ZAGOVORNISTVO ese;

ese;

Bogdan Lešnik

ZAGOVORNISTVO

Pričujoči esej je d e l o m a recenzija tematske številke Socialnega dela Zagovorništvo (SD 32; 3-4), ki jo j e uredila in velik del tudi spisala Tanja Lamovec, d e l o m a pa sem iz navedene izdaje vzel iztočnice za nadaljno konceptuali- zacijo naslovnega p r e d m e t a . Rad pa bi že uvo­

d o m a poudaril, da smo z navedeno izdajo dobili prvo celostno obravnavo zagovorništva (advocacy) in prvi poskus formulacije zagovor- niške p r a k s e pri nas.

1

Kontekst, v k a t e r e m je nastal projekt zago­

vorništvo, so zamisli o "vmesnih s t r u k t u r a h ' "

za psihiatrične paciente; konkretizirane v for­

macije jih lahko razdelimo na:

- formacije m e d psihiatrično bolnico (hos­

pitalizacijo) in vsakdanjim življenjem, kakršne so dnevni centri, krizne in svetovalne službe, stanovanjske skupnosti, p o m o č na d o m u itn., in

- emancipacijske formacije: kulturna gi­

banja, interesne skupine, samoorganiziranje za različne cilje itn.

V prvem primeru gre za to, čemur pravimo psihosocialne službe,^ ki omogočajo bolj difer­

enciran pristop k individualnim težavam in p o t r e b a m pacientov, v drugem pa za oblike javnega oz. političnega delovanja, ki omogoča izražanje in zastopanje interesov pacientov (kot deprivilegirane skupine ljudi) na podlagi

načela enakopravnosti v pravicah in temeljnih svoboščinah.

P o tej delitvi sodi projekt zagovorništva m e d emancipacijske formacije, ali natančneje, izhaja iz njih, je njihova zamisel; pri nas si ga nikakor ne m o r e m o predstavljati brez O d b o r a za d r u ž b e n o zaščito norosti. Razvili so zamisel o posebni dejavnosti, ki ji b o m rekel zagovor- niška praksa,^ hkrati pa naj bi bilo zagovor­

ništvo splošno načelo ravnanja v odnosih s strankami in s tem merilo za vse službe. T u d i znotraj vmesnih formacij ima torej p o s e b e n , vmesni položaj,

Zagovorniška praksa na področju psihia­

trije obsega (1) varstvo k o n k r e t n i h pravic psi­

hiatričnega pacienta, tu pa j e dosti dela ne le zato, ker je na področju varstva pravic tako ali tako dosti dela, a m p a k tudi zato (če povza­

m e m načelo ravnanja v odnosih s s t r a n k a m i ) , ker j e treba (2) skozi to optiko izostriti teorijo

"dela z ljudmi" nasploh. Prav vmesni položaj zagovornika, ločen od drugih nalog varstva, skrbstva ali pomoči, omogoča tudi (3) o c e n o ali presojo (s stališča varstva pravic) najraz­

ličnejših služb.

2

Kaj sestavlja zagovorniško prakso? - Nava­

j a m n e k a t e r e vidnejše o m e m b e relevantnih dejavnosti (navedki niso lektorirani; kurziva j e moja).

' L a m o v e c , F l a k e r , A l i v S l o v e n i j i p o t r e b u j e m o z a g o v o r n i š t v o ? ( 3 1 - 3 8 ) . N a v e d b a s e , k a k o r tudi v s e n a s l e d n j e , n a n a š a n a u v o d o m a o m e n j e n o i z d a j o .

^ L i n g v i s t i č n o n e p r e v e č p o s r e č e n o , k e r s t a v z l o ž e n k o s e s t a v l j e n i g r š k a in l a t i n s k a b e s e d a , p o d o b n o k a k o r " h o m o s e k s u a l ­ n o s t " in " s o c i o t e r a p i j a " .

' P o k l i c n i profil z a g o v o r n i k a s e zdi m a n j p o m e m b e n k a k o r d o l o č e n p o s e b n i s t a t u s , k a k r š n e g a i m a n p r . v V e l i k i B r i t a n i j i approved social worker, " p o t r j e n i " s o c i a l n i d e l a v e c . ( O b p s i h i a t r u in s k r b n i k u m o r a t u d i A S W s o g l a š a t i s p r i s i l n o h o s p i t a l i ­ z a c i j o , d r u g a č e s e j e n e s m e i z p e l j a t i . ) Z a t a k o " p o t r d i t e v " ali i m e n o v a n j e bi m o r a l z a d o v o l j i t i k r i t e r i j e , ki s o u s k l a j e n i z z a h t e v a m i s t r a n k , tj., n j i h o v i h p r e d s t a v n i k o v o z . o r g a n i z a c i j . P o d r u g i s t r a n i pa bi m o r a l biti v k l j u č e n v p r a v n i r e d - i m e n o v a n o d s o d i š č a , o m e n j e n v Z a k o n u o n e p r a v d n e m p o s t o p k u itn. - in t a m č r p a t i s v o j e k o m p e t e n c e .

"Vidimo torej, da je obseg delovanja zagovor- ništva širok. Zajema od splošnih in abstraktnih tem človekovih pravic, preko kritike institucij, do nesporazumov v dnevnih stikih in gospodin- skih stisk." V nasprotju z interakcionizmom "se zagovorništvo sprašuje, kaj naredili in kako omogočiti, da ne bodo nekateri (tisti, ki jih za­

govarjamo) potegnili 'ta kratko'." Avtor dodaja nekaj napotil za ravnanje v "situacijah, ki so izključevalne, poniževalne in diskredilirajoČe".

Med njimi sta učenje ("Zagovornik lahko svoje­

mu varovancu razloži, kakšne so definicije po­

sameznih srečanj, logika posameznih dogodkov in priložnosti, kakšne konvencije vladajo v do­

ločenih situacijah"), lahko tudi na provokativen način, in praktična pomoČ varovancu, npr. pri sklepanju pogodb. Poudarjeno je, da že fizična navzočnost zagovornika prispeva k temu, da se človeka drugače obravnava.*

Lamovec in Cufer omenjata štiri vrste zago- vorništva. (1) ''''Laični zagovornik naj bi bila 'ugledna oseba', ki za svoje delo ni |)lačana in ni odvisna od institucije. Njena naloga je, da vzpostavi stik z osebo, ki je v nevarnosti, da jo družba potisne na rob oziroma izključi", "pos­

kuša to osebo razumeli, se odzivali na njene in­

terese ter jih zastopati, kot bi bili njeni lastni."

