PEDAGOŠKA FAKULTETA
MARUŠA CENTRIH
POGLEDI STARŠEV NA UVAJANJE OTROKA V VRTEC DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
PEDAGOŠKA FAKULTETA PREDŠOLSKA VZGOJA
MARUŠA CENTRIH
Mentorica: doc. dr. Sanja Berčnik
POGLEDI STARŠEV NA UVAJANJE OTROKA V VRTEC DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
Zahvaljujem se spoštovani mentorici doc. dr. Sanji Berčnik za strokovno vodenje, vso pomoč ter predloge in ideje pri izdelavi diplomskega dela.
Zahvaljujem se tudi svoji družini, fantu in prijateljicam za vso motivacijo, ljubezen, lepe in spodbudne besede, predvsem pa, ker so verjeli vame.
Podpisana Maruša Centrih, rojena 25. 6. 1997, študentka Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, smer Predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Pogledi staršev na uvajanje otroka v vrtec, pod vodstvom mentorice doc. dr. Sanje Berčnik, v celoti moje avtorsko delo.
Ljubljana, 4. 9. 2020 Podpis:
V diplomskem delu sem se posvetila uvajanju otroka v vrtec predvsem v smeri, kako se s tem procesom soočajo starši. Diplomsko delo sestavljata teoretični in empirični del. V teoretičnem delu sem najprej opisala pojem družine, nato pa sem se navezala še na otrokovo vlogo v njej.
V nadaljevanju sem povezala družinsko vzgojo s predšolsko vzgojo v vrtcu, ki jo pomembno dopolnjuje, in zatem nadaljevala z vključitvijo otroka v vrtec. Pri tem sem se najprej osredotočila na pripravo otroka na vrtec in jo tudi podrobneje opisala, hkrati sem se posvetila tudi pripravi in vlogi staršev in vzgojiteljev v času uvajanja otroka v vrtec ter opisala proces postopnega uvajanja. V empiričnem delu sem s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je vseboval 19 vprašanj, izvedla raziskavo o pogledih staršev na uvajanje otroka v vrtec. Uporabila sem vzorec, ki je zajemal starše otrok, starih od 11 mesecev do 6 let, vključenih v Vrtec Luče ter njihovo enoto vrtca v Solčavi in v Vrtec Ljubno ob Savinji. Zaradi težav s pomankanjem zadostnega števila izpolnjenih vprašalnikov zaradi pandemije sem v raziskavo vključila še nekaj staršev otrok iz Vrtca Gornji Grad ter Vrtca Tabor pri Vranskem. Zanimalo me je, kako in kje se starši seznanijo z informacijami o uvajanju otroka v vrtec ter kako poteka priprava otrok na vstop v vrtec, kako uvajanje v vrtec doživljajo njihovi otroci in kako oni sami ter kateri so tisti dejavniki, ki otrokom in staršem pomagajo, da se lažje soočajo z dano situacijo.
KLJUČNE BESEDE: družina, sodelovanje med družino in vrtcem, predšolski otrok, postopno uvajanje v vrtec, stiske ob procesu uvajanja
In the diploma thesis I focused on introducing children to kindergarten, especially in the direction of how the parents deal with the process. The thesis consists of a theoretical and an empirical part. In the theoretical part I described the concept of family and then I defined child's role in it. Subsequently I connected family education and pre-school education in kindergarten which significantly complements it and after that I described introduction of child in kindergarten. In that part I focused on the details of the preparation of the child for kindergarten, simultaneously I focused on role of parents and educators during the introduction child to kindergarten and described the process. In the empirical part I used a survey about introduction child to kindergarten that consisted of nineteen questions. Sample consisted of parents of children aged from 11 months to 6 years, all of them are attending kindergarten Luče, Solčava and Ljubno ob Savinji. Due to lack of sufficient numbers of completed surveys and due to the pandemic of Covid – 19 I included a few more parent of children from kindergarten Gornji Grad and Tabor pri Vranskem. I was interested in how and where parents get the information about introducing children to kindergarten and how children are prepared to enter kindergarten, how parents and their children experience the introduction to kindergarten and which are the factors that helps children and parents cope easily with a given situation.
KEY WORDS: family, cooperation between family and kindergarten, pre-school child, gradual introduction to kindergarten, distress during the introduction process
1 UVOD ... 1
2 DRUŽINA ... 2
2.1 Opredelitev družine ... 2
2.2 Otrok v družini ... 3
2.3 Vzgoja v družini ... 4
2.4 Socializacija v družini ... 6
2.4.1 Primarna socializacija ... 7
2.4.2 Sekundarna socializacija... 7
2.4.3 Terciarna socializacija ... 8
2.5 Funkcije in naloge družine ... 8
2.6 Predšolska vzgoja v vrtcu kot dopolnjevanje družinske vzgoje ... 9
3 SODELOVANJE MED VRTCEM/VZGOJITELJI IN DRUŽINO/STARŠI... 11
3.1 OPREDELITEV SODELOVANJA MED VZGOJITELJI IN STARŠI ... 11
3.2 OBLIKE SODELOVANJA MED VZGOJITELJI IN STARŠI ... 13
3.2.1 Formalne oblike sodelovanja ... 13
3.2.1.1 Roditeljski sestanki ... 14
3.2.1.2 Govorilne/pogovorne ure ... 14
3.2.1.3 Pisna sporočila ... 15
3.2.1.4 Svet staršev ... 15
3.2.1.5 Svet zavoda ... 15
3.2.2 Neformalne oblike sodelovanja ... 15
4 UVAJANJE OTROKA V VRTEC ... 17
4.1 PRIPRAVA OTROKA NA VRTEC ... 17
4.1.1 Pogovor z otrokom o vrtcu ... 17
4.1.2 Pogovor z osebjem vrtca... 18
4.1.3 Obisk vrtca ... 18
4.1.4 Razvojna vprašanja ... 18
4.1.5 Družinske okoliščine in priprava staršev ... 19
4.2 PRIPRAVA IN VLOGA STARŠEV V ČASU UVAJANJA OTROKA V VRTEC ... 19
4.3 PRIPRAVA IN VLOGA VZGOJITELJA PRI UVAJANJU OTROKA V VRTEC ... 20
4.4.2 Prvi stik z vrtcem ... 22
4.4.3 Postopno uvajanje v vrtec ... 22
4.4.4 Primerna oseba in čas za uvajanje... 23
4.4.5 Kritična obdobja uvajanja v vrtec ... 24
4.4.6 Vloga ljubkovalne igrače pri uvajanju ... 25
4.5 NAČINI UVAJANJA ... 25
5 STISKE OTROK IN STARŠEV OB UVAJANJU V VRTEC ... 28
5.1 STISKE OTROK OB UVAJANJU V VRTEC ... 28
5.2 STISKE STARŠEV OB UVAJANJU V VRTEC ... 31
5.2.1 Soočanje s stiskami ... 31
5.2.2 Nasveti staršem ob ločitvi in vstopu njihovega otroka v vrtec ... 32
6 EMPIRIČNI DEL ... 33
6.1 Opredelitev raziskovalnega problema ... 33
6.2 Cilji raziskave ... 33
6.3 Raziskovalna vprašanja ... 34
7 METODOLOGIJA ... 35
7.1 Raziskovalne metode in opis vprašalnika ... 35
7.2 Raziskovalni vzorec ... 35
7.3 Postopek zbiranja podatkov ... 35
7.4 Postopek obdelave podatkov ... 36
8 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 37
8.1 Način pridobitve informacij o uvajanju otroka v vrtec ... 37
8.2 Starši in priprava otroka na vstop v vrtec ... 41
8.3 Dolžina uvajalnega obdobja ... 45
8.4 Težave v obdobju uvajanja ... 48
9 ZAKLJUČEK ... 57
10 LITERATURA IN VIRI ... 59
11 PRILOGE ... 61
11.1 Vprašalnik za starše ... 61
Preglednica 1: Pridobivanje informacij o uvajanju v vrtec ... 37
Preglednica 2: Predhodni obisk vrtca ter pogovor z vzgojiteljico ... 38
Preglednica 3: Vsebina pogovora z vzgojiteljico ... 39
Preglednica 4: Vpliv pogovora na boljši potek uvajanja ... 40
Preglednica 5: Sprotno informiranje staršev med uvajanjem ... 40
Preglednica 6: Predhodni obisk vrtca skupaj z otrokom ... 41
Preglednica 7: Priprava otroka na vrtec ... 42
Preglednica 8: Čas pričetka priprave otroka na vstop v vrtec ... 43
Preglednica 9: Pomembnost predhodne priprave ... 43
Preglednica 10: Način priprave otroka na vstop v vrtec ... 44
Preglednica 11: Trajanje uvajanja ... 45
Preglednica 12: Določitev poteka in trajanja uvajanja ... 46
Preglednica 13: Dovolj potrebnega časa za uvajanje ... 47
Preglednica 14: Predhodne izkušnje staršev z uvajanjem otroka v vrtec ... 48
Preglednica 15: Starost otrok ob uvajanju ... 48
Preglednica 16: Oseba, ki je uvajala ... 49
Preglednica 17: Pojav težav v procesu uvajanja ... 49
Preglednica 18: Težave pri otrocih med uvajanjem ... 50
Preglednica 19: Pojav sprememb pri otroku v času uvajanja ... 51
Preglednica 20: Težave pri razvojnih nalogah ... 52
Preglednica 21: Pomoč otroku pri težavah ... 52
Preglednica 22: Prisotnost strahov pri starših... 53
Preglednica 23: Strahovi ... 54
Preglednica 24: Zadostna količina sprotnih informacij ... 54
Preglednica 25: Podpora in pomoč v času uvajanja ... 55
Preglednica 26: Zadovoljstvo z načinom uvajanja ... 56
1 UVOD
Vstop v vrtec vsakemu otroku predstavlja prelomno točko v njegovih prvih letih življenja. Vsak otrok je individualni posameznik, ki se na spremembe odziva na sebi lasten način, zato je od njega odvisen potek celotnega procesa. Menim, da na ta proces močno vplivajo družinsko okolje, stopnja navezanosti v njem ter priprava otroka na vrtec, ki je v vsaki družini, če sploh poteka, drugačna. V novo nastalo stanje pa niso vključeni le otroci, veliko je odvisno tudi od odzivov in stopnje pripravljenosti staršev, kajti oni morajo biti tisti, ki premagajo stisko, ki se pojavlja pri otroku, zato mu morajo pomagati.
