEV U-TEST RAZLIK MED DEČKI IN DEKLICAMI PRI SPOSOBNOSTIH ASERTIVNOSTI IN RESPONZIVNOSTI ... 86

TABELA 58: POVPREČNI RANGI ASERTIVNOSTI IN RESPONZIVNOSTI GLEDE NA ZASKRBLJENOST STARŠEV ZARADI OTROKOVE KOMUNIKACIJE ... 87

TABELA 59: MANN-WHITNEYJEV U-TEST RAZLIK MED OTROKI, KATERIH STARŠI SO ZASKRBLJENI, IN MED TISTIMI, KI NISO ... 88

TABELA 60: PREGLED REZULTATOV HIPOTEZ ... 88

KAZALO GRAFOV

GRAF 1: GRAFIČNI PRIKAZ RAZPOREDITEV VZORCA GLEDE NA SPOL ... 43

GRAF 2: GRAFIČNI PRIKAZ STAROSTNIH SKUPIN (PO MESECIH) ... 44

GRAF 3: GRAFIČNI PRIKAZ ZASTOPANOSTI SPOLA PO STAROSTNIH SKUPINAH ... 45

GRAF 4: GRAFIČNI PRIKAZ REZULTATOV ASERTIVNOSTI IN RESPONZIVNOSTI ZA CELOTEN VZOREC ... 59

GRAF 5: GRAFIČNI PRIKAZ REZULTATOV VSEH OTROK NA PODLESTVICAH RESPONZIVNOSTI ... 61

GRAF 6: GRAFIČNI PRIKAZ REZULTATOV VSEH OTROK NA PODLESTVICAH ASERTIVNOSTI ... 62

GRAF 7: PRIKAZ POVPREČNIH REZULTATOV VSEH POSTAVK ASERTIVNOSTI IN RESPONZIVNOSTI ... 64

GRAF 8: GRAFIČNI PRIKAZ REZULTATOV DEČKOV IN DEKLIC NA LESTVICI ASERTIVNOSTI GLEDE NA STAROSTNA OBDOBJA ... 67

GRAF 9: GRAFIČNI PRIKAZ REZULTATOV DEČKOV IN DEKLIC NA LESTVICI RESPONZIVNOSTI GLEDE NA STAROSTNA OBDOBJA ... 67

GRAF 10: GRAFIČNI PRIKAZ REZULTATOV RESPONZIVNOSTI GLEDE NA ZASKRBLJENOST STARŠEV ZARADI OTROKOVE KOMUNIKACIJE ... 71

GRAF 11: GRAFIČNI PRIKAZ REZULTATOV ASERTIVNOSTI GLEDE NA ZASKRBLJENOST STARŠEV ZARADI OTROKOVE KOMUNIKACIJE ... 71

GRAF 12: GRAFIČNI PRIKAZ ANALIZE URAVNOTEŽENIH IN NEURAVNOTEŽENIH PROFILOV SOCIOPRAGMATIČNIH SPRETNOSTI GLEDE NA STAROSTNA OBDOBJA ... 74

GRAF 13: GRAFIČNI PRIKAZ ANALIZE PROFILOV RESPONZIVNOSTI PO STAROSTNIH OBDOBJIH ... 77

GRAF 14: GRAFIČNI PRIKAZ ANALIZE PROFILOV ASERTIVNOSTI PO STAROSTNIH OBDOBJIH ... 78

KAZALO SLIK

SLIKA 2: SHEMATSKI PRIKAZ TREH TEMELJNIH VZORCEV TRIADNE INTERAKCIJE, KI TEMELJIJO NA SKUPNI VEZANI POZORNOSTI (ZUPANČIČ, 2004) ... 10

1. UVOD

Komunikacija je ena izmed temeljnih značilnosti človekove socialne pojavnosti in je sestavni del vsakdanjega življenja. Nihče ne more živeti, ne da bi komuniciral. Človek je že po naravi družbeno bitje in za svoje preživetje potrebuje stik z ljudmi. Spretnosti komuniciranja ne obvladamo vsi enako dobro, vseeno pa predstavlja pomemben del vsakega posameznika in pomemben del njegovega življenja, saj vpliva na naš prosti čas, odnose in zaposlitev (Buckley, 2003; Jelenc, 1998).

Pragmatika je eden izmed vidikov komunikacije. Človeku omogoča, da komunicira primerno glede na socialno okolje (Bonifacio idr., 2007). Ljudje se naučijo komunicirati s svojimi bližnjimi že v prvih letih življenja. Uspešno sporazumevanje med ljudmi ne poteka avtomatično, ampak je odvisno od naših sporazumevalnih zmožnosti. Ni dovolj samo znanje o sintaktični in semantični ravni, pomembno je tudi znanje o tem, kako moramo uporabljati besedni in nebesedni jezik v različnih komunikacijskih situacijah, torej kako dobro obvladamo pragmatično raven komuniciranja (Ule, 2009).

Komunikacija je verbalna in neverbalna, zato se mora otrok naučiti komunicirati tako z verbalnimi kot z neverbalnimi sredstvi. Mora se znati odzvati na komunikacijo in razumeti komunikacijo ostalih ljudi. Sposoben mora biti začeti interakcijo, v primeru nesporazuma popraviti komunikacijo, pomembna pa je tudi sposobnost izmenjave vlog v pogovoru, od poslušalca do govorca. Otrok preide različne faze sporazumevanja. Najprej se sporazumeva predvsem z neverbalnimi sredstvi, s pomočjo katerih izraža neugodje ali zadovoljstvo. Nato ta sredstva uporablja za vzpostavljanje stika in zadovoljevanje potreb ter želja, kasneje pa je to sposoben storiti že z verbalnimi sredstvi. Najprej so ta sredstva nekodirana, nato vse bolj kodirana in na koncu simbolna. Večina otrok pri treh letih že obvlada osnovne strategije za vzpostavljanje komunikacije (Buckley, 2003; Dewart in Summers, 1995).

Zelo pomembne za otrokovo komunikacijo in interakcijo so sociopragmatične veščine oziroma veščine konverzacije. So osnova za učinkovito komunikacijo in omogočajo prevzemanje različnih vlog v krogu interakcije. Asertivnost in responzivnost sta ključnega pomena za dvosmerno verbalno in neverbalno komunikacijo. Asertivnost pomeni verbalno in neverbalno dajanje pobud, izražanje želja, zahtev, responzivnost pa je verbalno in neverbalno odzivanje na pobude iz okolja.

Otroci so v zgodnjem obdobju različni, nekateri so aktivni in izražajo svoje želje, drugi pa pasivni (Ozbič, Penko in Kogovšek, 2011a).

Ocenjevanje sociopragmatičnih spretnosti je zelo pomembno, saj lahko odkrijemo komunikacijske motnje in pravočasno ukrepamo ter pripravimo preventivni program oziroma program intervencije.

2. KOMUNIKACIJA

2.1. OPREDELITEV POJMA

Beseda komunikacija izhaja iz latinskega glagola communicare, kar pomeni opredeliti, sporočiti, narediti nekaj skupno. Beseda nas usmerja v nekaj, kar je aktivno, ima sporočilno vrednost, je dinamično in se pojavlja v medosebnih zvezah (Jelenc, 1998). Komunikacija je tako zelo širok pojav in vsebuje tako procese med ljudmi kot tudi v nas samih (Ule, 2009).