To je "zrel, kompetenten državljaii-prostovo- Ijec". (2) "Samozagovorništvo vključuje tako bivše uporabnike kakor pridružene člane" in je

"proces, v katerem posameznik ali skupina ljudi govori ali deluje v korist laslnih potreb ali interesov." "Prizadeva si za spremembe v psi­

hiatričnem sistemu ter za spreminjanje razvred­

notenega statusa uporabnikov v družbi." (3) Kolektivno zagovorništvo: "Skupina uporabnikov se lahko združi, da bi dosegla določene spre­

membe." "Nekatere skupine sodelujejo z izva­

jalci pri načrtovanju programov duševnega zdravja, druge pa same poskušajo razvijati alter­

nativne oblike uslug, npr. stanovanjske sku­

pine, krizne centre, dnevne centre, itd." (4) Profesionalno zagovorništvo "navadno opravlja tim, sestavljen iz pravnikov, psihologov in so­

cialnih delavcev", ki so "plačani in delujejo v prostorih bolnišnice, vendar so od nje povsem neodvisni." "Njihova naloga je, da nadzirajo postopek prisilne hospitalizacije, se pogovarjajo

z uporabniki in jih obiskujejo na zaprtih oddel­

kih ter sprejemajo njihove pritožbe", ki jih "po­

drobno obravnavajo in posredujejo pri ustrezni osebi." "Zagovorniki imajo vpogled v vso doku­

mentacijo in dostop na vse oddelke, sicer pa nimajo drugih pooblastil kot to, da skrbijo za spoštovanje pravic, ki so zapisane v zakonu."^

Naprej beremo: "Zagovornik je oseba, po­

gosto edina, ki je vsestransko na uporabnikovi strani in posreduje njegove potrebe in želje osebju, ter poskuša doseči vsaj to, kar upo­

rabniku legitimno pripada." "Za vse tiste od­

ločitve, ki jih /uporabnik/ trenutno ni zmožen, pa si lahko izbere zagovornika, kateremu lahko zaupa, da bo ravnal v njegovem ali njenem imenu. Zagovornik nima pravice odločati o nobeni pomembni stvari, ki zadeva uporabnika, temveč mu le svetuje in pomaga do odločitve."

Dejavnost že poteka. "Kar se tiČe oblik zagovor- ništva, kot jih poznajo v tujini, smo se pri nas odločili za kombinacijo vseh." - "Tako npr. v skupini predstavimo značilnosti uporabnika, ki potrebuje pomoč, potem pa se javi tisti, ki bi želel z njim ali njo delati. Na sestankih izvaja­

mo tudi skupinsko supervizijo." Med cilji in nalogami projekta je tudi psihofamiakološka pomoč.^

"Cilj zagovorništva je v končni fazi opolno- moČenje uporabnikov (empowerment), njihova emancipacija," piše naprej. "Zagovornik je v bistvu edukator." "Točka intervencije zago­

vornika j e nekje vmes med situacijo, v kateri se ljudje znajdejo in njihovo zaznavo sebe v tej si­

tuaciji. Način intervencije je akcija in ne morda prepričevanje ali razlaga. Ne gre za načela, temveč za interese konkretnega uporabnika, zato se ne sme zgoditi, da bi se spustili v bitko z institucijo, kjer bi bili bojno polje uporabniki."

"Zagovornik se mora izogibati dvema skrajnost kjer bi bili bojno polje uporabniki." "Zagovor­

nik se mora izogibati dvema skrajnostima. Prva je opuščanje odgovornosti za vodenje, druga pa je težnja po pretiranem zaščilništvu." "Zaradi indoktrinacije v vlogo pasivnega objekta, ki jo je uporabnik ponotranjil, zares ne zmore mno­

gih stvari, za katere bi lahko 'objektivno' pred­

postavljali, da jih zmore. V začetku morda potrebuje vodstvo in nasvet za vsako, še tako

' F l a k e r , A d v o c a t u s d i a b o l i ? ( 5 - 1 0 ) .

' O b l i k e i n r a z v o j z a g o v o r n i š t v a v s v e t u ( 2 7 - 3 0 ) .

* Ali v S l o v e n i j i p o t r e b u j e m o z a g o v o r n i š t v o ? ,

neznatno avtonomno dejanje ali odločitev."^

T u se povezuje ali združuje veliko dejav­

nosti: d e l o z osebami, ki so o d p u š č e n e iz azila, v k a t e r e m so se udomačile, z osebami, ki bodi­

si zaradi reakcij okolice, bodisi zaradi s a m e narave svojih težav, bodisi zaradi posledic nji­

hovega odpravljanja (stranskih učinkov zdravl­

jenja, hospitalizma ipd.), največkrat pa zaradi kombinacije vsega tega ostajajo brez p o m e m b ­ nih odnosov, ali pa so jim p o m e m b n i s a m o še odnosi z institucijo;^ navsezadnje tudi delo s prisilno hospitaliziranimi, namenjeno temu, da se oseba čimprej rehabilitira; delo z osebami, ki potrebujejo varstvo, kakor tudi z osebami, ki potrebujejo zgolj p o m o č ; v vsakem primeru tudi delo samih teh oseb; in tako n a p r e j . O d vseh teh dejavnosti pa lahko razlikujemo skrb, da so izpolnjeni pogoji, ki jih zahteva spošto­

vanje in uveljavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin; temu rečemo na kratko varstvo pravic (ki vključuje odpravljanje krivic).

T o razlikovanje - kljub m o r e b i t n e m u ugo­

voru, da je varstvo pravic le p o s a m e z n o d e ­ janje znotraj celostne skrbi ali pomoči ali emancipacijske ali "opolnomočenjske" akcije - se zdi p o t r e b n o zlasti zaradi tega, ker se vse te podrejajo načelu potreb, varstvo pravic pa načelu pravičnosti.'^ Ti dve načeli sta si na neki določeni ravni v nasprotju in se celo izključuje­

ta. V z e m i m o za zgled o d n o s do konca prisilne hospitalizacije: pacientov zagovornik si bo seveda prizadeval, da bi čimprej minila, dela­

vec v ustrezni službi pa mora zagotoviti, da bo trajala tako dolgo, dokler so razlogi zanjo. Če načeli p o m e š a m o , lahko postavimo psihiatra (ključno osebo prisilne hospitalizacije) v si­

tuacijo, kjer bo moral bodisi zastopati pacienta proti stroki in s t e m tvegati, da napravi š k o d o ,

ali vsaj, da dela strokovno o p o r e č n o , bodisi zastopati stroko proti pacientu (npr., če m e n i , da je prisilna hospitalizacija p o t r e b n a ) , to p a bi bilo v nasprotju s n a m e n o m zagovorništva in dovolj pogosto tudi s tem, kar sam pacient p r e ­ poznava kot svojo p o t r e b o in svoj interes.

Pacient se b o tako kljub našim najboljšim n a m e n o m znašel sredi konflikta interesov,^° za delavca pa bo to lep double bind, ki ga b o m o r d a razrešil v vsemogočnih (omnipotentnih) fantazijah, saj se je izhodiščni vmesni položaj s p o t o m a spremenil v vseobsegajočega.^^

Varstvo pravic se seveda ne n e h a pri prisil­

ni hospitalizaciji. Psihiatrična obravnava ima poleg prisilne hospitalizacije tudi manj o p a z n e razsežnosti prisile; to zahteva pri varovanju pravic še d o d a t n o pozornost, prav kakor j o zahtevajo vse vrste neformalnih, nejasno for­

malnih in formalno anomičnih situacij, v kakršne človek zabrede, kadar ima težave.

