UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
SARA JUSTIN
VLOGA STROKOVNEGA DELAVCA PRI DELU Z MLADOLETNIMI BEGUNCI
BREZ SPREMSTVA
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2017
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
SOCIALNA PEDAGOGIKA
SARA JUSTIN
Mentorica: doc. dr. NATAŠA ZRIM MARTINJAK
VLOGA STROKOVNEGA DELAVCA PRI DELU Z MLADOLETNIMI BEGUNCI
BREZ SPREMSTVA
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2017
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorici dr. Nataši Zrim Martinjak za vso pomoč in strokovno podporo, za spodbudne besede, usmerjanje, razumevanje ter potrpežljivost pri nastajanju diplomskega dela.
Hvala vsem trem intervjuvankam, ki so bile pripravljene z menoj deliti svoje poglede, izkušnje in osebne zgodbe. Brez njih tega dela zagotovo ne bi bilo.
Prav posebna zahvala gre moji družini in najbližjim prijateljem, ki so mi vsa leta študija stali ob strani, me spodbujali, podpirali in verjeli vame.
Iskrena hvala vsem!
Sara
POVZETEK
Diplomsko delo je predstavljeno v luči aktualnih razmer na področju mednarodnih migracij.
Prikazuje neustrezno urejeno področje obravnave mladoletnih beguncev brez spremstva in hkrati preučuje vlogo strokovnega delavca pri delu s to izjemno ranljivo skupino otrok in mladostnikov.
Teoretični del zajema poskus refleksije dogodkov v času t. i. evropske begunske krize. V prvem delu oriše »zahodnobalkansko migracijsko pot«, predstavi zakonodajni okvir mednarodne zaščite beguncev ter tudi spremembe, ki so se dogajale na področju evropskih in slovenskih migracijskih politik v tem obdobju. V nadaljevanju opredeli populacijo mladoletnih beguncev brez spremstva ter prikaže njihove specifike. Nazadnje predstavi načela in opiše nekatere prakse, ki se izvajajo na področju dela z mladoletnimi begunci brez spremstva v Sloveniji.
Empirični del prek kvalitativne raziskave ugotavlja, kako strokovni delavci opisujejo svoje profesionalne vloge pri delu z mladoletnimi begunci brez spremstva. Rezultati kažejo, da naloge, ki jih strokovni delavci opravljajo zajemajo različna področja. Pri svojem delu se srečujejo s številnimi ovirami (jezikovne, kulturne itd.), zaradi česar so poleg klasičnih pedagoških kompetenc nujno potrebna tudi številna druga specifična znanja, ki pa so zaradi pomanjkanja ustreznih dodatnih usposabljanj in nezadostne strokovne podpore težje dosegljiva.
Rezultati kažejo tudi, da strokovni delavci pri svojem delu vseskozi izbirajo med različnimi profesionalnimi vlogami, pri čemer je najbolj izpostavljena vloga skrbnika in vzgojitelja. Delo se zaključuje s spoznanjem, da je področje obravnave mladoletnih beguncev brez spremstva nezadostno in pomanjkljivo urejeno.
Ključne besede: evropska begunska kriza, mladoletni begunci brez spremstva, mednarodna zaščita, strokovni delavec, profesionalne vloge.
ABSTRACT
The diploma thesis reflects current situation of international migrations. It deals with inadequately arranged legal field of unaccompanied minor refugees and the roles of professional workers dealing with this extremely vulnerable group.
The theoretical part is an attempt to reflect the events during the so-called European refugee crisis. In the first part, it outlines the »Western Balkan migration route«, presents the legal framework of international refugee protection and also the changes in European and Slovenian migration politics in this period. Then it defines the population of unaccompanied refugee minors and presents their specific characteristics. At the end, it presents principles and practices in professional work with unaccompanied refugee minors in Slovenia.
The qualitative research method was used in the empirical part of diploma thesis to look on the roles of professional workers with unaccompanied refugee minors. The results show that when working with this target group the professional workers have various tasks in different fields of work and they usually have to deal with different obstacles (lingual, cultural …). Because of that, professional workers need a lot of specific skills beside the classical pedagogical competences. The results show that professional workers take on a variety of professional roles, but most often they are pedagogues and guardians of the unaccompanied refugee children and minors. The empirical findings conclude that in Slovenia there is no comprehensive and systematic approach to the protection of unaccompanied refugee minors.
Key words: European refugee crisis, unaccompanied refugee minors, international protection, professional worker, professional roles.
KAZALO
1 UVOD ... 1
2 TEORETIČNI UVOD ... 2
2.1 »ZAHODNOBALKANSKA MIGRACIJSKA POT« ... 2
2.1 BEGUNCI ... 4
2.1 MLADOLETNIKI BREZ SPREMSTVA ... 8
2.1.1 Definicija in opredelitev pojma ... 8
2.1.2 Mladoletni begunci brez spremstva in zakonodaja ... 10
2.1.3 Načela dobre prakse pri delu z mladoletnimi begunci brez spremstva ... 11
2.1.4 Namestitev in strokovno delo z mladoletnimi begunci brez spremstva ... 13
3 EMPIRIČNI DEL ... 17
3.1 OPREDELITEV PROBLEMA ... 17
3.2 CILJI ... 18
3.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 18
3.4 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA ... 19
3.4.1 Vzorec ... 19
3.4.2 Raziskovalni instrument ter postopek zbiranja podatkov ... 19
3.4.3 Postopek obdelave podatkov ... 19
3.5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 20
3.5.1 S kakšnimi vrstami nalog se strokovni delavci srečujejo pri delu z mladoletnimi begunci brez spremstva? ... 20
3.5.2 Katere so ključne strokovne kompetence pri delu z mladoletnimi begunci brez spremstva ter kako strokovni delavci ocenjujejo raven svoje strokovne kompetentnosti za delo s to populacijo? ... 22
3.5.3 Katere ključne metode dela uporabljajo pri obravnavi mladoletnih beguncev brez spremstva? ... 25
3.5.4 S katerimi vprašanji, dilemami in problemi se strokovni delavci pri delu z mladoletnimi begunci brez spremstva soočajo?... 27
3.5.5 Ali imajo strokovni delavci pri svojem delu z mladoletnimi begunci brez
spremstva dovolj strokovne podpore? ... 30
3.5.6 Kako strokovni delavci opisujejo svojo vlogo in izkušnjo pri delu z mladoletnimi begunci brez spremstva? ... 32
4 SKLEPNE UGOTOVITVE ... 34
5 ZAKLJUČEK ... 37
6 LITERATURA ... 39
7 PRILOGE ... 44
7.1 PRIMER KODIRANJA ... 44
7.2 VPRAŠANJA ZA INTERVJUJE ... 45
1
1 UVOD
Konec poletja 2015 je Evropsko unijo pretresel val migracij oziroma t. i. evropska begunska kriza. Priča smo bili množičnemu preseljevanju, po večini ljudi iz Sirije, Afganistana in Iraka, ki so pred vojno in za boljšim življenjem bežali v Evropo. Med ljudmi, ki so bežali, je bilo veliko otrok in mladostnikov. Številni med njimi so – iz takšnih in drugačnih razlogov – potovali čisto sami, brez sorodnikov ali skrbnikov. To so tako imenovani mladoletni begunci brez spremstva in ti so zaradi vseh svojih specifik in karakteristik ena izmed najbolj ranljivih skupin v Evropi.
V okviru obvezne študijske prakse v letu 2016, ki sem jo opravljala v kriznem centru za otroke in mladostnike, sem imela možnost dela z dvema mladoletnima beguncema brez spremstva.
Poleg spoznavanja težav in ovir te specifične populacije in izjemno težkih razmer, v katerih so se znašli, sem imela v prvi vrsti možnost opazovati in spoznati delo strokovnih delavcev, ki so se znašli v zanje novi in precej konfuzni situaciji brez ustreznih napotkov in usmeritev.
Pri opazovanju vsega tega dogajanja so se mi odprla številna vprašanja in dileme, ki so me spodbudili k temu, da raziščem, kako je področje dela z mladoletnimi begunci brez spremstva urejeno pri nas. Zanimalo me je, s katerimi sistemskimi in konkretnimi težavami se strokovni delavci1 pri delu z mladoletnimi begunci brez spremstva srečujejo, kakšno strokovno podporo pri tem dobivajo ter katere so glavne strokovne kompetence, veščine in metode dela, ki jih strokovni delavec pri delu s to populacijo potrebuje.
V luči aktualnih razmer, ki smo jim priča zadnji dve leti, v svojem diplomskem delu poskušam prepoznati in opredeliti tiste profesionalne vloge strokovnih delavcev, ki so pri delu z mladoletnimi begunci brez spremstva nujno potrebne.
1 Izraz 'strokovni delavec' uporabljam za skupno poimenovanje vseh profilov poklicev pomoči in podpore, ki se v praksi srečujejo z delom z mladoletnimi begunci brez spremstva.
2
2 TEORETIČNI UVOD
2.1 »ZAHODNOBALKANSKA MIGRACIJSKA POT«
Selitve prebivalstva so znane prav iz vseh obdobij človeške zgodovine. In tudi danes ni nič drugače, toliko več, migracije danes pomenijo pravi globalni izziv, saj so migracije prebivalstva obsežnejše kot kdaj prej v človeški zgodovini. Jazbec (2010) poudarja, da »migracijski procesi, njihovi raznoliki in kompleksni vzorci in oblike predstavljajo delovanje vsake družbe in vseh držav sveta« (str. 205), pri čemer so lahko države bodisi države izvora, tranzita ali cilja migrantov.
