Sprejemanje sistemov za merjenje vitalnih znakov med starejšimi odraslimi

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Maja Tominc Žerak

Sprejemanje sistemov za merjenje vitalnih znakov med starejšimi odraslimi

Magistrsko delo

Ljubljana, 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Maja Tominc Žerak

Mentorica: doc. dr. Simona Hvalič Touzery Somentorica: izr. prof. dr. Vesna Dolničar

Sprejemanje sistemov za merjenje vitalnih znakov med starejšimi odraslimi

Magistrsko delo

Ljubljana, 2021

Sprejemanje sistemov za merjenje vitalnih znakov med starejšimi odraslimi

Sočasno s staranjem prebivalstva narašča delež obolelih z eno ali več kroničnih bolezni.

Pravočasno zaznavanje in nadzorovanje kroničnih bolezni s pomočjo tehnologije ima potencial zagotoviti uspešno staranje posameznikov in finančno ter kadrovsko stabilnost zdravstvenih in socialno-varstvenih institucij. Z navedenimi izzivi se v svojih poročilih in politikah soočajo tudi številne mednarodne in domače organizacije. Spremljanje vitalnih znakov, podprto s tehnološkimi rešitvami, je lahko odgovor na navedene izzive. Dejavnike sprejemanja tehnologije so poskušali pojasniti že številni uveljavljeni teoretski modeli. S pomočjo metode pregleda literature po Arksey in O'Malley sem pregledala bibliografske baze Scopus, ProQuest in ScienceDirect in vključila besedila, napisana v angleščini, med letoma 2005 in 2020. Izmed 1855 zajetih prispevkov sem (glede na kriterije) v končno analizo vključila 26 prispevkov, ki obravnavajo dejavnike sprejemanja oz. zavračanja sistemov za merjenje vitalnih znakov med starejšimi odraslimi. Na podlagi analize zajetih prispevkov sem ključne dejavnike sprejemanja oz. zavračanja razporedila v tri sklope dejavnikov: osebni, tehnološki in kontekstualni dejavniki. Pomen magistrskega dela je v pregledu obstoječih raziskav na temo sprejemanja sistemov za merjenje vitalnih znakov in prepoznavi kompleksnosti dejavnikov sprejemanja oz. zavračanja sistemov za merjenje vitalnih znakov med starejšimi odraslimi. Z magistrskim delom sem opozorila na manko tovrstne literature in potrebo po nadaljnjih raziskavah na tem področju.

Ključne besede: spremljanje/merjenje vitalnih znakov, telemonitoring, starejši odrasli, dejavniki sprejemanja oz. zavračanja.

Adoption of systems for vital signs measuring among older adults

Simultaneously with the aging of the population, the proportion of patients with one or more chronic diseases is increasing. Early detection and monitoring of chronic diseases with the help of technology has the potential to ensure more successful aging of individuals and financial and organizational stability of health and care institutions. International and domestic organizations also documented these challenges in their reports and policies. Monitoring vital signs, supported by technological solutions could be the answer to these challenges. Numerous theoretical models have tried to explain the user-technology relationship and the factors influencing technology acceptance. Using the method of "scoping study", I have reviewed bibliographic databases Scopus, ProQuest in ScienceDirect and included texts written in English between 2005 and 2020. Of the 1855 papers covered, I included (according to the criteria) 26 papers in the final analysis, that address the facilitators and barriers for acceptance of systems for measuring vital signs among older adults. Based on the analysis of the included papers, I divided the key factors of acceptance or rejection into three sets of factors: personal, technological and contextual factors. The significance of this master's thesis is in the review of existing research on the topic of acceptance of systems for measuring vital signs among older adults and the identification of the complexity of acceptance factors of systems for measuring vital signs among older adults. With my master thesis, I pointed out the lack of such literature and the need for further research in this area.

Key words: monitoring/measuring vital signs, telemonitoring, older adults, acceptance factors or rejection factors.

4 Kazalo vsebine

1 Uvod ... 7

2 Izzivi dolgožive družbe ... 11

2.1 Socio-demografski trendi v sodobni družbi ... 11

2.2 Strukturni izzivi dolgožive družbe ... 14

2.3 Razširjenost kroničnih bolezni in potrebe starejših oseb s kroničnimi boleznimi ... 16

2.4 Soočanje z izzivi dolgožive družbe ... 18

2.4.1 Mednarodne prakse in dokumenti ... 19

2.4.2 Soočenje z izzivi dolgožive družbe v Sloveniji ... 22

3 Nove (podporne) tehnologije v kontekstu staranja ... 26

3.1 Teoretični vidiki novih tehnologij v kontekstu staranja ... 26

3.2 Definiranje novih podpornih tehnologij ... 28

3.3 Sistemi spremljanja vitalnih znakov ... 31

4 Dejavniki sprejemanja podpornih tehnologij ... 32

4.1 Modeli sprejemanja tehnologij (TAM, UTAUT) ... 32

4.2 Model sprejemanja in posvajanja tehnologije med starejšimi odraslimi (STAM) ... 36

4.3 Modeli sprejemanja podpornih tehnologij ... 37

5 Empirični del ... 39

5.1 Raziskovalno vprašanje ... 40

5.2 Metodologija raziskovanja ... 41

5.2.1 Izbor ustreznih študij ... 42

5.2.2 Popis podatkov ... 43

5.2.3 Zbiranje, povzemanje in poročanje o rezultatih ... 47

5.3 Rezultati ... 50 5.3.1 Osebni dejavniki sprejemanja in zavračanja sistemov za merjenje vitalnih znakov 51

5

5.3.2 Tehnološki dejavniki sprejemanja in zavračanja sistemov za merjenje vitalnih znakov

... 59

5.3.3 Kontekstualni dejavniki sprejemanja in zavračanja sistemov za merjenje vitalnih znakov ... 63

6 Razprava in zaključek ... 68

7 Viri ... 78

Priloge ... 91

Priloga A Pregled izbranih študij ... 91

Kazalo slik Slika 2.1 Populacija glede na starostno skupino in spol, 2016-70 (v tisočih) ... 11

Slika 3.1 Model delitve podpornih tehnologij, ki na vrh postavlja telezdravje... 30

Slika 3.2 Model delitve podpornih tehnologij, ki na vrh postavlja teleoskrbo ... 30

Slika 4.1 Osnovni model sprejemanja tehnologije ... 33

Slika 4.2 Model enotne teorije sprejemanja in uporabe tehnologije ... 35

Slika 4.3 Model sprejemanja in posvajanja tehnologije med starejšimi odraslimi ... 36

Slika 4.4 Model sprejemanja tehnologije v interakciji človeka in tehnologije ... 38

Slika 5.1 Prizma diagram ... 43

Slika 5.2 Dejavniki sprejemanja in zavračanja sistemov za merjenje vitalnih znakov ... 51

Slika 6.1 Razvrstitev dejavnikov, ki so bili identificirani na podlagi pregleda literature ... 68

Seznam uporabljenih kratic

CREATE Center for Research in Education on Aging and Technology Enhancemnet

Center za raziskave in izobraževanje o starosti in izboljšanju tehnologije IKT informacijsko komunikacijske

tehnologije

ReNPSV13–20 Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013-2020

6 STAM model sprejemanja in posvajanja

tehnologije med starejšimi odraslimi SZO Svetovna zdravstvena organizacija TAM teoretični model sprejemanja tehnologije UTAUT enotni sistem sprejemanja tehnologije

7 1 Uvod

Osebe stare 65 let in več (v nadaljevanju starejši odrasli) predstavljajo najhitreje rastočo starostno skupino prebivalstva (United Nations, Department of Economic in Social Affairs, 2019). Glede na podatke Združenih narodov (United Nations, Department of Economic in Social Affairs, 2017) in Eurostata (2019) je Evropa celina s povprečno najstarejšim prebivalstvom in posledično celina z največjim koeficientom starostne odvisnosti starih in bo glede na projekcije ostala takšna tudi v prihodnje. Kljub globalni rasti prebivalstva se rast prebivalstva v državah članicah EU umirja (leta 2017 je prebivalstvo EU predstavljalo 7 % svetovnega prebivalstva, kar je dvakrat manjši delež kot pred 50 leti) in se bo umirjala tudi v prihodnjih desetletjih, pri čemer se bo starostna struktura nagnila v prid starejšim odraslim, medtem ko bo starostna skupina delovno aktivnih oseb zmanjševala. Slednje bo povzročilo dvig koeficienta starostne odvisnosti starih in izzvalo dvig javnih finančnih izdatkov tudi v nadalje (Eurostat, 2019). Projekcije do leta 2100 kažejo, da bo koeficient starostne odvisnosti starih v Evropi narastel na 55 %, iz 26 % v letu 2015 (United Nations, Department of Economic in Social Affairs, 2017, str. 329). Projekcije Združenih narodov projicirajo koeficient starostne odvisnosti starih za Slovenijo v letu 2100 na 59 % (iz 27 % v letu 2015) (prav tam, str. 335) pri čemer je vrh koeficienta starostne odvisnosti starih predviden v letu 2060 (62 %) – skupni koeficient starostne odvisnosti pa je ocenjen celo na 89 % (prav tam, str.

329–335).

V magistrskem delu bom za potrebe opredelitve posameznikov starejših 65 let in več uporabljala termin "starejši odrasli", ki se izogne stereotipni konotaciji in predsodkom, ki jih imajo termini

"starostnik", "starejši" itd. (Avers, Brown, Chui, Wong in Lusardi, 2011).