K a k o r pokaže Zagovorništvo, j e v vsakdanjem življenju dovolj priložnosti, da je psihiatrični pacient žrtev diskriminacije, in tu lahko začrta­

m o razliko še drugače. E n o je zastopanje pacientovih interesov, tudi p o s r e d n o , z dvigan­

j e m samozavesti, p o d p o r o , spodbujanjem, učenjem itn., drugo pa zagovarjanje pacienta pri uveljavljanju zakonitih pravic (npr. pri is­

kanju stanovanja, pri varstvu p r e d zapostavl­

janjem in izkoriščanjem, pri druženju in združevanju, pri obravnavi v bolnici itn.), ki na splošno omejujejo interese. Prvo je docela od­

visno od tega, ali so v okolici ustrezne službe ali prostovoljci; varstvo zakonitih pravic pa j e , kakor pove ime, obvezno po zakonu. Prvo se lahko ponesreči (in praktiki vedo, da se prav rado ponesreči); drugo se ne sme ponesrečiti, ali pa m o r a to, da se, imeti pravne posledice.

T a k o bo, tudi če jo omejimo "zgolj" na varstvo pravic, zagovorniška praksa še v e d n o zajela

' l a m o v e c , F l a k e r , Z a g o v o r n i š t v o v akciji - p r o c e s e m a n c i p a c i j e ( 3 9 - 5 1 ) .

* P r o b l e m j e t a k o t o , d a " m n o g o u p o r a b n i k o v o d k l a n j a t a k o ' p o m o č ' " ( Z a g o v o r n i š t v o v akciji - p r o c e s e m a n c i p a c i j e ) , k a k o r t o , d a j o v e l i k a n s k e m n o ž i c e r a v n o z a h t e v a j o in jih m o ž n o s t , d a s e ji ne bi p a s i v n o p r e p u s t i l i , n a v d a j a s h u d o t e s n o b o . Pri s p r e m i n j a n j u t e g a - t j . , pri r a z k l c p a n j u te v r s t e o d v i s n o s t i - i m a j o n a j p o m e m b n e j š o v l o g o r a v n o v m e s n e f o r m a c i j e .

' " N a č e l o p o t r e b " p o m e n i , da se s l u ž b e o r g a n i z i r a j o za p o t r e b e s v o j i h s t r a n k , " n a č e l o p r a v i č n o s t i " p a t o , d a je v s a k a p r a k s a p o d v r ž e n a v r e d n o s t n i p r e s o j i s s t a l i š č a v a r s t v a p r a v i c .

T a k o n f l i k t j e t e ž k o rešljiv, k e r j e , s t r o g o v z e t o , e n a k o m o g o č e , d a j e t o , kar i m a č l o v e k s a m za s v o j i n t e r e s , p o s l e d i c a s l a b e p r e s o j e , k a k o r d a j e t o , č e m u r bi rekli n j e g o v " o b j e k t i v n i " i n t e r e s , z g o l j m a s k a , za k a t e r o s e s k r i v a j o i n t e r e s i t i s t i h , ki g a d e f i n i r a j o .

" H k r a t i p a j e r e s n i c a , d a sta n a č e l i p o m e š a n i p o p r a v i l u , z a t o v t a k i h s l u ž b a h n a z a d n j e n a j b r ž v e d n o p r e v l a d a n e k a d o l o č e ­ n a z m e s t e h n i k in o s e b n i h i n v e s t i c i j ( n p r . s i m p a t i j in a n t i p a t i j ) in s o o m n i p o t e n t n e f a n t a z i j e v s a k d a n j o s t .

veliko različnih situacij, hkrati s tem pa raz­

lične kvalifikacije, različne k o m p e t e n c e in tudi različne oblike in m o r d a stopnje dedikacije ljudi, ki se b o d o z njo ukvarjali.

3

Rekli s m o , da varstvo pravic ni omejeno na prisilno hospitalizacijo; dodajam pa, da ima v njej p o s e b n o mesto. T a k o je razumljivo, zakaj p r o b l e m a t i k a nasploh, še zlasti pa pravni razdelek Zagovorništva gravitira prav k njej, se pravi, k temu, kar se pri nas u r a d n o imenuje

" p o s t o p e k o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah".^" T o je privilegira­

ni p r e d m e t razprave o zagovorništvu, ker je nekakšna pravna posebnost: represiven post­

opek, ki ga sicer določa zakon, izvaja pa ga psihiatrija. N e gre s a m o za vpliv medicinske stroke na represivne p o s t o p k e , ki jih izvaja oblast (tak vpliv ima npr. s svojimi ekspertiza­

mi), niti, n a r o b e , za zgolj izvajalsko funkcijo, ki j o ima zdravstvo v primeru sodnega u k r e p a obveznega zdravljenja, marveč j e lu postopek scela (od s a m e odločitve zanj naprej) v pristoj­

nosti psihiatrične stroke in so funkcije pravo­

sodja le n a d z o r n e . Torej obstaja področje, na k a t e r e m p r a v n o varstvo ni docela k o m p e t e n t ­ no in ga je treba vzpostaviti že zato, ker je nevzdržno - oziroma, če o s t a n e m o na p r a v n e m področju, ni v skladu z ustavo -, da bi človek in državljan v kakršnikoli situaciji ostal brez varstva pravic.'^

Avtorji upravičeno vztrajajo, da zagovornik ne m o r e biti kar avtomatično skrbnik, ki ima lahko (ali drugače, utemeljeno lahko pričaku­

j e m o , da b o imel) v razmerju z varovancem svoje interese.^'' T o d a po drugi strani si v vsak­

danjih okoliščinah kar težko predstavljamo, kako bi bil kdorkoli vsestransko na

uporabnikovi strani - pravzaprav, kako biti vsestransko na katerikoli strani. S tako totalno zahtevo rinemo v tesno ožino m e d Scilo že omenjenih vsemogočnih fantazij in Karibdo prevelikih pričakovanj od dejanskih, v vsak­

danjih okoliščinah precej omejenih človeških potencialov. Ali ni že vpričo tega načelo, naj zagovornik zastopa interese svoje s t r a n k e , kakor da so njegovi lastni,'^ videti nekonsis­

t e n t n o ? Najbrž bi morali prej reči, da m o r a zagovornik zastopati interese svoje s t r a n k e ne glede na to, kakšni so njegovi lastni interesi. -

Pač pa Zagovorništvo na d r u g e m mestu, k a k o r b o m o videli, zagovornikovo pristranskost us­

trezno, čeprav bolj implicitno, primerja z odvetnikovo.

Skupina za zagovorništvo j e najprej posku­

sila sestaviti minimalen seznam pravic " u p o ­ rabnikov in uporabnic psihiatričnih ustanov".^*

Če bi se lahko izognili n e r o d n i m formulaci- jam,^^ bi lahko že z opozarjanjem na zakonite pravice onemogočili veliko zapostavljanja in izrabljanja. A težave niso s a m o s psihiatrijo;

kmalu zvemo, da tudi v skrbništvu "praksa /.../

v številnih primerih ne dosega ravni pravnega varovanja, /.../ zanesljivo pa j e pod ravnijo va­

rovanja pravic in temeljnih svoboščin, ki jo d o ­ loča Ustava".^* I n bržčas j e še marsikje t a k o . T o j e videti precej tipična težava te vrste prakse in j e zato d o b e r a r g u m e n t v prid splošnemu tipu zagovorništva.