Evropa je v zadnjem obdobju pod izjemno obsežnim in močnim imigracijskim pritiskom iz prostora severne in deloma osrednje Afrike ter še posebej Bližnjega vzhoda. V zadnjih treh letih je namreč doživela največje množične migracije po drugi svetovni vojni (Evropska komisija, 2016).
Najobsežnejši premiki prebivalstva v Evropo se dogajajo pretežno po dveh migracijskih poteh.
Prva je t. i. sredozemska migracijska pot, kjer ljudje iz severne in deloma osrednje Afrike prek sredozemskega morja prihajajo v Evropo po boljše življenje. Druga, aktualno veliko bolj obsežna pa je t. i. zahodnobalkanska migracijska pot2, po kateri se dogajajo premiki prebivalstva iz osrednje Azije v Evropo (Kotnik, 2015).
Prav slednja je v letu 2015 s prvim množičnim prihodom migrantov in beguncev v Evropo konec avgusta povzročila t. i. begunsko krizo. Izraz »begunska kriza«3, ki ga je sproducirala politika Evropske unije4, problematizirajo številni avtorji (De Genova, 2013; Casas – Cortes idr., 2015). Kot opozarjajo, je že samo poimenovanje te »krize« kot take mehanizem za sprejetje izrednih oz. »nujnih« vladnih ukrepov – ter njihovo normalizacijo – v mrzličnem poskusu EU in evropskih nacionalnih držav, da nadzorujejo, zadržujejo in obvladajo transnacionalna in medcelinska gibanja ljudi. Hkrati pa je problematično predvsem to, »da izraz implicitno izraža personifikacijo »krize« in jo premešča v telo in osebo figurativnega migranta/begunca, kakor da bi ta bil nosilec bolezni, okužbo z njo pa nosi povsod s sabo« (New Keywords Collective, 2016, str. 227). Ljudje tako niso več videni kot ljudje, ki potrebujejo pomoč, saj preživljajo življenjsko ogrožajoče situacije, v katere so pahnjeni zaradi vojnih razmer v domačih državah,
2 Tako je pot poimenovala agencija za nadzor zunanjih meja Evropske unije Frontex.
3 Sama bom izraz v nadaljevanju uporabljala izključno za opredeljevanje časovnega obdobja, pri čemer ne želim z izrazom implicirati nikakršnih idej, ki jih različne organizacije povezujejo z njim.
4 V nadaljevanju EU.
3
temveč prej kot sovražniki, ki želijo napasti in okupirati Evropo. Tudi v Sloveniji je že kmalu prevladalo prepričanje, da so begunci/migranti evropski problem oz. nekaj, kar je prizadelo države Evropske unije in je to treba čim prej odpraviti tako ali drugače. S tem pa se, kakor dodajata avtorici I. Juhart in L. Petrič (2016), namesto osnovne medčloveške solidarnosti vzpostavlja čedalje bolj politično in ekonomsko usmerjena ideja tolerance, ki migrantom pušča zgolj golo življenje in jih nikakor ne sprejema kot polnopravne člane skupnosti.
Glavni vzroki za preseljevanje ljudi po zahodnobalkanski poti iz osrednje Azije v Evropo so vojni v Siriji in Iraku ter številni vojaški konflikti in nestabilnosti v Afganistanu. Politično in varnostno destabilizacijo na teh območjih lahko spremljamo že nekaj let, da se je begunska kriza v Evropi zgodila prav v letu 2015, pa gre iskati v različnih vzrokih, ki jih je težko natančno določiti. Mednje zagotovo lahko uvrstimo kombinacijo različnih okoliščin, med katere Kotnik (2015) prišteva: (1) krizne razmere v matičnih državah migrantov se v zadnjih letih niso umirjale, ampak so se stopnjevale; (2) mnogi, ki so primarno pribežališče našli v begunskih taboriščih v sosednjih državah, so v nekaj letih spoznali, da so tudi tamkajšnje razmere vse bolj nevzdržne in jim ne obetajo boljše prihodnosti; (3) splahnelo je tudi upanje, da se bodo lahko relativno kmalu vrnili v vsaj za silo stabilizirane matične države; (4) v letih, preživetih v begunskih taboriščih, so potrošili morebitne prihranke, v mnogih državah, v katerih so bili nameščeni v begunskih taboriščih, pa jim legalno delo ni dopuščeno, zaradi česar jim je dolgoročno onemogočeno izboljšati svoj socialni status; (5) v Turčiji, kjer so sprejeli največ sirskih beguncev, so se začeli kazati zametki državljanske vojne s Kurdi; (6) veliko število beguncev v nekaterih državah je po nekaj letih postalo vse težje breme, zato ga poskušajo zmanjšati tudi z aktivnim spodbujanjem njihovega izseljevanja; ter (8) imigranti preveč idealistično gledajo na Evropo in na njene domnevno neomejene potenciale za zaposlovanje in izvajanje politike socialne države.
Zaradi vseh teh razlogov je trenutno v Evropo prisilno razseljenih oseb več kot kdaj prej v zgodovini. Urad Visokega komisariata Združenih narodov za begunce5 v Poročilu o globalnih trendih za Evropo iz leta 2015 in 2016 beleži prihod več kot 1,3 milijona ljudi v evropske države, največ med njimi, po podatkih iz leta 2015 kar 85 %, je ljudi iz Afganistana, Iraka in Sirije (UNHCR, 2015; UNHCR, 2016). V zadnjih dveh letih je tako v Evropski uniji, po podatkih Eurostata (2017), bilo vloženih več kot 1,2 milijona prošenj za mednarodno zaščito.
5 V nadaljevanju UNHCR.
4
S koncem poletja 2015 je bila množičnih prihodov beguncev deležna tudi Slovenija. Pred tem je namreč zahodnobalkanska pot potekala prek Grčije, Makedonije, Srbije in nato prek Madžarske do Avstrije, Nemčije in ostalih ciljnih severnoevropskih držav. S postavitvijo rezalne žice na madžarskih mejah pa se je pot preusmerila mimo Hrvaške in Slovenije.
Ustvaril se je t. i. humanitarni koridor, ki naj bi pomenil sorazmerno hitrejši in varnejši prehod do Avstrije (Gombač, 2016). Vendar kakor opozarjata avtorici S. Lunaček Brumen in E. Meh (2016), je bil humanitarni koridor »humanitaren« zgolj v imenu. Njegov namen je bil dokazati, da je ozemlje Slovenije tranzitno, zato je bila ključna naloga koridorja zagotoviti čim hitrejši, čim bolj nadzorovan transfer ljudi do naslednje meje. Avtorici sta mnenja, da s tem slovenske oblasti niso le pokazale, da na področju migracij nimajo vizije, temveč, da so se s tem tudi odkrito zoperstavile številnim modelom in izkušnjam, ki izhajajo iz vključujočega, odprtega odnosa do migrantov/beguncev (prav tam).
Ne glede na vse ovire, ki jih uporablja Slovenija in EU, da bi se »zaščitila« pred vstopom
»nezaželenih« migrantov na svoje ozemlje, ne gre spregledati realnosti, da so ti ljudje tukaj.
Dejstvo je, da se migracije dogajajo, ljudje prečkajo meje, se združujejo z družinami in so delovno aktiven del slovenskega in evropskega prebivalstva. In kakor dodajata U. Lipovec Čebron in S. Pistotnik (2016), nasprotno od poenostavljenih, populističnih interpretacij, ki smo jim bili priča v času »begunske krize« in ki so velikokrat upravičevale neprimerno ravnanje z ljudmi na poti, je treba migracije razumeti v širšem družbenem kontekstu in v skladu s tem spreminjati in prilagajati evropske migracijske politike in zakonodaje, saj migracijskega gibanja kot takega ni mogoče zaustaviti.
V nadaljevanju bom podrobneje predstavila formalnopravni okvir in zakonodajo, ki velja na področju begunstva, ter spremembe, ki so se v času »begunske krize« dogajale v evropski in slovenski zakonodaji.
2.1 BEGUNCI
Begunska problematika je s t. i. aktualno begunsko krizo zadnjih nekaj let v ospredju medijske pozornosti in javnega diskurza. Ob poplavi informacij so te, namerno ali ne, velikokrat podane napačno. Zatakne se že pri splošnih, osnovnih pojmih, kot so pribežnik, rezident, migrant, ilegalec, prestopnik, begunec itd. Nemalokrat je zaslediti enačenje beguncev z ilegalnimi prebežniki, ekonomskimi migranti ipd. Avtorica T. Kajtazović (2015) pojasni, da je poznavanje razlik v poimenovanju pomembno, saj ima zamenjevanje terminov lahko resne posledice za
5
življenje in varnost beguncev, ker to odvrača pozornost od njim nujno potrebne zaščite. Hkrati lahko to vpliva tudi na zmanjšanje javne podpore beguncem in instituciji azila (prav tam).
