I. TEORETI Č NE OSNOVE PROBLEMA
8.2 Opredelitev predmeta in splošni cilji
8.2 Opredelitev predmeta in splošni cilji
8 . 2 . 1 P r e d s t a vi t e v o p r e d e l i t ve p r e d m e t a i n t e m e l j n i h ci l j e v v učn e m n ačr t u z a s l o ve n šči n o v z a d n j e m t ri l e t j u šo l e s p r i l ag o j e n i m p r o g r a m o m
Že v uvodni opredelitvi predmeta je poudarjen temeljni pomen pouka slovenščine, pa tudi to, da za razvijanje sporazumevalne zmožnosti ni odgovoren le učitelj slovenščine, temveč le-to poteka pri vseh predmetih. Pouk materinščine pa seveda je temeljnega pomena, kajti kot pravi učni načrt, se v jeziku ustvarjajo in prenašajo sporočila in v njem je ključ do razumevanja samega sebe in sveta. Poleg tega je materinščina osnovna možnost medsebojnega sporazumevanja in sodelovanja. Vendar pa je v učnem načrtu poudarjeno, da slovenščina ni pomembna le kot učni predmet, temveč tudi kot učni jezik.
Zato učni načrt zahteva, da mora biti vsak učni predmet jezikovno dobro in natančno oblikovan, saj je vsak učni predmet posebej na svojem področju soodgovoren za učenčevo jezikovno oblikovanost in od tega je zelo odvisna kakovost področnega znanja.
Pouk slovenščine se torej po svojih učinkih in pomembnosti razteza prek meja samega predmeta, vendar pa njegova temeljna naloga ostaja razvijanje učenčevega osebnega jezika v dobro in uporabno obvladovanje materinščine ter utrjevanje zavesti, da je slovenščina tudi državni jezik. To se uresničuje z jezikovnim in književnim poukom v okviru štirih sporazumevalnih dejavnosti: poslušanja, branja, govorjenja in pisanja.
Končni namen jezikovnega pouka je kar najboljše praktično obvladovanje vseh štirih dejavnosti. Pri književnem pouku pa se sprejemanju umetnostnih besedil pridružuje tudi vključevanje kulturnih, etičnih, duhovnih in drugih funkcij, ki jih besedna umetnost premore in so pomembne za zgodovinsko obstajanje slovenstva (Učni načrt za prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom – slovenščina, 2006).
Poleg vstopanja v svet branja in pisanja se učenci pri predmetu slovenščina vključujejo tudi v druge dejavnosti (Učni načrt za prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom – slovenščina, 2006):
• v skladu s svojimi zmožnostmi in razvojnimi posebnostmi sodelujejo v pogovorih, razvijajo logično mišljenje, jezikovno in izrazno zmožnost (poimenovalno in upovedovalno, pravorečno in pravopisno zmožnost);
• ob pomoči učitelja sprejemajo, razčlenjujejo in se učijo tvoriti krajša, nezahtevna neumetnostna besedila;
• ob učiteljevem podajanju sprejemajo in poustvarjajo tudi umetnostna besedila.
Delu z umetnostnimi besedili je namenjenih 40 % ur, delu z neumetnostnimi besedili pa 60 % ur predmeta. Ker se neumetnostna besedila tvori, sprejema in razčlenjuje drugače kot umetnostna, so cilji pri obravnavi neumetnostnih in umetnostnih besedil navedeni ločeno, kar pa ne sme vplivati na notranjo enovitost predmeta oziroma ne sme voditi v ostro delitev predmeta na jezikovni pouk in književno vzgojo (Učni načrt za prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom – slovenščina, 2006).
Splošnih ciljev pri predmetu slovenščina v zadnjem triletju je več. Pri obravnavi neumetnostnih besedil je kot prvi splošni cilj zapisano, da si učenci pri pouku
jezika. Tako se pri njih oblikuje zavest, da je slovenščina njihov materni jezik in s tem njihova najbolj naravna socializacijska danost, saj se z njo najlaže in najuspešneje izražajo. Tako pouk slovenščine pripomore, da se razvija njihova zavest o jeziku kot najpomembnejšem delu kulturne dediščine in tudi najpomembnejšem delu človekove osebne in narodne identitete (Učni načrt za prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom – slovenščina, 2006).