Seznamu sledi Modicov članek,'^ ki najprej pregleda zakonodajo na to t e m o , p o t e m pa odgovarja na vprašanje: "Kaj lahko stori zago­

v o r n i k ? " Pokaže, da je že tega, kar lahko stori po veljavni zakonodaji, kar nekaj, čeprav so med predvidenimi zagovornikovimi akcijami tudi take, ki jih n o r m a l n o izvaja odvetnik, druge pa morda o m b u d s m a n (splošen v a r u h

M o d i c , O p r i s i l n i h o s p i t a l i z a c i j i ( 1 4 1 - 1 4 6 ) .

" T u bi l a h k o a r g u m e n t a c i j o p r e c e j raz.širili, saj j e d o b r o z n a n o , d a v v s a k d a n j e m ž i v l j e n j u t a k o " č l o v e k " k a k o r " d r ž a v l j a n "

k a r n a p r e j o s t a j a t a n e le b r e z v a r s t v a p r a v i c , a m p a k t u d i b r e z p r a v e p r a v n e v a r n o s t i . T o j e s i t u a c i j a , ki s m o s e ji n a v a d i l i r e č i

" r e a l n o s t " . T o d a p r a v o n a j e najmočnej.ši m o t i v z a s p r e m e m b o .

P r i m . D o b o v i č n i k , P r a v n a in p o s l o v n a s p o s o b n o s t , skrbni.štvo ter v a r o v a n j e č l o v e k o v i h p r a v i c ( 1 3 7 - 1 4 0 ) . G l . z g o r a j .

" P r a v i c e u p o r a b n i c in u p o r a b n i k o v ( 1 3 5 - 1 3 6 ) .

N p r . " N i h č e n i m a p r a v i c e . . . prisiliti v a s . . . " {loc. cit.). Iz t e g a i z h a j a , d a ni p r e p o v e d a n o Í Í V / Í Í ; p r e p o v e d a n o j e z g o l j , d a bi s e s i l j e n j e posrečilo. T o p a g o t o v o ni n a m e n t e f o r m u l a c i j e .

D o b o v i č n i k , loc. cit.

" Loc. cit.

pravic), t a k o da bi bilo treba razmejiti tudi m e d njima.

Slabše je pripravljen predlog za s p r e m e m b o zakona:^"

Predlog spremembe 7 1 . č., na primer, zahteva

"utemeljene dokaze o izkazani resni nevarnos­

ti", ki da jo predstavlja pacient. To pa je težko;

slej ko prej se bo treba zanesli na kvalificirano strokovno mnenje, in to mora biti utemeljeno.

Precej nenavadno se sliši predlog (77. Č.), da pritožba zoper sklep o pridržanju "zadrži izvršitev sklepa". Lahko si predstavljamo moža v akutnem alkoholnem deliriju, ki bi rad pobil vso družino, a se žena, ki morda sama ne ve, kaj se dogaja, priloži - in ga dobi domov.^*

V predlogu za spremembo 8 0 . č. naj bi z zagovornikom nadomestili zakonitega zastopni­

ka. Ne bi raje, namesto da izključuje odvetnika, tudi zagovornik postal (v omejenem ali polnem smislu) zakonit zastopnik?^^

N e do konca premišljen je morda tudi pre­

dlog 8 3 . člena: "Z denarno kaznijo najmanj 5 0 , 0 0 0 tolarjev se kaznuje za prekršek zdravst­

veni zavod: /.../ č e brez soglasja pridržane osebe oziroma njenega zagovornika na njej izvede kakreen koli medicinski poseg in ni pridržane osebe oziroma njenega zagovornika predhodno obvestil o vseh možniii metodali diagnosticira- nja in zdravljena ter njihovih posledicah in učinkih..." Treba bi bilo specificirali, za katere (ali katere vrste) posege naj to velja, ker bodo morali sicer prositi za soglasje tudi pred rea ni maci j o . "

R a z m e r j e m e d prisilno hospitalizacijo in

zdravljenjem -

"V prvem odstavku 7 1 . člena je treba izpustiti besedo zdravljenje, ker

(1) 7 0 . člen omenja samo prisilno pridržanje brez zdravljenja

(2) zdravljenje se ne sme začeti izvajati, dokler se pridržana oseba ni posvetovala z zago­

vornikom, ki ima enako vlogo kot zagovornik osebe, ki ji je odvzeta prostost v kazenskem postopku"

- bi terjalo daljšo diskusijo, toda na t e m mestu se omejujem zgolj na nekaj tez.

Prisilna hospitalizacija (tj., pridržanje oseb v zdravstvenih organizacijah) j e u k r e p na te­

melju medicinskih indikacij za določeno zdrav­

stveno obravnavo."'' Brez takih indikacij n e m o r e biti nobenega pridržanja v zdravstvenih organizacijah. Le taka obravnava j e lahko raz­

log za hospitalizacijo. Prisilna hospitalizacija brez n a m e n a zdravstvene obravnave j e n e u t e ­ meljena in bi jo lahko m o r d a primerjali kar s protipravnim odvzemom prostosti.^

Če imajo te teze kakšno veljavo - nikakor ne trdim, da so kakorkoli d o k o n č n e , v e n d a r imajo določeno težo -, p o t e m ne bo zadostova­

lo izpustiti b e s e d o zdravljenje, a m p a k bo treba premisliti in natančneje definirati cilje hospi­

talizacije, kako jih doseči, kakšna ali k a t e r a sredstva so dopustna itn.

Mislim pa, da ta vprašanja, čeprav so brez dvoma p o m e m b n a in nalagajo še dosti raz­

mišljanja in drugega dela, ne morejo zadržati ali celo onemogočiti varstva pravic v kate­

remkoli k o n k r e t n e m p r i m e r u . Če razmerje

^° B a u e r , P r e d l o g z a s p r e m e m b o p o s t o p k a o p r i d r ž a n j u o s e b v p s i h i a t r i č n i h z d r a v s t v e n i h o r g a n i z a c i j a h ( 1 4 7 - 1 5 1 ) . S t e m n e z a g o v a r j a m o " m e d i c i n s k e g a m o d e l a " , a m p a k o p o z a r j a m o n a t v e g a n j e p r e c e j v s a k d a n j e g a t i p a , pri k a t e r e m p s i ­ h i a t r i j a , k a k o r t u d i avtorji Zagovornišna d o b r o v e d o , m a š i l u k n j e v o b s t o j e č e m pravnem m o d e l u .