Na pomembnost pazljivosti pri uporabi besed in na pomembne razlike med termini opozarja tudi UNHCR. Migranti se namreč na pot v druge države v iskanju boljšega življenja odpravijo po lastni odločitvi, begunce pa v to pahnejo razmere v primarnih državah, saj je tam njihovo življenje oziroma svoboda resno ogrožena. Gre za osebe, ki se znajdejo v nevzdržni situaciji in morajo prečkati meje lastne države, da bi poiskali varnost in zavetje v bližnjih državah. Tako postanejo mednarodno prepoznani kot begunci, s čimer jim pripada pomoč drugih držav, UNHCR in mednarodnih organizacij – begunci so namreč definirani in zaščiteni v okviru mednarodnega prava. Vrnitev v domačo državo za begunce ni možnost, saj bi bilo to preveč nevarno (Zaščita beguncev in vloga UNHCR, 2008). »V realnosti je meja med prostovoljno in prisilno selitvijo pogosto nedoločljiva, zato v veliki meri o statusih posameznikov še vedno odločajo subjektivni kriteriji držav, organizacij ali posameznikov« (Rogelj, 2016).
Begunci so prisilni migranti. Konvencija o statusu beguncev iz leta 1951 oziroma t. i. Ženevska konvencija je temeljni mednarodni sporazum, ki ureja najpomembnejše vidike življenja te populacije. V prvem členu določa, da se status begunca lahko podeli osebi, ki se »zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takšnega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi, ki nima državljanstva in se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov ne more ali noče zaradi omenjenega strahu vrniti v to državo«
(Konvencija o statusa begunca, 1951). Prisilni migrant, ki zapusti lastno državo, pa ne postane avtomatično begunec v formalnopravnem pomenu. Upravičenost do statusa mora dokazati v postopku, ki ga določa država gostiteljica.
Tudi na področju formalnopravne terminologije na našem ozemlju v javnih razpravah vlada zmeda. To lahko do neke mere povezujemo tudi s korenitimi spremembami osnovnih terminov, ki so z novo zakonodajo v letu 2008 prišli v rabo. Takrat je namreč namesto Zakona o azilu začel veljati Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki je bil v letu 2016, z namenom poenotiti se s pravom EU, deloma prenovljen. Podrobneje bom te spremembe predstavila nekoliko kasneje v nadaljevanju.
Če se je pred letom 2007 uporabljal izraz 'prosilec za azil', danes tujca, ki zaprosi za mednarodno zaščito, imenujemo 'prosilec za mednarodno zaščito'. Glavna razlika je predvsem
6
v pojmovanju statusa begunca. Če je še pred letom 2007 status begunca bilo mogoče enačiti s pozitivno rešeno prošnjo za azil (danes je to prošnja za mednarodno zaščito), po ZMZ-1 to ni več korektno. Namreč, Sektor za postopke mednarodne zaščite, ki deluje pod okriljem Ministrstva za notranje zadeve, lahko na podlagi ZMZ-1 posamezniku, ki zaprosi za mednarodno zaščito in pridobi pozitiven odgovor na prošnjo, podeli:
- status begunca ali
- status subsidiarne zaščite.
Med statusoma so nekatere razlike. Status begunca prejme oseba, ki izpolnjuje pogoje, opisane v Konvenciji o statusu beguncev (1951), in posamezniku prinaša dovoljenje za stalno bivanje v RS ter potni list begunca, pri šolanju in zaposlovanju pa je izenačen s slovenskimi državljani.
Status subsidiarne zaščite, ki je poimenovana tudi kot komplementarna zaščita, ne temelji na Ženevski konvenciji, temveč na mednarodnem humanitarnem pravu. Dodeljena je osebam, ki niso begunci, a kljub temu potrebujejo mednarodno zaščito. To so osebe, ki bi bile lahko ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljene nevarnosti resnih krivic, kot je smrtna kazen, usmrtitev, mučenje, nehumano ali poniževalno obravnavanje. Prejemniki subsidiarne zaščite imajo navadno bolj omejen dostop do socialnih pravic kot begunci. Njihov status se redno preverja (Kako do mednarodne zaščite, 2008; Zakon o mednarodni zaščiti, 2016).
Treba je omeniti še posebno kategorijo prisilnih migrantov, in sicer so to 'osebe brez državljanstva'. To so osebe, »ki so zaradi različnih razlogov ostale brez državljanstva in zato ne uživajo zaščite lastne države in jih kot take priznavajo države gostiteljice oziroma različne mednarodne organizacije« (prav tam). Prav te osebe so največkrat spregledane in nevidne, kršene so jim številne pravice in zanje ni urejenih sistemskih rešitev. Kakor opozarja UNHCR, ima lahko odsotnost državljanstva usodne posledice za posameznike. Najbolj pa zbuja skrb prav to, da velikokrat tem osebam niso omogočene najbolj temeljne pravice, kot so pravica do izobraževanja, pravica do zdravstvenega varstva ter pravica do zaposlitve (Osebe brez državljanstva, b. d.).
V času begunske krize so evropske države spreminjale zakonodajo na področju migracij in begunstva ter sprejemale nove pravilnike in zakonske ureditve, vse to v želji po večjem nadzorovanju in upravljanju »nezaželenih« migracij.
Tako je večina držav (Makedonija, Srbija, Hrvaška) ob zahodnobalkanski migracijski poti že v letu 2015 sprejela nova pravila za nadzor meja. Po novih ureditvah so sprejemale le ljudi, ki so
7
lahko z dokumenti potrdili, da prihajajo iz Afganistana, Iraka ali Sirije, kasneje za Afganistance niti to ni bilo dovolj (Marušić, 2015; Kroet in Surk, 2016; Amnesty International Slovenije, 2016). Na mejah je tako obtičalo na tisoče ljudi, za katere ni bilo ustrezno poskrbljeno, po poročanju Amnesty International, nevladne organizacije, ki aktivno deluje na področju človekovih pravic, so proti njim nesprejemljivo bili uporabljeni gumijasti naboji, solzivec in šok granate. Dostop do EU se je za nekatere begunce tako začel zapirati. Na meje so se začele postavljati bodeče žice, čemur je sledila tudi Slovenija. S tem početjem so bila kršena številna mednarodna načela (Amnesty International Slovenije, 2016).
Tudi v Sloveniji je tako bil v začetku marca 2016 sprejet nov Zakon o mednarodni zaščiti, ki je prinašal nove odvračilne ukrepe in številno omejevanje možnosti beguncev, da pri nas pridobijo mednarodno zaščito. Sprejeti so bili sklepi o hitrejšem vračanju in obsežnejših možnostih vračanja beguncev v države, ki so jih prepotovali, oz. v matične države, za katere Slovenija misli, da so varne; pri čemer je bil spremenjen koncept 'varne države'. V slabši položaj postavlja tudi ostale begunce, ki načeloma prihajajo iz varnih držav, vendar bežijo pred preganjanjem zaradi svojih osebnih okoliščin (npr. spolne usmerjenosti). Novi zakon je uvedel hitre postopke odločanja o podelitvi mednarodne zaščite na meji, pri čemer pa ni jasno zapisano, kakšne pravice in oskrbo bodo imeli begunci v postopkih, negativne spremembe so se zgodile tudi na področju denarne pomoči prosilcem za mednarodno zaščito (Mirovni inštitut, 2016; Zakon o mednarodni zaščiti, 2016; Amnesty International, 2016a). V letu 2017 je bil sprejet tudi nov Zakon o tujcih, ki poleg ZMZ-1 po mnenju številnih nevladnih organizacij poleg slovenske ustave krši tudi evropsko in mednarodno pravo človekovih pravic (Zakon o tujcih, 2017;
Mirovni inštitut, 2017). Slovenija je s temi uredbami postala še bolj restriktivna na področju begunske politike. S tem je močno omejila ustrezno ureditev za zagotavljanje dolgoročne zaščite beguncev.
Ob tem je treba opozoriti še na to, da begunci nikoli niso ilegalni sami po sebi, temveč jih v tako vlogo postavljajo prav državni zakoni in regulacije na mejnih prehodih ter v notranjosti držav. Ob vse bolj restriktivnih politikah evropskih držav, postavljanju bodečih žic na meje ter čedalje ostrejšem javnem diskurzu in odklonilnem odnosu do priseljencev zlahka izgubimo občutek, da so begunci pravzaprav ljudje v veliki agoniji in so zaradi begunske situacije prizadete vse razsežnosti njihovih življenj. Avtorici A. Mikuš Kos in S. Gole Ašanin (1998) opozarjata, da je življenjska situacija beguncev hudo poslabšana. Prizadeti so družinski odnosi:
spremeni se sestava družine, mnogi člani so odsotni ali ubiti in družina je razpršena po svetu.
Degradacija prizadeva socialni položaj, socialne vloge, poklicne vloge. Iz polnopravnega
8
državljana s takšnim ali drugačnim položajem v družbi postane oseba bitje z močno omejenimi pravicami, brez službe, povsem odvisna od okolja. Vse to načne občutek varnosti in samopodobo, načne pa lahko tudi vero v soljudi in podobo sveta. Vsi ti procesi lahko prizadevajo sposobnosti obvladovanja težav in duševno zdravje beguncev. Vendar dodajata, da ob ustrezni podpori in pomoči večina ljudi kljub trpljenju in naporu zmore obvladovati neugodne okoliščine svojega življenja (prav tam).
Neugodne razmere, številne kršitve osnovnih človekovih pravic in vse bolj restriktivna zakonodaja begunce delajo še bolj ranljivo skupino. Poleg tega so med begunci skupine, ki so še bolj ranljive in jim je zato treba nameniti dodatno skrb in premislek. Med te skupine zagotovo spadajo samske ženske, ljudje s posebnimi potrebami ter otroci, ki potujejo sami. Prav slednji so moje zanimanje v diplomskem delu. Zato bom v nadaljevanju bolj podrobno predstavila specifike te populacije, postopke pridobivanja mednarodne zaščite ter nekatere prakse, ki so trenutno obstoječe na področju dela z mladoletnimi begunci brez spremstva v Sloveniji.
