U Č ENCI S POSEBNIMI POTREBAMI

Vsak učenec je na neki način učenec s posebnimi potrebami, saj ima vsak določene spoznavne, čustvene in motivacijske posebnosti. Učenci se med seboj razlikujejo po stilih zaznavanja, po specifičnih sposobnostih in vzorcih motivacije ter po načinih spoprijemanja s problemi. Med učence s posebnimi potrebami spadajo otroci, ki so intelektualno šibkejši in imajo motnje v duševnem razvoju (lažje, zmerne ali težje), otroci z motnjami zaznavanja (slepi in slabovidni ter gluhi in naglušni otroci), otroci s splošnimi in specifičnimi učnimi težavami, govornimi motnjami, motnjami vedenja in osebnosti, gibalno ovirani otroci ter tisti, ki morajo dalj časa preživeti v bolnišnici. Posebne potrebe pa imajo tudi nadarjeni otroci (Marentič Požarnik 2003, str. 248).

Med otroke s posebnimi potrebami prištevamo približno 20–25 % populacije vseh učencev. V skupini otrok s posebnimi potrebami je največ otrok z učnimi težavami (splošnimi in specifičnimi), in sicer 20 % šolajoče se populacije (Magajna idr. 2008, str.

str. 23). Splošne težave so tiste, ki se kažejo pri večini predmetov, specifične težave pa se pojavljajo le na enem od področij učenja (branje, pisanje, računanje, pravopis …). Med učenci z učnimi težavami je okrog 10 % učencev s specifičnimi učnimi težavami (prav tam, str. 23).

Med umsko podpovprečne štejemo učence z IQ med 80 in 89, učence z IQ med 70 in 79 imamo za mejne primere, vsi učenci z nižjim IQ pa se štejejo že za učence z motnjami v duševnem razvoju. Tako imajo učenci z IQ med 50 in 69 lažjo, učenci z IQ med 25 in 49 zmerno in učenci z IQ pod 25 težjo motnjo v duševnem razvoju (Marentič Požarnik 2003, str. 248). Pri mnogih učencih najdemo kombinirane motnje. Tako imajo lahko poleg umske prizadetosti tudi motnje v govoru, gibanju in zaznavanju, kar je lahko povezano tudi z raznimi zdravstvenimi težavami in s socialno-kulturno prikrajšanostjo. Izvor motenj je različen in kombiniran. Izvori so lahko predrojstveni (rdečke v zgodnji nosečnosti), prirojstveni (porodne komplikacije) ali porojstveni (vročinske bolezni,

meningitis). Pri nekaterih pa gre za pretežno genetsko pogojeno motnjo (mongoloidnost – Dawnov sindrom, fenilketonurija – dedna napaka v presnovi) (prav tam, str. 248).

Slepi in slabovidni otroci imajo pri učenju probleme zaradi pomanjkanja vidnih predstav, težav pri posploševanju in s tem povezanim oblikovanjem pojmov. Razvoj abstraktnih pojmov je nekoliko upočasnjen v primerjavi z vrstniki. Podobno so gluhi in naglušni učenci glede na razvitost osnovnih sposobnosti med seboj zelo različni. Pri učenju jih delno ovira omejeno in upočasnjeno razumevanje in uporaba jezika. Težave pri sporazumevanju lahko otežijo vključevanje v skupino vrstnikov, ki mora biti na sprejem takega sošolca posebej pripravljena. Pri učenju tak učenec potrebuje več časa za sprejemanje in predelavo informacij. Razlaga naj bi bila počasnejša in naj bi potekala ob raznih ponazorilih (prav tam, str. 249).

Gibalno prikrajšani otroci oziroma invalidni otroci so po svojih intelektualnih in drugih posebnostih med seboj zelo različni. Pomembno je, da jim način pouka in preverjanja znanja omogoča aktivirati in razvijati njihove zdrave funkcije (prav tam, str. 249).

Med govorne motnje štejemo jecljanje, sesljanje in podobno. Splošne sposobnosti za učenje pri teh otrocih običajno niso prizadete. Pomembni sta le pravočasna in strokovna pomoč logopeda ter učiteljeva zmožnost, da ustvari sproščeno vzdušje, v katerem bo tak otrok lahko spregovoril, ne da bi tvegal posmeh (prav tam, str. 250).