T a p r e d l o g s k u p a j z d r u g o t o č k o p r e d l o g a za s p r e m e m b o 7 1 . č l e n a ( g l . s p o d a j ) n a k a z u j e , d a naj bi b i l a v p o s t o p k u p r i d r ž a n j u v z d r a v s t v e n i h u s t a n o v a h z a g o v o r n i k o v a f u n k c i j a a n a l o g n a o d v e t n i k o v i v k a z e n s k e m p o s t o p k u . " Z a g o v o r n i k " j e e n a i z m e d z n a n i h o d v c t n i k o v i h f u n k c i j . I m e z a t o a s o c i i r a p o s t o p e k , v k a t e r e m j e n e k d o o b t o ž e n ali o k r i v l j e n . In v p o s t o p k u p r i s i l n e h o s p i t a l i z a c i j e r e s n a l e t i m o na h u d o o b t o ž b o : o o g r o ž a n j u življenja.

" N o b e n a s k r i v n o s t n i , d a g r e tu za z a v r a č a n j e n e k a t e r i h p s i h i a t r i č n i h m e t o d , m e d n j i m i zlasti E K T , ki p r e v e č s p o m i n j a n a m u č i l n o p r i p r a v o , d a p a c i e n t - č e ima s p l o h k a k š n o b e s e d o pri svoji o b r a v n a v i - n e bi i m e l p r a v i c e z a h t e v a t i , d a s e n a n j e m n e u p o r a b l j a . E K T i m a pri t e m n e k a k o s i m b o l e n in d v o u m e n p o l o ž a j , d r u g a č e k a k o r n e v r o l e p t i k i , ki v m a r s i k a t e r e m pri­

m e r u s p l o h n i s o m a n j š e z l o .

M o r d a tudi i z j a z z d r a v s t v e n a o b r a v n a v a ni n a j b o l j š i , t o d a v č a s i h n e g r e za z d r a v l j e n j e , a m p a k z a p r e p r e č e v a n j e r a z v o j a b o l e z n i , k a r ni z d r a v l j e n j e v v s a k d a n j e m p o m e n u b e s e d e .

" P a z l j i v b r a l e c j e n a j b r ž o p a z i l p r e s k o k o d " i n d i k a c i j " k " n a m e n u " . M o r d a p a bi l a h k o d o p u s t i l i " i n d i k a c i j e " b r e z " n a m e ­ n a " , v s a j n e p o s r e d n e g a ? M o r d a bi l a h k o rekli t a k o : z a p r i s i l n o h o s p i t a l i z a c i j o z a d o s t u j e j o ž e p r v e , m e d i c i n s k i p o s e g p a s e s m e izvršiti š e l e s p r i v o l i t v i j o p r i z a d e t e o s e b e (ali n j e n e g a z a g o v o r n i k a ) . T o d a č e o s e b a (ali z a g o v o r n i k ) ne p r i v o l i , p o t e m t u d i i n d i k a c i j e n e z a d o s t u j e j o . Č e s e n a m r e č o b r a v n a v a , ki j e s i c e r i n d i c i r a n a , n e izvaja, kaj p o t e m d e l a o s e b a v b o l n i c i ?

m e d hospitalizacijo in zdravljenjem v zakonu ni jasno, to ne m o r e biti razlog za suspendi­

ranje zakonitih pravic - lahko je kvečjemu raz­

log za p o n o v e n razmislek o zakonu.

4

Radikalni zagovorniki morda porečejo, da tu ne problematiziramo (ali vsaj ne dovolj) ob­

stoječih "struktur"; da vidimo rešitev zgolj v še n e u r e s n i č e n e m varstvu pravic, n a m e s t o v kon­

kretni akciji, kakršno zahteva Zagovorništvo.

V e n d a r prav gotovo varstvo pravic, če ga vza­

memo restio, že samo p o sebi problematizira te

" s t r u k t u r e " , saj postavlja prednje posebno, a univerzalno zahtevo: spoštovanje in uveljav­

ljanje zakonitih pravic njihovih subjektov.

Zdaj m o r a m o nekoliko natančneje o p r e ­ deliti "zakonite pravice". Kaže, da m o r a m o sem uvrstiti tudi tiste, ki so zakonit nasledek veljavnih vrednosti, saj je treba v k o n k r e t n i h primerih pravice šele izpeljati, in le z argumen­

tom, da zakotiito izhajajo iz veljavnih vrednos­

ti, lahko omejijo pragmatično pravico močnej­

šega. - N a m r e č , če p r i d e do razprave o tem, ali določene pravice so "zakonit nasledek veljav­

nih v r e d n o s t i " ali ne, in še prej, k a t e r e "vred­

nosti" so "veljavne". Razprava bo torej v glavnem ideološka in verjetno konfliktna, tu pa argumentacija zložno prehaja v politično akcijo za pravice, ki jih predpiše in opredeli zakon. T a k o tudi pričujoči projekt, zagovor­

ništvo, izhaja iz tistega, kar je v razpravi že d o s e ž e n o , tj., da i m a m o v danih okoliščinah opraviti že z ustavno določenimi vrednostmi, hkrati pa postavlja še nove cilje. Vsekakor je zamisel o zagovorništvu dobra iztočnica za raz­

pravo o etični problematiki v službah za zdrav­

stveno, psihološko in/ali socialno p o m o č in varstvo. T a razprava nikakor ne bo relativizira­

la medicinske etike, a m p a k jo bo zaostrila.

5

Musek'^ nakaže p a r a d o k s , da je isti družbe­

ni sistem (t. i. z a h o d n a demokracija), ki naj bi, če s o d i m o p o tem, kar v njem velja za splošne

vrednosti, uveljavljal človekove pravice in svo­

boščine, sam pravzaprav najmočnejši instru­

m e n t njihovega kršenja. V e n d a r se to zdi nekako nujno. Nasilje je videti zares edina m e ­ toda, ki obvaruje pred nasiljem, p o t e m ko druge m e t o d e odpovedo.

Če pa je tako, j e ta p a r a d o k s prej notranja lastnost takega družbenega sistema kakor nje­

gova deviacija. N e gre za to, da država izvaja nasilje, ker ne bi znala ali hotela uveljavljati pravic (čeprav je seveda lahko tako), a m p a k za to, da je delovanje države v temelju represiv­

no, in tako tudi s tem, da pravice uveljavlja, nujno izvaja nasilje.^'

T a paradoks je znan, vendar še ni izčrpan.

Hkrati, n a m r e č , ko je nasilje neizbrisno vpisa­

no v uveljavljanje človekovih pravic in svo­

boščin, je edina o b r a m b a pred nasiljem - ki j e hkrati o b r a m b a pred p a d c e m v vladavino močnejšega - prav temeljito, dosledno in s t r o ­ go uveljavljanje pravic in svoboščin.

P a r a d o k s - ki bi mu morali zdaj m o r d a vzdeti drugo ime, saj gre zgolj za vzajemno konstituirano nasprotje - lahko sklenemo z ugotovitvijo, da je vsako uveljavljanje pravic in svoboščin prav kot o b r a m b a pred vladavino močnejšega stalno z a p l e t e n o v neki določeni boj, v k a t e r e m si prizadeva prevladati.