Komunikacija je pojem in aktivnost, s katero se srečujemo vsakodnevno. Gre za proces izmenjave informacij, idej in simbolov med sogovorniki (Owens, 1984). Predstavlja interakcijo med posamezniki. Pri vsaki interakciji prihaja do neke vrste komunikacijskega procesa. Posameznik reagira na znake, ki jih oddaja druga oseba. Sporočila lahko prenašamo s pomočjo različnih simbolov (besed, kretenj, govorice telesa itd.). Komunikacijski proces je sestavljen iz treh komponent, iz osebe, ki pošilja sporočilo, samega sporočila in osebe, ki sporočilo prejme.

Sporočilo tako pošlje ena oseba, druga pa ga sprejme (Buckley, 2003). V procesu se vsi udeleženci tudi sproti prilagajajo drugemu in nadzirajo svoja dejanja.

Komunikacija je proces, s pomočjo katerega ljudje skupno ustvarjamo in upravljamo socialno stvarnost. Je dinamičen proces, ki se dogaja med sporočevalcem in prejemnikom sporočila.

Opišemo jo lahko tudi kot relativen proces, ki ima veliko različnih dejavnosti, zato lahko rečemo, da je večdimenzionalen spekter delovanja in doživljanja ter ne omejena stvarnost (Ule, 2009).

Komunikacija ima tako zunanje kot notranje smotre. Zunanji smotri komunikacije so prenos sporočil med ljudmi, vzpostavljanje in ohranjanje socialnih odnosov oziroma razmerij ter usklajevanje delovanja ljudi med seboj. Notranji smotri pa se nanašajo na ustrezno izražanje komunikacijskih namer oziroma na uspešno sporazumevanje (Ule, 2009).

Definicij, ki opredeljujejo komunikacijo, je veliko. V vseh teorijah pa lahko najdemo določene skupne elemente, kot je proces interakcije oziroma sodelovanja, ki je značilen za človeško bitje in se odvija prek različnih simbolov, je sestavljen iz sporočanja in sprejemanja in je nujno potreben za uspešno življenje, obstoj skupnosti in posameznika (Ucman, 2003).

2.2. OSNOVNI ELEMENTI KOMUNICIRANJA

Osnovne komponente komuniciranja so naslednje (Johnson, 1997, v Vec, 2005):

- oddajnik ali pošiljatelj (oseba, ki sporočilo oblikuje in oddaja);

- sprejemnik ali prejemnik (oseba, ki sporočilo prejme);

- sporočilo (informacije, ki jih želi pošiljatelj prenesti prejemniku);

- komunikacijski kanal (pot, po kateri potuje sporočilo od pošiljatelja do sprejemnika);

- kontekst (situacija, v kateri komunikacija poteka);

- kodiranje (proces pretvorbe misli, čustev, namenov, stališč v takšne znake, za katere predvidevamo, da jih bo druga oseba razumela oziroma dekodirala);

- šum (vsaka motnja v procesu komuniciranja);

- povratna informacija (sporočilo, ki ga oddaja prejemnik informacije nazaj pošiljatelju).

Komunikacijska situacija je sestavljena iz udeležencev, kraja dogajanja, dejavnosti in komunikacijskega dogajanja. Vsi elementi pa so v procesu komunikacije medsebojno povezani (Ule, 2009).

B. Buckley (2003) je zapisala, da so v komunikaciji pomembni naslednji faktorji:

- motivacija za začetek komunikacije;

- kontekst/situacija, v kateri se komunikacija odvija;

- odnos med udeleženci v komunikaciji in njihova vloga v komunikaciji;

- vrsta sporočila oziroma namen komunikacije (zahteve, prošnje, odgovor itd.);

- sposobnost razumeti in uporabljati neverbalna sporočila;

- sposobnost razumeti in uporabljati verbalna sporočila;

- dajanje ustrezne povratne informacije (povratna informacija glede na vsebino in ustrezna neverbalna povratna informacija, kot so gibi telesa).

2.3. VRSTE KOMUNIKACIJE

Obstajajo različni kriteriji, ki opredeljujejo vrste komunikacij. Poznamo tako namerno kot nenamerno in hotno oziroma nehotno komunikacijo. Govorimo lahko tudi o signalni in simbolni komunikaciji, kjer razlikujemo po vrsti znakov, ki jih uporabljamo. Komunikacijo lahko ločimo tudi glede na razdaljo med udeleženci (posredna, neposredna), glede na število sodelujočih (intrapersonalno, interpersonalno, skupinska, množična), na smer sporočila (enosmerno, dvosmerno), na obliko (besedno in nebesedno), če je komunikacija formalna ali neformalna itd.

(Ule, 2009; Vec, 2005).

Komunikacijo lahko delimo tudi glede na sporočilni namen. Govorna dejanja je prvi razvrstil Austin, osnova za vse kasnejše klasifikacije pa predstavlja razvrstitev Searla (1976, v Krajnc Ivič, 2013), ki govorna dejanja deli na pet skupin:

1. prikazovalna/reprezentativna vrsta: sporočevalec posreduje naslovniku neko vrednost;

2. pozivna/direktivna vrsta: sporočevalec da naslovniku vedeti, da ga hoče pripraviti k temu, da bi prevzel določeno mnenje ali udejanjil želeno vedenje ali ga želi od tega odvrniti;

3. zavezovalna/komisivna vrsta: sporočevalec da naslovniku vedeti, da se sam obvezuje, da bo opravil določeno dejanje;

4. povezovalna/ekspresivna vrsta: sporočevalec da naslovniku vedeti, da želi vzpostaviti, ohraniti stik z naslovnikom (izražanje duševnih stanj, doživljanje ob predmetni vsebini);

5. izvršilna/deklarativna vrsta: sporočevalec da naslovniku vedeti, da s sporočilom ustvarja novo stvarnost oziroma povzroča spremembo v dejanskosti.

Najbolj poznana in razumljiva nam je delitev na neverbalno in verbalno komunikacijo.

2.3.1. VERBALNAKOMUNIKACIJA

Verbalna komunikacija poteka prek štirih komunikacijskih dejavnosti: poslušanja, govorjenja, branja in pisanja. Pri verbalni komunikaciji uporabljamo govor in jezik, ki sta osnovni komponenti komuniciranja. V vsakdanji praksi se pojma pogosto prekrivata in uporabljata kot sopomenki.

Termina sta tesno povezana, vendar ne pomenita isto. Vsi ljudje uporabljamo govor, vendar govorimo različne jezike. Vsak jezik je tudi edinstven (Jelenc, 1998). Verbalni jezik je človekov najpomembnejši simbolni sistem. Predstavlja sistem sporočanja, ki velja za določeno družbeno

skupnost in je skupen vsem članom (Ule, 2009). Gre za abstrakten in kompleksen sistem simbolov in pravil, s katerim sporočamo in si izmenjujemo ideje. Sestavljen je iz pravil, ki nas učijo, kaj pomenijo besede, kako tvorimo nove besede, kako postavimo besede skupaj, kakšne kombinacije besed so najbolj primerne v posameznih situacijah itd. Govor pa je motorično-verbalni proces tvorjenja zvokov, besed in povedi. Sestavljen je iz artikulacije, tvorbe samega glasu, tekočnosti govora in ritma (What is Language? What is Speech?, b.d.).

Komuniciranje z uporabo besednega jezika je značilno samo za ljudi in je prisotno v vseh kulturah.

Z besedami izrazimo misli in jih posredujemo drugim (Ucman, 2003).

2.3.2. NEVERBALNAKOMUNIKACIJA

Neverbalna oziroma nebesedna komunikacija pomeni komuniciranje z vsemi oblikami komunikacije, ki niso govorjene oziroma zapisane s pomočjo besednega jezika.