Skladno z omenjenimi demografskimi trendi staranja prebivalstva narašča tudi delež prebivalstva z (eno ali več) kroničnimi boleznimi (Roljić in Kobentar, 2017). Raziskava iz leta 2008 je pokazala, da je prevalenca kroničnih bolezni v Sloveniji velika (70,5 %), pri čemer je pomembnejši neodvisni napovedni dejavnik kroničnih bolezni ravno starost (Softič, Smogavec, Klemenc-Ketiš in Kersnik, 2011, str. 189). V letu 2012 je bilo tako na podlagi preventivnih presajanj skozi projekt referenčnih ambulant v Sloveniji zasleden kar 4.201 bolnik s kronično boleznijo (med 16,766 obravnavanimi, kar pomeni, da je bila skoraj pri vsakem četrtem, ki je opravil presejalne teste odkrita ena ali več kroničnih bolezni) (Švab, Poplas Susič in Kersnik, 2013, str. 630).

8

Kronične bolezni zaradi posledičnega pospešenega upadanja fizičnih in kognitivnih sposobnosti, znižujejo kakovost življenja posameznika in povečujejo njegovo odvisnost od okolice (Poredoš, 2004). Posledice porasta kroničnih bolezni v dolgoživi družbi pa se kažejo tudi na strukturni ravni (Marengoni in drugi, 2011). Države so primorane načrtovati staranje prebivalstva in politike soočanja z izzivi dolgožive družbe, zato da bodo lahko zagotavljale vzdržnost svojih pokojninskih, zdravstvenih in socialno varstvenih sistemov, ter hkrati zagotovile varstvo človekovih pravic starejših odraslih (United Nations, Department of Economic in Social Affairs, 2019). Pravočasno zaznavanje in nadzorovanje kroničnih bolezni lahko omogoča uspešno in zdravo staranje, zato je spremljanje vitalnih znakov pri kroničnih bolnikih ključno (World Health Organization, 2015).

V svojih dokumentih so se s temi izzivi soočale tako mednarodne organizacije, kot so Svetovna zdravstvena organizacija, Združeni narodi, Evropska komisija, Organizacija za gospodarsko sodelovanje itd., kot slovenska zakonodajna telesa v Resoluciji o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013–2020, Strategiji dolgožive družbe, Resoluciji Skupaj za družbo zdravja in Strategiji razvoja Slovenije 2030. Omenjeni politični dokumenti in poročila nakazujejo potencial informacijsko komunikacijske tehnologije (dalje IKT) za spoprijemanje z izzivi dolgožive družbe. Socialni in zdravstveni sistemi bodo namreč kakovostno in finančno vzdržni ob predpostavki uporabe IKT v namene oskrbe in zdravstva, ki bo nekatere klasične storitve nadomestila z elektronskimi storitvami (World Health Organization Europe 2012, Urad RS za makroekonomske analize in razvoj, 2017). Na individualni ravni ima IKT potencial omogočati starejšim odraslim neodvisnost in večjo družbeno vključenost (Iancu in Iancu 2017). Slovenija pri uporabi podpornih tehnologij (ki temeljijo na IKT) med starejšimi odraslimi zaostaja za evropskim povprečjem (Ramovš 2013, Hvalič Touzery in Dolničar, 2019). Demografske spremembe in izziv razširjenosti kroničnih bolezni ustvarjajo potrebo po podpornih tehnologijah podprtih z IKT, saj le-te omogočajo lažjo diagnostiko in nadzorovanje bolezni zagotavljajo širšo in naprednejšo mrežo oskrbe in nižje stroške zdravstvene in socialne oskrbe (Goodwin, 2010 v Hvalič Touzery in Dolničar, 2019, str. 2¹).

Schulz in drugi (2015) tehnologije za starejše opredelijo kot tehnologije zastavljene z namenom izboljšanja kakovosti življenja, ki upoštevajo kognitivne, zaznavne in motivacijske spremembe v starosti in naslavljajo izzive dolgožive družbe. Ker so podporne tehnologije pogosto uporabljene

1Goodwin, N. (2010). The State of Telehealth and Telecare in the UK: Prospects for Integrated Care.

Journal of Integrated Care, (6), 3. https://doi.org/10.5042/jic.2010.0646.

9

ravno zaradi kompenzacije (fizičnih in kognitivnih) izgub posameznika, je velik del uporabnikov podpornih tehnologij med starejšimi odraslimi (Lenker, Harris, Taugher in Smith, 2013). V magistrskem delu sem se odločila za definicijo podpornih tehnologij po Doughty in drugi (2007), ki podporne tehnologije opredelijo kot opremo in sisteme oblikovane tako, da povečajo in izboljšajo funkcionalne zmožnosti posameznika.

Številni teoretični modeli so obravnavali sprejemanje in posvajanje tehnologije s strani posameznika. V nadaljevanju predstavim teoretični model sprejemanja tehnologije (dalje TAM), njegovo izpeljavo v enotni sistem sprejemanja tehnologije (dalje UTAUT) in izpeljave vezane na podporne tehnologije za starejše odrasle, kot je model sprejemanja in posvajanja tehnologije med starejšimi odraslimi (dalje STAM) (Davis, 1989; Fisk in Rogers, 2010; Renaud in van Biljon, 2008;

Venkatesh, Morris, Davis in Davis, 2003). Obravnavani teoretični modeli sicer nakazujejo splošne dejavnike sprejemanja tehnologije in nam lahko služijo kot okvir za sprejemanje bolj specifičnih tehnoloških sistemov.

V magistrskem delu sem se osredotočila na tehnologijo sistemov merjenja vitalnih znakov, ki jih uvrščajo pod teleoskrbo. Slednja skupaj s podpornimi tehnologijami in telemedicino predstavlja krovni izraz, ki zajema med drugim tudi telezdravje, ki je umeščeno tako v skupino telenega kot telemedicina (Doughty in drugi, 2007).

Pomen magistrskega dela je v pregledu obstoječe literature na temo sprejemanja sistemov za merjenje vitalnih znakov in prepoznavi kompleksnost (ne)sprejemanja sistemov za merjenje vitalnih znakov med starejšimi odraslimi. Cilj magistrskega dela je prepoznati osebne, tehnološke in kontekstualne dejavnike, ki vplivajo na (ne)sprejemanje sistemov merjenja vitalnih znakov pri starejših odraslih.

V magistrskem delu se osredotočam na to kaj je v obstoječi literaturi znanega o sprejemanju tehnologij za merjenje vitalnih znakov med starejšimi odraslimi. Odgovoriti želim na naslednje raziskovalno vprašanje:

Kateri so ključni dejavniki sprejemanja oz. zavračanja sistemov za merjenje vitalnih znakov med starejšimi odraslimi, starimi 65 let in več?

Uporabila sem raziskovalno metodo pregleda literature (ang. scoping study) z uporabo metodološkega pristopa šestih faz, ki sta ga utemeljila Arksey in O'Malley (Arksey in O’Malley,

10

2005; The Joanna Briggs Institute, 2015), in z namenom, odgovoriti na raziskovalno vprašanje, izvedla analizo izbranih študij.

Magistrsko delo je vsebinsko in analitično gledano sestavljeno iz dveh delov. V prvem delu sem opredelila relevantnost izbrane teme z vidika pojava novih tehnologiji in njihovega pomena pri soočenju z izzivi dolgožive družbe ter predstavila obstoječe teoretične modele na področju sprejemanja tehnologij (med starejšimi odraslimi). V drugem delu sem preko metodološkega okvirja metode pregleda literature po Arksey in O'Malley naredila pregled obstoječe literature na zastavljeno tematiko, ter opozorila na morebitne vrzeli na danem področju raziskovanja. Iz končnega pregleda obstoječe literature sem s pomočjo vsebinske analize (ang. contetnt analysis) povzela ugotovitve obstoječih raziskav.

11 2 Izzivi dolgožive družbe

2.1 Socio-demografski trendi v sodobni družbi

Demografske projekcije nakazujejo, da bo staranje prebivalstva držav članic Evropske unije v naslednjih desetletjih eden ključnih izzivov, s katerimi se bomo soočali. Za države članice EU (EU28) projekcije kažejo porast prebivalstva iz 510,9 milijonov v letu 2016 na 528,5 milijonov do leta 2040 in potem ponoven upad na 520,3 milijonov leta 2070 (European Commission. Directorate General for Economic in Financial Affairs, 2018, str. 3, 18).

Slika 2.1 Populacija glede na starostno skupino in spol, 2016-70 (v tisočih)

Vir: European Commission. Directorate General for Economic iand Financial Affairs (2018, str. 3) Iz zgornje starostne piramide (glej sliko 2.1), ki primerja prebivalstveno strukturo v EU v letu 2016 in projekcije prebivalstva v EU v letu 2070, lahko razberemo, da se pričakuje zmanjšanje števila prebivalstva v vseh starostnih kohortah do 65 let pri moških in v vseh starostnih kohortah do 69 let pri ženskah. Projekcije tako kažejo porast starostnih kohort nad 69 let pri obeh spolih. Pri tem bo največja starostna kohorta leta 2070 med 70 in 74 letom (za ženske) in 50–54 let (za moške),

12

medtem ko je pri obeh spolih v letu 2016 bila najobsežnejša starostna kohorta tista med 45 in 49 leti (European Commission, Directorate General for Economic in Financial Affairs, 2018, str. 3).

Projekcije kažejo upad števila aktivnega prebivalstva (med 15 in 64 letom) iz 333 milijonov v letu 2016 na 292 milijonov v letu 2070 (prav tam, str. 18).