Iz povedanega - in p o s r e d n o iz Muskovega članka - izhaja, da obstaja samo en d o b e r raz­

log za uveljavljanje zagovorništva. T a razlog pa ni v tem, da je treba pomagati ubogim, zatira­

nim norcem;"* zares, naš razmislek o gornjem paradoksu vključuje, da je treba norost v n e ­ katerih oblikah, npr. kompulzivno nasilno rav­

nanje, nujno zatirati, sicer b o d o o g r o ž e n e n e ­ katere n e d v o m n o relativne, a težko pogrešljive vrednosti, ki se navezujejo na razum in razum­

nost (ogrožene b o d o na primer pravice razum­

nih, a nemočnih). Niti ni v tem, da duševna bolezen "obstaja" ali " n e obstaja";-^ dovolj j e , da obstaja problem. In tudi v tem ni, da je medicinski model "logično neutemeljen",^" ker ni n o b e n e alternative, ki bi ne bila najmanj e n a k o vprašljiva.

č l o v e k o v e p r a v i c e in d u š e v n o z d r a v j e ( 1 1 - 1 3 ) .

B r e z d v o m a g a izvaja n a d k r š i t e l j e m , s f e n o m e n o l o š k e g a s t a l i š č a p a j e nasilje tudi ž e g r o ž n j a z r e p r e s i v n i m i u k r e p i . G l . Z a g o v o r n i š t v o v akciji - p r o c e s e m a n c i p a c i j e .

L a m o v e c , F l a k e r , Kaj j e d u š e v n a b o l e z e n ? ( 8 7 - 9 2 ) . G l . A l i v S l o v e n i j i p o t r e b u j e m o z a g o v o r n i š t v o ?

Dovolj d o b e r je samo splošen, načelen raz­

log: spoštovanje in zagotavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin je treba zagotovi­

ti v vsaki situaciji, še zlasti pa v taki, ki je p o svoji naravi njihova omejitev, kakršna je prisil­

na hospitalizacija. T a razlog izhaja zgolj iz načela pravičnosti in n e iz kakšnih a r g u m e n t o v o praksi ali teoriji norosti - v teh sicer lahko dobi določeno o p o r o , toda med praktičnimi a r g u m e n t i lahko vedno prevlada tak, ki mu bo naš razlog le v b r e m e , v teoretskem s p o p a d u pa tak, ki bo ugotavljal njegovo sumljivo ideo­

loško provenienco. Mi pa p o t r e b u j e m o zago­

tovilo, da tudi to, na primer, če bi hotel kdo zavrniti Zagovorništvo zaradi kakšnih trditev, s katerimi se ne strinja, ne bi v ničemer omajalo utemeljenosti zahteve po doslednem spošto­

vanju in zagotavljanju pravic psihiatričnih pacientov.

6

Nadaljeval bi z nečim, kar niso le termino­

loški problemi: s splošnimi pripombami k ne­

katerim rabljenim pojmom. Predaleč bi m e odneslo, če bi hotel p o d r o b n o analizirati nji­

hovo rabo, zato jo tu zgolj nakazujem.

Najbolj kontrovcrzen pojem je " u p o r a b ­ nik". Če ta pojem navežemo na postopke odvzema prostosti in prisilnega zdravljenja v psihiatričnih organizacijah, postane naravnost ciničen. P o t e m bi lahko govorili tudi o " u p o ­ rabnikih zaporov", "uporabnikih vojaških o p ­ eracij" ipd. G r e slej ko prej za pacienta, in tega ne le n e gre zanikati, ampak bi morali, da bi prišli do pravih sklepov, za povrhu z vso stro­

gostjo vztrajati pri izvornem p o m e n u tega pojma: trpeči/mučeni. Najprej zato, ker se iz­

vora ne da kar odmisliti,^' p o t e m pa tudi z a t o , ker se lahko sicer zabrišejo p o m e m b n e razlike.

Še v e d n o imamo, recimo, tudi "duševnega

bolnika".^^ T a pojem j e oblikovan p o analogiji s "telesnim" bolnikom^^ in p o m e n i več k a k o r zgolj to, da je p r e d m e t določene institucional­

n e obravnave: pomeni, da j e zaradi d o m n e v n o poškodovanega ali drugače prizadetega " d u ­ ševnega o r g a n a " nesposoben ali n e z m o ž e n za (določeno) delo.^ Ali je res tako ali n e , in kako ali koliko je res, je prav gotovo v v s a k e m primeru drugače; za to vrsto "neproduktivnos- ti" ni trdnega, zanesljivega kriterija.^^ T o d a že v tem, da ga definira n e k o notranje stanje ali notranji proces (na p r i m e r " p o r u š e n o ravno­

težje", ki ga omenja definicija W H O ) , se "bol­

nik" tako zelo razlikuje od "pacienta", da dru­

gega izraza ni pravilno prevajati s prvim, k a k o r j e v navadi. Oboje je status, ki ga dobi posa­

meznik na poti skozi institucije, toda s a m o

"pacient" je med njima n e d v o u m e n : to j e krat­

ko malo p r e d m e t zdravstvene obravnave.^^

P o d o b n o n e d v o u m e n je pojem " s t r a n k a " , ki se uporablja v marsikateri službi, od tržnice in b a n k e naprej: " s t r a n k a " j e v poslovnem od­

nosu s "strokovnjakom". Avtorji Zagovorništva so upravičeno skeptični tako d o poslovnega odnosa, ki implicira vladavino "tržišča", kakor do imperializma strokovnosti. Čeprav s pri­

držki, pa bi lahko rekli, da j e vsaj v n e k a t e r i h okoliščinah to še najbolj t r a n s p a r e n t n o oz. naj­

manj zamaskirano razmerje med človekom, ki potrebuje p o m o č , in človekom, ki jo ponuja.

Poleg tega si drugače težko predstavljamo

"profesionalno zagovorništvo".

V besedilih je zagovornikova stranka p o ­ gosto imenovana "varovanec", toda to je p r e ­ cej pasiven položaj, bolj, kakor bi v okviru emancipacijske akcije pričakovali.

Kakorkoli, vsi ti izrazi so v rabi in vsak ima svoje reference. Najbrž ne bi imeli veliko od tega, če bi se v skladu s kakšnim n o v o r e k o m odločali za pravega - še zlasti ne, če bi bilo vse.

K a k o r s m o z v e d e l i pri F o u c a u l t u , " p a c i e n t " ni o d v e d n o m e d i c i n s k i p o j e m ; v s r e d n j e m v e k u j e bil t o č l o v e k , ki s o g a v s o d n i p r o c e d u r i p o d v r g l i m u č e n j u .

Z a d r e g o z t e m i m e n o m d o b r o p o n a z a r j a npr. v z t r a j n o p r i z a d e v a n j e A n g l e ž e v , d a bi ga p r e i m e n o v a l i .

" S e r i j a bi se l a h k o n a d a l j e v a l a z " d u h o v n i m " , " s o c i a l n i m " , " m o r a l n i m " b o l n i k o m itn. - č e bi i m e l i u s t r e z n e b o l n i c e . Sliši s e i r o n i č n o , t o d a t a k e t e ž n j e r e s o b s t a j a j o . G l . s p í x i a j o d s t a v e k o " d u š e v n e m z d r a v j u " .

P r i m . Kaj j e d u š e v n a b o l e z e n .