Naslednji od splošnih ciljev pouka slovenščine je s prejšnjim pravzaprav povezan. Gre namreč za to, da je potrebno pri učencih razviti zavest, da je slovenski jezik državni jezik v Republiki Sloveniji. Seveda pri tem ne smemo pozabiti na druge jezike v naši državi, zato moramo učence seznaniti z ustavnim položajem teh jezikov, prav tako pa tudi s položajem slovenskega jezika v zamejstvu. S tem si ravno tako oblikujejo narodno in državljansko zavest, razvijajo pa tudi strpnost do drugih jezikov in narodov (Učni načrt za prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom – slovenščina, 2006).
Splošni cilj pouka slovenščine je seveda tudi, da učenci utrjujejo svoje praktično znanje knjižnega jezika. Ta cilj nam pravzaprav narekuje, da moramo učence seznaniti z različnimi okoliščinami, v katerih uporabljamo bodisi knjižni bodisi neknjižni jezik.
Samo tako bodo namreč učenci znali pri sporazumevanju izbrati ustrezno socialno zvrst oziroma podzvrst. V ta kontekst sodijo tudi narečja in prek ozaveščanja o ustreznih okoliščinah za njihovo rabo bodo učenci razvili spoštovanje do svojega narečja in do narečja drugih govorcev (Učni načrt za prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom – slovenščina, 2006).
Med splošnimi cilji je pomembno tudi, da se učence motivira za vse štiri sporazumevalne dejavnosti (poslušanje in govorjenje ter branje in pisanje). Poslušanje in branje njihovi starosti in individualnim sporazumevalnim zmožnostim ustreznih besedil je pomembno zato, ker jim to odpira nove možnosti za zadovoljevanje vedoželjnosti ter osnovnih čustvenih in družbenih potreb, za spoznavanje in razumevanje sebe ter stvarnega, duhovnega in domišljijskega sveta ter za sprostitev in zabavo. Pri tem nas učni načrt opozarja, da je treba ločevati neumetnostna in umetnostna besedila, saj se le-ta poslušajo
oziroma berejo drugače. Učenci pa morajo razvijati tudi pripravljenost za govorjenje in pisanje. Edino tako bodo namreč lahko izrazili svoje misli, čustva ali izkušnje in to jim bo pomagalo reševati probleme v različnih življenjskih položajih. Pri tem moramo učence ozaveščati, da je govorjenje oziroma pisanje medosebna dejavnost, pri kateri je treba spoštovati sogovorca, upoštevati načelo vljudnosti in govorni položaj (Učni načrt za prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom – slovenščina, 2006).
Naslednji pomemben splošni cilj pouka slovenskega jezika je poslušanje in branje različnih neumetnostnih besedil. Pri tem je treba učence navajati, da bodo besedila sprejemali čim bolj razmišljujoče in kritično. Ob presoji besedil se zato učijo tudi utemeljevati svoje mnenje in ob pomoči učitelja v besedilih prepoznavati propagandne prvine ter si oblikovati kritično stališče do propagandnih besedil (Učni načrt za prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom – slovenščina, 2006).
Zadnji pomemben splošni cilj pouka slovenščine pa je medijska vzgoja, v okviru katere se učenci začenjajo zavedati vsakodnevne izpostavljenosti medijem in se ob pomoči učitelja usposabljajo za kritično presojanje in vrednotenje njihovih izdelkov. Poskušajo tudi razlikovati med umetniškim in trivialnim filmom (Učni načrt za prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom – slovenščina, 2006).
8 . 2 . 2 P r i l a g o d i tv e v p r i m e r j a vi z učn i m n ačr t o m z a s l o ve n šči n o v z a d n j e m t ri l e t j u 9 - l e t n e O Š
Že po bežnem preletu učnih načrtov za osnovno šolo ter za osnovno šolo s prilagojenim programom ugotovimo, da so splošni cilji skoraj enaki. Oba učna načrta obsegata enako število splošnih načel, ki so si tudi po vsebini med seboj zelo podobna. Opazimo sicer nekaj manjših razlik, vendar te večinoma vplivajo le na globino posredovanega znanja.