Projekcije staranja prebivalstva so narejene na predpostavkah stopnje rodnosti, pričakovane starosti in migracijskih tokov. Med državami članicami obstajajo pri teh dejavnikih in projekcijah sicer pomenljive razlike.

Globalni trendi populacije so večinsko odvisni od trendov rodnosti (povprečje števila živorojenih otrok na žensko) – ki pa se je v preteklih letih znatno zmanjšala v številnih državah. Gledano globalno namreč stopnja rodnosti upada – trenutno stagnira pri 1,8 živorojenih otrok na žensko (United Nations, Department of Economic in Social Affairs, 2019, str. 23), projekcije za države članice EU pa kažejo, da bo nasprotno s splošnim prepričanjem rodnost v EU (povprečje članic EU) narasla z l,58 (l. 2016) na 1,81 (l. 2070) (European Commission, Directorate General for Economic in Financial Affairs, 2018, str. 3). Kljub porastu rodnosti se predvideva, da bo rodnost v državah članicah EU do leta 2070 ostala pod mejo naravne nadomestitve, ki je definirana z 2,1 živorojenih otrok na žensko (prav tam, str. 17). Projekcije Eurostata (2019) do leta 2080 kažejo, da Slovenija spada v skupino držav, kjer bo stopnja rodnosti tudi v prihodnje upadala.

Podatki Združenih narodov kažejo, da se je pričakovana življenjska doba (gledano globalno) zadnjih 30 let dvignila za 8 let, čeprav obstajajo velike razlike med posameznimi območji, ki so predvsem posledica večje smrtnosti otrok mlajših od 5 let v manj razvitih delih sveta napram razvitejšim državam. Napredek v povečanju pričakovane življenjske dobe je tako nastal predvsem na področju zmanjšane smrtnosti (United Nations, Department of Economic in Social Affairs, 2019). V prihodnje projekcije kažejo, da se bo pričakovana življenjska doba ob rojstvu v EU v do leta 2070 zvišala za 7,8 let za ženske in 6,6 let za moške, medtem ko se bo pričakovana življenjska doba ob 65. letu starosti povečala za 5,3 let za moške in 5,1 let za ženske. Slednje je moč razložiti z zmanjševanjem smrtnosti, ki je posledica napredka v medicini, uspešnosti dolgotrajne oskrbe in javnih zdravstvenih programov (European Commission, Directorate General for Economic in Financial Affairs, 2018, str. 17–18).

V EU se srečujemo s pojavom intenzivnega staranja prebivalstva v starostnih skupinah nad 80 let (European Commission. Directorate General for Economic in Financial Affairs, 2018, str. 17–18).

Eurostat (2019) v svojih demografskih projekcijah napoveduje porast odstotka zelo starih oseb

13

(definiranih kot tisti starih 80 in več) iz 5,4 % celotne populacije v letu 2016 na 12,7 % celotne populacije do leta 2080, kar v absolutnem številu pomeni podvojitev števila starejših odraslih starih 80 let in več. Razloge za to gre iskati predvsem v nižanju stopnje smrtnosti.

Pomemben dejavnik demografskih sprememb so postale mednarodne migracije, ki lahko zmanjšajo upad (delovno aktivne) populacije v državah imigracije, hkrati pa lahko ustvarijo vrzel v državah, iz katerih emigrirajo (United Nations, Department of Economic in Social Affairs, 2019).

V slednih se tako staranje prebivalstva še izdatno poglablja, saj emigrira populacija potencialnih bodočih staršev, zaradi česar se bo demografska vrzel v prihodnje še poglobila. Hkrati se pojavljajo izzivi pri potencialni porazdelitvi oskrbe – govorimo o t. i. sendvič generacijah, kjer so npr. ženske srednjih let zaradi emigriranja potomcev primorane skrbeti tako za svoje ostarele starše kakor tudi vnuke (Botev, 2012).

V letu 2015 se je v države EU priselilo 2,4 milijona imigrantov iz držav zunaj območja EU28 in 1,4 milijona migrantov znotraj članic EU28 (iz ene članice v drugo) (Eurostat, 2019). Projekcije migracij sicer predvidevajo upad priseljevanja v države članice EU (iz 1,5 milijona v letu 2016 na 0,8 milijona v letu 2070 oz. 0,2 % celotnega prebivalstva) (European Commission, Directorate General for Economic in Financial Affairs, 2018, str. 17–18). Migracije in njihov vpliv na demografijo lahko sicer ob primernih politikah trajnostnega razvoja in institucionalni podpori, v državah kjer število delovnega prebivalstva narašča hitreje kot celota populacija, odprejo “okno demografskih priložnosti za ekonomski razvoj” (Botev, 2012). Dobro izkoriščeno okno demografskih priložnosti (imenovano tudi demografske dividende) so gospodarsko dvignile države poznane pod izrazom “azijski tigri” in v devetdesetih letih Irsko. Slovenija je to okno priložnosti v obdobju ob 1970-2010 zamudila, projekcije ne nakazujejo večjih “demografskih oken” priložnosti za Slovenijo v prihodnje (Prskawetz in Sambt, 2014). Po projekcijah Združenih narodov (2019) bodo lahko v prihodnje, ob primernih izobrazbenih, zdravstvenih in mladinskih politik, imele preko

"demografskih dividend" korist države sub-saharske Afrike, nekatere države Azije, Latinske Amerike in karibskega območja (United Nations, Department of Economic in Social Affairs, 2019).

14 2.2 Strukturni izzivi dolgožive družbe

Evropska komisija v svojem poročilu o staranju ugotavlja, da bo staranje prebivalstva predstavljalo fiskalni izziv v državah članicah EU, čeprav pri tovrstnih projekcijah obstaja velika mera neprevedljivosti zaradi bodočega razvoja socialnih in pokojninskih politik, politik dolgotrajne oskrbe, gospodarskih rasti, projekcij populacije itd. (European Commission, Directorate General for Economic in Financial Affairs, 2018).

Projekcije kažejo, da bo izdatek bruto domačega proizvoda (dalje BDP) za stroške staranja prebivalstva do leta 2070 povečal za 1,7 odstotne točke (iz 25 % v l. 2016 na 26,7 % v l. 2070). Če upoštevamo rizični scenarij AWG (Ageing Working Group pod okriljem Sveta za ekonomsko politiko EU), ki vključuje tudi ne demografske dejavnike, ki lahko povečajo stroške zdravstvene in dolgotrajne oskrbe (npr. tehnologija), lahko dvig stroškov zaradi potreb staranja prebivalstva do leta 2070 doseže tudi do 4 odstotne točke (European Commission, Directorate General for Economic in Financial Affairs, 2018, str. 17–18).

Projekcije za Slovenijo kažejo, da se bo izdatek BDP (glede na osnovne kalkulacije) do leta 2070 povečal za 5 odstotnih točk (iz 21,9 % v l. 2016 na 28,2 % v l. 2070). Odstotek BDP, porabljen za stroške, vezane na staranje prebivalstva, je namreč 3,1 odstotne točke pod povprečjem EU (European Commission. Directorate General for Economic in Financial Affairs, 2018, str. 17–18).

Delovno aktivna populacija (15–65 let) v državah članicah EU bo po projekcijah v letu 2070 predstavljala znatno manjši delež celotne populacije (iz 65 % na 56 % celotne populacije) (Eurostat, 2019). Zmanjšanje starostne skupine delovno aktivnega prebivalstva in hkratno zviševanje števila starejših odraslih bo v prihodnje izziv številnim državam pri urejanju politik socialne, zdravstvene zaščite, pokojninskih sistemov in fiskalnih politik, zaposlitvenih politik, kakor tudi politik aktivnega staranja (United Nations, Department of Economic in Social Affairs, 2019).

Koeficient starostne odvisnosti starih (razmerje med osebami, starimi 65 let in več, in osebami med 15–64 let) se bo do leta 2070 povečala na 51,2 % (iz 29,6 % v letu 2016), kar pomeni manj kot 2 delovno aktivna državljana na enega prebivalca, starega nad 65 let. Koeficient starostne odvisnosti starih v državah članicah EU bo tako presegel referenčno vrednost, predvideno na dva delovno aktivna prebivalca na enega starejšega odraslega (v letu 2016 3,3 delovno aktivne osebe na starejšega odraslega) (European Commission, Directorate General for Economic in Financial Affairs, 2018, str. 17–18). Eurostat glede na svoje projekcije ocenjuje, da bo že do leta 2050 v 14

15

državah EU (med njimi tudi Slovenija) manj kot dva posameznika iz skupne delovno aktivnih na enega starejšega posameznika. Za Slovenijo se ocenjuje da se bo koeficient starostne odvisnosti starih do leta 2050 več kot podvojil (Eurostat, 2019). Čeprav se med državami EU28 koeficient starostne odvisnosti starih v preteklih dveh desetletjih dviga obstajajo izjeme; v obdobju 1996–

2016 se je stopnja starostne odvisnosti na Irskem dejansko zmanjšala za 0,4 odstotne točke; v Veliki Britaniji in Belgiji pa je zaznan relativno počasen dvig koeficienta starostne odvisnosti starih (Eurostat, 2019). Zaradi intenzivnega večanja prebivalstva v starostnih skupinah nad 80 let se bo starostna odvisnost v starostnih skupinah nad 80 let in več (starejši odrasli nad 80 let v razmerju z osebami med 15 in 64 let) v EU iz 83 % v letu 2016 za 14 odstotnih točk do leta 2070 (iz 8,3 % na 22,3% (European Commission, Directorate General for Economic in Financial Affairs, 2018, str.