V diplomskem delu bom raziskovala poglede staršev na uvajanje otroka v vrtec, in sicer kako in kje se starši seznanijo z informacijami o uvajanju otroka v vrtec ter kako poteka priprava otrok na vstop v vrtec, kako uvajanje otrok v vrtec doživljajo njihovi otroci in starši ter kateri so tisti dejavniki, ki otrokom in staršem pomagajo, da se lažje soočajo z dano situacijo. V empirični del diplomskega dela bom vključila raziskavo, ki jo bom izvedla s pomočjo anketnega vprašalnika, ki ga bom razdelila staršem otrok iz javnih vrtcev. Pridobljene rezultate bom v nadaljevanju analizirala in povezala s teorijo.
2 DRUŽINA
2.1 Opredelitev družine
Različne znanstvene discipline različno razumejo in opredeljujejo pojem družine. Slovar slovenskega knjižnega jezika (1995) družino opredeli kot »skupnost enega ali obeh staršev z otrokom, otroki«, ker pa je ta razlaga veliko preskopa, obstajajo številni avtorji, ki pojem pojasnjujejo z drugačnimi definicijami. Tudi T. Rener (2006) pravi, da je v svetu danes znanih že toliko vrst družin, da je prepričana, da je skoraj mogoče trditi, da niti dve izmed njih nista popolnoma enaki.
Po mnenju Košička (1992) je družina življenjska skupnost, ki jo sestavljata dva človeka, ki sta vanjo vstopila ne glede na to, ali sta poročena, ter ne glede na otroke, ki sta jih pri tem vključila.
Poudarja, da je v zadnjem času pojem družine težko opredeliti z eno definicijo, saj se vedno večkrat omenja tudi, da družina ne temelji na krvnem sorodstvu svojih članov. Avtor je mnenja, da biološko sorodstvo ni nujno edina osnova za čustveno sorodnost, ki se razvije med ljudmi.
Organizacija združenih narodov (OZN) družino razlaga kot vsaj enega odraslega človeka ali skupino ljudi, katerih vloga je skrb za otroka, in ki je kot taka prepoznana v zakonodaji ali pa v običajih držav članic (Rener idr., 2006). Ena izmed socioloških definicij družino definira kot
»jedrno, ki jo sestavljata dve osebi ali več, ki živijo v skupnem gospodinjstvu, med seboj pa jih povezuje zakonska zveza, kohabitacija ali starševsko razmerje« (Nowotony, Fux in Pinneli v Rener, 2006, str. 16). Musek (1995) družino razume kot temeljnega posrednika človeškega obstoja, in sicer tako biološko, naravno, družbeno, kot tudi v svetu duha in kulture. Pri popisu statističnih podatkov v Sloveniji je družina opredeljena kot življenjska skupnost, ki živi v istem gospodinjstvu (Devjak in Berčnik, 2018). M. Tomori (1998, v Devjak in Berčnik, 2018) piše o družini kot o skupnosti oseb, ki so na različnih stopnjah razvoja, kot o skupnosti, ki skrbi za otroke, ter o skupnosti, kjer so njeni člani med sabo na različne načine povezani in soodvisni.
T. Devjak in S. Berčnik (2018, str. 157) navajata Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2004, 2. člen), ki družino opredeli kot »življenjsko skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo«. J. Lepičnik Vodopivec (1996, str. 9) družino predstavlja kot sistem, ki je hkrati zapleten in zahteven ter deluje znotraj sebe in je hkrati vpet v širše družbeno okolje. M. Počkar (2005) družino opredeli kot za otroka prvo družbeno skupino. V njej otrok pridobiva izkušnje z drugimi. A. Retuznik Bozovičar in M. Krajnc (2010) pišeta o družini kot o osnovni in hkrati edini intimni človeški skupnosti. Vloga njenih članov,
odraslih oseb, pa tudi otrok je omogočanje rasti in zorenja ter razvoja duhovne dimenzije osebnosti. Avtorici poudarita spreminjaje strukture družine skozi čas, ki se je tako preoblikovala iz velike skupnosti v manjšo, tako imenovano jedrno skupnost, kjer sočasno bivata dve generaciji.
2.2 Otrok v družini
Družinsko okolje je nekaj edinstvenega in svojevrstnega. Za večino posameznikov predstavlja prvo in najpomembnejše mesto v njihovem življenju. V njej lahko opazimo vpliv različnih dejavnikov, ki se med sabo tesno povezujejo. Njihova prisotnost daje družini takšno vzgojno moč, kot jo ima. Otrok je zlasti v svojih prvih letih življenja omejen na družino in njeno okolje.
Starši dajejo svojim otrokom občutek varnosti in zaščite z ljubeznijo do njih. Avtorici omenjata, da se v družini s časom postopoma vzpostavi sestav. Ta vsakemu posamezniku določa položaj in nanj vezano vlogo. Vloga, ki si jo otrok pridobi, vpliva na njegovo dejavnost v družini. Na takšen način namreč spozna svoje mesto in svoj pomen, ki ga ima v njej. S sodelovanjem ostalih članov in igranjem vloge se uči poslušati, sprejemati avtoriteto, pomagati, sodelovati in v življenju upoštevati tudi druge. Vloge predstavljajo nekaj spremenljivega in tako kot se spreminjajo otroci in starši, se spreminjajo tudi vloge v družini (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010).
J. Lepičnik Vodopivec (1996) navaja družino kot mesto, kjer hkrati potekata procesa socializacije in vzgoje. S procesom socializacije se otrok vključuje v družbeno okolje. V njem prejema vzorce za pridobivanje različnih spretnosti, kot so komunikacija, zaupanje, izražanje čustev, hkrati pa se seznani z vrednotami in normami, ki so v družbi, kjer deluje, sprejete. S pridobivanjem omenjenih spretnosti, veščin in znanj se uči, kako naj uspešno deluje v družbi, kjer se je znašel. Avtorica (prav tam) se osredotoči na starše, ki jih opredeli kot pomembne osebe. Ravno oni so tisti, ki z otrokom prvi navežejo čustveni stik, ki je izredno pomemben pri razvoju osebnosti otroka. Otroci opazujejo starše, kako komunicirajo, izražajo svoja čustva, se odzivajo v določenih dogodkih in stresnih situacijah, ter vse to ponotranjijo. Družino razume kot enega izmed najpomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na potek in uspešnost procesa vzgoje otroka, saj je ta odvisen od vzgojnih vzorcev, ki se v njej pojavljajo (Lepičnik Vodopivec, 1996). Tudi D. Intihar in M. Kepec (2002) sta mnenja, da vzgoja že od zgodnjih let vpliva na otrokovo učenje in razvoj. Vsaka družina s časom izoblikuje sistem vrednot, ki so značilne za njih. Torej sem sodijo tiste vrednote, ki jim družina daje prednost, zato jih tudi vsi družinski
člani ponotranjijo. Omenjata pomembno vlogo staršev kot tistih, ki se morajo zavedati, da otrokom v družini predstavljajo zgled.
2.3 Vzgoja v družini
J. Musek (1995) pravi, da človek, odkar obstaja, živi družinsko življenje. Družino z biološkega vidika pojasnjuje kot sožitje dveh generacij, s pomočjo katerega lahko človek preživi in obstaja.
Ravno zaradi obstoja si je moralo človeštvo najti način življenja, ki mu bo to omogočal. Poleg biološkega pomena izpostavlja tudi socialno življenje, ki je vezano na odnose. Ti predstavljajo osnovno celico naše družbe in nas ločijo od drugih vrst. Kljub temu da so bile družine drugačne, kot jih poznamo danes, se je ta pojem pojavljal že v preteklih obdobjih. V sodobnem času obstajajo razlike glede poimenovanja družine ter glede njene vloge in sestave. Kljub mnogim razlikam med zgodovinskimi obdobji ter med različnimi kulturami je družina še vedno poimenovana in razumljena kot nekaj univerzalnega. Za predšolskega otroka je značilna izredna čustvenost. Zlasti zaradi tega sta lahko vzgoja in socializacija uspešni le v ugodnem družinskem krogu (Devjak in Berčnik, 2018). Družina je otrokova prva skupnost, v kateri se znajde. Na začetku mu predstavlja družbo v malem. Družinsko okolje je tisto, kjer si začne pridobivati vrsto izkušenj. Zanj družina predstavlja prvo najpomembnejšo šolo za življenje. Na otroka najpomembnejše vpliva in vse izkušnje, ki si jih bo v prvih letih ali kasneje pridobil, ne glede na to, ali pozitivne ali negativne, si jih bo močno vtisnil v spomin, kar bo vplivalo na vsako nadaljnje učenje. Družina ima namreč močan vpliv na njegova čustva in vsako kasnejše učenje v drugih institucijah bo pretežno veliko bolj vplivalo na njegov um kot pa na čustva (Košiček, 1992).
Košiček (1992) piše, da so vzgojni cilji staršev na prvi pogled videti zelo različni. Če jih združimo, primerjamo in pogledamo od bliže, pa je prepričan, da jih je mogoče strniti. Avtor je mnenja, da se starši in vzgojitelji trudijo, da bi z vzgojo otroka spoznali z določenimi stališči, katerih namen je, da jih ponotranji. Omenja naslednja stališča (prav tam, str.18): stališče do sebe, do življenja in do svoje prihodnosti; stališče do ljudi okrog sebe ter do ožje in širše skupnosti, v kateri prebiva; stališče do dela, poklica in sploh do življenjske dejavnosti ter stališče do spolnosti, do drugega spola in do lastne spolne vloge. Omenjena stališča poimenuje kot »okostje človekove osebnosti«, saj temeljijo predvsem na vsebinah, ki jih ima človek v čustvenem delu duševnega življenja. Ravno razvijanje teh stališč pri otroku pomeni, da se pri njem pojavljajo in vzgajajo določena čustva, ki ga bodo spremljala v vseh spoznanjih ter v nadaljnjem življenju. Izpostavlja, da so te vsebine v veliko primerih močnejše od razumskih
vsebin, zato je prva vzgoja, ki se prične v družini, tako zelo pomembna, saj ima močan vpliv na čustveni del osebnosti, ki jo otrok razvije. Velikokrat v življenju se namreč zgodi, da pride do nasprotja med čustvenim in razumskim stališčem.
