POMEN GIBALNIH DEJAVNOSTI PRI RAZVOJU RAVNOTEŽJA PREDŠOLSKIH OTROK

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

PREDŠOLSKA VZGOJA

LAURA LOVŠIN

Mentorica: izr. prof. dr. JERA GREGORC

POMEN GIBALNIH DEJAVNOSTI PRI RAZVOJU RAVNOTEŽJA PREDŠOLSKIH OTROK

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2022

(2)

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici izr. prof. dr. Jeri Gregorc za vso strokovno pomoč, nasvete, hitro odzivnost ter spodbudne besede v času pisanja diplomskega dela.

Iskreno se zahvaljujem svoji družini za vso finančno in moralno podporo, brez vas mi nebi uspelo.

In hvala Matej tebi, ker si vedno verjel vame in me spodbujal.

(3)

POVZETEK

V diplomskem delu smo želeli ugotoviti, ali sistematično postavljen gibalni program, ki vsebuje vaje za razvoj ravnotežja, vpliva na razvoj omenjene gibalne sposobnosti.

Na osnovi rezultatov testiranja smo želeli ugotoviti, ali se bodo pojavile razlike v napredku med eksperimentalno in kontrolno skupino. V raziskavi je sodelovalo 26 otrok, starih 3 do 4 leta.

Razporejeni so bili v dve skupini. Polovico oziroma 13 otrok je sestavljalo eksperimentalno skupino, druga polovica pa je predstavljala kontrolno. Podatke smo pridobili tako, da smo testirali obe skupini z istimi testi za ugotavljanje stopnje ravnotežja. S kontrolno skupino smo izvedli obe testiranji (na začetku ter na koncu), medtem ko smo z eksperimentalno med začetnim in končnim testiranjem izvedli sistematično postavljen gibalni program, ki smo ga 15- krat ponovili.

Pridobljene rezultate smo statistično obdelali s programom SPSS. Od rezultatov drugega testiranja smo odšteli rezultate, ki smo jih pridobili na prvem testiranju in tako dobili novo spremenljivko. Poimenovali smo jo napredek v ravnotežju. Za primerjavo med skupinami smo uporabili T-test za neodvisne vzorce. Statistično značilnost smo preverjali na ravni 5- odstotnega tveganja. Pridobljeni rezultati so nam pokazali, da se pri vseh 3 testih pojavijo statistično značilne razlike v napredku. Pri vseh testih je večji napredek dosegla eksperimentalna skupina.

Ključne besede: predšolski otrok, razvoj, gibalne sposobnosti, ravnotežje

(4)

ABSTRACT

The diploma thesis aimed to discover whether a systematically designed physical exercise programme, which contains exercises for developing balance, affects the development of this motor skill.

We wanted to determine whether differences in progress would emerge between the experimental and the control group based on their test results. The research involved 26 children, aged 3-4. They were divided into two groups. Half of them, i.e., 13 children, made up the experimental group, while the other half represented the control group. Data were obtained by testing both groups with the same tests for determining their level of balance. We conducted both tests (at the beginning and end) with the control group; with the experimental group we carried out a systematically designed physical exercise programme between the initial and final test. The programme was repeated 15 times.

The obtained results were statistically processed using SPSS software. We subtracted the results of the first test from the results of the second test, thus getting a new variable. We called it

“progress in balance skills”. The independent samples t-test was used to compare the two groups. The statistical significance level was set at 5%. The obtained results show that there are statistically significant differences in progress in all three tests. The experimental group achieved greater progress in all the tests.

Keywords: preschool child, development, motor skills, balance

(5)

KAZALO

1 UVOD ... 1

2 PREDMET IN PROBLEM ... 3

2.1 Gibalni prostor v predšolskem obdobju... 3

2.2 Ravnotežje kot prva gibalna sposobnost v predšolskem obdobju ... 4

2.2.1 Čutni vhodi gibalnega ravnotežja ... 5

2.2.2 Čutilo za ravnotežje ... 5

2.2.3 Pojavne oblike ravnotežja ... 7

2.3 Gibalne dejavnosti v vrtcu ... 8

2.3.1 Pomen gibalnih dejavnosti ... 8

2.3.2 Načrtovanje gibalnih dejavnosti ... 9

2.3.3 Izvajanje gibalnih dejavnosti ter vaje za ravnotežje ... 10

2.3.4 Gibalni program ... 12

2.4 Dosedanje raziskave ... 12

3 CILJI ... 15

4 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 16

5 METODA DELA ... 17

5.1 Raziskovalna metoda ... 17

5.2 Vzorec ... 17

5.3 Vzorec spremenljivk ... 17

5.3.1 Ravnotežne naloge za razvoj ravnotežja ... 17

5.4 Način zbiranja podatkov ... 19

5.5 Metoda obdelave podatkov ... 19

6 REZULTATI ... 20

7 RAZPRAVA ... 27

8 ZAKLJUČEK ... 30

9 VIRI IN LITERATURA ... 36

(6)

KAZALO SLIK

Slika 1: Začetek merjenja ... 18

Slika 2: Konec merjenja ... 18

Slika 3: Vrtenje z odročenimi rokami ... 18

Slika 4: Stoja na eni nogi po 3 obratih ... 18

Slika 5: Vožnja s poganjalcem z dvignjenimi nogami ... 19

KAZALO TABEL

Tabela 1: Rezultati otrok eksperimentalne in kontrolne skupine pri začetnem testiranju ... 20

Tabela 2: Rezultati otrok eksperimentalne in kontrolne skupine pri končnem testiranju ... 21

Tabela 3: Razlike v napredku pri vožnji s poganjalcem med kontrolno in eksperimentalno skupino ... 22

Tabela 4: T-test za neodvisne vzorce za napredek v ravnotežju za 1. test med eksperimentalno in kontrolno skupino ... 23

Tabela 5: Razlike v napredku pri stoji na eni nogi med kontrolno in eksperimentalno skupino. ... 23

Tabela 7: Razlike v napredku pri stoji na eni nogi po 3 obratih med kontrolno in eksperimentalno skupino. ... 24

Tabela 9: Razlike v skupnem napredku vseh 3 testov med kontrolno in eksperimentalno skupino ... 25

Tabela 10: T-test za neodvisne vzorce za skupni napredek v ravnotežju med eksperimentalno in kontrolno skupino ... 26

(7)

1 UVOD

V diplomskem delu smo raziskovali gibalni prostor predšolskega otroka, ki ga opredeljujemo z gibalnimi sposobnostmi. Gibalni prostor predšolskega otroka se od odraslega razlikuje, saj je manj sofisticiran. To pomeni, da se gibalne sposobnosti ne kažejo tako izolirano in je za uspeh neke naloge, ki pri odraslem meri npr. natančnost ali hitrost, pri otroku to izraženo kot koordinacija. Tudi ravnotežje težko popolnoma izoliramo kot samostojno sposobnost. Pogosto se povezuje s koordinacijo oziroma z eno od njenih pojavnih oblik, vendar ga v tem diplomskem delu zaradi njegove pomembnosti v življenju vsakega posameznika definiramo in opredeljujemo kot samostojno gibalno sposobnost.

Prav ravnotežje je ena od najpomembnejših gibalnih sposobnosti. Poglavitnega pomena nima samo pri gibalnih dejavnostih, ampak tudi v vsakdanjem življenju, saj brez nje ni mogoče izvajati ničesar. Za to so zaslužni čutni organi (oko, koža, vestibularni aparat, mišična vretena in Golgijev tetivni aparat), ki sodelujejo pri ravnotežju in ki pri otroku dozorijo že v predšolskem obdobju. Ravnotežje je tudi prva gibalna sposobnost, na katero lahko vplivamo s primernimi dejavnostmi, hkrati pa je tudi odločilna, saj omejuje ostala gibanja.

Vsaka gibalna sposobnost je do neke mere prirojena in do neke mere pridobljena. Tudi ravnotežje. Zato je smiselno, da se sistematično razvija in poišče primerne izzive za posamezno starost oziroma stopnjo razvoja.

Menimo, da je pomembno otroku zagotoviti spodbudno gibalno okolje, kjer bo izkusil pestre gibalne dejavnosti, ter ga pri gibanjih spodbujati. Z izkušnjami in našimi spodbudami bo otrok hitreje napredoval in ob novih zmagah ter dosežkih pridobival občutek zadovoljstva. Gibanje in gibalne dejavnosti so v predšolskem obdobju še toliko bolj pomembni, saj pozitivno vplivajo na otrokov celostni razvoj.

Pri pripravi izzivov ter dejavnosti moramo paziti, da izhajamo iz otrokovih zmožnosti, starosti ter individualnih značilnosti vsakega izmed otrok. Na tak način bo otrok lažje napredoval in razvijal svoje gibalne sposobnosti. Ker se ravnotežje pojavlja v dveh pojavnih oblikah (ohranjanje ravnotežnega položaja ter vzpostavljanje ravnotežnega položaja), je dobro, da v dejavnosti vključujemo gibalne izzive, kjer mora otrok poskusiti ohranjati ter vzpostavljati ravnotežni položaj.