2.1 MLADOLETNIKI BREZ SPREMSTVA 2.1.1 Definicija in opredelitev pojma
V strokovni literaturi je mogoče zaslediti več različnih terminov, ki opredeljujejo mladoletnike brez spremstva. Zaslediti je mogoče še izraz otroci brez spremstva, v tuji strokovni literaturi pa se uporablja predvsem izraz 'ločeni otroci' (angl. “separated children”). Vsi izrazi opisujejo isto populacijo otrok.
Mladoletnike brez spremstva slovenski pravni sistem opredeljuje kot »državljane tretje države ali osebe brez državljanstva, mlajše od 18 let, ki so na ozemlju Republike Slovenije brez staršev ali zakonitega zastopnika« (Zakon o mednarodni zaščiti, 2016). Nekateri otroci so na poti popolnoma sami, medtem ko so lahko drugi s člani razširjene družine ali drugimi odraslimi osebami. Kljub temu, da so ob prihodu v Evropo v spremstvu, še ne pomeni, da so ti odrasli, ki jih spremljajo, zmožni oziroma primerni za odgovorno skrb teh otrok. Vsi taki otroci so obravnavani kot otroci brez spremstva6, in ne glede na to, kakšen je bil razlog njihovega pobega v novo državo, so upravičeni do mednarodne zaščite. Ta je zajeta v številnih mednarodnih in regionalnih aktih, med katerimi so najpomembnejši: (1) Konvencija o otrokovih pravicah iz leta 1989, (2) Konvencija o statusu begunca iz leta 1951 in (3) Haaška konvencija o zaščiti otrok iz leta 1996 (Uzelac in Zlatar, 2005; Smith, 2009).
6 V navajanjih in povzemanjih bom uporabljala izraze, ki jih uporabljajo avtorji v svojem delu.
9
Okoliščine, ki povzročijo, da otroci brez spremstva zapustijo svojo državo, so zelo različne.
Svojo matično državo lahko zapustijo kot begunci zaradi strahu pred preganjanjem ali pomanjkanja varnosti zaradi kršitev človekovih pravic, oboroženih spopadov ali nemirov v njihovi državi, zaradi revščine in pomanjkanja ali zato, ker so ostali brez staršev oziroma so jih ti zavrgli. Prav tako pa lahko postanejo žrtve trgovine z ljudmi za namene spolnega ali drugega izkoriščanja (Gole Ašanin, Blomqvist in Plunet, 2003; Mladi migranti, b. d.).
Mladoletni begunci brez spremstva so zaradi svojih specifik ena najbolj ranljivih skupin v Evropi. Soočajo se s strahom in travmami, ki so posledica preganjanja, življenja v pomanjkanju ter izjemno težkih pogojev tako v primarnih državah kot tudi med samim potovanjem v druge države (Gole Ašanin, Blomqvist in Plunet, 2003). Izpostavljeni so številnim negativnim dejavnikov – pogosto so žrtve fizičnega, spolnega in psihičnega nasilja ter žrtve trgovine z ljudmi, v svojih primarnih državah pa del oboroženih spopadov in nemirov (Načela dobre prakse, 2004). Pri vsem tem je bistveno poudariti to, da so to še otroci, ki niso zmožni sami ustrezno poskrbeti zase in ki si brez ustreznega varstva ne zmorejo zagotavljati pravic in koristi, ki so za njihovo preživetje in ustrezen razvoj nujno potrebne. Zato je ključno, da to populacijo najprej obravnavamo kot otroke in ne kot begunce (Hadžiahmetović idr., 2008) ter hkrati upoštevamo in uveljavljamo pravice, ki jim pripadajo. In sicer so to pravice »(1) do zaščite pred prisilno vrnitvijo v matično državo; (2) do dostopa do azilnega postopka; (3) do skrbnika, ki zastopa otrokove interese; (4) do pravnega zastopnika, ki otroka zastopa v azilnem postopku, ter pravica otroka do udeležbe v postopku; (5) do svobodnega gibanja, prostosti se otrokom brez spremstva načeloma ne sme odvzeti; (6) do takojšnjega iskanja otrokove družine in prizadevanju k združevanju, če je to v najboljšo korist otroka; (7) hkrati pa je pri ugotavljanju načina zaščite treba še posebej upoštevati tiste oblike kršenja človekovih pravic, ki zadevajo otroke (npr. rekrutiranje otrok v vojsko, trgovanje z otroki v povezavi s prostitucijo, prisilno delo otrok); (8) v projekte nujne oskrbe in dolgoročnih rešitev je potrebno vključiti primerno usposobljene strokovnjake za delo z otroki; (9) zagotoviti se mora ustrezna oskrba, predvsem zdravstvena, in dostop do izobraževanja; (10) otroku je treba nuditi pomoč pri vrnitvi v državo izvora, če je vrnitev v njegovem interesu; (11) in ne nazadnje si mora država gostiteljica prizadevati, da se v najkrajšem možnem času poišče ustrezno in trajno ali dolgoročno rešitev za takega otroka« (Gole Ašanin, Blomqvist in Plunet, 2003, str. 3).
10
2.1.2 Mladoletni begunci brez spremstva in zakonodaja
Postopki pridobivanja mednarodne zaščite se za mladoletne begunce brez spremstva v državah članicah Evropske unije razlikujejo in niso enotni, čeprav države članice EU k temu obvezujejo skupna zakonodaja in predpisane direktive. Kljub razlikam, ki nastajajo v zakonodajnih postopkih, pa povsod, tudi v Sloveniji, mladoletnike brez spremstva obravnavamo kot izjemno ranljivo skupino, za katero veljajo dodatne procesne garancije. Te mladoletnikom brez spremstva na podlagi številnih mednarodnih in regionalnih aktov zagotavljajo več zaščite, posebno skrb in prilagojeno obravnavo v formalnopravnih postopkih pridobivanja mednarodne zaščite.
Otroke brez spremstva pri nas lahko razvrstimo v skupino prosilcev za mednarodno zaščito ter v skupino otrok oz. mladoletnikov, ki so status mednarodne zaščite že pridobili – pri čemer je lahko to status subsidiarne zaščite, ki se na nekaj let podaljšuje ali status begunca, ki je status za nedoločen čas. Prav tako bi jih lahko delili na legalne oziroma nelegalne migrante. Lahko bi rekli, da so ob prihodu mladoletnikov brez spremstva v Slovenijo možni trije razpleti: (1) mladoletnik zaprosi za mednarodno zaščito; (2) RS vrne mladoletnika v državo, iz katere prihaja, ali (3) sproži se postopek združevanja z mladoletnikovo družino (Hadžiahmetović idr., 2008).
Otroke brez spremstva, ki nezakonito prestopijo mejo RS in/ali tu nezakonito prebivajo, država nemudoma preda državi, iz katere so prišli, oziroma jih vrne v državo, katere državljani so. Če te države ne veljajo za varne države in/ali nimajo zagotovljenega primernega sprejema, se na podlagi Konvencije o otrokovih pravicah in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin postopek vračanja ne sme izvršiti. V vsakem postopku vračanja center za socialno delo mladoletnemu tujcu brez spremstva postavi skrbnika za poseben primer. Njegova naloga je, da skrbno preuči vse okoliščine in ugotovi, ali je vrnitev v primarno ali drugo varno državo res v najboljšem interesu mladoletnika (Hadžiahmetović idr., 2008; Zakon o tujcih, 2017).
Mladoletnik brez spremstva, ki vloži prošnjo za mednarodno zaščito, v postopku sodeluje na način, ki je primeren in prilagojen njegovi starosti ter stopnji duševnega razvoja. V skladu s Konvencijo o otrokovih pravicah (1989) je v postopku treba vselej upoštevati načelo otrokove največje koristi. Pri ocenjevanju največje otrokove koristi se ustrezno upoštevajo zlasti naslednji dejavniki: (1) možnost ponovne združitve z družino; (2) dobro počutje in družbeni razvoj mladoletnika; (3) vprašanje glede varnosti, zlasti, kadar obstaja tveganje, da je
11
mladoletnik žrtev trgovine z ljudmi; ter (4) mnenje mladoletnika v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo. Mladoletnikom brez spremstva, ki v Republiki Sloveniji zaprosijo za mednarodno zaščito, se postavi zakonitega zastopnika. Zakoniti zastopnik mladoletnika zastopa v postopku priznanja mednarodne zaščite in pri uresničevanju vseh pravic na področju varovanja zdravja in izobraževanja ter varuje njegove premoženjske pravice in koristi (Zakon o mednarodni zaščiti, 2016).
Mladoletniki brez spremstva so v času postopka za priznanje mednarodne zaščite na področju zdravstvenega varstva in izobraževanja izenačeni z otroki, ki so državljani RS, zagotavljajo pa se jim tudi različni programi, ki so usmerjeni v zagotavljanje učne pomoči ter aktivnega preživljanja prostega časa. Mladoletniki brez spremstva so že v času, ko so v postopku priznanja mednarodne zaščite, vključeni v izobraževalni sistem, tako da šolanje nadaljujejo tudi po tem, ko pridobijo status mednarodne zaščite. Ko je mladoletniku priznana mednarodna zaščita, se na podlagi mladoletnikovih potreb, znanja, sposobnosti in zmožnosti mladoletna oseba, skrbnik in svetovalec za integracijo skupaj dogovorijo o integracijskih aktivnostih, namenjenih mladoletnikovemu lažjemu vključevanju v okolje. Bivanje se zagotovi v posebni, za mladoletnike primerni nastanitvi (prav tam).