J. Lepičnik Vodopivec (1996) pojasnjuje, da je družinska vzgoja nenadomestljiva. Poimenuje jo kot naraven proces, ki poteka in se kaže v načinu življenja, medsebojnih odnosih in klimi družine. Njena naloga je, da otroka prek vzgoje socializira in mu omogoči pridobivanje izkušenj o življenju, hkrati pa ga uči vzpostavljanja in ohranjanja medsebojnih odnosov. V prvih letih otrokovega življenja vzgoja v družini in način, kako njeni člani delujejo, močno vpliva na njegov razvoj. Starši so za otroka model, od katerega se uči. Proces poteka nezavedno in avtomatično. Zavedati se je treba, da otrok opazi tako pozitivne kot tudi negativne oblike vedenja, ki jih v družini opazuje in zaznava. Vedenje staršev lahko v mnogih situacijah posnema. Družinska vzgoja se je skozi čas spreminjala in se usmerjala v različne pomene. Prav tako se je spreminjalo mnenje o poteku vzgoje na način, ki bo za otroka najboljši. Če je včasih veljalo, da družina slabo vpliva na razvoj otroka, danes velja ravno obratno. Glede na omenjeno izhodišče pa se je razlikovala tudi vzgoja. Včasih je zaradi omenjenega mišljenja o družini kot o slabem vplivu potekala razprava v družbenih institucijah, ki so bile ločene od družinskega življenja, a se je kmalu izkazalo, da so se motili. Danes se vse bolj poudarja pomembnost družinskega okolja za otrokov razvoj. Ravno tako pomembno je tudi delovanje v družbi, saj je vsak posameznik družbeno bitje, ki je že od začeta vključen v njeno delovanje. Vzgoja, ki v današnjem času prevladuje, se prepleta in poteka vzporedno tako v družini kot tudi v družbenih institucijah. Kot najpomembnejši dejavniki poteka vzgoje so opredeljeni starši, otroci in vzgojitelji ter sodelovanje, dopolnjevanje in povezovanje med njimi.
Tudi Pšunder (1998, v Devjak in Berčnik, 2018) je mnenja, da je vloga družine nezamenljiva.
A. Retuznik Bozovičar in M. Krajnc (2010) pravita, da vzgoja, ki je je vsak posameznik deležen, kasneje v veliki meri pogojuje odnos do samega sebe ter hkrati vse odnose, ki jih ta nenehno vzpostavlja z drugimi člani družbe. Košiček (1992) opozarja na dejstvo, da velik del vzgoje poteka nehote prek nezavednih dejanj, kajti otrok se v prvih letih uči prek posnemanja vedenja odraslih. Pravi, da starši otroka vzgajajo že s svojo navzočnostjo v njegovem življenju.
Starši na otroka vplivajo z vsakim vedenjem, gibanjem in besedami, ki jih izgovorijo. Vse, kar starš počne, zaznamujejo različna čustva, ki jih otrok hitro zazna. Na takšen način si posameznik ukorenini čustvene odzive, ki postanejo del njegovega stališča. Pravilna vzgoja doseže, da otrok pridobi dobro mnenje o sebi. Doživlja se kot pomembno osebo in zaznava, da
ga tudi okolje priznava. Dober odnos do samega sebe vpliva na njegovo stališče. V tem primeru bo otrok svet doživljal optimistično in zaupal vase, svoje zmožnosti in svojo prihodnost.
Posledica nepravilne vzgoje se kaže s pretežno negativnimi izkušnjami posameznika o sebi in drugih ljudeh, hkrati si otrok ne pridobi dovolj samozavesti. Nezaupanje vase lahko povzroči trajno nezadovoljstvo s seboj in ostalim svetom.
2.4 Socializacija v družini
M. Počkar (2005) piše, da se posameznik od rojstva dalje uči vzorcev in načinov vedenja, ki so v določeni družbi izoblikovani. Interakcija z drugimi ljudmi mu omogoča, da se nauči, kako naj kot družbeno bitje deluje, hkrati pa ga usmerja pri izoblikovanju osebnosti. Socializacijo poimenuje kot proces, kjer se posameznik prilagaja družbi, se vanjo vključuje in hkrati ponotranji njeno kulturo. Vidi jo kot povezovalni proces različnih generacij. Socializacija je razumljena kot eden od najpomembnejših procesov oblikovanja otrokove osebnosti. M. Tomori (1994) opozori, da je vsak majhen otrok že svoja osebnost, zato se starši z vprašanji socializacije soočajo že zelo zgodaj. Bergant (1981, v Lepičnik Vodopivec,1996) proces socializacije razume kot najpomembnejšo vzgojno nalogo vsake družine, saj ta predstavlja proces, s pomočjo katerega se vsak posameznik že od rojstva dalje vključuje v družbeno skupino in si v njej pridobiva način mišljenja, govora, način medsebojne komunikacije, znanje, sistem vrednot itd., ki so za to skupino značilne. Rot (1972, v Lepičnik Vodopivec, 1996) socializacijo opiše kot proces, kjer pri posamezniku poteka pridobivanje znanja, stališč in motivov, ki so pomembni za njegovo opravljanje sedanjih in prihodnjih nalog. T. Devjak in S. Berčnik (2018) proces socializacije poimenujeta kot proces, kjer je otrok že od rojstva vključen v družbo, ki ga vodi k sprejemanju kulture, ki v družbi prevladuje, usvajanju vrednot ter seznanjanju z različnimi načini čustvovanja. Prek procesa socializacije pa steče vraščanje v družbeno skupnost, v kateri otrok živi. Tudi A. Retuznik Bozovičar in M. Krajnc (2010, str. 38) proces socializacije poimenujeta kot »proces vraščanja v neko socialno in kulturno okolje«. Njen proces poteka nezavedno, kot pogoj uspešne socializacije pa navajata družinsko življenje, delovanje temeljnih odnosov, čutenje med osebami, način komunikacije ter vlogo in položaj otroka v družini.
Proces socializacije posameznika spremlja vse življenje. Poteka prek različnih institucij. Na začetku v družini, kasneje pa prek vrtca, šole itd. Proces socializacije je razdeljen na primarno socializacijo, ki zajema predšolsko obdobje; sekundarno socializacijo, ki zajema šolsko obdobje, ter terciarno socializacijo, ki zajema družbeno skupnost, kjer posameznik postaja samostojen. Točnih mejnikov med njimi ni mogoče določiti, saj se ti nekaj časa med sabo
prepletajo (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010). M. Počkar (2005) piše podobno in socializacijo razdeli na primarno in sekundarno socializacijo ter socializacijo odraslih. Kot najpomembnejše dejavnike, ki vplivajo na potek socializacije posameznika, pa poimenuje družino, skupine vrstnikov, šolo in množične medije.
2.4.1 Primarna socializacija
Primarna socializacija poteka v prvih letih otrokovega življenja, kjer je otrok skoraj popolnoma nesamostojen in odvisen od drugih (Počkar, 2005). A. Retuznik Bozovičar in M. Krajnc (2010) jo omejita predvsem na intimne socialne skupine. Za njih je značilno, da jih vežejo topli čustveni odnosi. Njihova najpomembnejša lastnost pa je upoštevanje individualnih posebnosti otroka. Avtorici sta mnenja, da temelji na ljubezni staršev do svojih otrok. Uspešnost socializacije pogojuje čustveno ugodno ozračje. Med procesom primarne socializacije si otrok ustvarja prve slike o svetu, v katerem živi, ki se kasneje močno in trajno vtisnejo v otrokovo podzavest. Za otroka je to obdobje izredno pomembno, ker se začne razvijati na čustvenem, socialnem ter intelektualnem področju (prav tam). M. Počkar (2005) pravi, da je to obdobje za otroka pomembno zlasti, ker se nauči, kateri načini ravnanja so tisti, ki jih družba doživlja kot dobre in zaželene, uči se komunikacije ter zadovoljevanja različnih potreb, hkrati pa zaznava, kateri načini vedenja in komunikacije niso primerni in zaželeni. Procesi učenja večinoma stečejo prek posnemanja, igranja vlog in identifikacije z odraslim. Pri tem ima močno vlogo čustvena vez med starši in otroki, kot pravita tudi A. Retuznik Bozovičar in M. Krajnc (2010).
Zaznamuje izhodišče za nadaljevanje socializacije na sekundarni in terciarni življenjski stopnji.
Uspešneje kot je ta izpeljana, boljša izhodišča bo imel posameznik za prihodnost (Devjak in Berčnik, 2018). T. Rener (2006, v Devjak in Berčnik, 2018) primarno socializacijo poimenuje kot pomembno čustveno podporo, ki si jo člani nudijo med sabo.
2.4.2 Sekundarna socializacija
Sekundarna socializacija vzporedno sledi primarni socializaciji, ko se otrok začne intenzivno vključevati še v ostale družbene skupine. Med njima ne moremo določiti točnega mejnika, saj se procesa obeh prepletata. Edini pogoj, ki ga je treba izpostaviti, je uspešnost, in sicer mora biti za uspešno sekundarno socializacijo izpolnjen pogoj uspešne primarne socializacije. Z vstopom otroka v instituciji, kot sta vrtec in šola, se ta sooči s težavo, otrok v skupini je namreč več in hkrati je oteženo stoodstotno prilagajanje posameznemu otroku in njegovim individualnim potrebam, čeprav se strokovni delavci trudijo po najboljših močeh. Temelj
sekundarne socializacije predstavlja medsebojna komunikacija. To je za otroka obdobje, ko se na poglobljen in sistematičen način uči o kulturi širšega okolja in jo usvaja. Dejavniki, ki v tem obdobju vplivajo na potek socializacije, so vrstniki, mediji ter razne druge skupnosti in društva (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010).