(8)

V tem diplomskem delu smo ugotavljali, kakšne izzive pripraviti otrokom, kako pogosto naj bodo izvajani, koliko časa naj trajajo in kdaj se bodo pojavili rezultati. V ta namen smo oblikovali sistematični gibalni program za otroke, stare od 3 do 4 leta, s katerim želimo izvedeti, ali 5-krat tedenska izvedena načrtovana dejavnost v obsegu 3 tednov vpila na razvoj ravnotežja.

(9)

2 PREDMET IN PROBLEM

2.1 Gibalni prostor v predšolskem obdobju

Gibalni prostor predšolskega otroka opredelimo z gibalnimi sposobnostmi, saj so ključen segment gibalnega razvoja (Videmšek in Pišot, 2007). Omogočajo nam, da lahko izvedemo določeno nalogo ter opredeljujejo človekovo gibalno stanje, prav tako pa so v veliki meri zaslužne za izvedbo naših gibov. (Videmšek idr., 2003). Čeprav njihov razvoj v daljšem obdobju poteka nepretrgano, se pojavijo obdobja, ko prihaja do upadanja in zastajanja sposobnosti. Razvoj vseh gibalnih sposobnosti ne poteka enako hitro oziroma z enako intenzivnostjo, zato tudi svojo najvišjo stopnjo dosežejo v različnem času (Videmšek in Pišot, 2007).

Gibalne sposobnosti otroka se razlikujejo od sposobnosti odraslega človeka. Za odraslega posameznika je značilnih šest pojavnih oblik gibalnih sposobnosti, in sicer: gibljivost, hitrost, moč, koordinacija, ravnotežje, natančnost ter vzdržljivost, ki jo sicer prištevamo v skupino funkcionalnih sposobnosti. Nekateri jo, čeprav je odvisna zlasti od delovanja krvožilnega in dihalnega sistema, umeščajo med gibalne sposobnosti. Pri otrocih v predšolski dobi gibalnih sposobnosti ne moremo opredeliti tako kot pri odraslem človeku, lahko pa glede na dosedanje raziskave pritrdimo, da se latentni prostor motorike predšolskih otrok razlikuje od odraslega (Videmšek in Pišot, 2007).

Različni avtorji so med analiziranjem in postavljanjem strukture motoričnega prostora predšolskega otroka prišli do različnih ugotovitev (Cvetković idr., 2007; Videmšek in Cemič, 1991; Rajtmajer, 1997; Rajtmajer in Proje, 1990; Pišot in Planinšec, 2005). Večina avtorjev sicer izhaja iz motorične strukture odraslega, ki obsega 6 gibalnih in 1 funkcionalno sposobnost (Pišot in Planinšec, 2005), nato pa ugotavljajo, kakšne razlike so med otroki in predvsem, da je latentni prostor veliko manj sofisticiran kot prostor odraslega. Motorična struktura je gotovo še potrebna temeljitega razmisleka, predvsem v poimenovanju dejavnikov. Testi koordinacije, hitrosti in natančnosti, ki so v istem dejavniku, so morda lahko poimenovani s koordinacijo, saj sta od nje odvisni tako hitrost kot natančnost. Ravnotežje, kot temeljna sposobnost, pa je ključno za nadaljevanje vsakega gibanja (Pišot in Planinšec, 2005). Med bolj samostojne dejavnike, ki oblikujejo strukturo, sodi še moč, medtem ko je gibljivost izrazito maksimalna sposobnost, ki z leti upada (Cemič, 1997).

(10)

Omenjene gibalne sposobnosti določajo tudi uspešno ter učinkovito izvedbo posameznika pri gibalnih nalogah. Poleg sposobnosti k temu prispevajo tudi socialne, čustvene in spoznavne dimenzije. Njihov delež oziroma vpliv je pri otrocih občutno večji kot pri odraslem.

Najpomembnejši gibalni sposobnosti za izpeljavo gibalnih nalog sta koordinacija in ravnotežje.

Ravnotežje predstavlja osnovo, ki posamezniku zagotovi ali prepreči izpeljavo in realizacijo številnih gibalnih nalog in dejavnosti (Videmšek idr., 2008).

Razvoj gibalnih sposobnosti poteka z različno intenzivnostjo. Tako naj bi bil razvoj koordinacije in hitrosti hitrejši od razvoja ravnotežja, moči, gibljivosti in vzdržljivosti. Vendar se tudi pri tem pojavljajo individualne razlike, saj je vsak posameznik svoj individuum in ima tako svoje značilnosti oziroma svoj tempo razvoja (Videmšek in Pišot, 2007).

Gibalne sposobnosti so delno prirojene in delno pridobljene. Koliko je posamezna sposobnost prirojena in koliko pridobljena, je nemogoče popolnoma predvidevati (Pistotnik, 2003).

Ugotovljeno je bilo, da ima dednost največji vpliv pri hitrosti in ravnotežju, zatem sledita koordinacija in natančnost, najmanjši vpliv dednosti pa je na gibalne sposobnosti, in sicer na moč in gibljivost (Cemič in Gregorc, 2016). Z ustrezno gibalno dejavnostjo lahko otrok veliko pridobljenih stopenj preseže. Gibalne sposobnosti se med seboj razlikujejo tudi po dednih zasnovah, zato vpliv treninga oziroma gibalne dejavnosti ni pri vseh enak (Pistotnik, 2003).

2.2 Ravnotežje kot prva gibalna sposobnost v predšolskem obdobju

Ravnotežje je sposobnost, ki nam omogoča hitro oblikovanje dopolnilnih gibov, ki so sorazmerni z odkloni telesa v uravnoteženem položaju telesa takrat, ko se ta podira oziroma ruši (Pistotnik, 2011). Ker na naše telo delujejo zemeljska privlačnost in druge sile, je naloga ravnotežja, da uravnava telesni položaj glede na delovanje teh (Cemič, 1997). Sila mora biti sorazmerna sili, ki je privedla do porušenja ravnotežja, saj se lahko le tako ponovno vzpostavi uravnotežen in stabilen položaj. Če vložena sila ni sorazmerna, se lahko ravnotežni položaj ruši v nasprotno ali drugo smer (Pistotnik, 2011). Ravnotežje je sposobnost, ki pomaga ohranjati uravnotežen in stabilen položaj, ko se gibamo ali pa smo pri miru oziroma na mestu. Velja, da je sestavljen proces, ki ima pomemben vpliv na naše možgane (Cemič, 1997).

Ohranjanje pokončne drže se nam zdi samo po sebi umevno. Gre za gibalni avtomatizem, ki se pojavi oziroma izoblikuje v prvih letih otrokovega življenja ter posamezniku omogoča, da pokončno shodi. Ravnotežje je sposobnost, ki ima velik vpliv in je pomembna, a jo razumemo

(11)

kot nekaj samoumevnega. Njene pomembnosti se začnemo bolj zavedati takrat, ko se pojavijo bolezni, ki nam onemogočajo vzpostavljanje in ohranjanje ravnotežja. Tako ohranjanje kot tudi vzpostavljanje ravnotežja pa prideta bolj v ospredje takrat, ko se gibamo in mora naše telo zaradi hitrih in velikih sprememb spremeniti položaj telesa, da lahko ostane na nogah in ohrani ravnotežje ter takrat, ko hodimo oziroma se gibamo po zmanjšani ploskvi (Pistotnik idr., 2002).

2.2.1 Čutni vhodi gibalnega ravnotežja

Ravnotežje je sposobnost, ki se razvije na nezavedni ravni in ima odločilen pomen za vsa gibanja v nadaljnjem razvoju (Cemič in Zajec, 2011). Poznamo senzomotorne sisteme, ki so vključeni v delovanje oziroma funkcioniranje ravnotežja. To so proprioceptorji in eksteroreceptorji.

V notranjosti telesa so proprioceptorji, katerih naloga je prenašanje informacij. V to skupino senzomotornih sistemov vključujemo Golgijev tetivni aparat, mišično vreteno ter vestibularni organ. Vsi proprioceptorji se nanašajo na fizično stanje telesa, a le vestibularni aparat posreduje informacije o gibanju in položaju glave. Drugi proprioceptorji pa nam prenesejo informacije o orientaciji glave v razmerju do telesa. V vratnem delu so tisti proprioceptorji, ki prenašajo informacije, ki so za ravnotežje izrednega pomena (preprečijo občutek porušenega ravnotežja).

Naše telo je uravnoteženo zato, ker vestibularni refleksi delujejo obratno od vratnih (Cemič in Zajec, 2011).

V eksteroreceptorje pa umeščamo čutila s površine telesa. Taktilne in vidne informacije uvrščamo v ene od najpomembnejših informacij, ki so zaslužne za vzdrževanje ravnotežja.

Vidne informacije imajo pomembno vlogo zlasti takrat, ko vestibularni aparat odpove, a lahko po zaslugi vida oseba ob počasnem gibanju še vedno vzdržuje ravnotežje. Informacijo o porazdelitvi teže telesa pa nam da občutek pritiska, kot npr. ali je naša teža na obe nogi porazdeljena enakomerno ter ali so stopala obremenjena bolj zadaj oziroma spredaj. Poglavitna pa je tudi informacija o uporu zraka, ki lahko na naše telo deluje s sprednje ali zadnje strani. To je ključno takrat, ko vestibularni aparat ne deluje in je naše gibanje hitro ter na brezpodporni fazi (Cemič in Zajec, 2011).