4). Poudariti je treba, da koeficient starostne odvisnosti starih ignorira dejstvo, da niso vse osebe stare 65 let in več odvisne od pomoči drugih (sploh v obziru daljšanja delovne dobe, predvsem pri agrikulturnih delavcih, strokovnjakih in managerjih), hkrati niso vsi posamezniki v obdobju starosti delovno aktivnih oseb tudi dejansko delovno aktivni (Eurostat, 2019). Projekcije za Slovenijo kažejo, da bo koeficient starostne odvisnosti starih svoj vrh dosegel v letu 2060 (55 %, kar je nad povprečjem držav EU, ki predstavlja 51,6 %) in nato upadel do leta 2070 na 50,2 (povprečje EU bo takrat 51,6 %). Skupno to pomeni razliko kar 22,1 odstotne točk, medtem ko se bo skupna stopnja odvisnosti (vključujoč starostno skupino med 0 in 14 let) do leta 2070 povečala za 26 % (European Commission, Directorate General for Economic in Financial Affairs, 2018, str. 17–18).

Hoff (2008) vidi demografske spremembe tako kot vzrok in kot rezultat družbeno-ekonomskih sprememb. Za družbe iz centralne in vzhodne Evrope, ki so se v prejšnjih desetletjih soočale z izzivom tranzicije v tržno ekonomijo, predpostavlja, da so bile s tem povezane družbeno- ekonomske spremembe vzrok nižje rodnosti in emigracij, kar je pustilo posledico na celotni demografski sliki in posledičnemu pospešenemu staranju prebivalstva. Na ta način lahko pojasnimo tudi del demografskih sprememb v Sloveniji (Hoff, 2008). Zaradi nižje rodnosti, emigracij in slabšega začetnega ekonomskega položaja so se države centralne in vzhodne Evrope (ki so izkusile tranzicijo ekonomskega sistema) znašle v manj ugodnem položaju napram državam zahodne in severne Evrope. Poenostavljeno lahko rečemo, da je centralna in vzhodna Evropa postala “siva”, preden je imela možnost postati “bogata” (Hoff, 2008). Hoffova predpostavka ima podlago tudi v povezavi s pojmom "demografskih dividend". Slednje bi lahko zagotovile priložnost

16

za hitrejše gospodarsko okrevanje in pomagale državam, da bi se bolje soočile z izzivi staranja prebivalstva, vendar so ostajale zaradi odseljevanja priložnosti neizkoriščene (Botev, 2012).

2.3 Razširjenost kroničnih bolezni in potrebe starejših oseb s kroničnimi boleznimi

Staranje prebivalstva in podaljševanje življenjske dobe imata (ob družbeno-ekonomskih posledicah) kot svojo posledico tudi povečan pojav kroničnih bolezni v družbi (Roljić in Kobentar, 2017; Softič in drugi, 2011). Kronična bolezen je oznaka za obolenja, ki trajajo daljše časovno obdobje in ne prenehajo, so večinoma napredujoče, s stalnim poslabšanjem stanja in vplivajo na kakovost življenja starostnika (Softič in drugi, 2011).

Globalni vzorec bolezni kaže na epidemiološki prehod od nalezljivih bolezni k razširjenosti ne- nalezljivih kroničnih bolezni. Slednje so posebej pogoste med starejšimi odraslimi in se pogosto preoblikujejo v multimorbidnost, kar pomeni, da ima posameznik več kot eno kronično bolezen sočasno (HelpAge International, 2018). Pomembni dejavniki multimorbidnosti so starost, (ženski) spol in (nižji) družbeno-ekonomski status (Marengoni in drugi, 2011; Softič in drugi, 2011).

Statistično gledano se z naraščanjem starosti pri posamezniku povečuje število kroničnih bolezni, hkrati se povečuje delež prebivalstva, ki ga kronične bolezni prizadenejo. Tako na primer kar 74

% oseb v starostni skupni 85 let in več trpi za eno ali več kroničnimi boleznimi (Roljić in Kobentar, 2017, str. 24). Razširjenost multimorbidnosti v poznem starostnem obdobju je med 55–98 % populacije (Marengoni in drugi, 2011).

V Sloveniji ima v starostni skupini med 65 in 84 let 55 % moških in 64 % žensk dve ali več kroničnih bolezni (Roljić in Kobentar 2017, str. 24). V letu 2012 je bilo od aprila 2011 na podlagi preventivnih presajanj skozi projekt referenčnih ambulant v Sloveniji v katero je bilo vključenih 16.766 oseb na novo odkritih kar 4.201 bolnikov s eno ali več kroničnih bolezni (skoraj vsak četrti) (Švab in drugi, 2013, str. 640). Do konca leta 2013 je bilo v referenčnih ambulantah v Sloveniji registriranih 253.220 bolnikov s kroničnimi boleznimi (povišan krvni tlak, sladkorna bolezen, astma, kronična obstruktivna pljučna bolezen, depresija in druga srčno-žilna obolenja) in 76.545 pacientov z dejavniki tveganja za kronična obolenja (Poplas Susič, 2014, str. 41).

Globalno med nenalezljivimi boleznimi prednjačijo srčno-žilne bolezni (30,3 % vseh bolezni), rak (15,1 %), kronična dihalna obolenja (9,5 %), kostno-mišična obolenja (7,5 %) in nevrološke bolezni (6,6 %) (HelpAge International, 2018).

17

V Sloveniji samo srčno popuščanje povzroči 44 % smrti starejših odraslih, kar 70 % vseh starejših odraslih pa ima težave z visokim krvnim tlakom (Roljić in Kobentar, 2017, 24). Samo srčno-žilna obolenja in rak predstavljajo v Sloveniji kar 70 % vseh smrti (Gabrijelčič Blenkuš in Robnik, 2017). Konec leta 2012 je bilo tako skozi presejalne teste odkritih kar 23.437 bolnikov obolelih s sladkorno boleznijo (Švab in drugi, 2013, str. 641). Nacionalni inštitut za javno zdravje (2019) navaja, da je v letu 2017 več kot 111.000 oseb v Sloveniji prejemalo zdravila za zmanjševanje glukoze v krvi (pri tem moramo upoštevati tudi tiste, ki sladkorno bolezen uravnavajo na druge načine ali pa z njo niso seznanjeni) (Nacionalni inštitut za javno zdravje, 2019). Kronične bolezni in multimorbidnost na individualni ravni znižujejo kakovost življenja posameznika, strukturno pa so posledice večji zdravstveni in oskrbovalni stroški, saj je vpliv multimorbidnosti na rabo in ceno zdravstvenih storitev precej večji kot pričakovano (Marengoni in drugi, 2011). Predvsem v razvitih državah nenalezljive kronične bolezni predstavljajo veliko breme sistemu zdravstvenega varstva.

Samo bolezni srca in ožilja predstavljajo cca. 10 % celotnih stroškov zdravstvene obravnave in proizvodov (rakava obolenja npr. 5 %) (Grmek Košnik, 2014).

V Sloveniji spadajo bolezni srca in ožilja ter rak med najdražje skupine bolezni z vidika javno finančnih zdravstvenih izdatkov, sledijo jima nevrodegenerativne bolezni (npr. demenca) (Resolucija Skupaj za družbo zdravja, 2016)².

Z ustrezno obravnavno dejavnikov tveganja in zdravim načinom življenja lahko pomembno zmanjšamo pojavnost kroničnih bolezni in sledečih bremen za sistem zdravstvenega in socialnega varstva in posameznika. Staranje prebivalstva je izdatno pripomoglo k povečanju bremena kroničnih bolezni na javnofinančne izdatke. Za kronične bolezni je ključno, da jih čim prej prepoznamo in zdravimo (Resolucija Skupaj za družbo zdravja, 2016).

Z upadanjem fizičnih in psihičnih sposobnosti kot posledica kroničnih bolezni se povečuje odvisnost starostnika od okolice, s tem pa zmanjšuje kakovost življenja (Poredoš, 2004). Zaradi fizičnih in psihosocialnih sprememb, ki jih starejši odrasli želijo kompenzirati, se pojavljajo nove potrebe (Roljić in Kobentar, 2017). Poznavanje potreb starejših odraslih je nujno za prepoznavanje težav starejših odraslih in ustvarjanje ustreznih rešitev.

2Resolucija nacionalnega plana zdravstvenega varstva 2016–2025. Skupaj za družbo zdravja. ReNPZV16–25 (2016).

Uradni list Republike Slovenije, št. 25/16. 6. junij. Sprejeta 29. marca 2016.

18

3Ebersole in drugi (2005, v Hvalič Touzery, Skela Savič in Zurc, 2010, str. 96) povzamejo Maslowo piramido potreb in jo prilagodijo na potrebe starejših odraslih. Lestvica je sestavljena iz 5 nivojev in sicer (Hvalič Touzery in drugi, 2010, str. 96):

5. nivo – samo aktualizacija in samozadostnost, 4. nivo – samospoštovanje in samo učinkovitost, 3. nivo – pripadnost in vdanost,

2. nivo – varnost in gotovost,

1. nivo – biološka in psihosocialna integriteta.