M. Počkar (2005) jo poimenuje kot nadaljnjo socializacijo, ki poteka v drugačnem in razširjenem družbenem okolju. Zanjo je značilno vključevanje v zapletenejše mreže različnih skupin, organizacij in institucij, torej delovanje zunaj intimnega domačega okolja, kot ga je otrok poznal prej. Otrok se z vstopom v vrtec in kasneje v šolo uči in prevzema številne nove vloge.
2.4.3 Terciarna socializacija
Prične se z vstopom v obdobje adolescence. Njena najpomembnejša značilnost je, da se posameznik osamosvoji do te mere, da začne bolj avtonomno gledati na kulturo družbenega življenja. Posameznik se hkrati osamosvoji tudi na ekonomskem, socialnem in čustvenem področju. Začne se uvajati v novo vlogo »zaposlene osebe«, kjer mora upoštevati pravila in norme, ki so v družbi in v določenem poklicu sprejete in se jih je s procesi socializacije priučil, ter s tem postane polnopravni član družbe (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010).
M. Počkar (2005) jo poimenuje kot socializacijo odraslih. Povezuje jo z vsako poznejšo socializacijo, ki je vezana predvsem na vstop v določen poklic, s samostojnostjo, prevzemanjem partnerskih vlog in oblikovanjem družine.
2.5 Funkcije in naloge družine
Družina je razumljena kot »psihološka in biološka celica« naše družbe, njena vloga pa je skrb za svoje člane in njihove potrebe (Musek,1995). Kako posamezna družina funkcionira, je odvisno od odnosov in poteka procesov v njej. V njej se razvijejo družinska pravila, s katerimi so seznanjeni vsi njeni člani, ki se ravnajo po teh pravilih. Pravila v družini morajo omogočati spreminjanje in prilagajanje (Tomori, 1994). G. Čačinovič Vogrinčič (1998, v Devjak in Berčnik, 2018) družino poimenuje kot prostor, kjer se posameznik uči preživetja, hkrati pa predstavlja prvi socialni sistem, ki je ključen pri vplivanju na osebnost otroka. J. Lepičnik Vodopivec (1996, str. 2–7) govori o biološki in družbeni vlogi družine, ki jo poimenuje kot
»naravna človeška skupnost«. Na začetku je otrok odvisen od pomoči družinskih članov, s
katerimi si ustvarja čustvene vezi. Za otroka družina najprej predstavlja svet v malem, ki mu daje izhodišče, da začne spoznavati življenje in svet, v katerem živi.
Devjak in Berčnik (2018) pišeta o petih funkcijah družine. Te so biološko-reproduktivna, kar pomeni, da se rod nadaljuje; gospodarsko-ekonomska, kamor sodi skrb za materialne potrebe, ki jih ima družina; pravno-varstvena, kamor uvrščata varovanje otrokovih pravic; kulturno- vzgojna ter socializacijska funkcija. Poleg biološke funkcije, ki so ji zlasti v preteklosti posvečali veliko pozornosti, saj je bilo poslanstvo vsake družine veliko število otrok, je ta imela vedno vlogo vzgoje in vključevanja v družbeno in kulturno življenje. Da posameznik lahko zraste v avtonomno osebo, ki se spoštuje, je potrebno, da so bile izpolnjene glavne naloge družine v procesu vzgoje. T. Rener (2006) piše podobno in navaja dve najpomembnejši funkciji družine. To sta biosocialna, katere vloga je skrb za rojstvo in vzgojo otroka, ter psihosocialna, katere vloga je pomoč pri razvijanju sposobnosti preživetja na trgu delovne sile. A. Retuznik Bozovičar in M. Krajnc (2010) družino razumeta kot zapleteno socialno tvorbo, ki jo od drugih socialnih skupin ločijo značilnosti, ki jih poimenujeta kot glavne naloge družine: biološka in biosocialna značilnost družine, značilnosti, vezane na ekonomsko nalogo družine, ter socialno- psihološka in duhovna značilnost. Družina je hkrati najmanjša socialna tvorba glede na ostale in otroku najbližja človeško skupnost, ki je vrtec nikakor ne more nadomestiti.
M. Tomori (1994) piše o funkcionalni in nefunkcionalni družini. Funkcionalnost družine je po njenem mnenju odvisna od odnosov med člani in procesov, ki potekajo v družini. Pomembno vlogo igrajo pravila, ki so v družini sprejeta in jih poznajo vsi njeni člani. Kot funkcionalno družino poimenuje tisto, ki svojim članom daje možnost razvoja zaupanja vase ter jim pomaga pri zgrajevanju vrednostnega odnosa do samega sebe. Ustvarja okolje, kjer se posameznik lahko nauči navezovanja čustvenih odnosov z drugimi in vzpostavljanja ustreznih razmejitev med seboj in drugimi. Posameznik v takšnem okolju začne postopno prevzemati odgovornost za svoja dejanja ter je sposoben svoje potrebe prilagajati potrebam drugih. Nefunkcionalna družina pa je tista, kjer njene funkcije niso učinkovito opravljene. Vzroki za pojav se iščejo v slabi komunikaciji med družinskimi člani, šibkem izražanju čustev, splošnih življenjskih razmerah, stresu, neustrezni razporeditvi vlog ipd.
2.6 Predšolska vzgoja v vrtcu kot dopolnjevanje družinske vzgoje
T. Devjak (2015, v Devjak in Berčnik, 2018) pravi, da je družina za otroka zelo pomembna.
Omogočati mu mora zdrav in nemoten razvoj. Zaradi prisotnosti čustvenih vezi v njej pa
predstavlja edinstveno možnost za razvijanje pravilnega čustvenega razvoja otroka. Z vstopom v vrtec ta pridobi pomembno vlogo pri dopolnjevanju družinske vzgoje. Tudi v Kurikulumu (1999) je zapisano, da je za kakovostno predšolsko vzgojo pomembno dopolnjevanje družinske vzgoje in predšolske vzgoje v vrtcu. Zakon o vrtcih (2005, 3. člen) vrtce opredeljuje kot sestavni del vzgojno-izobraževalnega sistema in kot organizirano obliko družbene pomoči družini tako pri varstvu kot tudi pri vzgoji. Tudi A. Retuznik Bozovičar in M. Krajnc (2010) sta mnenja, da je naloga vrtca dopolnjevanje družinske vzgoje. Kljub temu da družini pomaga pri socialnih in pedagoških nalogah, je pomembno, da vanjo ne posega preveč ter jo spoštuje takšno, kot je. Za vzgojiteljevo lažje razumevanje otroka in njegovega vedenja je dobro, če pozna otrokovo družinsko okolje. Boljše poznavanje družinskega okolja namreč pripomore k uspešnejšemu sodelovanju in dopolnjevanju med vzgojo v družini in v vrtcu (Devjak in Berčnik, 2018).
3 SODELOVANJE MED VRTCEM/VZGOJITELJI IN DRUŽINO/STARŠI
3.1 OPREDELITEV SODELOVANJA MED VZGOJITELJI IN STARŠI
V Kurikulumu za vrtce (1999) je poudarjen pomen sodelovanja s starši za dvig kakovosti dela vrtca. Otrok od rojstva dalje deluje v socialnem družinskem okolju, ki otroku s časom postane poznano, prijetno in varno. Z vstopom v vrtec že poznano družinsko okolje zamenja za novo socialno okolje, ki ga otrok ne pozna, kar v njem spodbudi neprijetne občutke. Z vstopom v to okolje je sedaj prvič hkrati dejaven v dveh socialnih okoljih, kjer nanj vplivajo različni dejavniki. Pomembno je, da se ti v obeh okoljih med sabo dopolnjujejo. To lahko dosežemo le z uspešnim sodelovanjem med strokovnimi delavci in starši, ki je pogojeno z dobro in uspešno komunikacijo med njimi. Odnos, ki ga med sabo vzpostavijo, mora temeljiti na vzajemnem spoštovanju in zaupanju (Lepičnik Vodopivec, 1996). Medsebojna komunikacija je uspešna takrat, kadar oboji vanjo vstopajo z zase značilnimi stališči, vrednotami, pričakovanji, znanjem in izkušnjami. Starši morajo razumeti nalogo vzgojiteljev, vzgojitelji pa sprejemati misli in čustva staršev ter jim nuditi pomoč in oporo. G. Čačinovič Vogrinčič (2004) je mnenja, da je v vrtcu potrebna vzpostavitev odprtega prostora za pogovor, kar pojasnjuje s tem, da je vedno nekdo tisti, ki obnavlja ter varuje dialog in sodelovanje. Pri sodelovanju je pomembno zavedanje spoštovanja drugačnosti, zagotavljanja možnosti izbire, spoštovanja družine in njenih vrednot. Poudarja pa tudi, da je treba upoštevati nasprotujoče si interese in podpirati udeleženost otrok.
Avtorici E. Jensen in H. Jensen (2011) sodelovanje razumeta kot vzajemen proces. Njegov potek je usmerjen tako, da starši in vzgojitelji svoja pričakovanja prilagajajo v korist otroka.