2.1.3 Načela dobre prakse pri delu z mladoletnimi begunci brez spremstva
Leta 1997 je bil ustanovljen Program za otroke brez spremstva v Evropi (SCEP), ki je skupna pobuda mednarodne organizacije 'Save the Children' (Rešimo otroke) in Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR). Program temelji na dopolnjujočih se nalogah in strokovnih področjih obeh organizacij. UNHCR je odgovoren za zagotavljanje zaščite begunskih otrok in tistih, ki prosijo za azil. Skrb organizacije 'Save the Children' pa je doseči polno uresničevanje pravic vseh otrok. Program SCEP si prizadeva z oblikovanjem skupne politike in zavezanosti najboljši praksi na državni in evropski ravni uresničiti pravice in koristi otrok brez spremstva, ki so prišli v Evropo ali prek Evrope (Načela dobre prakse, 2004).
'Program za otroke brez spremstva v Evropi' je leta 2009 izdal že četrto izdajo Načel dobre prakse, kot poročilo o strategijah in praksah, ki jim je treba slediti pri izvajanju ukrepov za zagotavljanje spodbujanja in zaščite otrok brez spremstva v Evropi. Ta načela slonijo predvsem na Konvenciji ZN o otrokovih pravicah, Smernicah UNCHR o strategijah in postopkih pri obravnavi otrok brez spremstva, ki prosijo za azil, ter stališču Evropskega sveta za begunce in izgnance o otrocih (prav tam).
12
Najpomembnejša načela, ki so zapisana in bi morala biti upoštevana pri vseh fazah obravnave mladoletnih beguncev brez spremstva (Smith, 2009), so načela:
- najboljše koristi,
- nediskriminacije (upravičenost do enakega ravnanja in pravic, kot jih imajo otroci državljani; najprej in predvsem jih obravnavati kot otroke),
- pravice do sodelovanja (ugotoviti in upoštevati mnenja in želje otrok), - spoštovanja kulturne identitete (ohranjanje jezika in kulture otroka),
- razlage (možnosti tolmača pri dostopanju do storitev in v pravnih postopkih), - zaupnosti (preprečevati razkrivanje občutljivih informacij),
- informacij (zagotavljanje dostopa do informacij o pravicah, razpoložljivih storitvah, procesu pridobivanja statusa, iskanju družine, o stanju v izvorni državi),
- sodelovanja med organizacijami (nujen je celostni pristop),
- usposabljanja osebja (ustrezna dodatna usposabljanja o potrebah, pravicah mladoletnih beguncev brez spremstva),
- trajnosti (iskanja dolgotrajnih rešitev in upoštevanja dolgoročne koristi otroka), - časovne primernosti (sprejemati odločitve v najkrajšem možnem času),
- preživetja in razvoja (pravica do življenja in iskanja mednarodne zaščite).
Poleg načel so v poročilu programa SCEP predstavljeni tudi primeri dobrih praks, ki nam pokažejo, kakšno je primerno ravnanje od trenutka otrokovega prihoda v državo gostiteljico do sprejetja dolgoročnih rešitev glede otrokove prihodnosti. Te so predvsem: (1) omogočen dostop do ozemlja (otrokom, ki iščejo zaščito, državni organi ne smejo preprečiti prihoda ali jih pridržati pri vstopu); (2) hitra in ustrezna identifikacija otrok brez spremstva in njihova predaja ustreznim organom socialnega skrbstva; (3) takojšnje imenovanje skrbnika; (4) registracija in dokumentacija, prilagojeni otrokovi starosti in zrelosti; (5) prepoved odvzema prostosti; (6) ugotavljanje starosti se izvaja le v izrednih primerih; (7) potrebno je čimprejšnje iskanje družine in (8) združevanje z njo, če je to v otrokovo največjo korist; (8) otrokom mora biti omogočen dostop do azilnih postopkov, pri čemer jim mora biti vseskozi zagotovljen brezplačen pravni zastopnik; (9) njihove prošnje morajo biti obravnavane prednostno in pri tem vseskozi upoštevano načelo otrokove največje koristi; (10) omogočeno mu mora biti začasno varstvo, ki zajema ustrezno namestitev in izenačenje pravice z otroki države gostiteljice glede zdravstvenega varstva, izobraževanja, socialne podpore in zaposlitve; (11) vračanje v izvorno državo oziroma namestitev/premestitev v tretjo državo se sme zgoditi zgolj v primeru, ko je to
13
v otrokovo največjo koristi; (12) pri otrocih, ki ostanejo v državi gostiteljici, pa je treba poskrbeti za dolgoročno nastanitev in uspešno integracijo (Smith, 2009; Jespersen, 2014).
2.1.4 Namestitev in strokovno delo z mladoletnimi begunci brez spremstva
Večino predpostavk iz zgoraj opisanih primerov dobrih praks vključuje tudi slovenska zakonodaja, vendar pa v različnih nevladnih organizacijah, predvsem v Slovenski filantropiji, že vrsto let opozarjajo, da za mladoletne begunce brez spremstva ni predvidena in zagotovljena primerna obravnava. Opozarjajo na slabo organizacijo, koordinacijo in sodelovanje pristojnih služb ter pomanjkanje primernih namestitev. To ugotavljajo tudi v poročilu raziskovalnega mednarodnega projekta 'V čigavo najboljšo korist? Analiza pravic mladoletnih migrantov brez spremstva skozi prizmo migracijskih in azilnih postopkov' ('In whose best interest? Exploring Unaccompanied Minors’ Rights Through the Lens of Migration and Asylum Procedures').
Projekt se je izvajal med letoma 2014 in 2015 v štirih evropskih državah (Slovenija, Avstrija, Francija in Združeno kraljestvo), njegov ključni cilj pa je bilo analiziranje sprejema, zaščite, azila in vračanja mladoletnikov brez spremstva ter predlaganje zaščitnih ukrepov in ustreznih rešitev v okviru Koncepta otrokovih najboljših koristi.
V 'Nacionalnem poročilu za Slovenijo', ki je nastalo v okviru opisanega projekta, avtorji Sedmak, Žakelj, Lenarčič in Medarić (2015) opozarjajo na slabo urejene razmere pri nas.
Opozarjajo, da v procesu pridobivanja mednarodne zaščite mladoletni begunci brez spremstva niso ustrezno informirani o možnostih, postopkih in pravicah, saj tolmači velikokrat ne govorijo jezika otrok oziroma je prevajanje slabo. Hkrati opozarjajo, da je čas za odločitev in posvetovanje glede vložitve prošnje bistveno prekratek. Čeprav je sistem skrbništva bil prenovljen v letu 2004, tudi na tem področju še vedno ostajajo dileme. Vloga skrbnika namreč še vedno ni profesionalizirana, kar pomeni, da je plačana le delno, posledično skrbniki velikokrat nimajo zadostnega znanja in zaradi kombinacije obojega se usmerjajo le na najnujnejše naloge, kar pa pri skrbi za mladoletne begunce brez spremstva zagotovo ni dovolj.
Veliko sistemskih problemov je prepoznanih tudi v vsakodnevni oskrbi in obravnavi teh mladoletnikov. Najbolj žgoč problem so neustrezne nastanitve. Avtorji v poročilu navajajo, da namestitve v centru za tujce, azilnem domu in tudi v integracijski hiši niso ustrezne, saj te niso ločene od namestitve ostalih odraslih prosilcev za mednarodno zaščito ter da v teh nastanitvah ni zagotovljena 24-urna strokovna oskrba. Na področju zdravstvenega varstva, izobraževanja in zaposlitve je kljub ustreznemu zakonodajnemu okviru veliko težav. Težave nastajajo pri srednješolskem in univerzitetnem šolanju, možnosti zaposlovanja so zelo slabe. Največji
14
manko zdravstva je neustrezen program psihološke opore ter slabo izvajanje ostale zdravniške oskrbe v praksi. Poročilo ugotavlja, da Slovenija nima urejenih ustreznih dolgoročnih rešitev in dodelanih projektov integracije mladoletnih beguncev brez spremstva. Najbolj pereče dejstvo pri vsem tem pa je, da ti mladoletniki v postopkih niso smatrani najprej kot otroci, kar je eno glavnih načel pri delu s to populacijo (prav tam).
S povečanim prihodom mladoletnih beguncev brez spremstva v času »begunske krize« so neustrezne sistemske ureditve prišle še bolj do izraza. Poleg prej uveljavljenih praks namestitev je Vlada RS v okviru reševanja krize ob povečanem prihodu beguncev začela nameščanje mladoletnih beguncev brez spremstva v krizne centre za otroke in mladostnike7 po Sloveniji.