Med neverbalna sredstva komunikacije avtorica M. Ule (2009) šteje:

- glas, objezikovne ali paralingvistične znake;

- pogled;

- izraze obraza;

- kretnje rok, gibe, držo telesa;

- telesno bližino ali razdaljo;

- dotik ali telesni stik in - prostor, teritorialnost.

Govorimo lahko o komuniciranju ob besednem jeziku, saj pogosto uporabljamo čustveno nabite poudarke, krike ali pa ravno nasprotno uporabljamo tišino oziroma sekvence molka med besedami. Molk je pomembna oblika nebesednega komuniciranja. Kljub temu da se neverbalna sredstva pogosto pojavljajo ob besednem jeziku, imajo samostojno komunikacijsko vlogo, ki je nezamenljiva. Razlike med verbalnim in neverbalnim načinom izražanja so prevelike, da bi lahko ena oblika zamenjala drugo. V praksi človek vedno komunicira enovito. Združuje verbalno in neverbalno komunikacijo in šele celota obeh načinov komuniciranja nam daje komunikacijski učinek (Ule, 2009).

Neverbalni signali so bistveni del človekovega reagiranja, saj so vedno navzoči v medosebni izmenjavi in so tudi razvojno prvi v komuniciranju. Telesni gibi, izrazi, drža na telesu nam povedo veliko več o namerah kot naše besede. Te signale tudi težje nadziramo kot pa svoje besede. Veliko nam povedo o odnosih med osebami, o njihovih čustvih, stališčih, namenih in počutju (Ule, 2009).

Ti znaki so lahko podedovani ali posledica socialnega učenja in tako pridobljeni z individualnimi izkušnjami posameznika. Pojavljajo se v zgodnjih fazah razvoja pri človeku, prav tako se pojavljajo tudi pri živalih. Mnogo bolj pa so povezani z učenjem. Velik vpliv ima kultura, saj imajo v različnih kulturah znaki različen pomen, kjer lahko tudi različni gibi izražajo podobne vsebine (Jelenc, 1998).

Neverbalne sposobnosti so tako povezane s kulturo, spolom in osebnostjo. Tako kot pri besednem jeziku govorimo o razumevanju in izražanju, tudi tukaj lahko govorimo o sposobnostih kodiranja in dekodiranja, torej o sposobnostih izražanja prek neverbalne komunikacije in o

sposobnostih prepoznavanja in razumevanja neverbalne komunikacije drugih oseb (Amabady in Rosethal, b.d.).

Tudi znakovni jezik spada pod neverbalno komunikacijo. Gluhe in naglušne osebe se v njem izražajo in optimalno razvijajo. Znakovni jezik nima enake slovnice kot besedni jezik na istem geografskem območju, saj je neodvisen od besednega in se razvija znotraj skupnosti gluhih. Tako kot obstajajo razlike v besednem jeziku znotraj države, obstajajo razlike tudi v znakovnem jeziku (Kaj je znakovni jezik?, b.d.).

Na Sliki 1 so naštete vse oblike nebesedne komunikacije, združene po naslednjih avtorjih: N. Rot, 1982, 1987; O. Hargie in P. Marshall, 1991; V. Rus, 1994; T. Mandić, 1998; M. Argyle, 1994; R.

Dimbleby in G. Burton, 1995 (Vec, 2005).

Slika 1: Oblike nebesedne komunikacije (Vec, 2005)

2.4. RAZVOJ KOMUNIKACIJE DO 3. LETA STAROSTI

Komunikacija je ena izmed osnovnih sposobnosti, ki so potrebne za življenje, in jo mora človek razviti že v zgodnjem otroškem obdobju. Svoje komunikacijske spretnosti razvijamo od rojstva naprej. Razvoj komunikacijskih veščin otroku omogoča, da vstopa v odnose z drugimi in vzpostavi kontrolo nad čustvenim in socialnim svetom. Otrok že v prvih mesecih izkusi čustva, spozna okolje, preizkusi lastno voljo in stvari, ki jih kasneje počnemo celo življenje in nas tudi oblikujejo (Buckley, 2003; Ozbič idr., 2011a).

Otrok se mora naučiti, da komunikacija ni samo govorjenje. Je tudi poslušanje in razumevanje.

Obsega odgovarjanje in izmenjavo z drugimi, torej včasih začenjanje, drugič nadaljevanje pogovora. Naučiti se mora, da lahko s pomočjo verbalne in neverbalne komunikacije zadovoljuje svoje potrebe.

Besedni govorno-jezikovni razvoj se ne začne takrat, ko otrok spregovori prvo besedo, ampak se začne istočasno kot otrokov spoznavni in socialni razvoj – začne se z rojstvom. Obdobje otrokovega razvoja od prvega do tretjega leta starosti je najobčutljivejše obdobje za razvoj besednega in nebesednega jezika oziroma simbolnih sistemov, ki vplivajo na količinske in kakovostne spremembe na spoznavnem področju. Otrok v tem obdobju razvija fleksibilnost in fluentnost mišljenja, tematsko in taksonomsko oblikovanje pojmov ter socialno komunikacijo.

Hiter razvoj govora, rast besednjaka in slovnice so povezani tudi z zgodnjim razvojem možganov in ustvarjanjem novih sinaptičnih povezav, hkrati pa je odvisen tudi od kakovosti in količine spodbud, ki jih je otrok deležen tako v ožjem kot širšem okolju (Marjanovič Umek idr., 2006;

Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj, Sočan in Komidar, 2012).

Ob koncu tretjega leta bo tipičen otrok postal relativno kompetenten socialni partner in se bo do takrat že veliko naučil o svetu, v katerem živi, in spoznal svojo kulturo (McLean in McLean, 1999).

2.4.1. PREDJEZIKOVNOOBDOBJE 2.4.1.1. PRVIGLASOVI

Prvo obdobje v govorno-jezikovnem razvoju je predjezikovno obdobje oziroma pripravljalna, predfonematična doba, ki traja od rojstva otroka in do prve besede. To obdobje se navezuje tako na besedno kot nebesedno komunikacijo. Prvo sredstvo komunikacije novorojenčka je jok. Z jokom sporoča svoje potrebe, se nasmiha in opazuje svet okoli sebe. Glede na otrokove potrebe obstajajo različni načini joka in kričanja. Vsi glasovi na začetku so instinktivni in so posledica otrokovega razpoloženja. Dojenček je tako že od samega začetka zelo družaben in socialen. Ni zgolj pasivno bitje, ki sprejema nego, ampak se aktivno vključuje v svet (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006; Skamlič, 2014).

Najzgodnejša komunikacija med dojenčkom in starši poteka prek telesnega stika. Otrok z dotiki, nežnim božanjem, poljubljanjem dobiva občutek varnosti. To potrebuje, da se dobro počuti in razvije željo po komunikaciji (Skamlič, 2014).

B. Buckley (2003) je zapisala, da obstaja več pomembnih razvojnih stopenj v izgovorjavi glasov.

Začne se z jokom, gruljenjem, sledi bebljanje in izgovorjava po govornem vzorcu.

Poimenovanje razvojnih stopenj v izgovorjavi glasov v literaturi ni enotno. Nekateri avtorji govorijo o bebljanju kot o razvojni stopnji, drugi o bebljanju kot o napačni artikulaciji, kjer je izgovorjava nepopolna in nerazumljiva. Omerza (1972) je zapisal, da je bebljanje najbolj pogosta motnja govora in se kaže v obliki nezmožnosti izreke posameznega glasu, v zamenjavi neobstoječega glasu s tistim, ki obstaja, ali pa v izgovorjavi glasu, čigar kvaliteta ne zadostuje.