2.2.2 Čutilo za ravnotežje

V srednjem ušesu se nahaja centralni ravnotežni organ, poleg njega pa ima poglavitno funkcijo pri ravnotežju še ravnotežni center, ki leži v malih možganih. Pri ohranjanju ravnotežja

(12)

omenjenemu organu ter ravnotežnemu centru pomagajo še čutilo vida in sluha, mišični in tetivni receptorji, taktilni receptorji v koži ter receptorji v obsklepnih strukturah (Pistotnik, 2011).

Ravnotežni organ

Ravnotežni organ oziroma vestibularni aparat leži v srednjem ušesu. Sestavljajo ga trije polkrožni kanali, kjer se nahajajo čutne dlačice, oblite s tekočino. Ko glavo premikamo v različne smeri, te čutne dlačice reagirajo na vzburkanost tekočine (Pistotnik, 2003). Obračanje glave torej oteži naše gibanje, saj povzroči, da se tekočina v polkrožnih kanalih začne zibati oziroma premikati in tako v center za ravnotežje prenese neprave informacije o stanju telesa (Cheatum in Hammond, 2000)

Center za ravnotežje

V malih možganih se nahaja center za ravnotežje, ki je zaslužen za sprejemanje in obdelavo podatkov iz taktilnih receptorjev, čutila vida in sluha ter kinestetičnih čutil. Kot odgovor na odklone telesa center za ravnotežje sproži refleksne regulacijske mehanizme, ti pa so odvisni od jakosti in smeri odklona (Pistotnik, 2011).

Čutilo vida

Čutilo vida nam zagotavlja, da lahko zaznamo velike odmike telesa od uravnoteženega oziroma stabilnega položaja. V prostoru morajo biti zato določene stalne točke, ki omogočajo, da se lahko oprejo človekove zaznave o položaju njegovega telesa. Ohranjanje ravnotežnega položaja je ovirano, če v prostoru ni fiksnih točk ali posameznik zamiži ter teh točk posledično ne vidi in zaradi tega nimamo prave predstave o položaju telesa v prostoru (Pistotnik, 2003).

Čutilo sluha

Poleg čutila vida nam pri ohranjanju in vzpostavljanju ravnotežja pomaga tudi čutilo sluha.

Nudi nam zaznave iz okolja, s pomočjo katerih lažje ohranjamo svoje telo v uravnoteženem položaju. Pomembne so zlasti slušne zaznave odboja zvoka od predmetov. V osnovi so pri ljudeh, ki vidijo, vidne zaznave pomembnejše, slušne pa dobijo večjo pomembnost, če posameznik izgubi vid, saj tako druga čutila pridejo v ospredje oziroma imajo večjo funkcijo (Pistotnik, 2011).

(13)

Taktilni receptorji

Taktilni receptorji reagirajo na spremembe pritiskov, ki se zaradi odmika oziroma premika nagnjenja projekcije težišča pojavijo na tistih predelih kože, ki so v stiku s podlago. Receptorji prenesejo zlasti informacije o sili pritiska na podporno ploskev ter smer nagnjenja težišča. Na osnovi dobljenih oziroma prenesenih podatkov pa se določita jakost in smer korekcijskih gibov (Pistotnik, 2011).

Kinestetična čutila

V kinestetična čutila uvrščamo mišične in tetivne receptorje ter vse druge receptorje, ki se nahajajo v bližini sklepov. Njihova naloga je, da uravnavajo napetost v mišicah, odgovorna pa so tudi za regulacijo sile, ki je v kompenzacijskih programih nujna za uravnavanje odklonov težišča od uravnoteženega oziroma najugodnejšega ravnotežnega položaja. Kinestetični receptorji se odzivajo na mišični tonus, kotne premike ter pospeške v sklepih, zato so zaslužni za fina oziroma natančna gibanja (Pistotnik, 2011).

2.2.3 Pojavne oblike ravnotežja

Dosedanje raziskave so dokazale dve pojavni obliki ravnotežja, in sicer sposobnost ohranjanja ter sposobnost vzpostavljanja ravnotežnostnega položaja (Pistotnik, 2003).

Ker na naše telo skozi celo življenje delujejo sile, ki podirajo ravnotežni položaj, imata sposobnost vzpostavljanja in ohranjanja ravnotežnega položaja zelo pomembno nalogo (Vute in Novak, 2012).

Sposobnost ohranjanja ravnotežnega položaja

Za ohranjanja ravnotežnega položaja je potrebno hitro oblikovanje nadomestnih gibov.

Kompenzacijski gibi morajo biti skladni z odkloni telesa od trdne postavitve v ravnotežnem položaju. Da ohranimo svoje telo v omenjenem položaju, mora projekcija težišča telesa padati v mejah človekove podporne ploskve. Najizraziteje to sposobnost opazimo takrat, ko je telo v trdnem oziroma stabilnem položaju, nanj pa delujejo sile, ki stabilen položaj rušijo ter takrat, ko se določeni receptorji, ki imajo pomembno vlogo pri ohranjanju ravnotežnega položaja, izključijo oziroma pride do prekinitve njihovega delovanja (Pistotnik, 2011).

(14)

Tudi za učinkovito ter uspešno izvajanje številnih gibalno-športnih dejavnosti je zaslužena sposobnost ohranjanja ravnotežja. Z vadbo ravnotežja napredujemo tudi telesno sposobnost hitrega reagiranja na nepravilna vsakodnevna in športna gibanja. To nam pomaga, da se izognemo in preprečimo padce ter poškodbe (Ličen, 2021).

Sposobnost vzpostavljanja ravnotežnega položaja

Sposobnost vzpostavljanja ravnotežnega položaja je sposobnost, ki po motnjah ravnotežnega organa omogoča hitro postavitev v uravnotežen položaj. Ta sposobnost je pomembna zlasti takrat, ko želimo v gibanju hitro spremeniti smer ali pa se želimo ob hitrih oziroma krožnih gibanjih zaustaviti. To je lahko vzrok, da se ravnotežni položaj zruši, zato je treba telo ponovno postaviti v stabilen položaj, da preprečimo padec (Pistotnik, 2018).

2.3 Gibalne dejavnosti v vrtcu

Predšolsko obdobje je tisti čas, ko je otrokov razvoj na telesni in gibalni ravni najbolj pospešen in intenziven. Strokovnjaki poudarjajo pomen redne telesne dejavnosti pri otrocih. V zgodnjem otroštvu je otrokov organizem najbolj občutljiv za sprejemanje različnih dražljajev in informacij iz okolja, kar ugodno vpliva na razvoj otrokove osebnosti. Pomembno je, da otroku omogočimo primerne dejavnosti in s tem vplivamo na njegov optimalni razvoj, saj otrok zamujenega kasneje ne bo mogel nadoknaditi (Videmšek in Visinski, 2001).

Za otroka v zgodnjem otroštvu je gibanje osnovna dejavnost, ki je zanj nujno potrebna. V to prištevamo predvsem primarno potrebo po gibanju, saj si otrok, ko hodi z roko v roki, pridobiva občutek varnosti, željo po raziskovanju ter aktivnem učenju. Za ustrezen razvoj potrebuje veliko naravnega gibanja, zlasti v naravi, na svežem zraku. Otrokova primarna dejavnost je igra, zato moramo gibalne in druge dejavnosti prilagoditi in načrtovati tako, da potekajo skozi igro. Tako se otrok skozi igro in na spontan način aktivno uči (Peskar, 2015).

2.3.1 Pomen gibalnih dejavnosti

Doživljanje in razumevanje sveta in okolja, v katerem je otrok vključen, temelji na informacijah, ki izhajajo iz otrokovega telesa ter izkušenj, ki jih pridobi skozi gibalne dejavnosti. S pomočjo gibanja otrok spoznava svoje telo, svoje zmožnosti, doživlja veselje in ponos ob svojih uspehih ter si s pomočjo gibalnih izkušenj gradi zaupanje vase in v svoje zmogljivosti (Videmšek idr., 2003).

(15)

Redna gibalna dejavnost ima dober in pozitiven vpliv na organizem človeka vse od zgodnjega otroštva pa do pozne starosti (Zajec idr., 2010).

Gibalno dejavnost prištevamo v področje v otrokovem razvoju, ki velja za eno od najpomembnejših, saj otrok s primernimi dejavnostmi ne razvija le gibalnih sposobnosti, ampak tudi funkcionalne, socialne, spoznavne ter čustvene (Videmšek in Visinski, 2001). Področja otrokovega razvoja se med seboj zelo prepletajo in so povezana. Gibalne dejavnosti so velikokrat zasnovane tako, da so otroci razporejeni v različnih skupinah. To ugodno vpliva na otrokov socialni razvoj, saj je otrok tako vključen v socialne skupine, ki ga spodbujajo, da upošteva pravila in značilnosti skupine ter spoznava in se skozi igro navaja na življenje v družbi.