Oboji lahko le s trudom in zavedanjem pomembnosti sodelovanja med njimi otroku omogočijo, kar je zanj najboljše. Poimenujeta jih kot dragocene partnerje. Prednost staršev je dobro poznavanje otroka in njegovega razvoja, saj ga spremljajo že od rojstva. Vzgojitelji pa so podkovani z veliko strokovnega znanja in imajo bogate izkušnje, ki si jih nabirajo med opravljanjem svojega poklica. Zavedanje prednosti z obeh strani v odnosu je ključno pri sodelovanju v otrokovem razvoju (prav tam). Sodelovanje v vrtcu je torej proces, kjer si starši in vzgojitelji delijo odgovornost. Vzgojitelj in starši se morajo za vzpostavitev dobrega odnosa potruditi. Vzgojitelj je tisti, ki se trudi zlasti s svojo odprtostjo in zanimanjem ter hkrati upošteva njihove pobude in ideje. Sporočila morajo biti razumljiva. Pri komunikaciji pa je treba
upoštevati tudi, kaj posameznik izraža s svojo mimiko, barvo glasu in držo (Intihar in Kepec, 2002).
Pomembno je, da vrtec spoštuje kulturo, identiteto, jezik, svetovni nazor, vrednote, prepričanja, navade in običaje otrokovih staršev, starši pa morajo upoštevati meje svojega soodločanja, ki ne sme posegati v strokovnost institucije. V odnosu med vrtcem in starši se torej skriva zelo pomemben vidik delitve odgovornosti in pristojnosti. V skladu s Kurikulumom (1999, str. 15) imajo starši pravico do seznanjanja s ponudbo v vrtcih, ki jim je dostopna tako v pisni kot tudi v ustni obliki, pravico do sodelovanja pri izvedbenem kurikulumu oddelka, po predhodnem dogovoru z vzgojiteljem, pomočnikom ali svetovalno službo, pravico do sprotne izmenjave informacij, pravico do postopnega uvajanja v vrtec, pravico do zasebnosti in varstva osebnih podatkov, kar pomeni, da vrtec ne sme posegati v zasebnost posamezne družine, ampak pri svojem delu upošteva njihovo kulturo, jezik, vrednote, prepričanja, navade in običaje ter pravico do stalnega, sprotnega in sistematičnega informiranja in seznanjanja z njihovimi pravicami in odgovornostmi.
L. Maleš (v Lepičnik Vodopivec, 1996) odnos med vzgojitelji in starši razume kot partnerstvo, v katerem poteka pomembno izmenjavanje informacij, ciljev in obveznosti. Poudarja enakopraven način komunikacije, ki ga dosežemo le, če si starši in vzgojitelji delijo pravice in dolžnosti. Pomembna vloga obeh je spodbujanje otrokovega razvoja. Partnerstvo označuje odnos med vzgojitelji in starši, za katerega je značilna enakopravna vloga obeh, gre za višjo raven od zgolj površinskega procesa sodelovanja. Zanj je značilno deljenje odgovornosti, izkazovanje naklonjenosti in postavljanje skupnih ciljev (Devjak in Berčnik, 2018).
Partnerstvo, ki se ustvari med starši in vzgojitelji, ima pomembno vlogo, saj omogoča lažje zaznavanje otroka pri njegovih potrebah, željah in občutenjih (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010). Pri partnerstvu so pomembni skupen namen, medsebojno spoštovanje ter pripravljenost vzgojiteljev in staršev za pogajanje in sprejemanje kompromisov. Oboji prispevajo različne zmogljivosti. Ključni elementi partnerskega sodelovanja so: dvosmerna komunikacija, obojestransko spoštovanje, skupno sprejemanje odločitev ter dopolnjevanje dela v vzgojno- izobraževalni ustanovi in doma. Najpomembnejši je skupni cilj vseh udeležencev in vsi se trudijo, da bi ga dosegli. Pomembno je, da so oboji vključeni v sprejemanje odločitev, da zaznajo enakovredne moči in enakovredno znanje ter so si sposobni deliti odgovornost, tako da so tako strokovnjaki, kot tudi starši odgovorni drug za drugega. Ker v vrtčevskem in šolskem prostoru ni mogoče doseči popolnoma enakovrednega partnerstva, je ključnega pomena
ugotavljanje pravega razmerja moči med vzgojiteljem in starši. Ključno je tudi zavedanje, da strokovni delavci predstavljajo strokovnjake za vzgojo in izobraževanje, medtem ko starše doživljamo kot strokovnjake za svoje otroke (Devjak in Berčnik, 2018).
Vzgojitelj v vrtcu mora staršem zagotoviti možnost, da je za njih sproti dosegljiv. Dobro je namreč, da se vzgojitelj in starš o nastalih situacijah lahko pogovorita čim prej, torej sproti.
Starši so tisti, ki želijo za svoje otroke le najboljše, zato je treba njihove predloge in pomisleke jemati zgolj dobronamerno. Zlasti če se je vzgojitelj sposoben postaviti v vlogo in položaj starša, bo lažje razumel zahteve in pričakovanja z njihove smeri. Prizadevanja v vrtcu so uspešnejša takrat, kadar se izkušnje vzgojiteljev in staršev prepletajo. Če je želja vzgojitelja, da so starši aktivno vključeni, je potrebno, da spozna njihove potrebe in želje, kar lahko stori z anketo. Vzgojitelj nato na osnovi zbranih idej te poveže še s svojimi idejami ter idejami otrok in na takšen način oblikuje načrt sodelovanja s starši. Želje staršev o sodelovanju so različne in hkrati se tudi tekom leta nekoliko razlikujejo. Največjo željo zanj imajo starši ravno, ko njihov otrok začne obiskovati vrtec (Rakovič, 2004).
3.2 OBLIKE SODELOVANJA MED VZGOJITELJI IN STARŠI
Vzgojitelji s starši sodelujejo prek formalnih in neformalnih oblik sodelovanja. Tudi Berčnik in Devjak (2018) pišeta, da je vključevanje staršev potrebno tako v vrtcu kot tudi doma ter da se starši vključujejo prek formalnih in neformalnih oblik sodelovanja. L. Marjanovič Umek (2002) oblike sodelovanja med vrtcem in starši deli na tri ravni, in sicer formalne in neformalne oblike ter dejavno vključevanje staršev v vzgojni proces, ki poteka na način, da starši sodelujejo skupaj z vzgojitelji pri načrtovanju ter izvedbi kurikuluma v njihovi skupini.
3.2.1 Formalne oblike sodelovanja
Formalne oblike, ki so predpisane z zakonodajo, so roditeljski sestanki, govorilne/pogovorne ure, pisna sporočila ter svet zavoda in svet staršev. S pomočjo njih poteka informiranje staršev in sodelovanje staršev pri sprejemanju pomembnih odločitev (Devjak in Berčnik, 2018). L.
Marjanovič Umek (2002) k formalnim oblikam sodelovanja uvršča roditeljske sestanke, govorilne ure, različne prireditve, predavanja za starše, oglasne deske ipd. Z njihovo pomočjo si vzgojitelji in starši informacije izmenjujejo ustno ali s pisnimi gradivi.
3.2.1.1 Roditeljski sestanki
A. Retuznik Bozovičar in M. Krajnc (2010) roditeljski sestanek opišeta kot načrtovan pogovor, ki poteka v prostoru in času, kot je bilo vnaprej dogovorjeno. Izpostavljata pomembnost prvega roditeljskega sestanka, saj vzgojitelji na njem staršem predstavijo letni delovni načrt skupine in vrtca, Publikacijo za starše in jih povabijo k aktivnemu sodelovanju. Njegov potek pripomore k postavitvi temeljev pri skupnem sodelovanju med starši in vzgojitelji. J. Lepičnik Vodopivec (2012) ga navaja kot temeljno obliko sodelovanja med vzgojitelji in starši. Potekajo v frontalni obliki, kjer vzgojitelj vsem staršem naenkrat podaja informacije o delovanju in napredku skupine, saj so za vse relevantne. Pomembno vlogo odigra priprava vzgojitelja nanj, saj mora jasno vedeti, kaj je njegov namen in kaj želi staršem sporočiti. Kot pomembne jih izpostavita tudi E. Jensen in H. Jensen (2011) in predstavita temeljne značilnosti. Ti v vrtcu potekajo z namenom podajanja informacij o ustanovi, pedagoškem delu v instituciji in sodelovanju vzgojiteljev s starši. Vzgojitelj se mora pred pričetkom in izvedbo temeljito pripraviti in vnaprej določiti temo, ki jo želi s starši poglobljeno obravnavati. Med izvedbo mora kljub svojim argumentom tudi njim pustiti besedo, da lahko sodelujejo in zastavijo vprašanja, na katera jim odgovori in svetuje.
3.2.1.2 Govorilne/pogovorne ure
Za govorilne/pogovorne ure je značilno izmenjavanje pomembnih informacij, ki poteka prek pogovora med starši in vzgojitelji. Njihov namen je seznanjanje staršev o posebnostih in napredkih njihovega otroka (Intihar in Kepec, 2002). A. Retuznik Bozovičar in M. Krajnc (2010) sta mnenja, da je za pogovor o otroku potreben miren in nehrupen prostor. Starši morajo imeti možnost pogovora enkrat mesečno. Naloga vzgojitelja je, da se na pogovor pripravi ter vnaprej presodi, kaj je takšnega, kar bi jim bilo treba sporočiti. Omogočiti jim mora, da če čutijo potrebo, lahko med pogovorom zastavijo vprašanja. J. Lepičnik Vodopivec (2012) jih poimenuje kot najpogostejšo obliko sodelovanja, ki se v praksi pojavlja po vrtcih. Tudi tu se mora vzgojitelj vnaprej pripraviti in načrtovati potek. Vnaprej mora razmisliti o vsebinah, ki se mu zdijo pomembne, da jih izpostavi in predebatira s starši. Med pogovorom s starši mora ostati razumljiv in empatičen ter se zavedati, da se družinske razmere pri otrocih v skupini med sabo lahko močno razlikujejo. Starši morajo biti o času in kraju govorilnih ur obveščeni v pisni ali ustni obliki.
3.2.1.3 Pisna sporočila
Pisna sporočila se ločijo na formalna in neformalna. K formalnim sodijo bolj uradni dopisi, k neformalnim pa različna obvestila, pisma in vabila, ki jih vzgojitelji posredujejo na način, da jih razdelijo vsakemu staršu posebej ali pa jih obesijo na oglasno desko pred igralnico. Sprotno in redno obveščanje je v vrtcu zelo pomembno (Lepičnik Vodopivec, 2012). Predstavljajo posreden način sodelovanja. Komunikacija pri njih poteka najpogosteje enosmerno. Namen pisnih obvestil pa je obveščanje in informiranje staršev. Sem sodijo različna elektronska sporočila, obvestila, glasila, spletna stran vrtca in oglasna deska (Devjak in Berčnik, 2018).