Tako je eden od ciljev v redni osnovni šoli, da učenci poznajo ustavni položaj drugih jezikov v naši državi ter položaj slovenščine v zamejstvu, učenci v osnovni šoli s prilagojenim programom pa se s tem položajem le seznanijo. Torej se verjetno ta snov v
osnovni šoli s prilagojenim programom le preleti in se obravnava manj natančno.
Naslednja razlika je povezana z izbiro in rabo ustrezne socialne zvrsti. Tako učni načrt za redno osnovno šolo pravi, da morajo učenci pri sporazumevanju uporabljati socialno zvrst oziroma podzvrst, ki je ustrezna določenemu govornemu položaju, učenci v osnovni šoli s prilagojenim programom pa naj bi te zvrsti le poskušali čim bolj primerno uporabljati. Od njih se torej ne zahteva popolnoma ustrezne izbire, temveč le stremenje k le-tej. Razliko opazimo tudi pri cilju, povezanem z branjem umetnostnih in neumetnostnih besedil. Tako naj bi učenci v redni osnovni šoli brali umetnostna in neumetnostna besedila, ki so primerna njihovi starosti, v učnem načrtu za osnovno šolo s prilagojenim programom pa je starosti dodan še drug kriterij, in sicer individualne sporazumevalne zmožnosti učencev. Gre torej za to, da so v redni šoli otroci v enem razredu sicer heterogena skupina, a vseeno ne tako zelo kot v razredu s prilagojenim programom. Pri slednjih ne more in ne sme biti edini kriterij za izbor besedil starost otrok, potrebno je upoštevati tudi njihove zmožnosti. Nadaljnja razlika je razvidna iz načela, da učenci s posebnimi potrebami spoznavajo temeljne bralne in učne pristope za čim bolj uspešno in hitro pridobivanje informacij iz zapisanih neumetnostnih besedil, medtem ko učenci v redni osnovni šoli te pristope obvladajo. Torej gre ponovno za to, da sicer vsi učenci razvijajo določene zmožnosti, a so pri tem zahteve do učencev v redni šoli razumljivo višje. Poleg tega učenci v osnovni šoli s prilagojenim programom pridobivajo novo znanje ob učiteljevi pomoči, ga uporabljajo v vsakdanjem življenju in se ga učijo širiti tudi z uporabo raznih priročnikov. Učenci v redni šoli pa za pridobivanje novega znanja ne potrebujejo več učiteljeve pomoči, prav tako naj bi bili zmožni samostojno širiti znanje s pomočjo priročnikov.
Naslednje razlike so povezane s stopnjo samostojnega kritičnega mišljenja in sprejemanja besedil. Tako splošno načelo pravi, da morajo učenci v šoli s prilagojenim programom sprejemati besedila čim bolj razmišljujoče in kritično, medtem ko je v učnem načrtu za redno šolo beseda “čim bolj” izpuščena. To pomeni, da se od učencev v redni osnovni šoli pričakuje, da bodo razvili svoji starosti primerno raven kritičnosti, v osnovni šoli s prilagojenim programom pa se jih h kritičnemu mišljenju sicer spodbuja, a je to odvisno tudi od posameznikovih zmožnosti. S to razliko je povezana tudi razlika v ravni
samostojnosti pri podajanju mnenja učencev o nekem besedilu. Če učenci v redni šoli svoja mnenja samostojno podajajo, se učenci v osnovni šoli s prilagojenim programom tega le učijo. Naslednja razlika se pojavi pri propagandnih prvinah, na katere morajo biti vsi učenci pozorni, vendar pri prepoznavanju le-teh učenci v osnovni šoli s prilagojenim programom potrebujejo pomoč učitelja, v redni šoli pa to zmorejo sami. Končno je mogoče podobno razliko razbrati tudi iz cilja, ki se nanaša na medijsko vzgojo. Vsi učenci se morajo seveda naučiti kritično presojati medije, le da to v osnovni šoli s prilagojenim programom zopet poteka ob večji pomoči učitelja kot v redni osnovni šoli.