V gibalnih dejavnostih in ob gibanju nasploh otrok doživlja različna čustva ter spoznava čustva drugih otrok (Zurc, 2008). Tako ne malo kdaj pride do sporov med njimi, saj se otroci še navajajo na življenje z in ob drugih ter se navajajo na reševanje sporov in življenje v skupnosti, kjer ni pomemben samo en sam, ampak vsi (Tušek idr., 2003).

Gibalne dejavnosti moramo izvajati tako, da bodo otroci z veseljem sodelovali pri gibalnih nalogah in izzivih. Otroke moramo pri dejavnostih spodbujati ter jim omogočiti sproščeno, prijetno okolje, kjer se bodo dobro počutili. Pripraviti moramo take dejavnosti, kjer bo primerna težavnost ter bomo lahko to po potrebi spreminjali. Gibalne naloge in izzivi ne smejo biti preenostavni in ne prezahtevni, saj običajno otroci hitro izgubijo zanimanje tako ob neuspehu kot tudi ob izvajanju nečesa zanje preenostavnega. Naloga vzgojitelja je, da otroke motivira, spodbuja, z njimi aktivno sodeluje, demonstrira ter otroku pomaga, da doseže svoj cilj oziroma svoj uspeh. Uspeha ne posplošujemo po drugih otrocih, ampak gledamo otroka kot svoj individuum in spremljamo njegov razvoj ter s tem njegove dosežke oziroma uspehe (Kurikulum za vrtce, 1999).

2.3.2 Načrtovanje gibalnih dejavnosti

Gibalne dejavnosti moramo načrtovati tako, da izhajamo iz otroka, njegovih zmožnosti in potreb. Pomembno je, da dobro poznamo posamezno razvojno stopnjo ter dejavnosti načrtujemo in izvedemo kakovostno ter sistematično. Otroku moramo omogočiti različne gibalne izkušnje, da je njegov temelj dobro in kakovostno postavljen, saj bo to v veliki meri vplivalo na poznejše vključevanje v različne športe. Otrok se bo tako lažje in raje vključeval v gibalne dejavnosti in mu bo gibanje predstavljalo pomemben gradnik skozi celo življenje (Marjanovič Umek, 2001).

(16)

Pri načrtovanju gibalnih dejavnosti moramo poznati in upoštevati načela psihomotoričnega učenja, značilnosti gibalnega razvoja ter teorijo pedagoškega dela in športne vzgoje (Pišot in Jelovačan, 2006).

Pri načrtovanju in izvajanju mora vzgojitelj poleg že omenjene razvojne stopnje spremljati in upoštevati tudi prostor, kjer se dejavnost izvaja, sposobnosti otrok ter njihove želje in zainteresiranost. Pomembno je, da vzgojitelj pripomočke, ki jih ima na voljo, dobro uporabi in s tem otrokom vedno znova zagotovi zanimive gibalne izzive. Gibalne dejavnosti naj bodo v vrtcu vsakodnevno prisotne in naj potekajo skozi igro na otrokom zanimiv način. Veliko pomena ima tudi gibanje v naravi, na svežem zraku (Marjanovič Umek, 2001).

2.3.3 Izvajanje gibalnih dejavnosti ter vaje za ravnotežje

Poznamo različne oblike gibalnih dejavnosti, ki se med seboj razlikujejo, vsem pa je skupna lastnost, da z njihovo pomočjo oziroma z izvajanjem ugodno vplivamo na gibalni razvoj.

Nekatere dejavnosti izvajamo vsakodnevno, nekatere večkrat tedensko, spet druge zaradi specifike le nekajkrat na mesec ali nekajletno. Dejavnosti se med seboj razlikujejo po ciljih, vsebini, po času trajanja ter okolju oziroma prostoru, v katerem se dejavnost izvaja (Pišot in Jelovačan, 2007).

Dobro je, da pri izvajanju gibalnih dejavnosti otrokom ponudimo in omogočimo različne športne pripomočke in jim s tem dejavnosti še obogatimo. Otroci bodo tako postavljeni pred nove izzive ter bo dobili pestre in raznolike gibalne izkušnje, ki jim bodo omogočile nadaljnji razvoj. Pomembno je, da so tako dejavnosti kot tudi izbrani športni pripomočki, ki jih otrokom ponudimo, primerni za njihovo starost in zmožnosti (Pišot in Jelovačan, 2006).

Čeprav so športni pripomočki in vpeljevanje novih vaj pomembni za otrokov razvoj, moramo paziti, da otrok najprej obvlada oziroma usvoji osnove gibanja ter nato postopno prehajamo k usvajanju zahtevnejših gibanj. Če otrok ne bo zmogel osnov, mu dejavnosti, ki bodo vključevale sestavljena gibanja, ne bodo prinašale užitka in veselja. Naš cilj pa je, da otrokom gibanje in vadbo prikažemo kot nekaj pozitivnega in nekaj, česar otroka ne bo strah pred neuspehom ter bo ob izvajanju gibalnih nalog užival in skozi igro vplival na svoj razvoj (Videmšek in Pišot, 2007).

S primernimi gibalnimi nalogami in pripomočki lahko ugodno vplivamo tudi na razvoj ravnotežja. Dobro je, da otroku ponudimo gibalne naloge, ki vključujejo določen gibalni

(17)

problem in so otrokom v izziv. Za otrokov napredek in razvoj je pomembno, da gibalnim nalogam spreminjamo težavnost in jih izvajamo v različnih pogojih (spreminjamo podlago, naklon itd.) ter da jih večkrat ponavljamo, saj se s številom ponovitev razvoj ravnotežja vidno izboljšuje (Videmšek idr., 2003).

Tako kot pri vseh drugih dejavnostih in vajah je tudi pri ravnotežju vaje in dejavnosti treba spreminjati in prilagajati glede na zmožnosti in sposobnosti posameznika. Poznamo različne tehnike, ki ugodno pripomorejo k razvijanju in izboljšanju ravnotežja (Ličen, 2021).

Sprememba velikosti območja opore

V začetnih fazah si lahko vaje za ravnotežje popestrimo z različnimi oblikami stoje, in sicer, da stojimo tako, da imamo stopala skupaj ali narazen. Eden od načinov je tudi izvajanje različnih oblik hoje, kot je hoja z eno nogo neposredno pred drugo, ohranjanja ravnotežja na eni nogi ter hoja po različno širokih površinah (Ličen, 2021).

Zapiranje oči

Zapiranje oči lahko predstavlja zelo velik izziv, saj s tem, ko izključimo vid, telo izzovemo, da se opre samo na informacije vestibularnega sistema in propriocepcije (Ličen, 2021).

Obračanje glave v različne smeri

Z obračanjem glave levo, desno ter gor in dol izzovemo center za ravnotežje, da neprestano usklajuje informacije o trenutnem položaju glave ter s pomočjo proprioceptivnih in vidnih informacij uravnava ravnotežni položaj. Vaje lahko otežimo tako, da izključimo vidne zaznave oziroma zapremo oči (Ličen, 2021).

Sprememba podlage

Del vadbe za razvoj ravnotežja sta tudi stoja in gibanje na neravnih površinah ali spremenjenem terenu. Pri tem si lahko pomagamo z uporabo različnih športnih pripomočkov, kot so ravnotežna deska, blazina, ravnotežna polžoga, ravnotežna pot itd. Ugodno pa vpliva tudi hoja po peščeni podlagi, visečem mostu, hoja v gozdu (različen teren zaradi korenin, kamnov) itd.

(Ličen, 2021).

K razvijanju ravnotežja pozitivno vpliva tudi uporaba poganjalca. Na poganjalcu se mora otrok namesto s pedali poganjati z nogami tako, da se z njimi odriva od tal. Pri vožnji mora

(18)

vzpostavljati in ohranjati ravnotežje (Klein idr., 2005), uravnavati hitrost in se učiti krmiljenja.

Poganjalec omogoča tudi igro z ravnotežjem, saj je pri njegovi uporabi stik s tlemi neprekinjen.

Omenjeni pripomoček otroku lajša pripravo na vožnjo s kolesom ter mu omogoči dobro osnovo in popotnico za prehod na kolo (Kamnar, 2015).

2.3.4 Gibalni program

Številni avtorji poudarjajo pomen sistematičnih, kreativnih, celovitih in otrokom vabljivih gibalnih dejavnosti, ki imajo strokovno in znanstveno podlago. Otroci bodo le s takšnim načinom oziroma z izvajanjem takšnega gibalnega programa razvili svoje gibalne in funkcionalne sposobnosti. Pri tem imajo zelo pomembno vlogo vzgojitelji in vzgojiteljice, saj se veliko otrok z gibanjem oziroma gibalnimi dejavnostmi ob vstopu v vrtec sreča prvič. Zato so dobro načrtovane in izvedene gibalne dejavnosti pomembne za otrokov gibalni razvoj ter osnova za kasnejše vključevanje otrok v športne dejavnosti (Šimunič idr., 2010).

Otrokom je v vrtcu treba zagotoviti gibalne dejavnosti, ki so kakovostne, saj je zaradi drugačnega življenjskega sloga številnih ljudi veliko otrok v vrtcu vedno več časa (Zajec, 2009).