Opisal je tudi različne vrste bebljanja (razvojno, delno, povečano in popolno). L. Marjanovič Umek (1990) in B. Buckley (2003) pa sta v svoji literaturi bebljanje navajali kot razvojno stopnjo, zato bomo ta izraz uporabljali tudi v nadaljevanju magistrskega dela.

Prve vokale lahko slišimo že pri treh mesecih, nato pa se začnejo razvijati tudi že soglasniki.

Gruljenje predstavlja posebno obliko komunikacije, gre za odziv na ljudi, ki se z dojenčkom pogovarjajo. Tako nam dojenček sporoča, da je zadovoljen in vesel. Gruljenje opisujejo kot produkcijo glasov, sestavljeno predvsem iz samoglasniških glasov. Ti glasovi nastanejo v okviru

produkcije daljših vokalov kot posledica kontakta mišic zadnjega predela ustne votline in mehkega neba s korenom jezika (Buckley, 2003; Marjanovič Umek idr., 2006).

Bebljanje se razvije okoli šestega meseca in je prva vokalizacija, ki vsebuje nekaj podobnosti z besednim govorom. Označuje ponavljanje istih zlogov, sestavljenih iz vokala in konzonanta (npr.

mama, baba). Sprva je to bebljanje enozložno, sčasoma pa postane tudi večzložno. Stopnja bebljanja nam pokaže pripravljenost otroka na začetek govora (Buckley, 2003). Okoli šestega meseca začne otrok tudi spreminjati jakost, višino in dolžino glasov. Pomembno je tudi obdobje čebljanja, kjer otrok ritmično ponavlja zloge. Pri tem se sprožijo ugodni kinestetični občutki in otrok ponavlja zloge vedno pogosteje. S tem izraža željo po ritmičnosti in ponavljanju. Po čebljanju nastopi obdobje eholalije, kjer gre za posnemanje govora odraslih. Otrok posluša, kaj se dogaja v okolici, in posnema razne šume, naravne zvoke, človeške glasove in tudi mimiko. S posnemanjem človeškega govora postanejo glasovi vedno bolj natančno opredeljeni. Namerno posnemajo glasove, vendar še ne razumejo njihovega pomena. Dojenčki naj bi začeli s posnemanjem govora in jezika iz svojega okolja pri starosti okoli devetih mesecev. V prvem letu starosti pa je to posnemanje izgovorjave glasov že vedno bolj natančno. Otrok s pomočjo naštetih aktivnosti razvija svoj govorni aparat in prevzema vse večji nadzor nad proizvajanjem glasov, hkrati pa sporoča tudi svoje potrebe in čustva (Marjanovič Umek, 1990; Marjanovič Umek idr., 2006).

Pravilen razvoj vokalizacije v predjezikovni fazi je osnova za pravilen razvoj besednega govora in jezika. Delna vokalizacija ima lahko dolgotrajne posledice na razvoju govora in jezika. Za otrokov govorno-jezikovni razvoj, tako besedni kot nebesedni, je v predjezikovnem obdobju zelo pomembna tudi zgodnja komunikacija med odraslo osebo in otrokom (Marjanovič Umek idr., 2006).

2.4.1.2. RAZVOJRAZUMEVANJA

Otrok skozi prve mesece razvoja vsak dan bolje opazuje, posluša, se odziva in se uči človeškega razumevanja. S poslušanjem pridobiva izkušnje in spoznanja. Neverbalna govorica je sprva zanj izrednega pomena, saj se tako uči razumevanja verbalne govorice. Že nekaj minut po rojstvu so se novorojenčki sposobni orientirati k človeškemu glasu, kar pokažejo z izrazi na obrazu.

Govorimo o prirojeni sposobnosti čustvenega »dialoga« z drugo osebo. Novorojenček naj bi tudi na začetku najraje poslušal materni besedni jezik, saj prepozna ritem in intonacijo ter vzorce glasov maternega jezika (Marjanovič Umek idr., 2006).

Približno en mesec po rojstvu je otrok sposoben kategorialnega zaznavanja. Gre za prirojeno sposobnost, ki je univerzalna za otroke iz različnih jezikovnih kultur in okolij. To je ena izmed sposobnosti, ki je pomembna za razvoj razumevanja. Otrok mora usvojiti diskriminacijo človeškega glasu od drugih zvokov okolja, diskriminacijo besednega govora od drugih človeških glasov in diskriminacijo med dvema različnima govorcema. Zaznavanje in prepoznavanje glasov je zelo pomembna faza v besednem jezikovnem razvoju (Marjanovič Umek, 1990; Marjanovič Umek idr., 2006). Zelo pomembno za razumevanje je tudi, da je otrok sposoben kontinuirano valovanje zvoka v govoru ločiti na segmente, kot so zlogi, besede in stavki. Najprej spoznavajo, kako besede zvenijo, šele nato jim pripisujejo pomen (Marjanovič Umek idr., 2006).

Verbalno razumevanje začne razvijati med šestim in dvanajstim mesecem. Sčasoma ustvari povezavo med besedami in gestami v znanih situacijah ali rutinah. Otrok se mora najprej nujno

naučiti konceptov predmetov, akcij, oseb, šele nato lahko povezuje besedo (ime predmeta) s predmetom. Za razumevanje je zelo pomemben tudi kontekst, saj otroku daje dodatne informacije in mu omogoča razumevanje. Devetmesečni otrok razume navodilo, kot je »daj igračo očetu« in je to tudi sposoben narediti. Zmore tudi že ploskati po navodilu ali pri tem posnemati starše. V tem obdobju se že odziva na vprašanja in izpolnjuje preprosta navodila. Pri dvanajstih mesecih že zmore pokazati določene dele telesa, kot so glava, trebuh, noge, nos itd.

Razume preproste fraze, kot so zajtrk, tvoji čevlji, mama, in ostale besede, ki se pogosto pojavljajo v vsakdanjih situacijah, ter besedi da in ne (Buckley, 2003; Levc, 2014).

Tudi slovenska raziskava je pokazala, da se je večina dojenčkov med osmim in devetim mesecem odzvala na svoje ime in na prepoved ne. V povprečju so dojenčki te starosti razumeli nekaj preprostih izjav. Takšni rezultati potrjujejo, da je razumevanje besednega in nebesednega jezika v razvoju pred besednim jezikovnim izražanjem (Marjanovič Umek idr., 2012).

Otrok tako istočasno s posnemanjem besednega in nebesednega jezika okolja razvija slušno dojemanje in tudi razumevanje obeh jezikov. Razumevanje besednega in nebesednega jezika je nujno potrebno, saj ju mora otrok, preden je sposoben uporabljati besedni in nebesedni jezik, najprej razumeti. Razumevanje besednega in nebesednega jezika je nujno potrebno, saj ju mora otrok, preden je sposoben uporabljati besedni in nebesedni jezik, najprej razumeti. Razumevanje enoletnega otroka je veliko večje od njegove produkcije. Otrok naj bi besedo razumel tri do štiri mesece prej, kot jo izgovori. V prvem letu razvija jezik tako na receptivnem kot na ekspresivnem področju. Ponavljajoče situacije in besede, ki jih pogosto starši ponavljajo v enakih in različnih situacijah, se otrokom hitreje in lažje vtisnejo v spomin (Buckley, 2003).