Potrebe starejših po asistenci pri vsakdanjih aktivnostih so večje, zato da lahko še vedno ohranjajo svojo samostojnost (HelpAge International, 2018). Visoko na lestvici želja starejših odraslih je ohranjanje samostojnosti v lastnem okolju, pri čemer lahko bistveno pomaga IKT, ki omogoča spremljanje zdravja in vitalnih znakov (Ageing Well Network, 2012). Na ta način starejši odrasli lahko omejijo obiske zdravnikov in drugih strokovnjakov, pri čemer pogosto potrebujejo pomoč (World Health Organization, 2015). S tem zadovoljujejo svojo potrebo po varnosti in gotovosti pa tudi potrebe po samospoštovanju in samoučinkovitosti. IKT nudi podporo samostojnemu bivanju starejših v lastnem domu, večje udobje, varnost, pripomore k boljšemu počutju in vzpodbujanju medgeneracijskega sodelovanja (Kvas Peer, 2018; Urad RS za makroekonomske analize in razvoj, 2017). IKT ima potencial, da se zagotovi kakovostna oskrba na daljavo in ob enem stabilizira sistem zdravstvene oskrbe in institucionalne oskrbe (Kvas Peer, 2018).

Pravočasno zaznavanje in nadzorovanje kroničnih bolezni lahko omogoči uspešno in zdravo staranje – koncept, ki opredeljuje razvoj in vzdrževanje funkcionalnih sposobnosti, ki omogočajo dobro počutje v poznejšem starostnem obdobju (World Health Organization, 2015).

2.4 Soočanje z izzivi dolgožive družbe

Organizacije in institucije tako na državni kot mednarodni ravni se soočajo z izzivi dolgožive družbe in poskušajo iskati rešitve v smeri trajnostnega razvoja.

3Ebersole P., Hess P., Touhy T. in Jett K. (2005). Gerontological nursing and healthy aging. St Louis: Elsevier Mosby.

19

V nadaljevanju so predstavljeni aktualnejši dokumenti in programi, ki se dotikajo izzivov dolgožive družbe. Omenjeni politični dokumenti in poročila nakazujejo potencial IKT za spoprijemanje z izzivi dolgožive družbe. Socialni in zdravstveni sistemi bodo namreč kakovostno in finančno vzdržni ob uporabi IKT v namene oskrbe in zdravstva, saj lahko nekatere klasične storitve nadomestijo z elektronskimi storitvami, katere omogočajo starejšim odraslim tudi, da dlje časa živijo v domačem okolju (Urad RS za makroekonomske analize in razvoj, 2017; World health Organization, 2012).

2.4.1 Mednarodne prakse in dokumenti

Svetovna zdravstvena organizacija (dalje SZO) je leta 2012 sprejela Strategijo in akcijski načrt za zdravo staranje v Evropi 2012–2020⁴. Zdravo in aktivno staranje je opredeljeno kot proces

“ki omogoča ljudem, da uresničijo svoj potencial za doseganje telesne, socialne in duševne dobrobiti skozi življenjski potek in so aktivni v družbi glede na svoje potrebe, želje in zmožnosti, obenem pa jim je zagotovljena ustrezna zaščita, varnost in oskrba, kadar to potrebujejo” (World Health Organization, 2012, str. 12). Omenjeni dokument predpostavlja staranje prebivalstva kot priložnost, ne kot breme družbe. Kot pomembno orodje reševanja izzivov starajoče se družbe tudi tehnologijo in sicer poudarja tehnologijo kot vzvod povezave med generacijami in razdaljami, s čimer bi preprečevali družbeno izključenost in osamljenost, ki predstavlja faktor slabšanja zdravja med starejšimi odraslimi. Dokument govori tudi o kakovosti oskrbe starejših, vendar IKT v tem delu specifično ne omenja (prav tam, str. 20).

V letu 2016 je bila na Svetovnem zdravstvenem kongresu sprejeta Globalno strategijo in akcijski načrt za staranje in zdravje⁵ ki jo je pripravila SZO (ang. Global strategy and action plan on ageing in health) in ki zagotavlja političen mandat, za ukrepe, potrebne za zagotavljanje dolgega in zdravega življenja posamezniku (World Health Organization, 2017). Dokument državam članicam SZO nalaga zagotavljanje podpore za razvoj podpornih tehnologij, ki omogočajo starejših odraslim najvišjo raven nadzora nad življenjem in zagotavljanje dostopnosti IKT in drugih pomožnih tehnologij. Hkrati se SZO zavezuje k podpori mednarodnemu sodelovanju na področju

4World health Organization. (2012). Strategy and action plan for healthy ageing in Europe, 2012–2020.Geneva.

5World Health Organization. (2017). Global strategy and action plan on ageing and health. Geneva.

20

vzpodbujanja tehnoloških inovacij, vključno z prenosom strokovnega znanja, tehnologij in izmenjave dobrih praks.

V omenjenem dokumentu igrajo tehnologije pomembno vlogo, saj vključevanje podpornih tehnologij v oskrbo starejših vidijo kot potencial za zmanjševanje potreb po klasični dolgotrajni oskrbi in zagotavljanje samostojnosti starejših posameznikov, saj kompenzirajo upad v sposobnostih starejših odraslih in s tem vplivajo na ohranjanje nadzora v njihovem življenju, kljub izgubam. Dokument omenja, da so tehnološke inovacije pri oskrbi starejših odraslih so lahko v pomoč ekonomsko manj razvitim državam pri razvoju storitvenih modelov, da naredijo preskok v manku napam razvitejšim drugim državam. Dokument omenja IKT kot vir zagotavljanja celostne zdravstvene oskrbe, predvsem zaradi možnosti pretoka informacij s pomočjo IKT in kot orodje vključevana in participacije starejših odraslih. Pri tem poudarja, da morajo biti starejši odrasli vključeni pri razvoju, preizkusih in ocenjevanju podpornih tehnologij.

Glede na izzive, s katerimi se že soočajo dolgožive družbe in demografske projekcije, so Združeni narodi v akcijskem načrtu trajnostnega razvoja do leta 2030⁶ (United Nations, 2017), ki je bil sprejet s strani mednarodne skupnosti leta 2015, v obzir zajeli tudi izzive staranja prebivalstva. Z načelom, da cilji trajnostnega razvoja ne smejo izpustiti nikogar, se zavzema tudi za zaščito in vzpodbujanje pravic starejših. Agenda za trajnostni razvoj starejših odraslih ne opredeli kot ranljivo skupino, ampak kot enakopravnega akterja družbenega razvoja na področjih ekonomskega razvoja, neplačane oskrbe, politične participacije in socialnega kapitala. Kljub temu so bili starejši odrasli spregledani pri politikah razvoja, v katerih njihove potrebe in pravice niso bile upoštevane primerno. Združeni narodi so v akcijskem načrtu trajnostnega razvoja do leta 2030 prepoznali številne izzive dolgožive družbe, kot so socialna zaščita, revščina, diskriminacija, pritisk na zdravstvene sisteme, dolgotrajna oskrba, ki zahtevajo politične odgovore. Združeni narodi v Agendi za trajnostni razvoj starejših odraslih sicer ne opredeljuje posebej vloge tehnologije in IKT v starajoči se družbi. Se pa zato v ciljih trajnostnega razvoja zavzemajo za krepitev zmogljivosti na področju tehnologije in inovacij med starejšimi odraslimi in izboljšati uporabo obstoječe tehnologije, s poudarkom na IKT (Kharitonova, 2018) ter k razvoju tehnologije, ki bo tangirala izzive starajoče družbe. Tehnologijo tako omenja kot povezavo starejših odraslih z storitvami, orodje za zagotavljanje zdravega življenja in dobrega počutja, ohranjanje samostojnosti starejših

6United Nations. (2017). Ageing, older persons and the 2030 agenda for sustainable development. New York.

21

odraslih, zmanjšanje števila hospitalizacij, povečanje kvaliteta življenja starejših odraslih itd.) (United Nations, 2017).

Evropska komisija je leta 2021 izdala poročilo o dolgotrajni oskrbi⁷, ki ponuja pregled stanja sistemov dolgotrajne oskrbe v EU, v katerem ocenjujejo, da ima tehnologija potencial optimizirati sedanje oblike oskrbe in predstavlja priložnost za povečanje učinkovitosti dolgotrajne oskrbe (pri čemer izpostavijo potencial spremljanja starejših odraslih na daljavo, zagotavljanja dodatne varnosti in zmanjšanja hospitalizacij; telenege in telezdravje, ki omogočata izmenjavo informacij med deležniki in izboljšano hrambo zdravstvenih podatkov). V poročilu izpostavijo, da stroškovna učinkovitost uporabe tehnologije v dolgotrajni oskrbi še ni dokazana. Opozarjajo tudi na pomanjkanje digitalnih veščin pri uporabnikih storitev (European Commission, Directorate General for Employment, Social Affairs and Inclusion in Social Protection Committee, 2021).

Evropska komisija (Evropska komisija, 2014) je staranju prebivalstva in dolgoživi družbi namenila posebno pozornost z Evropskim letom aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti v letu 2012⁸. Post festum ugotavlja, da se je z omenjenimi aktivnostmi doseglo bolj pozitivno podobo dolgožive družbe, s poudarkom na potencialom starejših odraslih in njihovega aktivnega sodelovanja v družbi in gospodarstvu. Evropsko leto je prispevalo k upoštevanju načela aktivnega staranja v politikah na ravni EU, hkrati so številne države in nevladne organizacije evropsko leto izkoristile kot priložnost za razvoj novih pobud in nadgradnjo obstoječih (prav tam).