KCM so sicer namenjeni in usmerjeni v delo z otroki in mladostniki od 6. do 18. leta starosti, ki se znajdejo v akutni stiski, ter je zanje poskrbljeno prek nudenja prve socialne in osebne pomoči ter z oskrbo do razrešitve njihovih težav z nudenjem zatočišča (MNZS, b. d.), in prav zaradi teh lastnosti so zagotovo primernejši za nastanjevanje otrok beguncev. Kljub vsemu je njihov mandat neustrezen, saj so v KCM otroci praviloma lahko nastanjeni le tri tedne, njihov sistem delovanja in pravila pa se razlikujejo od pravic in predpisanega sistema dela z mladoletnimi begunci. Čeprav so bile te namestitve mišljene kot kratkotrajne in začasne, so se v določenih primerih lahko vlekle tudi do 6 mesecev.
V iskanju dolgotrajnejših in primernejših rešitev je Vlada RS konec julija 2016 sprejela Sklep o namestitvi mladoletnikov brez spremstva v javna dijaška domova v Novi Gorici in Postojni.
Pilotni projekt, ki ga koordinira Ministrstvo za notranje zadeve, je bil zastavljen za obdobje enega leta. V tem času je bilo treba pripraviti evalvacijo z vključenimi predlogi za druge ustrezne sistemske rešitve na področju primerne nastanitve mladoletnih beguncev brez spremstva (Sklep Vlade RS št. 21400-6/2016/8, 2016). Pristojna ministrstva so v skladu s Sklepom izdala dokument 'Oblike in vsebine strokovnega dela z mladoletniki brez spremstva', ki opredeljuje cilje, načela, naloge in oblike dela ter potrebna znanja strokovnega osebja pri delu z mladoletnimi begunci brez spremstva v dijaških domovih. Predpisana je 24-urna oskrba vse dni v letu, izvaja jo tim strokovnih delavcev, med katerimi je obvezna zaposlitev enega socialnega delavca in enega socialnega pedagoga. V dokumentu so predpisane tudi naloge strokovnih delavcev, ki obsegajo: sprejem mladoletnih beguncev brez spremstva in namestitev, izdelavo individualnega načrta, izvajanje psihosocialne oskrbe, prepoznavanje in spodbujanje močnih področij, učenje socialnih veščin, navajanje na kulturo, sodelovanje s šolo, nudenje
7 V nadaljevanju KCM.
15
učne pomoči, sodelovanje z zakonitimi zastopniki, sodelovanje z drugimi institucijami ter vodenje dokumentacije. Delo naj bi – upoštevajoč cilje in načela, opredeljena v Vzgojnem programu za dijaške domove – temeljilo tako na individualni kot tudi skupinski obliki dela, s poudarkom na medvrstniškem povezovanju. Cilji strokovnega dela pa naj bodo usmerjeni k povečanju mladoletnikove kompetentnosti pri izbiri tistih življenjskih možnosti, življenjskega stila, vrednostnega in normativnega sistema, ki mu bo omogočila vključitev v družbo ter vodenje v smeri sprejemanja odgovornosti za lastno življenje (Oblike in vsebine strokovnega dela z mladoletniki brez spremstva v dijaškem domu, 2016).
Poleg vseh naštetih usmeritev, načel in dobrih praks pri delu z mladoletnimi begunci brez spremstva so zagotovo osnova strokovnih delavcev njihovo strokovno znanje in kompetence, ki so jih pridobili v času strokovnega izobraževanja, usposabljanja in prek delovnih izkušenj.
Pri strokovnem delu z mladoletnimi begunci brez spremstva se je treba zavedati ranljivosti in specifik te populacije, pri tem pa uporabljati ustrezne metode, znanja in veščine, ki izhajajo iz konceptov in doktrin tako socialnopedagoškega dela kakor tudi dela drugih sorodnih strok.
Nekateri izmed teh konceptov, ki jih je pri delu z mladoletnimi begunci brez spremstva smiselno ozavestiti, so:
- Usmerjenost v življenjski prostor, ki nam nakazuje, da smo usmerjeni v življenjski vsakdan uporabnika in njegovo spopadanje z institucionalnimi in družbenimi zahtevami v danem času in prostoru (Zorc-Maver, 1997; Grunwald in Thiersch, 2008).
- Hermenevtični pristop, ki poudarja pomembnost posameznikove samopredstavitve in življenjske usmeritve, ki jo strokovnjak z empatičnim vživljanjem skuša uporabiti za uspešno načrtovane ukrepe in intervencije pomoči (Rapuš Pavel, 1999; Uhlendorff, 1999).
- Sistemski pristop, ki poudarja predvsem to, da moramo na posameznika gledati kot na celoto v določenem socialnem kontekstu, kar strokovnjaku narekuje, da posega na različna področja in celostno načrtuje intervencije z dolgoročnimi cilji (Horvat, 2003;
Kobolt in Rapuš Pavel, 2007).
- Večperspektivni pristop, ki poudarja aktivno, enakopravno in soodgovorno udeleženost uporabnika v interakciji s strokovnjakom, priznavanje njegovega pogleda na situacijo in upoštevanje celostnega konteksta (Kobolt in Rapuš Pavel, 2004).
- Odnos in dialog, ki predstavlja osnovo socialnopedagoškega dela in ga je zato treba previdno graditi; z vzpostavitvijo kakovostnega odnosa na zavednem nivoju se namreč
16
vzpostavi bližina, ki ustvari zaupanje uporabnika v strokovnjaka in na podlagi katere se lahko nato začnejo dogajati spremembe (Kranjčan in Bajželj, 2008).
- Krepitev moči in participacija uporabnika, ki poudarja, da je nujno ustvariti in zagotoviti ukrepe in storitve, ki tudi najbolj ranljivim posameznikom omogočijo vpliv in kontrolo nad svojim življenjem, torej take vrste ukrepov, ki ljudi opolnomočijo. Ob tem pa nujno narekuje uporabnikovo aktivno participacijo, saj le na tak način lažje prepoznamo uporabnikove potrebe, spoštujemo njegove pravice ter želje (Zaviršek in Škerjanc, 2000).
Kljub vsem teoretičnim in praktičnim izkušnjam je delo z mladoletnimi begunci brez spremstva večini strokovnjakov v času aktualne begunske krize pomenilo novo področje dela. Ne le begunci, temveč tudi strokovni delavci se takrat, ko začno delati v novih in težkih okoliščinah, znajdejo v stresni situaciji (Miloševič Arnold, 1998). Pri tem je treba poudariti, da se z večjim prihodom beguncev Slovenija ni soočila prvič, saj je podobno situacijo doživela v obdobju po osamosvojitvi, ko se je zaradi vojne na Balkanu k nam priselilo deset tisoč beguncev z območja nekdanje Jugoslavije (Mikuš Kos, 1998). Analize in pregledi takratnih aktivnosti so pokazali, da strokovnjaki običajno nimajo dovolj znanja, izkušenj in osebne moči, ki bi ustrezali tem specifičnim in nevsakdanjim okoliščinam in jim omogočali, da bi številnim beguncem pomagali pri razreševanju njihovih zapletenih in številnih individualnih in skupnih problemov (Miloševič Arnold, 1998). Kljub tem izkušnjam, ki jih je država imela z begunsko problematiko, lahko ugotovimo, da je od takrat na tem področju bilo narejenih zelo malo premikov, na kar so redno opozarjale nevladne ter tudi nekatere vladne organizacije. Danes tako kakor leta 1991 ugotavljamo, da nas je »begunska kriza« zopet presenetila in da »v Sloveniji naša stroka prav gotovo ni pripravljena na soočenje s begunci, ki so se k nam zatekli.
Tako se ustreznih strokovnih prijemov pravzaprav učimo ob neposrednem delu, skozi prakso«
(prav tam, str. 105).
Kakšni so ti prijemi ter kako se strokovnjaki danes, v aktualni begunski krizi, znajdejo v novih situacijah pri delu z mladoletnimi begunci brez spremstva? Katere veščine, vloge in metode dela uporabljajo pri obravnavi te populacije ter katere so ključne naloge in kompetence strokovnjaka? Na ta vprašanja poskušam najti odgovore v empiričnem delu diplomskega dela.
17
3 EMPIRIČNI DEL
3.1
OPREDELITEV PROBLEMAPodročje zaščite mladoletnih beguncev brez spremstva je v Sloveniji pomanjkljivo urejeno – tako z vidika zakonodaje kakor tudi prakse. Že pred začetkom begunske krize so namreč mladoletne begunce, preden so ti zaprosili za mednarodno zaščito, nameščali v Centru za tujce v Postojni ter v Azilnem domu v Ljubljani, kjer pa zanje ni bilo prilagojenih programov, ki bi zajemali celodnevno in celostno obravnavo. Tudi v času begunske krize Vlada RS ni imela pripravljenih ustreznih načrtov celovite obravnave za mladoletne begunce in je težave z ustrezno namestitvijo začasno reševala z nameščanjem teh otrok in mladostnikov v krizne centre za otroke in mladostnike (KCM) po Sloveniji, kjer sem se takrat tudi sama prvič srečala s strokovnim delom s to populacijo.
Pri opravljanju obvezne študijske prakse v enem izmed KCM sem tudi sama prvič stopila v stik s to populacijo. Poleg spoznavanja specifik teh mladoletnikov in izjemno težkih razmer, v katerih so se znašli, sem imela v prvi vrsti možnost opazovati in spoznati delo strokovnih delavcev, ki so se znašli v zanje novi in precej konfuzni situaciji brez ustreznih napotkov in usmeritev. Kljub njihovemu izjemnemu trudu sem večkrat dobila občutek, da so se ti strokovnjaki velikokrat znašli v precejšnji stiski, saj so zaradi različnih dejavnikov (pomanjkanje ustrezne strokovne podpore, neusposobljenost za delo s to specifično populacijo, pomanjkanje prepotrebnih izkušenj na področju begunstva itd.) večkrat ostali nemočni pri ustrezni in primerni obravnavi mladoletnih beguncev brez spremstva. Pri opazovanju tega dogajanja med opravljanjem prakse so se mi odprla številna vprašanja in dileme, ki sem jih poskušala raziskati in nanje poiskati odgovore.