Športno-vzgojni programi morajo biti zasnovani tako, da izhajajo iz otroka samega, iz njegovih lastnosti, sposobnosti in potreb. Nekateri vrtci imajo oziroma izvajajo gibalne programe, ki jih načrtujejo in izvajajo vzgojitelji in športni pedagogi. Njihova naloga je, da otrokom omogočijo takšno okolje in pogoje, kjer bodo lahko otroci uresničili svoje osnovne pravice, ki izvirajo iz njihovih potreb. Pri tem pa pomembno vplivajo razmere, ki so dane določenemu vrtcu. V to prištevamo prostor oziroma športne igralnice, športne rekvizite in pripomočke ter zunanja igrišča, ki otrokom omogočajo izvedbo omenjenih dejavnosti (Videmšek in Visinski, 2001).

2.4 Dosedanje raziskave

Krivec (2015) je v raziskavi ugotavljala, ali vodena gibalna dejavnost vpliva na razvoj ravnotežja pri 3 do 6 let starih otrocih. V svojo raziskavo je vključila 18 otrok, ki so predstavljali eksperimentalno skupino ter 16 otrok, ki so predstavljali kontrolno skupino. Pri začetnem in končnem testiranju so uporabili 7 testov za ugotavljanje gibalnih sposobnosti otrok (Rombergov test, skok v daljino, enonožni poskoki, hoja skozi obroče, sonožni poskoki, tek cik-cak in tek 10-krat 5 metrov). Eksperimentalna skupina je v času 3 mesecev izvedla 20 vodenih vadbenih ur, kontrolna skupina pa je izvajala vadbene ure po letnem delovnem načrtu.

(19)

S pomočjo testiranj so ugotovili, da se pred in po eksperimentu pojavljajo statistično značilne razlike med obema skupinama, saj so bili rezultate ob prvem testiranju boljši pri kontrolni skupini. Na takšen rezultat naj bi vplivalo redno izvajanje omenjene skupine skozi vse leto.

Eksperimentalna skupina pa gibalnih dejavnosti pred eksperimentom ni izvajala tako pogosto oziroma redno. S pomočjo z-vrednosti so dobili tudi podatek, da je načrtovana gibalna dejavnost vplivala na razvoj ravnotežja, saj se je z-vrednost eksperimentalne skupine zvišala.

Celarc (2017) je s pomočjo raziskave želela ugotoviti, ali dodatna načrtovana dejavnost, ki se postopno stopnjuje v koordinaciji, vpliva na gibalno učinkovitost otrok. V raziskavo je bilo zajetih 40 otrok. Od tega je 20 otrok predstavljalo eksperimentalno skupino in 20 kontrolno.

Otroci so v začetnem in končnem testiranju izvedli test MOT 4-6. Rezultati so bili veliko boljši pri kontrolni skupini. Po začetnem testiranju je eksperimentalna skupina 6 mesecev izvajala načrtovane dejavnosti, ki so se postopno stopnjevale na področju koordinacije. Kontrolna skupina pa 6 mesecev ni izvajala dodatnih gibalnih dejavnosti. Ob končnem testiranju je imela še vedno boljše rezultate kontrolna skupina, a je bila ob končnem testiranju razlika veliko manjša. Tako so dobili rezultat, da so otroci v pol leta napredovali v gibalni učinkovitosti.

Toš (2009) ugotavlja, da se pojavljajo statistične razlike med skupino otrok, ki so načrtovano izvajali vodene elementarne igre in tistimi, ki poudarka na teh niso imeli. V raziskavo je bilo vključenih 36 otrok, starih od 4 do 5 let. Pri začetnem in končnem testiranju so uporabili baterijo testov, ki vključujejo gibalne in funkcionalne sposobnosti. Po začetnem testiranju je eksperimentalna skupina v času dveh mesecev, 2-krat tedensko izvedla 16 strokovno vodenih elementarnih iger. Kontrolna skupina pa posebne namembnosti oziroma poudarka na elementarnih igrah ni imela. Dobili so rezultate, ki so pokazali, da izvajanje elementarnih iger vpliva na otrokov gibalni razvoj.

Muhič in Matejak (2014) sta želela ugotoviti, ali vadba ljudskih plesov v predšolskem obdobju vpliva na razvoj koordinacije ter ravnotežja. V svojo raziskavo sta vključila 120 otrok, starih od 3 do 6 let. Od tega je 60 otrok redno obiskovalo folklorni krožek, polovica otrok pa dodatne plesne dejavnosti v vrtcu ni obiskovala. Ugotovila sta, da so otroci, ki so obiskovali folklorni krožek, dosegli boljše rezultate oziroma so bili uspešnejši pri motoričnih testih (stoja na T- deski, hoja skozi obroče, enonožni poskoki iz obroča v obroč med tekom in tek cik-cak) oziroma pri testiranju. S pomočjo dobljenih rezultatov so ugotovili, da folklora pozitivno ne vpliva le na razvoj koordinacije in ravnotežja, temveč tudi na razvoj propriocepcije pri otrocih, starih od 4 do 6 let.

(20)

V diplomskem delu smo zato proučevali, kakšne gibalne izzive pripraviti otrokom, kako pogosto jih izvajati, koliko časa naj pripravljeni izzivi trajajo ter kdaj se bodo pojavili rezultati.

V ta namen smo za otroke, stare od 3 do 4 let, oblikovali sistematični gibalni program, s katerim smo želeli izvedeti, ali 5-krat tedensko izvedena načrtovana dejavnost v obsegu 3 tednov vpliva na razvoj ravnotežja.

(21)

3 CILJI

Skladno s problemom diplomskega dela smo si zastavili naslednje cilje:

− Analizirati obstoječe gibalne programe in teste za ugotavljanje ravnotežja v predšolskem obdobju.

− Sestaviti 15 vadbenih enot za razvoj ravnotežja s pomočjo poganjalca.

− Ugotoviti, v kolikšni meri 5-krat tedensko izvajanje v obsegu 15 vadb vpliva na razvoj ravnotežja 3 do 4 leta starih otrok.

(22)

4 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

RV1: Kakšni gibalni programi za razvijanje ravnotežja v predšolskem obdobju že obstajajo?

Katere pripomočke ti programi vključujejo? Na kakšen način so ti pripomočki vključeni?

Koliko časa traja posamezna vadbena enota?

RV2: Na kakšen način sestaviti gibalni program za razvoj ravnotežja ob uporabi poganjalca za posamezno enoto in kako jo smiselno nadgrajevati skozi 15 enot?

RV3: Kakšne razlike v ravnotežju se bodo pojavile med kontrolno in eksperimentalno skupino po končanem testiranju?

(23)

5 METODA DELA

5.1 Raziskovalna metoda

Uporabili smo kavzalno eksperimentalno metodo pedagoškega raziskovanja. S pomočjo eksperimenta smo pridobili rezultate, ki so nam bili v pomoč pri ugotavljanju razlik med kontrolno in eksperimentalno skupino.

5.2 Vzorec

Vzorec je vseboval izbrane dosedanje gibalne programe ter 26 predšolskih otrok, starih od 3 do 4 leta. Vzorec sta predstavljali dve skupini drugega starostnega obdobja. Z eno od skupin smo izvedli 15 vadb, zato je bila ta skupina eksperimentalna, druga skupina pa kontrolna, saj smo s to izvedli le testiranje na začetku ter na koncu, vadb pa ni bila deležna. Obe skupini sta bili številčno enaki, saj sta obe vključevali 13 otrok. Obe skupini sta ostali vzgojno-izobraževani program izvajali na podoben način.

5.3 Vzorec spremenljivk

V vzorec so bile zajete tri vrste spremenljivk, in sicer prve spremenljivke so bile izbrani kazalniki za sestavljanje gibalnega programa (trajanje posamezne enote, uporaba različnih pripomočkov in različna podlaga oziroma teren), druga vrsta spremenljivk je bila sistematično postavljen gibalni program, ki je vseboval 15 vadbenih enot, tretja pa so bili trije prilagojeni testi ravnotežja (stoja na eni nogi, stoja na eni nogi po 3 obratih, vožnja s poganjalcem).

5.3.1 Ravnotežne naloge za razvoj ravnotežja

Stoja na eni nogi

Otrok na ravni površini stopi na eno nogo (poljubno) in skuša na njej obstati oziroma ohraniti ravnotežni položaj čim več časa. Meritev se začne, ko otrok stopi na eno nogo. Pri tem se ne sme ničesar držati oziroma dotikati. Meritev se konča, ko dvignjeno nogo spusti nazaj na tla oziroma stoji na obeh nogah. Vse naloge otrok izvede dvakrat, pri tem upoštevamo najboljši čas oziroma najboljši otrokov rezultat.

(24)

Slika 1: Začetek merjenja Slika 2: Konec merjenja Stoja na eni nogi po 3 obratih

Otrok se na ravni površini 3-krat zavrti z odročenimi rokami v isto smer ter stopi na eno nogo (poljubno). Ponovno se meritev začne, ko otrok stopi na eno nogo ter konča, ko dvignjeno nogo spusti na tla. Ko otrok stoji na eni nogi, si pri ohranjanju ravnotežja ne sme pomagati z dotikanjem ali držanjem predmetov ali objektov. Nalogo izvedemo v prostoru, kjer v bližini ni ostrih predmetov in robov.