Na podlagi dosežkov Evropskega leta so se razvila tudi “Vodilna načela za aktivno staranje”⁹, ki navajajo tri pomembna področja, skozi katera mora biti promovirano aktivno staranje:

zaposlitev, vključenost v družbo in samostojnost v bivanju. Med drugim izpostavijo nove tehnologije, kot pomemben dejavnik samostojnosti starejših odraslih v smislu novih inovativnih

7European Commission, Directorate General for Employment, Social Affairs and Inclusion in Social Protection Committee. (2021). Long-Term Care Report Trends, Challenges and Opportunities in an Ageing Society. Volume II, Country Profiles. Luxembourg.

8Evropska komisija. (2014). Poročilo komisije evropskemu parlamentu, svetu, evropskemu Ekonomsko-socialnemu odboru in odboru regij o izvajanju, rezultatih in celoviti oceni evropskega leta aktivnega staranja in solidarnosti med generacijami 2012. Bruselj.

9Council of The European Union. (2012). Council Declaration on the European Year for Active Ageing and Solidarity between Generations (2012): The Way Forward). Bruselj.

22

storitev. Hkrati navaja, da je pogoj aktivnega staranja med drugim preprečevanje bolezni in hitre diagnoze skozi celotno življenje (Council of The European Union, 2012).

Evropska komisija vzpodbuja programe in iniciative aktivnega staranja preko številnih finančnih vzpodbud, tako je bilo aktivno staranje ena izmed naložbenih prednostnih nalog Evropskega socialnega sklada (ESS) v programskem obdobju 2014–2020 (Evropska komisija, 2014).

Omeniti je treba, da je na evropski ravni vzpostavljena Evropska mreža za vrednotenje zdravstvenih tehnologij (dalje EUNetHTA), ki povezuje države članice EU v cilju povečanja uporabe, kakovosti in učinkovitosti zdravstveno-podpornih tehnologij. Naloga mreže je razvoj metodologije vrednotenja zdravstvenih tehnologij in spodbujanje dobrih praks ter njihovo izmenjavo med državami članicami EU (Health Technology Assessment Network, 2014).

Slovenija je članica te mreže od leta 2009.

Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj in Globalna koalicija staranja vidi v staranju prebivalstva priložnost razvoja “sive ekonomije”, katere pomemben temelj bi bile tudi tehnološke rešitve na ravni novih trgov, produktov in storitev. Ocenjujejo, da imajo nove tehnologije v integrirani oskrbi starejših potencial spodbuditi gospodarsko rast, hkrati pa izboljšati storitve in zmanjšati javno finančne izdatke na tem področju (Organisation for Economic Cooperation and Development in Global Coalition on Aging, 2014).

2.4.2 Soočenje z izzivi dolgožive družbe v Sloveniji

Republika Slovenija je strategijo reševanja izziva dolgožive družbe opredelila v Resoluciji o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013–2020 (dalje Resolucija ReNPSV13–

20)¹⁰ in Strategiji dolgožive družbe¹¹, ki jih bom predstavila v nadaljevanju (Resolucija ReNPSV13–20, 2013; Urad RS za makroekonomske analize in razvoj, 2017).

10Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013-2020 (2013). Uradni list Republike Slovenije, št. 39/13. 6. junij. Sprejeta 24. aprila 2013.

11Urad RS za makroekonomske analize in razvoj, UMAR. (2017). Strategija dolgožive družbe. Ljubljana. Sprejeta 20.

julija 2017.

23

Resolucija ReNPSV13–20 je bila sprejeta v Državnem zboru Republike Slovenije in je v veljavi od leta 2013. Namen nacionalnega programa socialnega varstva je omogočiti socialno varnost in socialno vključenost prebivalcev. Nacionalni program socialnega varstva za obdobje 2013–2020 tako opredeljuje:

– cilje strategije razvoja socialnega varstva, ki poskušajo dogovoriti na spremembe v socialni in demografski sliki in z njimi povezane izzive:

– izboljšanje kakovosti življenja in povečanje družbene povezanosti (kohezije) ter socialne vključenosti vseh skupin prebivalstva,

– zmanjševanje tveganja revščine,

– izboljšanje razpoložljivosti in dostopnosti storitev in programov, – izboljševanje kakovosti in učinkovitosti storitev in programov, – strategije razvoja socialnega varstva in

– merila za vzpostavitev javne mreže socialnovarstvenih storitev in programov (opredeljuje način izvajanja in odgovornost akterjev (Resolucija ReNPSV13–20, 2013).

Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013–2020 kot strategijo za doseganje cilja boljšanje razpoložljivosti in pestrosti ter zagotavljanje dostopnosti storitev in programov med drugim opredeli tudi spodbujanje razvoja in uporabe IKT ter drugih podpornih tehnologij za izvajanje storitev in programov socialnega varstva (vključno s storitvami na daljavo).

V dokumentu omenjajo tudi usmeritev, da bi se do leta 2020 prizadevalo k vzpostavitvi informacijskih pisarn in točk podprtih z IKT, ki bi omogočale uporabnikom pregled in dostopnost do razpoložljivih storitev (prav tam).

Zaradi povečanja deleža starejšega prebivalstva in spremenjene starostne strukture prebivalstva je Vlada RS v letu 2017 sprejela Strategijo dolgožive družbe, ki je zasnovana na konceptu aktivnega staranja in katere vizija je zagotavljanje blaginje in kakovosti življenja vsem prebivalcem. Cilji Strategije dolgožive družbe so:

– zagotavljanje blaginje, dostojnega in varnega bivanja vsem generacijam z upoštevanjem visoke ravni človekovih pravic,

– v skladu z željami in potrebami vključiti vse generacije v ekonomsko, družbeno, socialno in kulturo življenje, ter medgeneracijsko sožitje,

24

– ohranjanje fizičnega in duševnega zdravja vsem generacijam (Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj, 2017).

Strategija dolgožive družbe navaja kot eno od rešitev izzivov dolgožive družbe razvoj tehnologije in IKT, ki bi lahko nadomestili klasične socialne in zdravstvene storitve in omogočili starejšim odraslim dlje časa ostati v domačem okolju, s tem bi lahko dosegli povečanje kakovosti storitev in ob enem nižanje stroškov. IKT so izpostavljene tudi kot komunikacijsko sredstvo s katerim bi se starejši odrasli bolje vključevali v družbo in imeli boljši dostop do informacij, ter kot podpora oblikovanju okolja primernega za aktivnost skozi celotno življenjsko obdobje (tehnološke prilagoditve v gospodarstvo, na področju bivanja, prometa …). Kot pomembno usmeritev navaja, da je treba večji poudarek nameniti preprečevanju in obvladovanju kroničnih bolezni, ter razvoju novih načinov spremljanja zdravstvenega stanja s pomočjo IKT.

Dokument izpostavlja tudi nekatera tveganja, ki jih prinašajo tehnološke spremembe (npr.:

možnost zlorab podatkov, ranljivost velikih sistemov zaradi digitalne odvisnosti, povečevanje digitalnega razkoraka med generacijami, dehumanizacija itd.) (prav tam).

V tem okvirju je potrebno omeniti tudi Resolucijo o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016–2025 poimenovano Skupaj za družbo zdravja (dalje Resolucija Skupaj za družbo zdravja), ki jo je leta 2016 sprejel Državni zbor Republike Slovenije in ki naslavlja ključne probleme zdravstvenega varstva in načrtuje prihodnji razvoj zdravstvenega varstva in storitev. Resolucija Skupaj za družbo zdravja izpostavlja krepitev zdravja populacije in preventivo, optimizacijo zdravstvene oskrbe, povečanje uspešnosti zdravstvenega varstva, solidarnostno in vzdržno financiranje zdravstvenega varstva v Sloveniji. Resolucija omenja razvoj novih tehnologij na področju zdravstvenega varstva kot priložnost za inovacije, ustvarjanje delovnih mest in spodbujanje gospodarske rasti. Uvajanja novih tehnologij postavljajo kot enega izmed temeljev razvoja slovenskega zdravstva. Izpostavijo pomen razvoja in spodbujanje uporabe IKT na področju dolgotrajne oskrbe in osebne asistence. Preko IKT lahko dosežemo večjo dostopnost do kakovostnih podatkov v zdravstvu in omogočamo vzpostavitve elektronskih povezav med zdravstvenimi izvajalci, olajšamo izmenjavo zdravstvenih dokumentov in optimiziramo organizacijo dela. S pomočjo IKT lahko vključimo tudi uporabnike in jim omogočimo vpogled do lastnih zdravstvenih podatkov. Leta 2015 je bil tako vzpostavljen projekt eZdravje, ki omogoča učinkovitejšo izmenjavo podatkov (del tega je tudi telemedicina) in zbirke podatkov. Dokument

25

omenja tudi potrebo po razvijanju področja mZdravja, kjer bi uporabnikom zdravstvenih storitev bile na voljo informacije o strokovno preverjenih mobilnih aplikacijah (Resolucija Skupaj za družbo zdravja, 2016).

Vlada Republike Slovenije je leta 2017 sprejela Strategijo razvoja Slovenije 2030¹², ki predstavlja krovni razvojni okvir države. Strategija v soočanju z izzivi dolgožive družbe navaja prilagajanje družbenih podsistemov (med drugim zdravstvenega) starostni strukturi prebivalstva in zagotavljanje dostopnosti do kakovostnih zdravstvenih storitev in storitev dolgotrajne oskrbe, pri čemer pa ne izpostavi potenciala digitalnih sprememb teh sistemov. Strategija izpostavlja, da Slovenija zaostaja v razvoju digitalne družbe, kar je posledica nizkih vlaganj v razvoj digitalnih veščin in tehnologij ter neusklajenega razvoja tega področja. Digitalno pismenost in zmanjševanje digitalne vrzeli sicer navaja kot orodje za dosego kakovostnega življenja, digitalizacijo pa kot priložnost oblikovanja učinkovitih javnih storitev (Služba Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, 2017).