2.4.1.3. GESTEINNEVERBALNEREAKCIJE

Za najzgodnejše sporazumevanje novorojenčka in dojenčka ni potrebno obvladanje besednega jezika. Za sporazumevanje v prvem letu življenja otrok uporablja neverbalna sredstva sporazumevanja. Geste so pomemben del dojenčkove komunikacije. Zelo pomemben del nebesedne komunikacije pri otroku predstavljata očesni stik in nasmeh. Spontani socialni nasmeh se začne pri dojenčkih pojavljati med četrtim in šestim tednom starosti. Očesni kontakt je za kratek čas sposoben vzpostaviti že novorojenček, pri štirih mesecih pa s pomočjo očesnega kontakta otrok že vzpostavlja interakcijo (Buckley, 2003). Odsotnost teh dveh pa lahko nakazuje na različne razvojne težave (Snow in McGaha, 2002).

Razvoj gest je povezan predvsem z razvojem motorike. Sprva je otrok sposoben le nekaj nekoordiniranih gibov, z razvojem pa se to hitro spreminja. Otroci skozi razvoj razvijejo motorične sposobnosti, s katerimi lahko vplivajo na subjekte v okolju. Postanejo proaktivni, saj grabijo stvari, se jih dotikajo, mečejo naokoli, se dotikajo ljudi ali jih potisnejo stran itd. Ko otroci razvijejo to sposobnost, še ne vedo, kakšni so nameni njihove komunikacije. Starši so tisti, ki jim pojasnijo, kakšen je njihov namen (McLean in McLean, 1999).

Ena najbolj pomembnih zgodnjih komunikacijskih gest je kazanje s prstom. Pravo kazanje s prstom se začne okoli devetega meseca. Otrok je takrat sposoben izvajati kleščasti prijem. S prstom kažejo na določene stvari, ki jih želijo deliti z nami. Temu pravimo deklarativno kazanje (Ward Platt, 2010).

Kazanje s prstom spada pod deiktične geste, ki so najpogostejše v najzgodnejšem obdobju. To je zelo pomembna gesta, saj nam kaže na to, da je otrok usvojil, da ima vsaka stvar svoje ime. Pride do povezave med besedo in razumevanjem te besede. Pogosto ga spremlja tudi bebljanje ali čebljanje, s katerim dojenček želi pridobiti pozornost. Pred tem pa govorimo o predhodnih oblikah kazanja. Dojenček z njimi nakazuje in opozarja na določeno stvar v okolju in pri tem iztegne celo roko proti svojemu cilju, brez kazanja s kazalcem (Kotarac in Kovačević, 2003).

I. Kotarac in M. Kovačević (2003) deiktične geste delita na geste indiciranja, geste kazanja, geste doseganja, geste dajanja in geste pokazanja. Z gestami doseganja dojenčki postavljajo zahteve, izražajo svoje želje in interese. Prepoznamo jih po točni izvedbi gibanja. Otrok iztegne roko, dlan ima obrnjeno navzdol in je v položaju za doseganje. Geste dajanja pa so namenjene podajanju stvari komunikacijskemu partnerju. Z gestami pokazanja želi dojenček pokazati komunikacijskemu partnerju, kaj ima v roki, vendar tega ne namerava predati, ampak želi obdržati zase.

Po devetem mesecu otrok uporablja vedno več gest. Sposoben je že pomahati v slovo, poslati poljubček, ploskati in celo posnemati preproste gibe odrasle osebe. Geste spremlja očesni kontakt, sčasoma pa začne dodajati tudi različne oblike vokalizacije (Buckley, 2003). Manj pogoste pa so geste, kjer otroci uporabljajo predmete na konvencionalen način, in geste oziroma dejavnosti, ki vključujejo simbolna dejanja (npr. vozi volan, tako kot da obrača avto, ali hrani dojenčka) (Marjanovič Umek idr., 2012). Geste uporabljajo, kadar prosijo za predmete, zahtevajo akcije, informacije, zavračajo ali protestirajo, pozdravljajo, poimenujejo stvari in iščejo pozornost.

Od devetega meseca naprej se otroci začnejo zavedati, da lahko s pomočjo neverbalne komunikacije vplivajo na druge ljudi. Njihovi nameni so specifični, namenjeni so ljudem in z njimi želijo vplivati na ljudi, da se odzovejo (McLean in McLean, 1999). Ko otrok in njegove geste postanejo namenske, je to pomemben prelom v otrokovem razvoju.

V komunikaciji otrok tako uporablja protodeklarativne geste, s katerimi želi usmeriti pozornost na predmete ali dejanja, uporablja pa tudi protoimperativne geste, s katerimi želi vzbuditi pozornost druge osebe, da bi vzpostavil stik. Po prvem letu geste uporablja za simboliziranje predmetov ali dejavnosti. Za razvoj komunikacije je pomembno, da se oseba, ki so ji geste namenjene, nanje odziva (Marjanovič Umek idr., 2006). Geste tako nastopijo še pred začetkom besednega jezika, pogosto ga tudi nadomeščajo in so zato izrednega pomena za razvoj jezika nasploh, tako besednega kot nebesednega.

Zelo pomembno je tudi obdobje emulacije, kjer gre za namerno ponavljanje vedenja druge osebe, pri čemer otrok posnema njena sredstva, da bi dosegel enak cilj kot ona. Emulacija je posebna oblika učenja z opazovanjem in je drugačna od imitacije, ker je tukaj pomemben cilj, ki ga z nekim dejanjem dosežejo drugi. Pozornosti dojenčki ne usmerjajo več samo nase, ampak tudi na svoja dejanja (Zupančič, 2004).

Pomembno je, da so starši v otrokovem prvem letu pozorni na njegovo neverbalno komunikacijo in responzivni. Podpirati morajo otroka in ga vključevati v okolje, komunikacijo. Tako mu bodo pomagali razviti vzorce interakcije in jih pripravili na kasnejše komuniciranje (McLean in McLean, 1999).

2.4.1.4. ZDRUŽENAPOZORNOSTINIZMENJAVAVLOGVPOGOVORU

Za razvoj komunikacije sta zelo pomembni združena pozornost in izmenjava vlog v pogovoru. To sta dve ključni lastnosti, ki ju starši razvijajo pri otroku veliko prej, preden se otroci naučijo jezika.

Ti dve ključni lastnosti sta zelo pomembna elementa naše uporabe jezika. Ne moremo komunicirati z osebo, če je ta pozorna na drugo osebo oziroma če nimava skupne pozornosti na določen predmet, akcijo ali dogodek (McLean in McLean, 1999). Brez skupne teme ne moremo ne začeti in ne ohranjati pogovora.

2.4.1.4.1. ZDRUŽENAPOZORNOST

Združena pozornost se začne razvijati že v prvih šestih mesecih življenja. Takrat otroci postanejo bolj mobilni, začnejo raziskovati svet okoli njih in postanejo pozorni na stvari v njihovem okolju.

Združena pozornost pomeni, da dve ali več oseb opazuje isti predmet ali so pozorni na isto osebo oziroma dogajanje. Združeno pozornost dojenček razvija prek različnih faz. Najprej usmerja pozornost na predmete, ki so pred njegovim obrazom. V naslednji fazi je sposoben usmeriti pozornost na predmet, ki ga odrasla oseba premika. Med četrtim in šestim mesecem pa je dojenček že sposoben slediti pogledu odrasle osebe, ki potuje od njega do predmeta. V naslednjih mesecih je otrok sposoben vse večjega vzpostavljanja in vzdrževanja pozornosti. Pri devetih mesecih je dojenček sposoben usklajevati pozornost na partnerja v socialni interakciji s pozornostjo na predmete. Izbira si predmete, si jih ogleduje, vzpostavlja kontakt z odraslo osebo in nazaj s predmetom ter tako sporoča, da želi, da tudi odrasla oseba postane pozorna na predmet. Odrasla oseba se takrat odzove, predmet poimenuje in ga tudi opiše, komentira.