Slika 3: Vrtenje z odročenimi rokami Slika 4: Stoja na eni nogi po 3 obratih Vožnja s poganjalcem

Na vrhu klanca označim začetek spusta. Naloga otroka je, da se usede na poganjalec, ki ima dve kolesi ter pri črti z nogami odrine od tal in spusti po klancu navzdol. Pri tem mora imeti obe nogi dvignjeni od tal in ta položaj (z dvignjenimi nogami) ohranjati čim več časa. Začetek

(25)

meritve se začne, ko se otrok odrine od začrtane označbe ter konča, ko se prvič z eno ali obema nogama dotakne tal.

Slika 5: Vožnja s poganjalcem z dvignjenimi nogami 5.4 Način zbiranja podatkov

Podatke smo pridobili tako, da smo testirali obe skupini z istimi testi za ugotavljanje stopnje ravnotežja. Obe skupini smo testirali dvakrat, in sicer na začetku in na koncu. Z eksperimentalno skupino smo 5-krat tedensko izvedli sistematično postavljen gibalni program, ki je kot glavni pripomoček vključeval poganjalec. Program je obsegal 15 enot. Kontrolna skupina programa ni bila deležna. Podatki otrok so ostali anonimni, rezultati so uporabljeni zgolj v raziskovalne namene.

5.5 Metoda obdelave podatkov

Pridobljene rezultate smo obdelali s statističnem programom SPSS 21. Od dobljenih rezultatov iz drugega testiranja smo odšteli rezultate, pridobljene na prvem testiranju in tako dobili novo spremenljivko, ki smo jo poimenovali napredek v ravnotežju. Za primerjavo med skupinama smo uporabili T-test za neodvisne vzorce. Statistično značilnost smo preverjali na ravni 5- odstotnega tveganja.

(26)

6 REZULTATI

Doseženi rezultati otrok na začetnem in končnem testiranju

Tabela 1: Rezultati otrok eksperimentalne in kontrolne skupine pri začetnem testiranju Otrok Spol

(1 – m, 2 – ž)

Starost Skupina (1 – eksperimentalna, 2 – kontrolna)

Vožnja s poganjalcem [s]

Stoja na eni nogi [s]

Stoja na eni nogi po 3 obratih [s]

1 1 3 1 0,6 2 0,3

2 1 4 1 2,72 1,73 0,5

3 1 3 1 3 7,96 0,92

4 1 4 1 3,42 8,35 3,03

5 2 3 1 5,55 1,15 0,80

6 2 3 1 11,74 15,46 1,13

7 2 3 1 5,66 3,72 0,59

8 2 3 1 6,94 3,91 1,01

9 1 3 1 5,39 3,24 1,93

10 2 3 1 11,25 1,82 0,69

11 2 4 1 2,53 8 0,80

12 2 3 1 4,96 2,90 0,20

13 1 3 1 10,28 7,55 2,85

14 1 3 2 7,98 3,08 0,84

15 1 4 2 8,44 3,47 0,71

16 2 3 2 9,52 11,31 0,96

17 1 3 2 9,87 1,58 0,80

18 1 3 2 8,01 3,43 1,45

19 2 3 2 1,02 32,27 18,01

20 1 4 2 1,6 2,41 1,47

21 1 4 2 5,02 32,44 5,47

22 2 4 2 9,80 29 1,02

(27)

23 1 3 2 3,25 5,60 1,46

24 2 4 2 11,26 12,11 5,64

25 1 3 2 2,83 2,95 0,43

26 2 3 2 7,89 2,01 0,76

*višja vrednost pomeni boljši rezultat

Tabela 1 predstavlja pridobljene rezultate otrok na začetnem testiranju. Iz nje lahko razberemo, da se tako v kontrolni kot tudi eksperimentalni skupini med otroki pojavljajo razlike v rezultatih. Vožnja s poganjalcem je pri večini trajala najdlje, medtem ko je stoja na eni nogi po 3 obratih trajala najmanj časa. Primerjava med otroki kaže, da ni zelo izrazite povezave med vsemi izbranimi testi. Otroci, ki so npr. dosegli najboljše rezultate pri poganjalcu, niso nujno dosegli tudi najboljših rezultatov pri stoji na eni nogi.

Tabela 2: Rezultati otrok eksperimentalne in kontrolne skupine pri končnem testiranju Otrok Spol

(1 – m, 2 – ž)

Starost Skupina (1 – eksperimentalna, 2 – kontrolna)

Vožnja s poganjalcem

[s]

Stoja na eni

nogi [s]

Stoja na eni nogi po

3 obratih

[s]

1 1 3 1 1,3 7,73 2,89

2 1 4 1 3 4 2,45

3 1 3 1 2,7 10,34 1,2

4 1 4 1 5 15 4,32

5 2 3 1 11 5 2,11

6 2 3 1 22,04 20,8 3,03

7 2 3 1 7,4 7,23 3

8 2 3 1 9,11 4,02 2,45

9 1 3 1 5,22 7,23 3

10 2 3 1 21 5,1 3

11 2 4 1 3,56 8,97 1,23

12 2 3 1 8,21 11 1

13 1 3 1 14 17 4,18

14 1 3 2 8,7 2,98 0,7

(28)

15 1 4 2 6,11 1,2 1,04

16 2 3 2 9,87 13 0,23

17 1 3 2 14 2 0,2

18 1 3 2 7,67 2,8 1,8

19 2 3 2 0,6 29,78 16,56

20 1 4 2 3 2 0,9

21 1 4 2 7,05 28,25 3,09

22 2 4 2 7,2 32 1,3

23 1 3 2 4,5 4,9 1,2

24 2 4 2 15 13,14 7,31

25 1 3 2 3,21 2,1 0,2

26 2 3 2 8,73 3,04 1,63

*višja vrednost pomeni boljši rezultat

Tabela 2 predstavlja surove rezultate, pridobljene na končnem testiranju. Razberemo lahko, da se tudi po vadbi oziroma premoru med testiranjem pojavljajo razlike v doseženih vrednostih znotraj 3 testov. Prav tako tudi pri tabeli 2 opazimo individualne razlike v rezultatih med otroki eksperimentalne in kontrolne skupine. Glede na število otrok smo naredili nadaljnjo analizo, da bi ugotovili, kakšne so razlike v povprečnih vrednostih posameznega testa. Najprej smo naredili novo spremenljivko, ki smo jo poimenovali napredek, nato pa smo prikazali povprečje v napredku. V nadaljevanju sledi prikaz novih vrednosti.

Tabela 3: Razlike v napredku pri vožnji s poganjalcem med kontrolno in eksperimentalno skupino

Skupina N Srednja vrednost Standardni odklon

Eksperimentalna 13 3,07 3,50

Kontrolna 13 0,70 1,96

Iz tabele 3 razberemo razlike v napredku pri ravnotežju med prvim in drugim testiranjem s prvim testom (vožnja s poganjalcem) med eksperimentalno in kontrolno skupino.

Eksperimentalna skupina je pri prvem testu povprečno napredovala za 3,07 sekunde, s standardnim odklonom 3,50 sekunde. Povprečen napredek kontrolne skupine pa je bil 0,70 sekunde, s standardnim odklonom 1,96 sekunde.

(29)

Tabela 4: T-test za neodvisne vzorce za napredek v ravnotežju za 1. test med eksperimentalno in kontrolno skupino

Levenov test za enakost varianc

t-test za enakost povprečij

F Sig. t df Sig. Razlik

a povpre

čij

Standard na napaka

razlik

95 % interval zaupanja Sp.

me ja

Zg.

me ja Napred

ek v ravnote žju – 1.

test

Predpostavl jeni sta enaki varianci

3,0 14

0,0 95

2,1 31

24 0,0

44

2,37 1,11 0,0

7 4,6

6

Predpostavl jeni sta različni varianci

2,1 31

18,8 81

0,0 46

2,37 1,11 0,0

4 4,7

0

Iz tabele 4 lahko razberemo, ali so bile razlike v napredku pri testu vožnje s poganjalcem med skupinami statistično značilno različne. Levenov test znaša 3,014 in ni statistično značilen. Sig.

> 0,05, kar pomeni, da sta predpostavljeni enaki varianci. T-test za neodvisne vzorce znaša 2,131 in zanj velja, da je statistično značilen (sig. < 0,05), kar pomeni, da se napredek v ravnotežju pri vožnji s poganjalcem statistično značilno razlikuje. Večji napredek pri vožnji s poganjalcem je dosegla eksperimentalna skupina.

Tabela 5: Razlike v napredku pri stoji na eni nogi med kontrolno in eksperimentalno skupino.