3.2.1.4 Svet staršev
Po Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (2007, čl. 66, v Devjak in Berčnik, 2018) je v vrtcu treba oblikovati svet staršev. Vsak oddelek v vrtcu na prvem roditeljskem sestanku izvoli po enega predstavnika, ki nato zastopa interese vseh staršev. Svet staršev ima različne naloge, in sicer lahko predlaga nestandardne programe, daje soglasje k predlogu ravnatelja o nadstandardnih storitvah, sodeluje pri nastajanju predloga programa razvoja vrtca, lahko poda mnenje o letnem delovnem načrtu ter o kandidatih, ki izpolnjujejo pogoje za ravnatelja, obravnava pritožbe staršev v zvezi z vzgojno-izobraževalnim delom, razpravlja o poročilih ravnatelja o vzgojno-izobraževalni tematiki, voli predstavnike staršev v svet vrtca ter hkrati opravlja druge naloge, ki so skladne z zakonom in drugimi predpisi (Devjak in Berčnik, 2018).
3.2.1.5 Svet zavoda
Starši sodelujejo v sklopu javnega zavoda. Sestavljajo ga predstavniki ustanovitelja, predstavniki delavcev vzgojno-izobraževalne ustanove in predstavniki staršev. Njihove pristojnosti so vezane na imenovanje in razreševanje ravnatelja vrtca, sprejemanje programa razvoja vrtca, letnega delovnega načrta in poročila o njegovi uresničitvi, odločanje o uvedbi nestandardnih in drugih programov, obravnavanje poročila o vzgojni oz. izobraževalni problematiki ter na opravljanje drugih nalog, ki so določene z zakonom in aktom o ustanovitvi (Devjak in Berčnik, 2018).
3.2.2 Neformalne oblike sodelovanja
Neformalne oblike sodelovanja vključujejo predvsem neformalna srečanja, kamor sodijo komunikacija pri otrokovem prihodu in odhodu, predstave, pikniki, športne prireditve, obiski
na domu, družabna srečanja ipd. (Devjak, Berčnik, 2018). D. Intihar in M. Kepec (2002) kot najpogostejše oblike neformalnega sodelovanja navajata: dneve odprtih vrat, sodelovanje staršev na različnih predstavah in prireditvah, obiske staršev v skupini, vzgojiteljevo svetovanje za kakovostnejšo pomoč otroku doma, sodelovanje pri vodenju interesnih dejavnosti, vključevanje staršev v projekte vrtca, skupne izlete, medgeneracijsko sodelovanje ter različna predavanja za starše. Kljub temu da je sodelovanje poimenovano kot neformalno, pa to ne pomeni, da cilji in nameni niso natančno opredeljeni. Tudi neformalne oblike sodelovanja zahtevajo določeno dejavnost. Njihova prednost je, da potekajo v bolj sproščenem vzdušju, kar omogoča več možnosti za sodelovanje, ki je dobro in kakovostno. L. Marjanovič Umek (2002) neformalne oblike poimenuje kot tiste oblike, ki zajemajo komuniciranje med starši in vzgojitelji ob prihodu in odhodu otroka v vrtec in iz njega, pogovore, ki se zgodijo in potekajo nenačrtovano, različne organizirane delavnice ter izlete in dejavnosti, ki se jih starši ali drugi družinski člani udeležujejo skupaj z otrokom.
G. Čačinovič Vogrinčič (2004) izpostavlja problem tako imenovane komunikacije »na vratih«, ki jo uvrščamo med neformalne oblike sodelovanja. Sama je namreč ne zagovarja, saj je mnenja, da sta za pogovor o otroku potrebna miren prostor in čas. Komunikacija, ki poteka »na vratih«, torej po navadi ob otrokovem prihodu in odhodu z vrtca, ne bi smela biti namenjena poročilu o otroku, pritožbi ali za razreševanje določenega konflikta. Pri tem dogodku bi moralo biti v središču poslavljanje od otroka ter nudenje podpore otroku ob prihodu v vrtec, zlasti v prvih mesecih.
Ena izmed oblik sodelovanja s starši je tudi uvajanje v vrtec, ki sicer ni zabeleženo kot formalna oblika sodelovanja, vendar gre za pravico staršev, ki je zapisana v Kurikulumu za vrtce (1999), zato se takšna oblika sodelovanja izvaja v vseh vrtcih. Pri uvajanju gre namreč za pomemben prvi stik med vrtcem in starši, zato ga podrobneje obravnavam v nadaljevanju.
4 UVAJANJE OTROKA V VRTEC
4.1 PRIPRAVA OTROKA NA VRTEC
Priprava otroka na vrtec je smiselna in potrebna. Otroci in starši se soočajo s stresom. Situacija bo za oboje lažja, če se bodo nanjo primerno pripravili. Priprava je odvisna od vsake družine posebej. Potekati mora na način, da otrok spozna ključne informacije o novem okolju, kjer bo kasneje lažje navezal stike. Prilagoditi jo je treba glede na starost otroka, saj odzivi različno starih otrok niso enaki. Od sistematične priprave je pomembnejša priprava, ki je sproščena in poteka z občutkom (Varjačič Rajko, 2007). M. Jezovšek (2011, str. 9) v članku piše o tem, da mlajši kot je otrok, bolj je treba osmisliti pripravo, saj določene stvari težje razume. M.
Koderman v gradivu za starše, ki ga je izdala J. Pantar (2016), pravi, da je pred vstopom v vrtec pomembno, da starši otrokom omogočajo okoliščine, kjer razvijajo samostojnost, da jih spoznavajo z raznolikimi okusi hrane ter jim omogočajo, da poskusijo s samostojnim hranjenjem. Potruditi se morajo, da otroku nudijo nekaj izkušenj, kjer so ločeni od staršev, in jih na takšen način postopno navajajo na vsakodnevne ločitve, ki sledijo. Pomembno je, da mu vrtec predstavijo v realni luči. Nikakor ga ne opisujejo kot nekaj, kar je vedno prijetno in brez težav, saj je to nerealno. Tudi v vrtcu se dogajajo prijetni in manj prijetni dogodki, kar mora otrok razumeti. Hkrati ga starši ne smejo omenjati kot grožnjo ali kot nekaj, s čimer bodo otroka kaznovali, saj bo takrat do njega razvil negativne občutke (Čuk, 2011).
Varjačič Rajko (2007) v svoji knjigi omenja naslednje korake priprave na vrtec: pogovor z otrokom o vrtcu, pogovor z osebjem vrtca, obisk vrtca, priprava prek igre, razvojna vprašanja, družinske okoliščine in priprava staršev.
4.1.1 Pogovor z otrokom o vrtcu
Glede na starost otroka ga je treba prilagoditi. Otrok druge starostne skupine bo bolje razumel namen in sporočilo pogovora kot otrok prve starostne skupine. Starši lahko začnejo s pripovedovanjem o vrtcu tako, da ga predstavijo in opišejo. Pomembno je, da otrok razume, zakaj je treba hoditi v vrtec. Dobro je, da ga seznanijo s prisotnostjo pravil v vrtcu. Pogovor mora potekati umirjeno in počasi. Starši ne smejo pozabiti, da je v ospredju otrok in da mu je treba nameniti čas, da stvari zazna ter da o tistih, ki ga zanimajo, lahko povpraša. Prek pogovora ga postopno poskusijo navajati na dejstvo, da bo sedaj manj časa preživel z njimi. Če otrok o vrtcu ne želi govoriti, se ga ne sili. Kljub temu pa postopno in počasi poskušajo napeljati na to
temo in opraviti vsaj krajši pogovor, ki bo otroku omogočil, da bo miselno predelal novi položaj, v katerem se bo kmalu znašel (Varjačič Rajko, 2007). Tudi Sorko (2004) piše, da je otroku treba pojasniti, zakaj mora v vrtec. Pogovor je treba speljati v smeri, da starši vrtec predstavijo v pozitivni luči, da ga bo otrok dojel kot nekaj prijetnega.
4.1.2 Pogovor z osebjem vrtca
Prakse vrtca se med sabo razlikujejo. Ponekod vrtci starše sami povabijo na pogovor, ponekod se za pogovor dogovorijo starši, če si tega želijo. Takšni pogovori in srečanja pripomorejo k medsebojnemu povezovanju med starši in vzgojitelji, izmenjavi informacij in vzpostavitvi zaupanja (Varjačič Rajko, 2007). Sorko (2004) meni, da mora biti prvi pogovor med vzgojitelji in starši odkrit, saj bodo le z odkritim pogovorom in izmenjavo pomembnih informacij za proces otroku lahko pomagali pri vključitvi v vrtec. Starši si lahko pomagajo tudi z igro, pri čemer se morajo prepustiti svoji domišljiji ali pa lahko določene dejavnosti in igre poiščejo tudi v knjigah, revijah ali na internetu. Na takšen način lahko otrokom približajo vrtec (Varjačič Rajko, 2007).
4.1.3 Obisk vrtca
Če si starši in otroci tega želijo, imajo možnost obiska vrtca, ki bo pripomogel k pridobitvi praktične izkušnje in vtisa o njem. Obisk pozitivno vpliva tudi na delo vzgojitelja, saj ga ta že predhodno nekoliko spozna. Prav tako je dober za otroka, da okolje že nekoliko spozna (Varjačič Rajko, 2007). Sorko (2004) meni, da je dobro, da starši vrtec poleg pogovora z osebjem tudi obiščejo. Še bolj priporočljiv pa je obisk skupaj z otrokom. D. Rakovič (2004) piše, da starši s pomočjo obiska vrtca preverjajo vtise, ki so jih do tedaj zgradili. V tem času naj bi se seznanili z vzgojiteljico in pomočnico. Tudi ona je mnenja, da je prvo srečanje tisto, ki ima za otroka tudi največji pomen. Naloga vzgojitelja med prvim obiskom je predstavitev okolja ne čim bolj prijeten in nevsiljiv način.