Dojenček tako vzpostavi združeno pozornost in s tem tudi komunikacijo. Postaja vedno bolj kompetenten v komunikacijskem procesu (Buckley, 2003; Zupančič, 2004).

Slika 2: Shematski prikaz treh temeljnih vzorcev triadne interakcije, ki temeljijo na skupni vezani pozornosti (Zupančič, 2004)

Slika 2 prikazuje razvojno zaporedje pojavljanja posamičnih vzorcev vedenja. Ti vzorci vedenja odražajo skupno vezano pozornost. V razvoju se najprej pojavi skupna vezana pozornost na zunanji predmet ali dogodek (a). Otrok preverja, ali je partner pozoren na isti predmet kot on sam, ali pa ta predmet pokaže partnerju, ga pogleda v oči in tako preveri, če je partner pozoren nanj. Okoli enajstega meseca se temu vedenju pridruži še vedenje, s katerim dojenček sledi pozornosti, ki jo partner usmerja na zunanje predmete (b). Otroka zanima, na kaj je pozoren partner. Govorimo o socialnem sklicevanju, ki predstavlja otrokovo sklicevanje na odzive drugih ljudi. To je očitno predvsem v nedoločenih situacijah, ki si jih dojenček ne more sam razlagati,

zato o situacijah išče dodatne informacije pri odrasli osebi. Po prvem letu pa sledi še vedenje, s katerim malček sam usmerja partnerjevo pozornost na zunanje predmete (c). Malček zahteva, da si s partnerjem delita pozornost do istega predmeta ali dogodka, ne zahteva zgolj, da bi ta zanj nekaj storil (Zupančič, 2004).

Otrokova sposobnost združene pozornosti nam kaže niz novih vedenj, ki niso več diadna, temveč triadna. Govorimo o trikotniku med otrokom, odraslo osebo in predmetom oziroma dogodkom.

Otrok spozna, da je mogoče manipulirati s pozornostjo nekoga drugega. Spozna, da je njegov komunikacijski partner intencijsko bitje, na katerega lahko vpliva (Zupančič, 2004).

2.4.1.4.2. IZMENJAVAVLOGVPOGOVORU

Ko ustvarimo komunikacijo okoli skupne točke oziroma pozornosti, se trudimo komunikacijo razširiti. To naredimo z izmenjavami vlog v pogovoru. Izmenjave vlog v pogovoru so kot lepilo, ki povezuje posameznikove delčke interakcije in jih nato združi v celoto z določenim namenom (McLean in McLean, 1999).

Že igre (npr. podajanje žoge ali sestavljanje stolpa iz kock) so sestavljene iz izmenjav vlog.

Kooperativnim izmenjavam sledimo v vsej naši komunikaciji, pri delu in pri interakcijah. Če izmenjava vlog v pogovoru ni prisotna v interakciji z drugo osebo, komunikacija ne more steči in se nadaljevati (McLean in McLean, 1999).

Že od rojstva naprej starši po navadi začnejo aktivnosti z otrokom s smehom, vokalizacijo, kimanjem glave, da pritegnejo otrokovo pozornost. Starši stimulirajo, dokler ne vidijo, da je otrok pripravljen odgovoriti. Takrat prenehajo z aktivnostjo in dajo priložnost otroku, da odgovori, čeprav vedo, da otroci še ne morejo govoriti. Največkrat odgovori v obliki smeha, vokalizacije in gibov telesa (Skamlič, 2014).

Pomembno je, da otroku damo možnost za odgovor, počakamo na njegov odziv, saj se že takrat otrok uči izmenjav vlog v pogovoru in spoznava, kako izgleda dialog. Naučijo se ravnotežja med povzemanjem besed in odgovarjanjem na tisto, kar rečejo drugi. Otroci so si različni. So otroci, ki klepetajo o stvareh, ki jih zanimajo, ne poslušajo pa, kaj rečejo drugi, in so otroci, ki govorijo, le kadar jih nagovorimo, sami pa redko začnejo pogovor. Nobena od teh skrajnosti ne omogoča resnično učinkovitega sporazumevanja. Več o usvajanju izmenjave vlog in o sociopragmatičnih spretnostih je napisano v nadaljevanju v poglavju Pragmatika.

Poleg direktnega učenja izmenjave vlog v pogovoru starši otroke že od malega učijo uporabljati vljudnostne izraze, kot so prosim, hvala, imam te rad/-a itd. Uporabljajo jih ob vsaki situaciji in upajo, da si jih bodo otroci zapomnili in jih uporabljali kasneje.

Dojenčke tako naredimo komunikatorje že preden razumejo koncept komunikacije. Že takrat spoznajo, kakšno moč ima komunikacija na druge ljudi (Bates, 1976; Sugarman-Bell, 1978, v McLean in McLean, 1999). Otroci so v tem obdobju v perlokucijski fazi, kjer starši pripisujejo namene njihovim akcijam (npr. Vidim, da imaš roko v ustih. Ali si lačen?) (McLean in McLean, 1999).

Starši že od rojstva naprej otroke učijo socialnih pravil uporabe jezika, saj jih sami ves čas uporabljajo v komunikaciji z njimi. Pozorni so na to, kaj jim otroci sporočajo, potrudijo se, da jih

kar najbolje razumejo in se tudi temu primerno odzivajo. Dojenčki še ne vedo, da starši sledijo tem pravilom in se trudijo odzvati na njihove komunikacijske namene (McLean in McLean, 1999).

2.4.2. JEZIKOVNOOBDOBJE

V jezikovnem obdobju se otrokovo razumevanje in izražanje prepletata, zato bomo obe področji predstavili skupaj in ne ločeno kot do sedaj.

Otroci za sporazumevanje uporabljajo geste tudi še po prvem letu. Poleg sporazumevalnih gest (npr. stegne roke, ko želi, da ga dvignemo) in gest v kombinaciji z besedami po prvem letu uporablja simbolne geste, ki vključujejo pretvarjanje v vlogi starša in posnemanje dejavnosti odraslih. Posebnega pomena je uporaba gest v simbolni igri, saj tako govor in jezik kot simbolna igra od otroka zahtevata zmožnost simbolnega predstavljanja (Marjanovič Umek idr., 2006;

Marjanovič Umek idr., 2012).

Enako se naprej razvija tudi otrokovo razumevanje. Razlike po mesecih na področju razumevanja so velike. Otroci se razlikujejo glede na število besed, ki jih v določeni starosti razumejo in rabijo.

Raziskava je pokazala, da so 8- in 9-mesečni dojenčki, ki so v povprečju rabili 2 besedi, razumeli 31 besed; 14- in 15-mesečni dojenčki so v povprečju rabili 42 besed, razumeli pa so jih že 200. Ta podatek kaže na to, da so dojenčki oziroma malčki, ki so razumeli več besed, več besed tudi uporabljali (Marjanovič Umek idr., 2012).

Med 12. in 15. mesecem se pojavi pravo verbalno razumevanje. Otrok pri razumevanju besed ni več v tolikšni meri vezan na določen kontekst, na vzorec intonacije ali govorni ritem. Začnejo razumeti, da ima vsak predmet, oseba, akcija svojo besedo, kar je nujno potrebno za razvoj razumevanja. Sposobni so kategorizirati predmete (Cooper, Moodley in Reynell, 1978, v Buckley, 2003). V drugi polovici drugega leta se zelo poveča razumevanje dolgih izjav, otroci pa so sposobni izvajati tudi navodila, ki vsebujejo tri naloge, ki so medsebojno povezane (Marjanovič Umek in Fekonja, 2004). Začnejo razvijati abstraktne pojme, kot so čustva, razumejo zaporedja enostavnih dogodkov, prepoznajo preproste povezave oziroma vzroke in posledice. Stvari lahko povežejo z vsakdanjim življenjem (Buckley, 2003).