Kontrolna 13 –0,18 1,96

V tabeli 5 prikazujemo napredek v ravnotežju pri testu stoje na eni nogi med eksperimentalno in kontrolno skupino. Eksperimentalna skupina je v povprečju napredovala za 4,22 sekunde, s

(30)

standardnim odklonom 2,69 sekunde. Kontrolna skupina pa je v povprečju nazadovala za 0,18 sekunde, s standardnim odklonom 1,96 sekunde.

a povpre

čij

Standard na napaka

razlik

me ja

Zg.

me ja Napred

test

1,0 41

0,3 18

4,7 74

24 0,0

00

4,41 0,92 2,5

0 6,3

1

4,7 74

21,9 05

0,0 00

4,41 0,92 2,4

9 6.3

2

Iz tabele 6 razberemo, ali so razlike med skupinama statistično značilne. Levenov test znaša 1,041 in ni statistično značilen (sig. > 0,05), kar pomeni, da sta predpostavljeni enaki varianci.

T-test za neodvisne vzorce znaša 4,774 in je statistično značilen (sig. < 0,05), kar pomeni, da se napredek v ravnotežju za test-stoje na eni nogi statistično značilno razlikuje. Tudi pri drugem testu so večji napredek dosegli otroci iz eksperimentalne skupine.

Tabela 7: Razlike v napredku pri stoji na eni nogi po 3 obratih med kontrolno in eksperimentalno skupino.

Kontrolna 13 –0,22 0,28

(31)

V tabeli 7 razberemo napredek v ravnotežju pri testu stoje na eni nogi po 3 obratih med eksperimentalno in kontrolno skupino. Eksperimentalna skupina je v povprečju napredovala za 1,47 sekunde, s standardnim odklonom 0,73 sekunde. Kontrolna skupina pa je v povprečju nazadovala za 0,22 sekunde, s standardnim odklonom 1,01 sekunde.

a povpre

čij

Standar dna napaka

razlik

Me ja

Zg.

me ja Napred

test

0,3 68

0,5 50

4,8 69

24 0,0

00

1,69 0,35 0,9

7 2,4

1

4,8 69

21,8 42

0,0 00

1,69 0,35 0,9

7 2,4

1

Iz tabele 8 razberemo, ali so razlike statistično značilne. Levenov test znaša 0,368 in ni statistično značilen (sig. > 0,05), kar pomeni, da sta predpostavljeni enaki varianci. T-test za neodvisne vzorce znaša 4,869 in je statistično značilen (sig. < 0,05), kar pomeni, da se napredek v ravnotežju za test stoje na eni nogi po 3 obratih statistično značilno razlikuje. Večji napredek pri stoji na eni nogi po 3 obratih je dosegla eksperimentalna skupina.

Tabela 9: Razlike v skupnem napredku vseh 3 testov med kontrolno in eksperimentalno skupino

Kontrolna 13 0,30 3,29

(32)

V tabeli 9 razberemo skupen napredek v vseh 3 testih ravnotežja med eksperimentalno in kontrolno skupino. Eksperimentalna skupina je v povprečju napredovala za 8,77 sekunde, s standardnim odklonom 4,94 sekunde. Kontrolna skupina pa je v povprečju napredovala za 0,30 sekunde, s standardnim odklonom 3,29 sekunde.

Tabela 10: T-test za neodvisne vzorce za skupni napredek v ravnotežju med eksperimentalno in kontrolno skupino

a povpre

čij

Standar dna napaka

razlik

me ja

Zg.

mej a Napred

ek v ravnote žju – skupno

3,2 65

0,0 83

5,1 39

24 0,0

00

8,47 1,65 5,0

7 11,

86

5,1 39

20,8 95

0,0 00

8,47 1,65 5,0

4 11,

89

Iz tabele 10 razberemo, ali so razlike statistično značilne. Levenov test znaša 3,265 in ni statistično značilen (sig. > 0,05), kar pomeni, da sta predpostavljeni enaki varianci. T-test za neodvisne vzorce znaša 5,139 in je statistično značilen (sig. < 0,05), kar pomeni, da se skupen napredek v ravnotežju statistično razlikuje. Večji napredek pri vseh 3 testih skupaj je dosegla eksperimentalna skupina.

(33)

7 RAZPRAVA

V diplomskem delu smo želeli s pomočjo eksperimenta ugotoviti, ali načrtovan in sistematično oblikovan gibalni program vpliva na razvoj ravnotežja. V ta namen smo testirali 26 otrok, starih od 3 do 4 leta. Oblikovali smo dve skupini. Polovica otrok je predstavljala eksperimentalno skupino, medtem ko je druga poloviva predstavljala kontrolno skupino. Z vsemi otroki smo izvedli začetno in končno testiranje. To je vključevalo 3 teste, in sicer vožnjo s poganjalcem, stojo na eni nogi ter stojo na eni nogi po 3 obratih. Med časom začetnega in končnega testiranja smo z eksperimentalno skupino izvedli gibalni program, ki je vseboval 15 vadb. Sestavljeni gibalni program smo izvajali 3 tedne, saj smo vsak teden izvedli 5 vadbenih enot. Med 15 gibalnimi enotami smo pri 7 vadbenih enotah za glavni pripomoček uporabili poganjalce, pri 4 enotah smo otrokom sestavili poligon, ki je vključeval gibalne naloge, kjer so otroci urili svoje ravnotežje, pri 4 vadbenih enotah pa smo uporabili različne elementarne igre za razvoj ravnotežja.

Celoten program je vključeval vaje za razvoj ravnotežja, saj smo želeli raziskati, kako vadba vpliva na razvoj tega. Ravnotežje je ena najpomembnejših gibalnih sposobnosti, ki jo delno pridobimo ob rojstvu, delno pa lahko nanjo vplivamo z ustreznimi vajami in gibanji (Pistotnik, 2011). Predšolsko obdobje je čas, ko je otrokov gibalni in telesni razvoj najintenzivnejši, zato je izvajanje sistematične vadbe še pomembnejše (Videmšek in Visinski, 2001). S sistematično vadbo, ki temelji na strokovni in znanstveni osnovi, lahko ugodno vplivamo na razvoj otrokovih gibalnih in funkcionalnih sposobnosti (Šimunič idr., 2010). Vpliv vadbe na razvoj gibalnih sposobnosti predšolskih otrok so dokazali že številni avtorji (Toš, 2009; Krivec, 2015; Muhič in Matejak, 2014; Pungartnik, 2017) v svojih raziskavah. Raziskovali so, kakšen vpliv imajo načrtovana vodena dejavnost, izvajanje elementarnih iger ter vadba ljudskih plesov na razvoj različnih gibalnih sposobnosti. Sinteza njihovih raziskav kaže, da načrtovano izvajanje izbranih dejavnosti vpliva na razvoj merjenih sposobnosti. Tudi rezultati naše raziskave so potrdili, da sistematično izvajanje 15-urnega gibalnega programa s ciljem razvoja ravnotežja vpliva na razvoj te gibalne sposobnosti. Na osnovi rezultatov sklepamo, da je treba za predšolske otroke gibalne dejavnosti sistematično načrtovati in vanje vključevati različne vaje za razvoj ravnotežja in ne le prepustiti otrokom proste izbire v gibanju.

Na razvoj ravnotežja ugodno vpliva tudi vožnja in uporaba poganjalca. Tega smo kot glavni pripomoček vključili v naš gibalni program. Pri vožnji s poganjalcem se pojavljata obe pojavni obliki ravnotežja. Otrok mora poleg krmiljenja pri vožnji tudi vzpostavljati in ohranjati

(34)

ravnotežje, s tem pa ugodno vpliva na razvoj ravnotežja ter mu to predstavlja dobro osnovo za prehod na kolo (Klein idr., 2005). S tem, ko se otrokovo ravnotežje izboljšuje, posameznik pridobiva tudi več zaupanja vase in postaja samozavestnejši ter je uspešnejši pri vsakodnevnih dejavnostih in izzivih, ki mu jih prinaša življenje

Nekatere gibalne izzive lahko izvajamo kadar koli v letu, drugi so vezani na primerno vreme ali športne pripomočke. Našo raziskavo smo v celoti izvedli meseca junija. V tem mesecu se lahko na zunanjih površinah za ravnotežje uporabljajo različna kolesa, poganjalci, skiroji, rolerji, medtem ko pozimi za podobne gibalne izkušnje uporabljamo drsalke, smučke, sanke ipd.

Glede na letni čas smo mi uporabili poganjalce ter druge pripomočke, primerne za poletne mesece. Na osnovi eksperimenta smo ugotovili, da naš tritedenski poletni gibalni program statistično pomembno izboljša ravnotežje, merjeno na 3 testih.

Pri prvem testu, ki je bil spust s poganjalcem, so se otroci na označenem mestu odrinili in skušali čim dlje voziti, ne da bi stopili na tla. Pri tem testu sta napredovali obe skupini.

Eksperimentalna je napredovala za 3,07 sekunde, povprečen napredek kontrolne skupine pa znaša 0,70 sekunde.

Pri drugem testu smo merili, koliko časa otroci ohranjajo ravnotežje na eni nogi. Povprečen napredek eksperimentalne skupine je znašal 4,22 sekunde. Kontrolna skupina pri drugem testu ni napredovala in je povprečno dosegla nekoliko slabše rezultate kot pri začetnem testiranju (nazadovanje za 0,18 sekunde).