4.1.4 Razvojna vprašanja
Pred uvajanjem ni zaželeno, da se pri otroku poskuša doseči hitre razvojne premike, saj predstava, da je otroka treba na vrtec hitro pripraviti na način, da postane bolj zrel, ni pravilna (Varjačič Rajko, 2007). M. Černelič Bizjak (2008) je mnenja, da starši otroku lahko pomagajo z vzpostavitvijo neke dnevne rutine doma, ki je stalna, in ga tako navajajo na vrtec, kjer bo situacija podobna. Kljub temu da ga spodbujajo k samostojnosti, pa stvari ne smejo prehitevati.
Če otrok kaže nezrelost za določene stvari, ga v to ne silijo in ne poskušajo prehitro navajati na stvari, za katere še ni pripravljen.
4.1.5 Družinske okoliščine in priprava staršev
Vpis otroka v vrtec je zanj velika in stresna sprememba. Če je le mogoče, se v tem času v otrokovem življenju ne uvaja drugih sprememb, ki bi lahko situacijo le še poslabšale ali naredile bolj stresno. Če se zgodijo situacije, na katere starši ne morejo vplivati, lahko premislijo o preložitvi uvajanja in s tem otroku olajšajo stresno obdobje (Varjačič Rajko, 2007).
Tudi starši se v večini primerov znajdejo v novi situaciji, če so se z njo že srečali, pa kljub temu ne morejo predvideti njenega poteka, saj se med otroki zelo razlikuje. Pred njima je pomembna vloga, saj se morata tudi sama uskladiti ter prilagoditi na drugačen urnik v družini. Vlogi morata biti v tem času jasno določeni, da ne prihaja do nepotrebnih konfliktov (Varjačič Rajko, 2007).
Tudi Sorko (2004) je mnenja, da je dobra priprava staršev pomembna in potrebna. Bolj kot bodo sami pripravljeni in mirni v situaciji, bolj bo miren tudi otrok, saj bo to začutil. Zlasti zaradi nezaupanja staršev pa se lahko zgodi, da otrok vrtec zavrača. Zavedati se morajo, da bodo otroka morali izpustiti iz rok in da ni naloga vzgojitelja, da ga trga iz njihovega naročja.
Hkrati omenja tudi previdnost pri obljubah, ki jih dajo otroku. Če se jih namreč ne držijo, otrok hitro izgubi njihovo zaupanje.
4.2 PRIPRAVA IN VLOGA STARŠEV V ČASU UVAJANJA OTROKA V VRTEC
Starše čakajo nove okoliščine in z njimi preizkušnje, na katere morajo biti pripravljeni, da bodo lahko otroku v oporo (Volavc, 2014). K. Čuk (2011) piše o pomembnosti priprave matere otroka, saj je mnenja, da je njena vloga ključnega pomena. Občutja, ki jih doživlja, se nezavedno prenašajo na njenega otroka. Če je mati pripravljena, mirna in ne bo kazala strahu ali nezaupanja, bo tudi otrok miren. V nasprotnih primerih je lahko ravno ona tista, ki pri otroku izzove občutke strahu. M. Koderman (v Pantar, 2016) piše podobno o občutkih, ki se pri starših pojavljajo in jih ti nevede prenašajo na svoje otroke. Večina staršev z otroki v prvem letu življenja preživi veliko časa. Razumeti je treba, da se ob tej prelomnici tudi starši znajdejo v stiski, ki jo lahko bolj ali manj uspešno rešujejo, zato ji morajo vzgojitelji nameniti pozornost.
Kljub temu da so prvi dnevi prilagojeni in se bodo oboji ločitve med njima navajali postopoma, se morajo starši pripraviti na trenutek, ko bodo otroka spustili iz rok. S tem mu omogočajo, da
razišče svet tudi zunaj družinskega okolja, ki ga je do sedaj že dobro spoznal. Pomembno je, da so starši vrtcu naklonjeni in nanj gledajo pozitivno. Veseliti se morajo prvih korakov, ki otroka vodijo v samostojnost, ter mu zaupati, da zmore kljub začetni stiski, ki jo izzove ločitev. Dobro morajo predstaviti svojega otroka s posredovanjem značilnosti, kot so: ali je že bil v varstvu pri drugih ljudeh, kakšne so njegove prehranjevalne navade, kakšne navade ima pri spanju, kako se sporazumeva in kateri način igre mu je najljubši. Pomembno je, da so starši med pogovorom odkriti, saj so to pomembni podatki za proces uvajanja, da se bo otrok v vrtcu počutil dobro.
4.3 PRIPRAVA IN VLOGA VZGOJITELJA PRI UVAJANJU OTROKA V VRTEC
Vzgojitelj mora biti dobro pripravljen. Opremljen je s strokovnim znanjem, ki mu pomaga pri pripravi. Dobro je, če si predhodno, prek pogovora s starši, priskrbi informacije o posebnostih in potrebah otrok, saj to nekoliko olajša njegovo delo. Pomembno vlogo igra tudi ureditev igralnice. Ta mora vzbujati občutek domačnosti in prijetnosti, hkrati pa otrokom omogočati dovolj možnosti za raziskovanje. Vzgojitelj mora biti v tem obdobju empatičen in dovzeten za otrokova sporočila, na katera se primerno odzove (Senica, 1998).
Če želi vzgojitelj nadomestiti starše, ko so ti odsotni, se mora potruditi. Otrokom mora nuditi toplino in čustveno stabilno ozračje. Sodelovati mora s starši in z njimi vzpostaviti zaupanje.
Ključno pri vzpostavitvi zaupanja s strani vzgojitelja je sprejemanje misli, čustev in odzivov staršev. Pomembna sta priprava prostora in vzgojnih sredstev. Smiselno je, da so kotički že od začetka primerno in dobro urejeni, da jih na začetku ne bo treba kaj dosti spreminjati. S tem se otroku omogoči, da doživlja občutek stalnosti, ki mu pomaga pri navajanju na prostor in orientaciji v njem. Priprava na vzgojno delo mora biti strokovna in ustrezna. Oblikovati je treba dejavnosti, ki bodo pri otroku pritegnile zanimanje. Smiselno je vključevanje individualne oblike dela, kjer se posamezniku nameni več pozornosti. V vrtcu je moč opaziti, kako različno so otroci pripravljeni na vstop vanj. Večje težave imajo mlajši otroci, ker se težje ločijo od staršev in navežejo na nepoznane osebe. Prvi dan je vloga vzgojitelja, da starše in njihove otroke prijazno sprejeme in jim razkaže prostor. V dneh, ko uvajanje poteka že brez prisotnosti staršev, jih veliko išče bližino in toplino pri vzgojitelju. Otrok zazna, kadar je v okolju sprejet, le takrat pa se bo pričel počutiti varno. Vzgojitelj je postavljen pred težko nalogo, zlasti pri mlajših otrocih, ki še ne zanjo ubesediti svojih čustev in potreb, zato mora z njimi poskusiti neverbalno komunicirati in se ustrezno odzvati. Dobro je, da se dogodki v vrtcu ubesedijo, saj jih otrok s ponavljanjem lažje sprejme za neko rutino, ki mu predstavlja občutek varnosti (Volavc, 2014).
4.4 PROCES UVAJANJA
M. Jezovšek (2011, str. 9) v svojem članku piše o spremembi za otroka, ki se pojavi ob vstopu v vrtec. Otrok stopi iz varnega domačega okolja v novo okolje, kjer je zanj vse drugače. Tam se sreča z vrstniki, vzgojitelji in drugimi odraslimi osebami, ki jih ne pozna. Okolje hkrati vsebuje drugačne stvari in igrače, kot jih je vajen doma. Naloga vzgojiteljev je zagotoviti harmoničen in postopen proces uvajanja. Proces se prične že z izbiro vrtca. Pred uvajanjem je treba izbrati primeren čas in osebo, ki bo otroka uvajala, pri tem pa je smiselno upoštevati tudi nekatera kritična obdobja, ki so pomembna za boljši in manj stresen potek uvajanja. Ravno zaradi spremembe, ki jo otrok doživlja, je smiselno, da se otroku omogoči prinašanje dude ali ljubkovalne igrače od doma, saj se takrat počuti bolj varno (Sorko, 2004).
4.4.1 Izbira vrtca
Predšolska vzgoja v Sloveniji poteka v javnih in zasebnih vrtcih. Starši imajo pri odločanju svobodno izbiro (Zakon o vrtcih, 2005, 20. člen). Varjačič Rajko (2007) je mnenja, da je zanimanje za vrtce, njihovo obiskovanje ter seznanjanje z njimi in njihovimi načini dela pomembno in dobro. Starši se glede načinov izbire vrtca med sabo razlikujejo. Večina staršev se pred odločitvijo za vpis otroka v določen vrtec pozanima o različnih informacijah, ki jih pridobi pri svojih znancih, v revijah, na internetu ali na osnovi poznavanj določenih vrtcev. Z vrtcem se lahko seznanijo tudi prek publikacije posameznega vrtca, kjer so zapisane ključne informacije. V njih lahko zaznajo vsebino vzgojnega programa, dejavnosti, krožke, različne izlete in letovanja, ki jih ponujajo. Pri izbiri vrtca upoštevajo kriterije, kot so lega vrtca, varnost, kakovost, materialna opremljenost in odnos osebja. Kljub temu pa zaznava, ki jo pridobijo s kratkim obiskom, ne more objektivno prikazati dejanske, realne situacije in slike o vrtcu.