Starši po prvem letu pričakujejo od otroka, da bo njegova komunikacija vedno bolj učinkovita in uspešna. Želijo si, da bi otroci postali del njihovega verbalnega sveta. Po prvem letu se tako pojavi prva beseda in takrat otroci vstopijo v obdobje besednega govora in jezika. Med otroki obstajajo velike individualne razlike v besedno govorno-jezikovnem razvoju, zato se lahko prva beseda pojavi že prej ali kasneje (Marjanovič Umek idr., 2012). Prva beseda naj bi se pojavila med 10. in 14. mesecem, lahko pa se pojavi tudi kasneje pri normalno razvijajočem se otroku (McLean in McLean, 1999).

Prva beseda otroka je sestavljena največ iz dveh zlogov, posebna pa sta njihov pomen in način uporabe oziroma funkcija. M. R. Whitehead (1999, v Marjanovič Umek idr., 2006) navaja tri kriterije, po katerih določamo, ali gre za prvo besedo. Otrok mora rabiti besedo spontano, stalno za isto dejavnost, predmet ali osebo, besedo pa mora prepoznati odrasla oseba, ki z otrokom komunicira v različnih situacijah (Marjanovič Umek idr., 2006).

Za to obdobje je značilno, da ima lahko vsaka posamezna beseda širši pomen, kar imenujemo holofraza. Otrok besed ne veže le na posamezne predmete ali osebo, temveč z njo izraža celotno

misel ali stavek (Tomasello in Bates, 2001, v Marjanovič Umek idr., 2006). V tem obdobju lahko govorimo tudi o funkcijah oziroma uporabi prvih besed, kar spada pod jezikovno pragmatiko.

Otrok s pomočjo prvih besed oziroma enobesednih stavkov poimenuje besede, jih ponavlja, z njimi odgovarja na vprašanja, zahteva akcije ali odgovor, kliče, pozdravlja in protestira. S pomočjo ene besede tako izraža veliko namenov oziroma komunikacijskih funkcij. Odgovarjanje predstavlja zelo kompleksno in zahtevno sposobnost, saj mora otrok hkrati početi dve stvari.

Mora se odzvati na partnerja in hkrati oblikovati primeren odgovor na njegovo vprašanje.

Poimenovanje besed, ponavljanje in vadba besed so otrokovi nameni, ki niso usmerjeni na drugo osebo, ampak so egocentrični in osebni. Otrok takrat od poslušalca ne zahteva nobenih odzivov (McLean in McLean, 1999).

V tem obdobju otrokov besednjak obsega do 10 besed, zato malček najpogosteje uporablja besede, ki bi jih težko uvrstili v posamezne skupine besed, ki jih uporabljajo tudi odrasli.

Večinoma predstavljajo oglašanje živali in predmetov. Malček uporablja besede v visoko strukturiranih situacijah in so zato pogosto razumljive le v konkretnem kontekstu. Prve besede so najpogosteje vezane na poimenovanje stvari v neposrednem okolju. Otrokove prve besede tako najpogosteje označijo družinske člane, hrano, živali, dele telesa, rutinske dejavnosti ali pa gre za enostavne prošnje (Marjanovič Umek idr., 2006).

Ko otrok začne govoriti, sta pomen in raba besed lahko preširoka ali preozka. Pomeni, da določene besede lahko imajo za otroka ožji pomen kot pomen iste besede za odraslega (npr.

beseda čevelj za nas pomeni vsak čevelj, otroku pa predstavlja točno določen čevelj). Beseda pa ima lahko tudi za otroka širši pomen kot pomen iste besede za odraslega. Otrok besedo teta pogosto uporablja za označevanje več oseb. Pri pomenu in rabi besede lahko govorimo tudi o delnem prekrivanju, neprekrivanju in enakosti. Možno je tudi, da otrok uporablja besede, ki niso v besednjaku odraslih oseb, in tudi obratno, da odrasli uporabljajo besede, ki jih ni v otrokovem besednjaku (Marjanovič Umek idr., 2006). Vidimo, da je pomen otrokovih prvih besed individualen.

V času razvoja besednega jezika gre otrok tudi skozi fazo telegrafskega govora, ki se pojavi po prvi besedi. Otrok preide k tvorjenju dvobesednih izjav, ko njegov besednjak obsega 50 do 100 besed. Najpogosteje se telegrafski govor pojavi med 18. in 20. mesecem. Takrat ima zadosten nabor pojmov, ki mu omogočajo kombinacijo. Nekateri so tega sposobni že pri 14. mesecih, drugi pa šele proti koncu 24. meseca (Buckley, 2003; Marjanovič Umek idr., 2006). Otrok opisuje posamezno celovito situacijo, tako da združi dve posamezni besedi, vendar ta zveza besed še ni povezana v strukturno enoto. Sprva uporablja le nekaj polnopomenskih besed, besedni red pa je podoben tistemu, ki ga sliši v svoji okolici. Tako stvari poimenuje, zanika, prosi za še ali pa povprašuje po stvareh. Otrokove prve izjave izražajo dejavnosti, v katere je vsakodnevno vključen in so zanj pomembne (Marjanovič Umek idr., 2006). »Raba dvobesednih izjav malčku omogoča nov način organiziranja, povezovanja in osmišljanja lastnih izkušenj in socialnih odnosov«

(Oppenheim, Emde in Wamboldt, 1996, v Marjanovič Umek idr., 2006, str. 31). Ko otrok napreduje iz enobesedne komunikacije v večbesedno komunikacijo in njegove izjave niso več vezane na kontekst, torej so razumljive brez konteksta, govorimo o novem velikem skoku v otrokovem razvoju (McLean in McLean, 1999).

Med 8. in 30. mesecem starosti lahko opazimo hiter porast besed, ki jih otroci uporabljajo. V slovenski raziskavi so ugotovili, da lahko govorimo o dveh pomembnih skokih v besednjaku, in sicer med 18. in 25. mesecem ter med 25. in 30. mesecem. V tretjem letu naj bi se otroci naučili od dve do štiri nove besede na dan. Otrok naj bi pri tej starosti imel od 250 do 500 besed, razume

pa jih bistveno več. To pa je odvisno od otrokovih sposobnosti in od drugih odraslih, ki komunicirajo z otrokom. Napredek v besednjaku lahko povežemo tudi s kognitivnim razumevanjem, da ima vse svoje ime (Buckley, 2003; Marjanovič Umek idr., 2012). Tudi tuji avtorji navajajo podobne rezultate. Znotraj posamezne starostne skupine pa vseeno obstajajo velike individualne razlike v velikosti besednjaka. Vsi otroci skokov v razvoju besednjaka ne dosegajo pri isti starosti (Marjanovič Umek idr., 2012).