Raziskovanje je bilo tako namenjeno preučevanju strokovnega dela z mladoletnimi begunci brez spremstva8 v luči aktualnih razmer, ko se je v Evropo priselilo večje število ljudi. Raziskati sem želela vloge in naloge strokovnih delavcev pri delu s to izjemno ranljivo skupino otrok.
Zanimalo me je, s katerimi sistemskimi in konkretnimi težavami se strokovni delavci pri delu z mladoletnimi begunci brez spremstva srečujejo, kakšno strokovno podporo pri tem dobivajo ter katere so glavne strokovne kompetence, veščine in metode dela, ki jih strokovni delavec pri delu s to populacijo potrebuje.
8 S terminom 'mladoletnimi begunci brez spremstva' v nadaljevanju zajemam tako mladoletnike, ki jim je že dodeljen status begunca ali status subsidiarne zaščite, kot tudi mladoletnike, ki so prosilci za mednarodno zaščito.
18
3.2
CILJI- Spoznati delo in naloge strokovnih delavcev, ki opravljajo delo z mladoletnimi begunci brez spremstva v različnih institucijah.
- Ugotoviti, kako strokovni delavci prepoznavajo lastno vlogo pri delu z mladoletnimi begunci brez spremstva.
- Ugotoviti, kako kompetentne se strokovni delavci v različnih institucijah počutijo za delo s to populacijo in katere izmed strokovnih kompetenc prepoznavajo kot ključne za delo s to specifično populacijo.
- Raziskati metode dela, ki jih pri obravnavi mladoletnih beguncev brez spremstva strokovni delavci uporabljajo.
- Spoznati težave, dileme in vprašanja, s katerimi se pri delu z mladoletnimi begunci strokovni delavci srečujejo, ter načine soočanja z njimi.
- Ugotoviti, v kolikšni meri in na kakšen način je poskrbljeno za strokovno podporo strokovnih delavcev v različnih institucijah.
3.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
- S kakšnimi vrstami nalog se strokovni delavci srečujejo pri delu z mladoletnimi begunci brez spremstva?
- Katere so ključne strokovne kompetence pri delu z mladoletnimi begunci brez spremstva ter kako strokovni delavci ocenjujejo raven svoje strokovne kompetentnosti za delo s to populacijo?
- Katere ključne metode dela uporabljajo pri obravnavi mladoletnih beguncev brez spremstva?
- S katerimi vprašanji, dilemami in problemi se strokovni delavci pri delu z mladoletnimi begunci brez spremstva soočajo?
- Ali imajo strokovni delavci pri svojem delu z mladoletnimi begunci brez spremstva dovolj strokovne podpore?
- Kako strokovni delavci opisujejo svojo vlogo in izkušnjo pri delu z mladoletnimi begunci brez spremstva?
19
3.4
RAZISKOVALNA METODOLOGIJAV diplomskem delu je uporabljen kvalitativni raziskovalni pristop.
3.4.1 Vzorec
Vzorec mojega raziskovanja zajema tri strokovne delavke, ki so bile oz. so še vedno pri svojem delu v stiku s populacijo mladoletnih beguncev brez spremstva. Tako je moj vzorec namenski.
Intervju sem opravila:
- s strokovno delavko, zaposleno v enem izmed kriznih centrov za otroke in mladostnike v Sloveniji (KCM);
- s strokovno delavko, zaposleno v enem izmed Pilotnih projektov namestitve mladoletnih beguncev brez spremstva v dijaške domove (DD), ter
- z gospo Marino Uzelac, vodjo projektov na področju mladoletnih migrantov in mladoletnikov brez spremstva, zaposleno na Slovenski filantropiji (SF).
3.4.2 Raziskovalni instrument ter postopek zbiranja podatkov
Za potrebe raziskave sem uporabila delno strukturiran individualni intervju. Na podlagi teoretičnih osnov sem si v naprej pripravila nekaj okvirnih vprašanj, ki so bila postavljena odprto. Med izvajanjem intervjujev sem postavila še nekaj dodatnih vprašanj. Intervjuji so potekali na lokacijah, kjer so strokovne delavke zaposlene. Z dovoljenjem sogovornic sem pogovore snemala z mobilnim telefonom.
3.4.3 Postopek obdelave podatkov
Posnete pogovore sem računalniško zapisala kot dobesedni transkript. Pri prepisovanju sem izpustila kraje in imena oseb zaradi anonimnosti intervjuvank, zaposlenih v kriznem centru in dijaškem domu. Vsaki intervjuvanki sem zapisan intervju nato poslala v pregled, za popravke in dopolnitve.
Tako dobljene podatke sem nato kvalitativno obdelala s pomočjo odprtega kodiranja. Vsakemu odgovoru sem pripisala kodo prvega in kode drugega reda ter jih nato združila v kategorije, ki so za moje raziskovanje ključnega pomena. Potem sem kode prek analize med seboj povezovala, jih primerjala ter interpretirala.
20 3.5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
3.5.1 S kakšnimi vrstami nalog se strokovni delavci srečujejo pri delu z mladoletnimi begunci brez spremstva?
Naloge strokovnih delavcev, ki delujejo na področju psihosocialne pomoči otrokom in mladostnikom morajo v prvi vrsti izhajati iz njihovih specifik in se odzivati na potrebe, ki jih populacija, s katero delajo, ima. Akcija zaščite in pomoči je namreč učinkovita le takrat, ko se prouči konkretna situacija otrok in ko se identificirajo njihovi problemi in potrebe (Mikuš Kos, 1992). Življenjska situacija mladoletnih beguncev je izjemno težka in prizadene tiste najbolj osnovne človeške potrebe, zato je nujno, da v prvi fazi strokovnjaki ustrezno odgovorijo na te.
To so poudarile tudi vse tri sogovornice. Strokovna delavka v KCM je kot bistvene naloge navedla »nudenje varne namestitve, nudenje vsakodnevne celostne oskrbe, nudenje neke opore
…«. Z zagotavljanjem varne namestitve in vsakodnevne celostne oskrbe je poskrbljeno za otrokovo prehrano, zdravje in druge osnovne potrebe (Mikuš Kos, 1992, str. 25), hkrati pa mu taka namestitev prinaša varno okolje in občutek sprejetosti, kar izpostavi tudi strokovna delavka (»S tem smo mu lahko ponudili varen prostor in občutek, da ni ogrožen, življenjsko ogrožen na prvem mestu, in da je za njega v celoti poskrbljeno, to se mi zdi glavno«). Namestitve v KCM so bile prehodne, kar pomeni, da so mladoletne begunce brez spremstva tja nameščali »začasno, saj so načeloma namenjeni otrokom za 3 do 6 tednov … navadno se je zavleklo, ampak smo vedeli, da nismo mi končna dolgotrajna namestitev«, in iz česar tudi izhaja, da so naloge nekoliko drugače zastavljene, predvsem pa omejene na poslanstvo KCM in ne prilagojene točno specifični populaciji, kar izpostavi tudi intervjuvanka, ko opisuje svoje naloge (»Smo se fokusirali na kratkotrajne cilje, kaj mu lahko nudimo v teh dveh mesecih, ki jih bo preživel pri nas. /…/ Ti kratkotrajni cilji, kolikor pač pride v okvir kriznega centra«).
V nasprotju s tem je Pilotni projekt nastanitve v dijaških domovih (v nadaljevanju DD) bil usmerjen prav v populacijo mladoletnih beguncev brez spremstva in je izhajal iz njihovih potreb. Tako so tudi naloge, ki jih opredeli strokovna delavka v DD, bolj obširne. Poleg namestitve, nudenja psihosocialne pomoči in podpore ter celostne obravnave, »pri kateri se naredi tudi individualni načrt dela za vsakega posameznika«, kot pomembne izpostavi naslednje naloge: »Treba je voditi dokumentacijo za vsakega posameznika, seznaniti mladoletne begunce brez spremstva s hišnim redom in pravilniki, si prizadevati za delovanje po načelu najboljše koristi za otroka, razvijati odnos zaupanja, mu zagotoviti aktivno preživljanje prostega časa ter z njim imeti redna srečanja in svetovanja, ga spodbujati k šolanju in pomagati pri učenju slovenskega jezik, skrbeti za zdrav način življenja in mu pomagati
21
prisvojiti navade glede higiene, čistoče, urejenosti«. Prek teh različnih nalog je ključna naloga uspešna integracija tako v slovensko kot tudi v evropsko družbo, kar poudarijo vse tri sogovornice (»In seveda prek vseh teh nalog spodbujati in pomagati pri integraciji v slovensko kulturno okolje«; »Predvsem je bilo v ospredju vključevanje oz. integracija v evropsko družbo.