12Služba Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko. (2017). Strategija razvoja Slovenije 2030. Sprejeta 7. decembra 2017.

26

3 Nove (podporne) tehnologije v kontekstu staranja

Zanimanje za razvoj tehnologije, ki zadeva staranje prebivalstva, se je razvilo predvsem na podlagi trendov hitrega razvoja tehnologije, hitrega staranja prebivalstva, daljšanja življenjske dobe in posledičnega večanja zdravstvenih težav starajočega prebivalstva ter nevzdržnega povečanja stroškov oskrbe starejšega prebivalstva. Ustvarilo se je prepričanje, da lahko tehnologija pripomore k izboljšanju kakovosti življenja starejših odraslih in potencialno zniža stroške oskrbe za starejše odrasle (Schulz in drugi, 2015).

3.1 Teoretični vidiki novih tehnologij v kontekstu staranja

Da bi poudarili vlogo tehnologije pri izzivih staranja prebivalstva, bomo aplicirali uporabo tehnologije v obstoječe teorije življenjskega poteka, kot so teorija socialno-emocionalne selektivnosti (ang. Socioemotional selectivity theory), teoretični model selektivne optimizacije s kompenzacijo (ang. Theoretical model of selective optimization with compensation – SOC) in teorija nadzora skozi življenjsko dobo (ang. A life-span theory of control). Te teorije so izbrane zaradi njihovega fokusa na starejše življenjsko obdobje in splošne prepoznavnosti konceptualnih okvirjev.

Teorija socialno-emocionalne selektivnosti pojasnjuje starostne spremembe v motivaciji. Teorija predpostavlja, da se pri posamezniku s staranjem zgodi motivacijski pomik k emocionalnim ciljem, zato so starejši odrasli bolj selektivni in več investirajo v aktivnosti, ki jim bodo doprinesle pozitivne čustvene izkušnje in minimalizirale čustvena tveganja. Tehnologija ima potencial, da olajša to selekcijo (Carstensen, 2006).

Pri teoriji selektivne optimizacije s kompenzacijo gre za prepletanje treh komponent oz. strategij, ki starostnikom pomagajo k uspešnemu staranju in sicer:

– Selekcija, ki se nanaša na povečano omejevanje posameznikovih področij delovanja, zaradi izgub v starosti. Starejši odrasli se osredotočajo na področja delovanj, ki jih ocenjujejo kot prioritetna, hkrati se s staranjem lahko pojavijo nova prioritetna področja delovanja.

– Optimizacija se nanaša na to, da se starejši odrasli vključujejo v delovanja, ki obogatijo njihove “rezerve” in maksimirajo njihove izbrane cilje (Baltes in Baltes, 1993). Raziskave

27

kažejo, da na primer optimizacija kognitivnih funkcij v starosti vsebuje selektivno izbiro ohranjanja nekaterih sposobnosti in opustitev drugih. Pri čemer so takšne optimizacije visoko individualne in jih ne moremo obravnavati v smislu starostnih skupin ali generacij (Schaie, 1993).

– Kompenzacija se nanaša na kompenziranje izgub (ki jih imajo zaradi selekcije in optimizacije) z novimi načini delovanja ali novimi tehnologijami (Baltes in Baltes, 1993).

Z vidika teorije selektivne optimizacije s kompenzacijo ljudje izbirajo prioritetna področja delovanja, optimizirajo vire, ki zagotovijo uspeh na teh področjih in kompenzirajo izgube v teh področjih zato, da se prilagodijo izgubam v starosti in novim razmeram (Baltes in Baltes, 1993).

Teorija nadzora skozi življenjsko dobo (Heckhausen in Schulz, 1995) razlaga procese izbire in kompenzacije pri zagotavljanju uspešnega posameznikovega razvoja. Uspešen razvoj se smatra kot ohranjanje določene stopnje nadzora posameznika (eksternega ali individualnega) preko celotne življenjske dobe. Nadzor je lahko primaren (ekstraverten oz. spreminjanje okolja) ali sekundaren (introverten oz. spreminjanje sebe), pri čemer obstaja med obema vzajemen vpliv. Pri tem ima na izbiro kompenzacije ali selekcije pomembno vlogo posameznikova stopnja motivacije za ohranjanje nadzora. Na primer: posameznik zaradi cilja ohranjanja nadzora skozi celotno življenjsko dobo izbira načine (selekcija) za ohranjanje nadzora. V primeru neuspeha pri interakciji z okoljem posameznik poišče alternativne načine ohranjanja nadzora (kompenzacija). Uporabo tehnologije lahko razumemo tako kot način izbire ali kot način kompenzacije z namenom ohranitve nadzora nad življenjem (Heckhausen in Schulz, 1995).

Vse tri teorije temeljijo na tem, da posameznik s staranjem, zaradi zmanjšanja senzorično- motoričnih in kognitivnih sposobnosti, izgublja določene vire, zato preostale vire prerazporeja in kompenzira z namenom ohranitve sposobnosti in nadzora (Schultz in drugi, 2015, str. 8). Iz tega vidika lahko nove tehnologije predstavljajo velik prispevek h kakovostnemu staranju, če so le-te predstavljene starejšim odraslim kot doprinos k ohranjanju in kompenziranju njihovih sposobnosti iz aktivnega življenja.

28 3.2 Definiranje novih podpornih tehnologij

Doughty in drugi (2007) podporne tehnologije opredelijo kot opremo in sisteme, oblikovane tako, da povečajo in izboljšajo funkcionalne zmožnosti posameznika. Ker so podporne tehnologije pogosto uporabljene ravno zaradi kompenzacije fizičnih in kognitivnih izgub posameznika, je velik del uporabnikov podpornih tehnologij ravno med starejšimi odraslimi (Lenker in drugi, 2013).

Schulz in drugi (2015) tehnologije za starejše odrasle definira kot tehnologije, ki razumejo spremembe na področju senzorno-motoričnih funkcij, kognitivne in motivacijske spremembe posameznika skozi življenjsko obdobje in posledično naslavljajo te spremembe na področju zdravja, funkcionalnosti, samostojnosti in psihološkega počutja, s tem pa lahko opolnomočijo tako starejše odrasle kot njihove oskrbovalce. Podporne tehnologije so lahko v pomoč starejšim odraslim, da samostojno opravljajo svoje dnevne rutine (Lenker in drugi, 2013) in dlje časa živijo v svojem okolju, večajo svojo samostojnost in zmanjšujejo družbeno izoliranost (Nagode in Dolničar, 2010). Na individualni ravni ima IKT namreč potencial omogočati starejšim odraslim neodvisnost in večjo družbeno vključenost (Iancu in Iancu, 2017). Raziskave so pokazale, da različne vrste podpornih tehnologij pozitivno vplivajo na zmanjšanje število ur oskrbe in potrebo po oskrbi, podprejo samostojnost posameznika in povečujejo kakovost življenja (Abrilahij in Boll, 2019).

Tradicionalno so podporne tehnologije sicer bile netehnološka orodja, ki so uporabnikom pomagala ostati v svojih okoljih in premagovati njihove omejitve. Z razvojem elektronske, računalniške in telekomunikacijske tehnologije so se razvijale tudi prvotne podporne tehnologije. Napredne podporne tehnologije tako danes poznamo pod pojmi, kot so teleoskrba, telezdravje, telemedicina itd. (Doughty in drugi, 2007). Pojmi se med seboj prepletajo (pogosto tudi v literaturi), zato poskušam v nadaljevanju orisati osnovne definicije pojmov.

Telemedicina (ang. telemedicine) je sistem zagotavljanja zdravstvenih storitev na daljavo med pacientom in zdravstvenim strokovnjakom s pomočjo IKT (Rudel, Fisk in Roze, 2011).

Telezdravje (ang. telehealth) opredeljuje širši spekter zagotavljanja prenosa zdravstvenih informacij s pomočjo IKT med dvema akterjema, vendar ni neposredno vezan samo na zdravstveno stroko in osebje (Kvas Peer, 2018).

29

Teleoskrba (ang. telecare) predstavlja uporabo IKT na domu, z namenom zdravstvene in socialne oskrbe na daljavo in zagotavljanja neodvisnega staranja na domu (Kvas Peer, 2018). Gre za skupek storitev na daljavo, ki so namenjene opolnomočenju oskrbovalcev in oskrbovancev pri zagotavljanju neodvisnega življenja (Rudel in drugi, 2011). Oskrbovalci se lahko pri tem bolj koncentrirajo na osebni odnos in podporo oskrbovalcu (AgeUK, 2016). Uporaba teleoskrbe in IKT je priložnost, da lahko starejše osebe ohranjajo svojo samostojnost v lastnem domu, v znanem življenjskem in družbenem okolju čim dlje (Kerbler, 2018). Oskrba na domu na daljavo okrepi kognitivno in fizično stanje starejših odraslih, kar posledično pomeni manj in krajšo hospitalizacijo.

Oddaljena oskrba se tako kaže kot bolj učinkovita in stroškovno upravičena, kar postavlja teleoskrbo med vodilne potenciale za zmanjšanje stroškov dolgotrajne in zdravstvene oskrbe (Barlow, Bayer in Curry, 2005). S pomočjo teleoskrbe se lahko zmanjšajo potrebe po delovni sili oskrbovalcev (AgeUK, 2016).