V času telegrafskega govora začne otrok uporabljati tudi vprašalne izjave. Najprej so to ''da - ne'' vprašanja, ki so nakazana le s spremembo intonacije, med drugim in tretjim letom pa uporablja vprašalnici ''kaj'' in ''kje'' z omejenim zaporedjem glagolov in brez pomožnih glagolov. Po tretjem letu oblikuje otrok bolj celovite vprašalne izjave z vprašalnicama ''kaj'' in ''kje'', začenja pa uporabljati tudi vprašalne izjave ''zakaj'' in ''zakaj ne''. Uporablja tudi ''da - ne'' vprašanja s pomožnim glagolom, zamenja pa besedni red predmeta in povedka (Goodluck, 1993, v Marjanovič Umek idr., 2006). Sposoben je tudi pravilno odgovoriti na vprašalnice ''kaj'', ''kje'', ''kdo'', ''čigav'', ''zakaj'' in včasih tudi ''koliko'' (James, 1990, v Buckley, 2003). Način spraševanja se zelo razlikuje glede na otrokovo starost. Sprva otroci pogosto postavljajo vprašanja, da nadaljujejo komunikacijo, saj še ne razumejo pomena vprašalnice (Buckley, 2003). Z razvojem pa otrok usvoji pomen vprašalnic in jih pravilno uporablja v komunikaciji.

Otroci sprašujejo, ker želijo razumeti svet in ga osmisliti. Sposobnost postavljanja vprašanj predstavlja visoko mentalno funkcijo, saj morajo otroci sami izoblikovati mentalne in besedno govorno-jezikovne konstrukte.

Z otrokovim razvojem in širjenjem besednjaka se spreminja tudi slovnična zmožnost. Napredek se pojavi med 24. in 30. mesecem. Otrokove izjave postanejo bolj strukturirane, vedno bolj so podobne izjavam odraslim oseb in tudi vedno bolj slovnično pravilne, čeprav so napake še vedno pogoste. V tretjem letu je otrok sposoben povezati že sintakso in morfologijo. Izpopolnjuje se tudi v rabi slovničnih pravil. Za slovnični razvoj je pomembno, da otrok uporablja različne besedne vrste. Najprej so to besede, ki se navezujejo na konkretne predmete, dejanja, lastnosti, torej samostalniki, glagoli in prislovi, šele nato besede, ki zahtevajo večjo stopnjo abstrakcije, torej zaimki, besede za označevanje časa, prostora itd. Čim bolj kot bo slovnica razvita, tem bolj uspešni bodo otroci, ko nam bodo želeli kaj sporočiti, okolje pa jih bo tudi bolje razumelo.

Otrokovo besedno govorno-jezikovno sposobnost v tem obdobju označujejo dvobesedne in še vedno enobesedne povedi ter geste, pojavljati pa se začnejo tudi trobesedne povedi (Buckley, 2003; Marjanovič Umek idr., 2012). Ko otrok usvoji naštete slovnične sposobnosti, postane vedno bolj razumljiv odraslim osebam.

Otrok postopoma začne z uporabo ustreznih osebnih in svojilnih zaimkov, uporablja pa tudi glagolske oblike, s katerimi označuje preteklost, sedanjost in prihodnost. Usvajati začne tudi množino in prostorske predloge (Buckley, 2003). Ne smemo pozabiti, da ima vsak jezik edinstveno slovnico. Slovenščina kot jezik ima številne posebnosti (dvojina, posebne sklanjatve, povratni svojilni zaimek), ki jih morajo otroci usvojiti. Tri leta stari otroci že uporabljajo dvojino, množino, svojino, preteklik in poznajo razlike med jaz, ti in mi. Od 3. do 6. leta otrok razume in rabi večino slovničnih pravil, še vedno pa lahko nepravilno posplošuje. Do 8. leta starosti pa usvoji večino slovničnih pravil. To je obdobje, ko se otrok nauči večine nepravilnih oblik, jezikovnih izjem na različnih področjih slovnice, ki se jih je začel učiti v zgodnjem obdobju.

Slovenska raziskava je ugotovila pozitivno povezanost med besednjakom starejših malčkov, starih 16–30 mesecev, in slovnično strukturo njihovega besednega jezika. Ti otroci so pogosteje rabili

različne oblike in pomene besed (obrazila, pripone in predpone za oblikovanje množine, lastnine, dovršnih in nedovršnih glagolov). Bolj obsežen besedni zaklad, ki je vključeval tudi več različnih besednih vrst, je malčkom omogočil tvorjenje daljših stavkov z več besedami in slovnično bolj zapletene stavke. Nove besede, ki jih malčki usvojijo, jim omogočajo združevanje in oblikovanje besed v stavke na različne načine (Marjanovič Umek idr., 2012).

V tretjem letu je otrok že sposoben pripovedovati preproste zgodbice. Te so kratke in preproste.

S širjenjem besedišča in usvajanjem gramatikalnega znanja postaja otrok vedno boljši pripovedovalec (Buckley, 2003).

Zelo pomembna je tudi povezava med otrokovo komunikacijo in igro. Otrok v prvem letu začne predmete obravnavati drugače. Pestuje dojenčke, naokoli vozi avtomobilčke, se hrani z žlico itd.

To nam pokaže, kako otrok kategorizira predmete. Do drugega leta otroka bolj zanimajo odrasli kot vrstniki, zato v tem obdobju prevladuje individualna igra. Otrok se takrat še ni sposoben igrati z vrstniki, zasledimo le opazovanje drugih otrok. Med drugim in tretjim letom se pojavi vzporedna igra. Otroku je všeč, da se igra zraven drugih otrok, vendar skupinske igre oziroma sodelovanja še ni zmožen. V tem času se pojavi posnemanje igre drug drugega, otroci si začnejo jemati tudi igrače. Pojavi se tudi simbolna igra, ki je zelo pomembna za sam govorno-jezikovni razvoj otroka.

Proti tretjemu letu pa se vzporedna igra spremeni v skupinsko igro, ki postane socialna. Otroci se vedno bolj igrajo med seboj. Najprej je igra predvsem asociativna, kar pomeni, da otroci nimajo skupnega cilja, nato pa postaja vedno bolj sodelovalna. Takšna igra zahteva od otroka določeno stopnjo emocionalne in socialne zrelosti. Otrok mora usklajeno delovati z vrstniki in sklepati kompromise. V tem letu naj bi postal tudi sposoben razumevanja potreb in počutja drugih ljudi (Buckley, 2003; Zorec Batistič, 2002).

Otrok v zgodnjem otroštvu poleg nebesednega jezika razvija tudi svoj besedni jezik, gradi svojo slovnico, torej obliko in vsebino, zelo hitro pa se razvija tudi pragmatična oziroma sporazumevalna funkcija. Začne nadzorovati svoje vedenje verbalno in ne več samo fizično.

Besedni jezik uporablja, da izrazi svojo domišljijo, pove svoje zahteve in želje, velikokrat pa se tudi že pošali. Za izražanje svoje domišljije in uporabo humorja mora imeti otrok že določene izkušnje in mora biti sposoben nekaterih abstraktnejših miselnih procesov (Buckley, 2003;

Marjanovič Umek idr., 2006). Otrok mora dobro razumeti besedni in nebesedni jezik ter biti sposoben ju dobro uporabljati, da lahko izrazi svojo domišljijo, se pošali, kdaj pa kdaj tudi zlaže.

Ko otroci razumejo in govorijo vedno več besed, želijo s pomočjo neprestanega govorjenja pridobiti in ohraniti pozornost sogovorca. Otroke moramo tako naučiti učinkovite komunikacije.

Velikokrat neprestano govorijo zaradi tega, ker še ne zaupajo svojim besedno govorno- jezikovnim sposobnostim in zato želijo sogovorcu zagotoviti čim več informacij, da jih bodo razumeli. Ko otrok pridobi samozavest na področju besednega jezika, to neprestano govorjenje izgine. Otroci bodo dobili občutek, da to zmorejo in so pri tem uspešni. V komunikaciji postane uspešen, ko je uspešen pri posredovanju in interpretaciji različnih sporočil in ko se je sposoben primerno odzvati v različnih situacijah (McLean in McLean, 1999).