Integracija je bila samo bistvo, pravzaprav«). Marina Uzelac iz Slovenske filantropije (v nadaljevanju: SF) doda, da je po njenem mnenju med najpomembnejšimi nalogami strokovnjakov predajanje znanja in učenje različnih veščin, ki jih bodo mladoletni begunci brez spremstva potrebovali za samostojno življenje, saj »prej ali slej bodo ti otroci odšli ven živet, ali s polnoletnostjo ali pa že prej. Odvisno od situacije. Kar je tudi namen stanovanjskih skupin kot takih«. Kot poudarja, je pomembno, da se jih nauči poskrbeti zase, »v smislu pranja perila, kuhanja obrokov, odgovornosti, koliko hrane kupiti, da boš imel tisti dan dovolj hrane. Naučiti ga ravnati z denarjem …«. Brez teh pridobljenih veščin bo namreč mladoletnik ob zapustitvi institucionalne obravnave nezmožen samostojnega življenja (»Imaš 18-letnika, ki gre ven iz sistema in je nemočen, se ne znajde in je enak kot na začetku«), kar pa je v totalnem nasprotju s konceptom opolnomočenja (glej Zaviršek in Škerjanc, 2000), ki nam je vodilo vsakega (socialno)pedagoškega dela in interveniranja.
Intenca interveniranja je vedno usmerjena tudi v doseganje sprememb v okolju, saj brez aktiviranja v oba pola – v posameznika in okolje, ni novih življenjskih izkušenj in pri tem ni pričakovati ne osebnih in ne odnosnih sprememb (Kobolt in Rapuš Pavel, 2007). Poleg nalog, ki so neposredno vezane na delo z mladoletniki, tako pomemben vidik dela strokovnjakov pomenijo tudi naloge, ki so tako ali drugače usmerjene v okolje. Na nekaj izmed teh opozori tudi strokovna delavka iz DD: »Treba je tudi redno biti na zvezi z ravnateljem in ga obveščati o spremembah, hkrati preprečevati negativne posledice azilne politike, v smislu kakšnih sistemskih degradacij, stigmatizacij itd., ter tudi sodelovati z mediji in posredovati nevtralne informacije«. Slednje, delo z mediji, izpostavita tudi preostali dve intervjuvanki. V slovenskem prostoru je namreč mogoče opaziti zelo odklonilen odnos tako v javnem kot tudi političnem diskurzu do mladoletnih beguncev brez spremstva in beguncev na sploh. Zato je še toliko bolj pomembna naloga, da strokovni delavci 'posodijo glas' tem marginaliziranim in ne-integriranim družbenim skupinam in prek strokovne vizije ter odpiranja tem begunstva v širši družbi ponudijo možnost za spreminjanje definicij sprejemljivega/nesprejemljivega (Razpotnik, 2007).
22
3.5.2 Katere so ključne strokovne kompetence pri delu z mladoletnimi begunci brez spremstva ter kako strokovni delavci ocenjujejo raven svoje strokovne kompetentnosti za delo s to populacijo?
Na vprašanje o kompetencah in znanjih, ki so potrebni pri delu z mladoletnimi begunci brez spremstva je strokovna delavka iz KCM odgovorila, da se pravzaprav bistveno ne razlikujejo od dela z ostalimi otroki in mladostniki, ki so nameščeni v kriznem centru (»Kompetence pri takem delu so zelo podobne oziroma enake tem, ki jih potrebuješ pri delu z mladoletnimi begunci brez spremstva. Ni neke razlike«), saj, kot pravi, »zelo hitro vidiš, da je to samo otrok in da je tak kakor so 'naši otroci'«. To zagotovo tudi drži, saj so klasične pedagoške kompetence nujno potrebne pri vsakem socialnopedagoškem delu, tudi pri delu z mladoletnimi begunci brez spremstva. Le te Vernooijeva (1995, v Kobolt in Dekleva, 2007, str. 175) razdeli v štiri skupine:
»(1) osebnostne kompetence (spoznavati in spoznati lastna stališča, vrednote, predsodke, lastne čustvene odzive, pričakovanja, zavedati se svojih moči, a tudi šibkosti in omejitev); (2) pridobivanje zadostnega in raznolikega teoretičnega ekspertnega znanja, ki v praski omogoča
»praktično kompetenco« - kamor poleg splošnejših znanj sodi specifično/svetovalno/socioterapevtsko znanje; (3) sposobnost analitičnega razumevanja situacij uporabnikov v družbenih kontekstih (to zahteva poznavanje in prepoznavanje socialnih situacij, vloge lastnih zaznavnih mehanizmov v tem procesu, prepoznavanje konfliktnih situacij in predvsem kompetenc za njihovo razreševanje) ter; (4) kompetenca ravnanja, ki se izkazuje z etičnostjo posegov, pripravljenostjo za samorefleksijo ter kreativnim iskanjem posamezni situaciji prilagojenih poti in načinov reševanja oziroma poseganja«.
Zgoraj opredeljene kompetence zajemajo širok spekter znanj in veščin, ki naj bi jih strokovni delavci v poklicih podpore in pomoči pridobili skozi strokovno izobraževanje in s katerimi lahko uspešno botrujejo izzivom, ki jih delo z otroki in mladostniki prinaša. Pa vendar, kot poudari Marina Uzelac, so mladoletni begunci brez spremstva tako ranljiva in specifična populacija, ki s seboj prinese »cel kup kompleksnih stvari, zaradi česar se tako razlikujejo od obravnave kogarkoli drugega - pa če govorimo o otrocih ali mladostnikih iz večinskega prebivalstva, ki živi v Sloveniji, ali pa če govorimo o odraslih«. Iz česar sledi, da je prav kompetenca pridobivanja specifičnega ekspertnega znanja, za strokovnega delavca pri delu z mladoletnimi begunci brez spremstva, nujen predpogoj. Eno izmed teh področji znanj je tudi ustrezno poznavanje kulture in okolja iz katerega mladoletniki prihajajo. To poudari tudi Marina Uzelac, ki pravi, da morajo strokovni delavci vseskozi razvijati in krepiti kulturno senzibilnost (»Otroci prihajajo iz različnih kultur. Ogromno znanja moraš imeti s tega
23
področja, da veš, kaj je v nek kulturi sprejemljivo oziroma kaj je pač pomembno, tako da veš, na kaj moraš biti pozoren«(SF)). Kulturno senzibilnost pri tem lahko razumemo kot nepogrešljiv element pri grajenju kvalitetnega odnosa, saj le dobro poznavanje širšega otrokovega konteksta omogoča prepoznavanje njegovih kulturnih vrednot in navad, ki pojasnijo marsikatero otrokovo vedenje, ki ga z nezadostnim znanjem smatrano kot nezaželeno in napačno (Zorc Maver, 1997). Kot primer nam lahko služi pojmovanje časa v različnih kulturah.
Medtem, ko v naši kulturi točnost in čas predstavljata pomembni vrednoti, v določenih vzhodnih kulturah temu ni tako. Zato se velikokrat zgodi, da ti mladoletniki zamudijo. Marina Uzelac doda, da kot strokovni delavec »moraš vedeti, da na tem moraš delati. Da ne gre za neko nespoštovanje apriori, ampak veš, da ta otrok bolj počasi dojema to našo strukturo, našo nevrotičnost, ki na žalost je v naši kulturi, da to še ni nekaj, kar je on sprejel v svoj sistem«.
Seveda pa je cilj strokovnega delavca, da mladoletnim beguncem brez spremstva približa in predstavi vrednote in navade, ki veljajo v naši kulturi ter na tak način mladoletniku pomaga pri vključevanju v slovensko družbo. Pri spreminjanju navad in vzorcev obnašanja pa je potrebno, da smo kot strokovnjaki potrpežljivi ter kot dodaja avtorica Š. Razpotnik (2002), da smo pri tem pripravljeni in odprti tudi za lastno spreminjanje. To pomeni, da moramo biti pripravljeni tvegati izgubo trdnosti svojega sveta, ter tako prispevati k izgraditvi novega - z več sožitja, občutljivosti ter posluha za drugega in za manjšine (prav tam). Le širše razumevanje in vpogled v otrokovo življenjsko realnost nam omogoči konstruktivno pristopanje k spreminjanju nezaželenih vedenjskih vzorcev (»s poznavanjem ozadja si lahko poenostaviš ta proces grajenja nekega odnosa, pridobiš zaupanje otrok in razumeš njegov vidik. Šele nato mu približaš neke realnosti našega sveta. Ne moreš pa tega od nekega otroka pričakovati takoj na začetku, ker otrok na ta način povsem drugače zaživi, kot je doslej živel, za kar je potreben čas«
(SF)).
Tudi drugi dve sogovornici se strinjata, da je razumevanje širšega otrokovega konteksta bistveno. Poleg že omenjenega 'blaženja' kulturnih razlik, le to omogoči tudi zavedanje o številnih možnih nevarnostih, v katere mladoletne begunce brez spremstva silijo težke življenjske situacije. Zaradi pomanjkanja zakonitih možnostih preseljevanje otroci velikokrat sodelujejo s tihotapci, ki naj bi jim hitro in enostavno pomagali prečkati meje. Zaradi pomanjkljivosti v zakonih, politiki in praksi otroci brez spremstva ostanejo brez ustrezne zaščite, kar jih naredi lahke žrtve kriminalnih združb, trgovine z belim blagom in številnih ostalih zlorab (Grojec, 2017). Na te nevarnosti opozorijo tudi sogovornice, ki so seznanjene s primeri trgovine z belim blagom in prisilne prostitucije mladoletnih beguncev tudi v Sloveniji.