Pri tretjem testu pa so se otroci z odročenimi rokami trikrat zavrteli v isto smer, nato pa stopili na eno nogo. Pri tem testu so otroci eksperimentalne skupine dosegli povprečen napredek 1,47 sekunde, kontrolna skupina pa je tudi pri tretjem testu povprečno nazadovala za 0,22 sekunde.

Ti testi so pokazatelj enega dela celotne gibalne sposobnosti. Pri vožnji s poganjalcem ugotavljamo predvsem ohranjanje položaja med gibanjem, medtem ko pri stoji na eni nogi ugotavljamo sposobnost stanja na zmanjšani podlagi. Pri stoji na eni nogi po vrtenju pa ugotavljamo sposobnost zadrževanja telesa po porušenem občutku ravnotežja. Krožna gibanja lahko pri posamezniku povzročijo rušenje ravnotežnega položaja, kar privede do tega, da je potrebno hitro vzpostavljanje ravnotežnega položaja, da preprečimo padec (Pistotnik, 2018).

(35)

Čeprav so bili testi različno dolgi, pa so bili vsi merjeni v sekundah in je več sekund pomenilo boljši rezultat. Z razumljivo zadržanostjo do zadnje analize, kjer smo naredili tudi primerjavo napredka obeh skupin za vse tri teste skupno. Potrjujemo, da je eksperimentalna skupina statistično značilno bolj napredovala kot kontrolna. Ti napredki pa so izraziti tudi pri individualnih primerjavah.

Naša raziskava je trajala 3 tedne in smo jo izvajali vseh 5 dni na teden. Take raziskave nismo našli med iskanjem ustrezne pogostosti. Fridrih (2021) je uporabila dvakrat tedensko izvajanje sistematičnih gibalnih dejavnosti v obsegu 2 mesecev in potrdila razvoj ravnotežja v predšolskem obdobju. Večina raziskav, ki smo jih zasledili, je uporabila 2- ali 3-krat tedenske vadbe, ki so trajale daljši čas.

(36)

8 ZAKLJUČEK

Cilj diplomskega dela je bil ugotoviti, ali načrtovana vadba vpliva na razvoj ravnotežja predšolskih otrok. Pred začetkom smo analizirali obstoječe programe ter na osnovi teh zasnovali svojega. Izhajali smo iz starosti otrok, ki smo jih testirali oziroma s katerimi smo izvedli 15 vadbenih enot. Vadbene enote so vključevale vožnjo s poganjalcem, elementarne igre ter poligon. Čas in zahtevnost vadbenih enot smo stopnjevali. Vožnjo s poganjalcem smo otrokom pripravljali na različnih terenih, gibalne enote pa smo oblikovali tako, da so potekale skozi igro.

Celotno raziskavo smo izvedli v mesecu juniju in z njo dobili podatke, ki so nas zanimali za naše raziskovanje. S pomočjo programa SPSS smo obdelali dobljene rezultate in dobili podatke, da je eksperimentalna skupina statistično značilno bolj napredovala kot kontrolna.

S pomočjo naše raziskave ter raziskav drugih avtorjev smo ugotovili, da uporaba poganjalca pozitivno vpliva na razvoj ravnotežja otrok v predšolskem obdobju ter da je sistematično izvajanje gibalnih dejavnosti smiselno za večji napredek otrok na področju različnih gibalnih sposobnosti. Menimo, da bi bilo smiselno v nadaljnje raziskovanje vključiti še večje število otrok ter kontrolirati in spremljati vadbo, ki jo otroci izvajajo izven časa v vrtcu. Večina otrok ni gibalno dejavna le v vrtcu, ampak se ukvarja z različnimi gibalnimi dejavnostmi tudi doma oziroma v času, ko v vrtcu niso prisotni. S tem bi dobili tudi rezultate o tem, ali gibalna spodbuda doma vpliva na razvoj raziskovane motorične sposobnosti ter kakšen je ta vpliv.

Menimo, da je redno izvajanje sistematične vadbe v predšolskem obdobju izrednega pomena za razvoj ravnotežja, saj je predšolsko obdobje čas, ko je otrokov gibalni razvoj najbolj intenziven. Otrokovo telo je v predšolskem obdobju zelo izpostavljeno vplivom okolja, zato ima kakovostna in sistematična vadba pomemben vpliv na razvoj otrokovega ravnotežja.

Otrokom moramo omogočiti pestro izbiro dejavnosti.

V nadaljnjem raziskovanju bi bilo smiselno ugotavljati, kako pogosto naj bo gibalni program zastopan na teden, od 1- do 5-krat, ali se napredek enakomerno stopnjuje skozi celo leto ali morda napredek doseže plato ter ali tisti otroci, ki so na začetku slabši v izbranih testih, na koncu dosežejo večji napredek kot tisti, ki so že v začetku boljši.

(37)

Priloga 1: Gibalni program za prvi teden oziroma prvih 5 vadbenih enot

ponedeljek torek sreda četrtek petek

čas 20 min. 15 min. 15 min. 15 min. 20 min.

pripomoček poganjalec kolebnica, nizka gred, blazine, talne obloge, švedska skrinja, švedska klop, trodelne stopnice, tunel, hodulje

kolebnica, nizka gred, blazine, talne obloge, švedska skrinja, švedska klop, trodelne stopnice, tunel, hodulje

poganjalec

način izvedbe

vožnja s poganjalcem

poligon elementarna igra: Ptice otroci tečejo ob glasbi, ko se ustavi, izvajajo različne naloge (flamingo – stoja na eni nogi, račke – hoja

čepno in

lastovka – izvedejo

lastovko)

poligon vožnja s poganjalcem

skica /

(38)

Priloga 2: Gibalni program za drugi teden oziroma drugih 5 vadbenih enot

pripomoček poganjalec kolebnica,

nizka gred, blazine, talne obloge, švedska skrinja, švedska klop, trodelne stopnice, tunel

poganjalec

način izvedbe

vožnja s

poganjalcem

elementarne igre: Modna revija otroci tečejo ob glasbi in

na znak

izvajajo različne naloge (hoja po ravni črti,

hoja z

lončkom na glavi in priklon gledalcem oziroma priklon na

poligon elementarna igra

Živalski svet otroci prosto tečejo po prostoru in

na znak

izvajajo različne naloge (miške – hoja po kolebnici, stoja na eni

nogi –

štorklja, medved –

hoja po

petah).

Vožnja s poganjalcem

(39)

eni nogi/

lastovka).

skica / / / /

Priloga 3: Gibalni program za zadnji teden oziroma zadnjih 5 vadbenih enot

pripomoček poganjalec kolebnica, nizka gred, blazine, talne obloge, švedska skrinja, švedska klop, trodelne stopnice, tunel, hodulje

poganjalec poganjalec

način izvedbe

vožnja s

poganjalcem

poligon vožnja s poganjalcem

elementarna igra:

Vrtavka in žoga

otroci prosto tečejo po prostoru in

na znak

izvajajo različne vaje (vrtavka – vrtenje v krogu, vrtavka se

vožnja s poganjalcem

(40)

ustavi – stoja na eni nogi,

žoga –

poskoki).

skica / / / /

Priloga 4: Skice poligonov iz gibalnega programa

(41)

(42)

9 VIRI IN LITERATURA

Celarc, V. (2017). Pomen koordinacije za gibalno učinkovitost otrok [Diplomsko delo].

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

Cemič, A. (1997). Motorika predšolskega otroka. Dr. Mapet.

Cemič, A. in Zajec, J. (2011). Motorika predšolskega otroka. Študijsko gradivo za šolsko leto 2011/2012. Pedagoška fakulteta.

Cemič, A. in Gregorc, J. (2016). Motorika predšolskega otroka, Študijsko gradivo za študijsko leto 2016/2017. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

Cheatum, B. A. in Hammond, A. A. (2000). Physical Activities for improving children's learning and behavior: a guide to sensory motro development. Human kinetics, United Graphics.

Cvetković, M., Popović, B. in Jaksic, D. (2007). Differences of motor abilities in preschool children according to gender. NTS.

Fridrih, M. (2021). Vpliv načrtovane vadbe ravnotežja na razvoj na razvoj ravnotežja predšolskih otrok [Diplomsko delo]. Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.

Kamnar, K. (2015). Razvoj ravnotežja in koordinacije pri predšolskem otroku s pomočjo kolesa. V M. Željeznov Seničar (ur.). VIII. Mednarodna strokovna konferenca vzgojiteljev v vrtcih (str. 318–326). MiB d. o. o.

Klein, R., McGugh, E., Harringotn, S., Davis, T. in Lieberman, L. (2005). Adapted bicycles for teaching riding skills. Teaching exceptional children. http://www.thenewpe.com/adapted/

assignments/Readings/archive/adapted%20bicycling.pdf

Krivec, V. (2015). Razvoj ravnotežja v otroštvu [Diplomsko delo]. Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.

Kurikulum za vrtce. (1999). Ministrstvo za znanost in šport. https://www.gov.si/assets/

ministrstva/MIZS/Dokumenti/Sektor-za-predsolsko-vzgojo/Programi/Kurikulum-za-vrtce.pdf Ličen, T. (6. 4. 2021). Poznamo ravnotežje tako kot bi ga morali? https://mojegibanje.si/

ravnotezje/