Za lažje razumevanje Doughty in drugi (2007) opredelijo dva modela pregleda tehnoloških storitev, in sicer:

– Model, ki telezdravje pojmuje kot krovni pojem, ki zajema teleoskrbo, e-oskrbo, m-oskrbo in telemedicino (glej sliko 3.1). Teleoskrba je tako glede na zgoraj navedeno del telezdravja.

Avtorji ocenijo model v smislu opredelitve teleoskrbe kot nekoliko zastarel, saj je ustvarjen na predpostavki, da človeka na daljavo spremljajo zdravstveni delavci, kar pa z razvojem tehnologije na področju oskrbe ni več pogoj. Hkrati je iz telemedicine potrebno ločiti podporne tehnologije, ki nimajo naloge spremljanja posameznika (npr. dvigala, pripomočki za hojo, očala, opomniki itd.).

– Model, ki postavi teleoskrbo ob bok podpornim tehnologijam in telemedicini, pri katerem je teleoskrba enakovredna obema navedenima in skupaj z njima predstavlja krovni izraz, ki zajema manjše podskupine, ki prehajajo med krovnimi definicijami, glede na njihovo tehnološko razvitost in stopnjo institucionalizacije (Doughty in drugi, 2007) (glej sliko 3.2).

30

Slika 3.1 Model delitve podpornih tehnologij, ki na vrh postavlja telezdravje

Vir: Doughty in drugi (2007)

Slika 3.2 Model delitve podpornih tehnologij, ki na vrh postavlja teleoskrbo

Vir: Doughty in drugi (2007)

31 3.3 Sistemi spremljanja vitalnih znakov

Telemonitoring (oz. sistemi za spremljanje vitalnih znakov na daljavo) zajema IKT, ki omogoča spremljanje zdravstvenih podatkov uporabnika in jih posredujejo geografsko oddaljenemu prejemniku, kar omogoča, da se posameznika in njegove zdravstvene podatke spremlja na njegovem domu s pomočjo elektronskih naprav in telekomunikacijskih povezav (Pandor in drugi, 2013). Sistemi za merjenje vitalnih znakov so produkt razvoja digitalne tehnologije, ki sedaj dovoljuje, da se posameznika in njegove vitalne znake spremlja tudi na daljavo (Nangalia, Prytherch in Smith, 2010). Glede na Doughty in drugi (2007) lahko sisteme za merjenje vitalnih znakov opredelimo kot telemedicino in teleoskrbo. Telemonitoring kot podskupina telemedicine predstavlja sisteme za merjenje vitalnih znakov, ki nato posameznikove podatke pošljejo v oddaljeno zdravstveno ustanovo oz. zdravstvenemu strokovnjaku (Nangalia, Prytherch in Smith, 2010). Telemonitoring kot podskupina teleoskrbe predstavlja sisteme za merjenje vitalnih znakov, ki v svojem prvotnem namenu podpirajo uporabnika in morebiti njegove svojce (Paré, Jaana in Sicotte, 2007).

Sistemi spremljanja vitalnih znakov lahko vključujejo naslednje komponente: zbiranje (merjenje) podatkov z ustreznimi senzorji, prenos podatkov, integracija med seboj različnih podatkov, ki orišejo fizično stanje posameznika, ugotovitev ustreznega odziva in shranjevanje podatkov (Nangalia in drugi, 2010).

Sistemi za merjenje vitalnih znakov (ang. telemonitoring, vital signs monitoring, remote monitoring …) so najpogosteje uporabljeni za oddaljeno spremljanje oseb s kroničnimi boleznimi (kot so srčno popuščanje, dihalna obolenja, diabetes itd.) (Paré in drugi, 2007). Spremljanje vitalnih znakov lahko pomaga pri upravljanju s kroničnimi boleznimi in prepreči zaplete, s tem pa omogoča starejšim odraslim, da dlje časa živijo samostojno v lastnem okolju. Sistemi za merjenje vitalnih znakov z naborom podatkov omogočajo tudi boljše razumevanje procesov staranja in napredovanja bolezni (Kang in drugi, 2010). Paré in drugi (2007) v svoji raziskavi ugotavljajo pozitivne vplive sistemov za merjenje vitalnih znakov na kakovost zbiranja zdravstvenih podatkov, zdravstveno stanje pacienta s kronično boleznijo in kakovost oskrbe, ter nakazujejo na večjo finančno vzdržnost in razbremenitev zdravstvenih sistemov (tako v smislu zmanjšanja stroškov, kot čakalnih dob).

IKT lahko igra odločilno vlogo pri reševanju izzivov dolgožive družbe. Spremljanje vitalnih znakov na daljavo je lahko odgovor na rastoče potrebe oskrbe na domu v starajoči se družbi (prav tam).

32 4 Dejavniki sprejemanja podpornih tehnologij

Interakcija med starejšimi odraslimi in IKT postaja vedno bolj pomembna, saj se večino vsakdanjih stvari digitalizira, internet pa postaja vedno bolj pomembno orodje vsakdana. Obstaja tveganje, da bi starejši odrasli, ki teh sprememb ne ni bili zmožni dohajati, postali marginalizirani in potisnjeni na rob družbe (npr. primeri e-bančništva) (Taipale, 2014). Obstaja razkol med ponudbo tehnologije na trgu in potrebami, ki bi jih tehnologija morala naslavljati. Velikokrat tehnologije za pomoč starejšim niso primerne in ne zadovoljujejo potreb uporabnikov (Petrovčič, Peek in Dolničar, 2019;

Smole-Orehek in drugi, 2019). Treba je prepoznati dejavnike sprejemanja zaradi zagotavljanja primernejšega načrtovanja tehnologij za starejše odrasle (AgeUK, 2016).

V nadaljevanju bom predstavila prepoznavnejše modele sprejemanja tehnologij, ki so bili aplicirani (tudi) na pojasnjevanje sprejemanja tehnologij med starejšimi odraslimi.

4.1 Modeli sprejemanja tehnologij (TAM, UTAUT)

Davis (1986) je razvil teoretični model sprejemanja tehnologije (TAM – ang. Technology acceptance model), v katerem razlaga, kako uporabniki sprejemajo in uporabljajo tehnologijo.

Model predpostavlja, da na uporabnikov odnos do uporabe tehnologije in kasnejšo vedenjsko namero o uporabi tehnologije vplivata:

– zaznana uporabnost tehnologije (oz. zaznava posameznika, da mu bo uporaba tehnologije koristila) in

– zaznana enostavnost uporabe tehnologije (oz. zaznava posameznika, da bo uporaba tehnologije enostavna/nenaporna) (Davis, 1986; Davis, Bagozzi in Warshaw, 1989).

Tako na zaznano uporabnost kot na zaznano enostavnost uporabe tehnologije vplivajo zunanji dejavniki. Zaznana uporabnost vpliva na odnos do uporabe tehnologije in na vedenjsko namero.

Zaznana enostavnost uporabe vpliva na odnos do uporabe in posledično preko ocene uporabnosti in samoocene tudi na vedenjsko namero uporabe. Če posameznik tehnologijo dojema kot enostavno za uporabo, bo zaradi tega višje samoocenil lastne zmožnosti za uporabo in bo zaradi tega tehnologija zanj bolj uporabna, kot če bi jo ocenil kot zapleteno. Zaznana uporabnost je morda

33

še nekoliko vplivnejša komponenta, saj vpliva neposredno na vedenjsko namero o uporabi, se pravi bo posameznik tehnologijo uporabljal, če jo bo ocenil kot zanj uporabno, čeprav se mu bo zdela zapletena. Posledično bo njegov odnos do dane tehnologije pozitivnejši (Davis, 1986; 1989; Davis in drugi, 1989).

Teoretični model TAM je razvit na podlagi teorije utemeljenega delovanja (TRA – ang. Theory of reasoned action), ki predpostavlja, da je posameznikovo dejanje določeno z njegovo vedenjsko namero, da bo dejanje naredil, ta pa je determinirana s strani posameznikovega odnosa in subjektivnih norm (Ajzen in Fishbein, 1980) (glej sliko 4.1).

Slika 4.1 Osnovni model sprejemanja tehnologije

Vir: Davis (1986)

Model sprejemanja tehnologije (TAM) je razvit in prilagojen na mnoga področja, nove tehnologije in spoznanja, ki so sledila. Sam model sprejemanja se je razvijal v modele TAM 2 (Venkatesh in Davis, 2000) in TAM 3 (Venkatesh in Bala, 2008), UTAUT (Venkatesh in drugi, 2003), STAM (Renaud in van Biljon, 2008) itd.

Model TAM je postal standard v raziskovanju sprejemanja tehnologije, kot posebno uporaben pa se je izkazal tudi v razlaganju uporabe tehnologije v zdravstveni oskrbi (Holden in Karsh, 2010).

Pri apliciranju modela TAM na telemedicino se izkaže, da ima zaznana uporabnost velik vpliv na odnos do uporabe, posledično vedenjsko namero in dejansko uporabo, nasprotno je zaznana enostavnost uporabe na tem področju manj signifikantna (Hu, Chau, Sheng in Tam, 1999).

Z namenom nadgradnje in integracije številnih izhajajočih modelov so Vankatesh, Moriss, Davis in Davis (2003) osnovni model TAM razširili in razčlenili nabor zunanjih dejavnikov/determinant,