Nekateri starši temu ne posvečajo posebne pozornosti in vrtec izberejo zgolj glede na bližino do doma ali službe. Podobno piše tudi D. Rakovič (2004), in sicer da je zanimanje staršev ob pričetku vezano predvsem na osnovne informacije, ki jih pridobivajo prek pogovora, publikacij in ostalih uradnih dokumentov, v revijah, pri drugih starših ipd. Kasneje sledi obisk vrtca in če je mogoče, je priporočljivo, da ga starši izvedejo skupaj z otrokom, saj se takrat seznanijo z vzgojiteljico in njeno pomočnico, igralnico ter drugimi površinami vrtca. Prvo srečanje z vrtcem ima za otroke in starše velik pomen.
4.4.2 Prvi stik z vrtcem
Otrok z vstopom v vrtec vstopi v okolje, kjer se prične soočati z razvojnimi nalogami. Varjačič Rajko (2007, str. 52) našteva naslednje: otrok se mora odreči prisotnosti staršev in čustveno sprejeti, da so kratkotrajne ločitve nujne; navezanost mora prenesti tudi na vzgojitelja, saj je on tisti, ki sedaj nadomešča odsotnost staršev; sooča se z drugačno rutino, kot je je bil vajen do sedaj; okolje, kamor vstopa, ter vsi predmeti in dejavnosti v njem so sedaj novi; postane del skupine, kjer vsa pozornost ni več vezana samo nanj; uči se samostojnosti in sodelovanja prek različnih vodenih aktivnosti ter igre. M. Jezovšek (2011, str. 8) pravi, da se takrat začne otrokovo prilagajanje na novo okolje. Težave se pojavljajo, ker ga do sedaj ni bil vajen v tolikšni meri. Kako otrok sprejme vrtec, je odvisno od različnih dejavnikov. Ravno zato mu je treba nameniti dovolj časa. Počasen in miren prehod mu pomaga, da se frustracij, ki nastanejo, uspešno reši in jih predela. Le takrat se bo sposoben vključiti v novo okolje. Čustva pri otroku se gibljejo vse od strahu, jeze, hrepenenja, razočaranja na eni strani pa do radovednosti in veselja na drugi. Dobro je, da se o njih pogovarjajo z vzgojitelji in starši (Varjačič Rajko, 2007).
Prvi obisk vrtca je za njih najpomembnejši. Vzgojitelj se jim mora takrat dovolj posvetiti in jim nuditi možnost zaznavanja ter doživljanja prostora, saj se bodo tako v njem kasneje lažje počutili sprejeto in prijetno. A. Retuznik Bozovičar in M. Krajnc (2010) poudarjata pomembnost poznavanja vseh načel sodelovanja s starši in poznavanja Kodeksa etičnega ravnanja v vrtcu pri strokovnih delavcih. Medsebojno sodelovanje, zaupanje in komunikacija med vzgojitelji in starši so ključni dejavniki, ki vplivajo na počutje otroka. V tem obdobju namreč otrok svet doživlja skozi doživljanje njegovih najbližjih. Če pri starših začuti strah in nezaupanje vzgojitelju, bo tudi sam začel čutiti enako, kar predstavlja oviro, da bi se otrok v vrtcu počutil prijetno.
4.4.3 Postopno uvajanje v vrtec
Kot že omenjeno, imajo starši pravico do postopnega uvajanja njihovega otroka v različne programe vrtca (Kurikulum, 1999). Uvajanje predstavlja enega izmed pomembnih dejavnikov prehoda med družinskim okoljem in vrtcem. Proces pa je treba načrtovati glede na potrebe otroka. Vzgojitelj in starš morata pri tem sodelovati. Po vrtcih uvajalno obdobje traja približno teden dni, včasih pa tudi več. V tem obdobju se lahko pri otroku pojavlja veliko več razdražljivosti in občutljivosti kot prej. Če starši želijo, da jim bo otrok zaupal, se morajo striktno držijo tistega, kar otroku obljubijo. Najbolje je, da ga v začetnem obdobju vsak dan pripeljejo ob isti uri ter tudi po njega pridejo ob istem času oz. kot so se z njim dogovorili. Tako
bo otrok počasi lahko razvil zaupanje in se sprostil (Tišlarič, 2016). Podobno stališče predstavita tudi A. Retuznik Bozovičar in M. Krajnc (2010), saj sta mnenja, da je otroku treba prehod v vrtec olajšati s postopnostjo. Proces zahteva svoj čas in odrasli se morajo tega zavedati. Sodelovanje med starši in vzgojitelji mora biti usmerjeno k temu, da otroku pomaga pri vključitvi v vrtec. Vrtec mora omogočiti, da se uvajalni proces prilagodi potrebi posameznega otroka. D. Rakovič (2004) obdobje uvajanja opredeli kot nekaj najpomembnejšega, kar otrok v vrtcu preživi.
M. Kostanjšek (2018) izpostavi pomen potrpežljivosti v tem obdobju. Otrok se ne sme priganjati, ampak je treba počakati na ustrezen trenutek. Odrasli se morajo zavedati, da otroštvo ne predstavlja tekmovanja. Vsak otrok gre po svoji poti, kjer se razvija in uči v lastnem tempu.
Da se bo otrok popolnoma prilagodil na življenje v vrtcu, namreč traja nekaj časa. Uvajalno obdobje razdeli na čas, ki poteka skupaj s starši, ter na čas brez prisotnosti staršev. Otroci namreč potem še vedno potrebujejo različno veliko časa, da se dejansko privadijo na vzgojiteljico in ritem vrtca. M. Jezovšek (2011, str. 10) v svojem članku omenja, da je smisel celotnega procesa uvajanja predvsem v tem, da otrok navezanost, ki jo je razvil do staršev, razširi še na vzgojitelje. Meni, da je uvajalno obdobje uspešno, kadar so otroci sproščeni, starši in vzgojitelji pa zadovoljni.
4.4.4 Primerna oseba in čas za uvajanje
Dobro je, da se za osebo, ki bo otroka uvajala v vrtec, odloči glede na odnos med njima, ki mora biti dober in nekonflikten. Upoštevati je treba določene okoliščine. V določenih primerih, kjer otroci kažejo izrazito navezanost na mamo, je bolje razmisliti o nevtralni osebi, saj lahko ta izbira nekoliko olajša proces. Nevtralno osebo lahko predstavlja oče, stari starši ali kdo izmed družinskih članov, ki ima z otrokom vzpostavljen dober in topel odnos (Varjačič Rajko, 2007).
Tudi M. Černelič Bizjak (2008) je mnenja, da mora otroka v vrtec uvajati oseba, ki ima z njim dober odnos. V večini primerov je to mama, vendar je v številnih situacijah, kjer se izkaže izrazita navezanost na mamo, smiselno, da starši razmislijo o izbiri druge, primernejše osebe.
V tem primeru je primernejša izbira oče. Pred procesom uvajanja je dobro razmisliti tudi o primernem času. Oceniti je treba, ali je določeno obdobje primerno ali pa bo celotno situacijo naredilo samo še bolj naporno in bo za otroka preveč stresno. Če je to obdobje vezano na praznični čas ali čas, ko je vrtec zelo zaposlen z različnimi dejavnostmi, je lahko ta neprimeren zlasti zaradi nepotrebnega prevelikega števila dejavnosti, hrupa, nemira in odsotnosti dodatne
pozornosti, ki jo otrok potrebuje. Včasih na primernost časa vplivajo tudi nepredvidljivi dogodki, ki so lahko za otroka stresni (Varjačič Rajko, 2007).
4.4.5 Kritična obdobja uvajanja v vrtec
Mnenja strokovnjakov glede ustreznega časa za vstop v vrtec se razlikujejo. Starši lahko otroka v vrtec od takrat, ko dopolni enajsti mesec starosti, vključijo, kadarkoli želijo (Zakon o vrtcih, 2005, 20. člen). Varjačič Rajko (2007, str. 34) navaja A. Freud, ki meni, da naj bi otrok za vstop v vrtec razvil določeno zrelost. Kritična obdobja so tista, ki so manj primerna za uvajanje v vrtec. Pri tem je treba upoštevati razvojne stopnje otrok. Omenja pogoje, vezane na stopnjo razvoja, ki jih mora otrok v določeni razvojni liniji usvojiti za uspešno uvajanje:
1. od odvisnosti do čustvenega zaupanja vase, ki jo otrok usvoji, ko je čustveno neodvisen od prisotnosti ali neprisotnosti skrbnika,
2. od telesne odvisnosti do telesne neodvisnosti, ki jo usvoji, ko je sposoben samostojnega hranjenja in drugih opravil,
3. od egocentričnosti do druženja, ki jo usvoji, ko pri njem zaznamo doživljanje ostalih otrok kot pomočnikov in partnerjev pri igri,
4. od igre do dela, ki jo usvoji, ko se prične zanimati za vse raznovrstne igrače, ki jih uporabi pri različnih aktivnostih,
5. od neodgovornosti do odgovornosti pri upravljanju lastnega telesa, ki jo usvoji, ko je sposoben orientacije v prostoru, ubranitve pred nevarnostjo ter razumevanja vzrokov in posledic svojega gibanja.
Šele starost, kjer otrok te stopnje v razvoju doseže, naj bi bila po njenem mnenju idealna za vstop v vrtec. To je nekje med drugim in tretjim letom starosti. Praktično je to težko zagotoviti, saj se vstop v vrtec v naši kulturi prične prej. Ravno zavest, da otrok po navadi vstopa v vrtec v času občutljivega obdobja, je pripomogla, da se uvajanju posveča veliko pozornosti. Prek priprave ter primernega procesa otrok ob pomoči občutljivih staršev in vzgojiteljev premaga stres in se lažje vključi v vrtčevsko okolje, čeprav še ni dosegel vseh stopenj (prav tam).
Praper (1995, str. 92) je zapisal, »da se malčki, ki jih vključujemo v jaslice, kmalu po rojstnem dnevu odzovejo s strahom, napetostjo, submisivnostjo, oklepanjem matere in telesnim obolevanjem«. Sam je mnenja, da bi bila vključitev v vrtec kot dopolnilo domači vzgoji namreč ustrezna šele po tretjem letu otrokove starosti. Hkrati opozarja na posledice, ki nastajajo ob