" R a z e n č e s m o s k r a j n o p o v r š n i , s e na p o d r o č j u " d u š e v n e b o l e z n i " ni l a h k o o d l o č i t i za e n o s t a v n o a l t e r n a t i v o s p o s o b e n - n e - s p o s o b e n , o d g o v o r e n - n e o d g o v o r e n ali p r i š t c v c n - n e p r i š t e v e n . T e g a s e š e najbolj z a v e d a j o s o d n i i z v e d e n c i , k a d a r m o r a j o p o ­ d a t i e n o z n a č n o m n e n j e o p r o b l e m u , ki j e v s e prej k o e n o z n a č e n .

" P r i m . A l i v S l o v e n i j i p o t r e b u j e m o z a g o v o r n i š t v o ? in passim.

kar bi s t e m dosegli, s a m o projekcija želje. O

" u p o r a b n i k u " bi z a t o lahko govorili šele p o ­ tem, ko bi dosegli, da psihiatrična obravnava ni (ne p o m e n i ) nič drugega kakor zgolj storitev n e k e službe - tiste, ki jo pacient uporablja p o svojih potrebah.^' T o d a ob grožnji prisilne hospitalizacije bi morali pri " u p o r a b n i k u "

predpostaviti n a d p o v p r e č n o (in seveda zelo nevsakdanjo) samokritičnost, da bi lahko domnevali, da bo prepoznal, kako mu je (kadar m u j e ) pravzaprav v korist.

7

T o , č e m u r v vsakdanjem jeziku r e č e m o

" n o r o s t " , p r i p a d a vsakdanji, netehnični go­

vorici;^* ne prekriva se s psihiatričnimi dia­

gnozami in tudi ne s pojmi duševna bolezen, prizadetost, motnja, težava in stiska, ki defili- rajo p o področju, s katerim se ukvarja zago­

vorništvo; to navsezadnje vedo že študentje prvega letnika psihologije.^^ Kaže pa, da hoče skupina za zagovorništvo celo izključno delo­

vati na področju psihiatrije.

Ko govorimo o norosti, pogosto ni prav j a s n o , kaj to je; za ta izraz je značilno, da si prilagaja p o m e n . Z a t o b o m o težko našli kak­

šen enostaven kriterij, s katerim bi opredelili vse tisto, kar se združuje vanj. K a k o r vidimo, ni zadosti reči, da so "v vsakdanjem življenju /.../ razločujoči znak norosti blodnje".''" Z a r e s , še najmanj j e tako v vsakdanjem življenju.

Blodnje so znamenje, na podlagi katerega bo diagnostik precej zanesljivo posumil, da gre za psihozo (torej "duševno bolezen"), toda v vsakdanjem življenju je lahko dejstvo, da so blodnje, n e s p o z n a n o ali nepriznano, in kdaj celo postanejo državna načela. Prav tako vidi­

m o , da ne zadostuje sklicevanje na eksplicitna ali implicitna interakcijska pravila oz. njihove kršitve.'*^ N e d v o m n o lahko že enostavno odsto­

panje od lokalnih n o r m velja za norost, vendar d a n e s r e č e m o temu različni kulturni vzorci,

norosti pa zato ni manj.

Ali je treba p o t e m t a k e m iskati bolj zaple­

tene ali sestavljene kriterije? M o r d a , toda to, kar je v vsakdanjem d r u ž b e n e m kontekstu videti bistveno za pojem " n o r o s t " , je bolj dis­

kurzivni kakor psihološki ali socialni p r o b l e m . Če n a v e ž e m o na tezo, "da je norost vsa tista deviantnost, ki je ni moč drugače označiti, ki ne p r i p a d a določenemu razredu deliktov oz.

difuznim deliktom vsakdanjega življenja","^ niti ni več tako p o m e m b n o vprašanje, kaj n o r o s t j e , kakor je p o m e m b n o opaziti, da se ta p o j e m izmika konceptualizaciji; da ga vsakokrat d o ­ loča neka težava ali nemožnost fiksiranja p o m e n a ali kakšnega drugega jamstva, da j e družbeni univerzum strukturiran; skratka, da gre za nekaj, kar je v d r u ž b e n e m , ali ožje, v diskurzivnem sistemu n e o b v l a d a n o .

Psihiatrija j e v marsičem služba za obvlado­

vanje. Še pred tem lahko opazimo mogočno institucijo javnega zdravstva. Ž e pojem "zdrav­

j e " j e močno vpleten v diskurzivne strategije obvladovanja. Naj se ob t e m malce zadržim. O d u š e v n e m zdravju se d a n e s ne govori kot o n a v a d n e m nasprotju duševni bolezni; n e drži, da ste, če niste duševno bolni, že kar duševno zdravi. Duševno zdravje ( p o d o b n o k a k o r zdra­

vje nasploh) je dobilo mitološko vrednost, p o ­ stalo j e cilj, za katerega m o r a t e tako r e k o č n e n e h n o delati. Med bolezen in zdravje se je vrinila cela vrsta stvari, ki sicer ne dobijo diag­

noze (vsaj ne u r a d n e ) , pa kljub temu veljajo za nezdrave; govori se o nezdravem načinu živ­

ljenja, nezdravih (ali kar bolnih) odnosih ipd.

Obvladovanju strežejo tudi s a m e veljavne vrednosti, kajti v n a v e d e n e m p r i m e r u ima zdravje "vrednost", ki je brez dvoma "veljav­

n a " in se ji j e težko upirati. Č e n o č e m o utoniti v tem močvirju, se m o r a m o omejiti na načelo pravičnosti, ki ima razveseljivo malo opraviti z zdravjem ali boleznijo - celo samih pacientov.

Ali je istovetenje " n o r c a " in "psihiatričnega

" N e s m e m o p a i z g u b i t i p o z o r n o s t i za t o . d a se p s i h o l o š k i in s o c i a l n i u č i n k i v s a k r š n e ( n e le p s i h i a t r i č n e in c e l o n e le insti­

t u c i o n a l n e ) o b r a v n a v e z l i v a j o v n e k o r e a l n o s t , kjer "biti u p o r a b n i k " z l a h k a p o m e n i "biti i z r a b l j e n " - kjer j e l a h k o "biti iz­

r a b l j e n " ali v s a j "biti u p o r a b e n " c e l o p o g o j , d a si " u p o r a b n i k " .

Ib. G l . r e z u l t a t e r a z i s k a v e .

*° F l a k e r , / o c . d i .

Ib. A v t o r p o v z e m a G o f f m a n a .

*^ Ib. A v t o r p o v z e m a S c h e f f a .

p a c i e n t a " oz. "duševnega bolnika" še relevant­

n o ? Ali ni ta identifikacija, kolikor jo vsakda­

nji jezik sploh opravičuje,"^ precej marginalna spričo norosti, ki jo lahko opazimo v vsakda­

njem življenju - individualne ali kolektivne norosti, ki j e p o p o l n o m a n e d o s t o p n a za psihia­

trične m e t o d e ? V nasprotju s temi so n a m r e č t a k o "psihiatrični p a c i e n t i " kakor "duševni bolniki" večinoma že prav d o b r o obvladani.