Učenci s specifičnimi učnimi težavami so tisti, ki imajo težave pri branju (disleksija, legastenične težave), pisanju (disgrafija) ali računanju (diskalkulija). Ti učenci imajo običajno povprečne ali celo nadpovprečne umske sposobnosti. Te motnje so pogostejše pri dečkih kot pri deklicah in so najbolj opazne v procesu opismenjevanja. Med ostale spremljajoče motnje štejemo še nemirnost, kratkotrajno koncentracijo, nihanje razpoloženja, razdražljivost in slabo organiziranost (prav tam, str. 250).

Čustveno in vedenjsko moteni učenci imajo različne zunanje znake čustvene motenosti, ki jih delimo na (Marentič Požarnik 2003, str. 251):

- motenost razpoloženja (potrtost),

- motenost odnosa do soljudi in stvari (jeza, ljubosumnost),

- motenost odnosa do sebe (občutki manjvrednosti, večvrednosti, krivde).

Gre seveda za stalnejša razpoloženja in ne trenutne odzive (prav tam, str. 252).

Nadarjeni učenci pa so tisti, ki imajo nadpovprečne sposobnosti, in sicer vrednost IQ nad 120. V pojem nadarjenosti pa danes vključujemo tudi specifične sposobnosti (glasbene, likovne …) (prav tam, str. 253).

1.1 U č enci z motnjami v duševnem razvoju

V šoli s prilagojenim programom je največ učencev z motnjami v duševnem razvoju.

Koliko so se učenci sposobni naučiti na posamezni stopnji prizadetosti, je odvisno od splošne ravni njihovih sposobnosti ter tudi od profila posameznih sposobnosti. Tako imajo nekateri izrazite glasbene ali gibalne sposobnosti, ročne spretnosti, pri nekaterih izstopa celo zmožnost računanja. Proces učenja je pri teh učencih upočasnjen in ne seže na področje abstraktnih odnosov oziroma formalno-logičnega mišljenja (Marentič Požarnik 2003, str. 249). Ti učenci potrebujejo več vaj, nazornejšo razlago, več neposrednih čutnih in gibalnih izkušenj in veččasa za učenje. Zelo pomembno je, da tem učencem damo občutek sprejetosti in varnosti ter jim pomagamo, da zgradijo osnovno samospoštovanje. Pohvale naj bi bili deležni ob vsaki priložnosti, ko se izkažejo. Zanje ni primeren prevelik storilnostni pritisk s pogostimi testiranji. Deležni naj bi bili čimveč zgledov dobre besedne komunikacije in spodbude, da tudi sami izražajo svoje ideje in čustva na razumljiv način. To spodbuja njihov intelektualni razvoj in preprečuje čustvene stiske in frustracije, ki pogosto nastanejo, ker se ne morejo ustrezno izraziti v svoji okolici. Ti učenci bolje delujejo v majhnih, tesno povezanih skupinah, saj tudi v razvoju socialnih spretnosti nekoliko zaostajajo za vrstniki (prav tam, str. 249).

Učenci z lažjo motnjo lahko pridobijo osnovno pismenost in izobrazbo, ki ustreza šestim razredom osnovne šole. Šolajo se običajno po prilagojenih programih. Otroci z zmerno

motnjo se lahko naučijo skrbeti zase in opravljati lažja dela pod nadzorstvom. Z veliko vaje se naučijo preprostejših, ponavljajočih se dejavnosti. Zanje obstajajo posebne zaščitene delavnice – varstveno delovni centri. Ne morejo pa pridobiti osnovne pismenosti (prav tam, str. 249). Otroci s težjo motnjo pa imajo večinoma težave že z učenjem govora in s pridobivanjem osnovnih higienskih, gibalnih in socialnih spretnosti.

Vse življenje potrebujejo skrb in nego, ki jo večinoma dobijo v posebnih zavodih. Ti ljudje niso zmožni samostojnega življenja (Žerdin v Marentič Požarnik 2003, str. 249).

Seveda pa teh otrok ne moremo preprosto razvrstiti v nekaj skupin, saj ima vsak otrok edinstvene potrebe, ki jih odkrivajo in skušajo upoštevati šolski svetovalni delavci in drugi strokovnjaki v sodelovanju z učitelji.