8

T o d a v nasprotju z romantičnimi predsta­

vami o n a r a v n e m človeku, ki ga v instituciji zatrejo in ga je treba zato p r e d njo obvarovati, v resnici najbrž ni drugih poti socializacije, kakor so tiste, ki prečkajo družbeni sistem z njegovo mrežo institucij vred.*" Očitno pa tu prestavljam p o u d a r e k z "duševnega zdravja"

na "socializacijo" - če j e ta pojem, skupaj s p o j m o m "psihološka rehabilitacija", upravičen.

Vključuje usposabljanje za samostojno živ­

ljenje, oziroma to, kakor je r e č e n o v e n e m izmed besedil, da človek "razvije in uporabi svoje zmožnosti"."^ E n o in drugo v naši kulturi implicira vse mogoče odgovornosti, ki so tudi p o m e m b n o sredstvo obvladovanja.

P o j e m "obvladovanje" upravičeno zbuja ambivalentne o b č u t k e . Zdi se, da je na splošno kar d o b r o ime za poglavitno funkcijo (insti­

tucij) družbenega sistema. T o d a obsega hkrati vzgojo in prevzgojo, m e h k e in trde oblike pri­

sile, surovost, p r e d katero se zgrozimo, in navezanost, brez k a t e r e si ne m o r e m o pred­

stavljati veselja. Navezuje se tako na vrhunske civilizacijske vrednosti kakor tudi na prisilo.

manipulacijo in izkoriščanje."* Ali pa so v r e ­ snici tudi prisila, manipulacija in izkoriščanje civilizacijske vrednosti? Vsekakor so videti n e ­ uničljive, nekako latentne, vedno pod civiliza­

cijskimi vrednostmi, katerekoli že izberemo, pogosto imajo tudi določeno vrednost, in n e le iz praktičnih razlogov.

Načini obvladovanja lahko segajo od r e ­ presivnih do permisivnih skrajnosti (če tako razvrstimo, d e n i m o , obvladovanje s pomočjo mrežnice, nevroleptikov, psihoterapije), in v tej smeri smo na dobri poti v civilizacijski na­

predek, kjer nastajajo, s foucaultovskim sar­

k a z m o m rečeno, zgolj vedno bolj h u m a n i načini mučenja. Kajti težko je verjeti, da bi kakršnakoli vrsta obravnave kdaj obvladala ljudi na splošno zadovoljiv način, naj se še tako distancira od tistih, ki so p o njenem mnenju nezadovoljive."^ Izkustvo n a m n e n e h n o d o k a ­ zuje, da se take zadovoljivosti n e da doseči z n o b e n o p o s e b n o metodo, ki da b o zamenjala vse druge, ampak le z nekimi določenimi pogo­

ji, ki jih m o r a zadovoljiti vsaka m e t o d a , n e glede na to, za kateri posebni p r o b l e m je razvi­

ta. T o je videti raison d'être ideje o zagovor- ništvu kot "načelu ravnanja v odnosih s s t r a n k a m i " . Varstvo pravic psihiatričnih pa­

cientov je p o t r e b n o v vsakem okolju, pri vsaki metodi in tehniki intervencije, in p r e d t e m ne odreši n o b e n a reforma institucije. R e s d a lahko r e č e m o , da je takrat, ko ni izraženega interesa za kakšno reformo, p o t r e b n o še bolj. T o d a p o njej - navsezadnje j e eden izmed njenih ciljev ravno njegova implementacija - ne bo p o ­ trebno nič manj.

v s l o v e n š č i n i j e bil p r e d p o j m o m d u š e v n a b o l e z e n 7a d u š e v n e m o t n j e v s p l o š n i rabi i z r a z b l a z n o s t , n e n o r o s t , ki s e p o g o s ­ t o p o j a v l j a v e k s p r e s i v n i rabi in r e d k o v t e h n i č n i . P o d o b e n par sta v n e m š č i n i Watinsinn in Narrlieit in v a n g l e š č i n i mad in craz)'. I z r a z i , ki i z h a j a j o iz p o j m a n o r o s t , s o t o e k s p r e s i v n o p o t e z o o h r a n i l i , n e k d a n j i t e h n i č n i t e r m i n i b l a z e n , b l a z n i c a i t n . p a s o p o s t a l i c e l o e k s t r e m n o e k s p r e s i v n i .

** T e i m a j o p o m e m b n o f u n k c i j o : s s v o j i m i s i s t e m i p r e h o d o v {"rites de passage") j a m č i j o in h k r a t i i z v a j a j o v l a d a v i n o v e l j a v n i h v r e d n o s t i . Č e j i h r a z u m e m o k o t f o r m a c i j e , ki r e g u l i r a j o f o r m a l n e p r e h o d e ( o d v p i s a v m a t i č n o k n j i g o d o p o g r e b a ) in s t e m d o l o č a j o t e r s p r e m i n j a j o p o s a m e z n i k u s t a t u s , s o p o definiciji " t o t a l n e " : n j i h o v i p o s t o p k i s i c e r p r a v l a h k o i m a j o o m e j e n e c i l j e , t o d a t o s o cilji iz k o n t e k s t a c e l o s t n e g a o b v l a d o v a n j a . N e s p r e t n o s t ali n e i z n a j d l j i v o s t v instituciji in k o n k r e t n e p o l o m i j e pri p r e h o d i h i m a j o l a h k o t e ž k e p o s l e d i c e za p o s a m e z n i k a , n e g l e d e n a t o , s e v e d a , ali j e p s i h i a t r i č n i p a c i e n t ali n e . T o l a h k o p r i m e r j a m o s t i s t i m , k a r n a k a z u j e F l a k e r , loc. cit., o k r š e n j u i n t e r a k c i j s k i h pravil.

Z a g o v o r n i š t v o v akciji - p r o c e s e m a n c i p a c i j e .

N a m e s t o d a bi g o v o r i l i o izlcoriščanjii, d a n e s raje g o v o r i j o o zlorabali ljudi. V t e m d i s k u r z u i m a j o ljudje v e d n o ž e n e k o u p o r a b n o v r e d n o s t i n j e i z k o r i š č a n j e predpostavljeno, kajti " z l o r a b a " j e z g o l j n e d o p u s t e n n a č i n " u p o r a b e " . P r i m , t u d i o p . 3 7 .

T u j e m o r d a s i m p t o m a t i č n o d i s t a n c i r a n j e o d p s i h o t e r a p i j e v L a m o v e c , F l a k e r : 2 ^ g o v o r n i . š t v o v akciji - p r o c e s e m a n c i p a ­ c i j e . K o t n e k o l i k o k o r i s t n e s o o m e n j e n e le n e z n a n e " o b l i k e v e d e n j s k e m o d i f i k a c i j e " . V e n d a r p a u r e d n i š k a prak.sa ni s l e d i l a tej a v t o r s k i t e o r i j i , saj je m e d z b r a n i m i č l a n k i najti tudi t a k e g a iz p s i h o t e r a p e v t s k e g a m i s e l n e g a k r o g a ( K r e n : " R e š i t e l j " , ki n e p r e g a n j a s v o j e " ž r t v e " ; 5 2 - 5 5 ) .