Didakti č na priporo č ila

8 . 5 . 1 P r ed s t a vi t e v d i d a k t ičn i h p ri p o r oči l v učn e m n ačr t u z a s l o ve n šči n o v z a d n j e m t r i l et j u šo l e s p r i l a g o j e n i m p r o g r a m o m

Pri predmetu slovenščina učenci sprejemajo (poslušajo, berejo), razčlenjujejo in tvorijo (govorijo, pišejo) svoji starosti, individualnim sporazumevalnim in spoznavnim ter domišljijskim zmožnostim, izkušnjam in zanimanju ustrezna neumetnostna in umetnostna besedila. Tako dejavno razvijajo svoje sporazumevalne, spoznavne in ustvarjalne zmožnosti ter si uzaveščajo temeljne razlike v sprejemanju, tvorjenju in zgradbi neumetnostnih in umetnostnih besedil (Učni načrt za prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom – slovenščina, 2006).

Izhodišče pouka pri tem predmetu je torej neumetnostno oz. umetnostno besedilo. Pri obravnavi neumetnostnih besedil se predmet povezuje z učenčevimi izkušnjami in predznanjem ter z vsebinami in dejavnostmi pri naravoslovnih in družboslovnih predmetih. Učenci namreč tvorijo prikazovalna besedila o sebi in svojem družbenem oz.

naravnem okolju ter sprejemajo in razčlenjujejo poljudnoznanstvena besedila, ob tem pa tudi nebesedne dele teh besedil, kot so fotografije, preglednice, grafikoni ... Zato se priporoča projektno učno delo. Predmet slovenščina vsebuje tudi prvine medijske vzgoje, učenci namreč poslušajo, berejo in gledajo medijska besedila (Učni načrt za prilagojen

Izbira učnega pristopa v prilagojenem izobraževalnem programu z nižjim izobrazbenim standardom je odvisna tako od dejavnosti in nalog, ki jih uresničujemo pri pouku, kot tudi od razvojnih posebnosti skupine učencev. Osnovna didaktična izhodišča so (Učni načrt za prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom – slovenščina, 2006):

• individualizacija in fleksibilna notranja diferenciacija,

• procesno in konstruktivistično učenje, saj omogočata individualno razvijanje sporazumevalnih zmožnosti vseh učencev v skupini, prilagojeno njihovi starosti in tempu napredovanja,

• izmenjavanje frontalne, individualne in skupinske učne oblike (v manjših skupinah ali dvojicah),

• učnociljni pristop in komunikacijski model pouka (tako pri obravnavi neumetnostnih kot pri obravnavi umetnostnih besedil).

Učenci razvijajo sporazumevalne zmožnosti ob oblikah učenja, pri katerih do novih znanj pridejo le z lastnimi aktivnostmi, kot so na primer sodelovalno učenje in učenje z odkrivanjem. Tako dejavno razvijajo svojo zmožnost za dvogovorno sporazumevanje (npr. razpravljajo o problemu, skušajo usklajevati mnenja, ob učiteljevi pomoči oblikujejo skupno mnenje, ga predstavijo drugim in ga skušajo zagovarjati), ki jo nadgrajujejo z načrtnim in vodenim dvogovornim sporazumevanjem v uradnih govornih položajih (npr. z igro vlog). Glede na raznolike zmožnosti imajo učenci v prilagojenem izobraževalnem programu z nižjim izobrazbenim standardom izdelane individualizirane programe, kar je potrebno upoštevati tako pri razvijanju motivacije za učenje in delo v razredu, pri izbiri neumetnostnih besedil v smislu večje ali manjše zahtevnosti, pri izbiri metod in oblik vzgojno-izobraževalnega dela. Ob zgledih, učiteljevi pomoči in različnih vzpodbudah je potrebno vsakega učenca pripeljati do tega, da usvoji predvidene cilje v največji možni meri (Učni načrt za prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom – slovenščina, 2006).

Iz učnociljnega učnega načrta se vidi, da učenci pri obravnavi neumetnostnih besedil razvijajo vse štiri sporazumevalne dejavnosti. Učenci se torej usposabljajo za sprejemanje in tvorjenje ustnih in pisnih neumetnostnih besedil. Pri govorjenju in pisanju se navajajo

na to, da je tvorjenje besedila načrtovano dejanje, pri katerem je treba upoštevati naslovnika ter obvladati temo, o kateri se govori oziroma piše, poimenovalne možnosti ter zakonitosti jezika. Pri poslušanju in branju pa se navajajo na razmišljujoče in kritično sprejemanje besedil ter na utemeljevanje svojega mnenja o njih. Zapisano besedilo razčlenjujejo predvsem pomensko, pragmatično in vrednotenjsko ter tudi besedno-slovnično (Učni načrt za prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom – slovenščina, 2006).

Ker je zmožnost sprejemanja in tvorjenja besedila odvisna od jezikovne zmožnosti, učenci z lastno dejavnostjo (ne pa z opisovanjem abstraktnega jezikovnega sestava oz. z navajanjem slovničnih, pravorečnih, pravopisnih ipd. pravil) in ob učiteljevi pomoči razvijajo svojo zmožnost logičnega mišljenja ter poimenovalno, upovedovalno, pravorečno in pravopisno zmožnost ter odpravljajo najpogostejše slogovne, poimenovalne, slovnične, govorne in pisne napake (Učni načrt za prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom – slovenščina, 2006).

Učenci v vodenih pogovorih razmišljajo tudi o družbenih vidikih jezika (npr. o zakonski postavitvi slovenskega jezika in drugih jezikov v Republiki Sloveniji ter slovenskega jezika v zamejstvu ali izseljenstvu, o vlogi narečja in slenga ter o okoliščinah rabe knjižnega jezika, o nujnosti prevzemanja tujih izrazov v slovenska besedila, o začetkih slovenskega jezika ...). Ob obravnavi in razčlembi zapisanih besedil učenci s pomočjo učitelja in glede na sporazumevalne zmožnosti opazujejo tudi besedno-slovnično zgradbo besedila in to dejavnost nadgrajujejo s praktičnimi vajami obvladovanja pravopisa in slovničnih zakonitosti (Učni načrt za prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom – slovenščina, 2006).

Razmerje med sporazumevalnimi dejavnostmi

Pri obravnavi neumetnostnih besedil so enako pomembne in zastopane vse štiri sporazumevalne dejavnosti, pri delu v šoli zlasti poslušanje in govorjenje, deloma tudi branje kot izhodišče za ustno (pomensko, pragmatično, vrednotenjsko in

besedno-slovnično) razčlenjevanje besedil. Pri domačem delu prevladujeta branje in zlasti pisanje (z dejavnostmi pred pisanjem osnutka, med njim in po njem, s prepisovanjem popravljenega besedila), tudi kot priprava na govorni nastop. Glede na individualne sporazumevalne zmožnosti posameznega učenca pa bo učitelj izbral zanj ustrezne in najbolj učinkovite sporazumevalne dejavnosti (Učni načrt za prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom – slovenščina, 2006).

Obravnava neumetnostnih besedil v šoli zajema naslednje faze (Učni načrt za prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom – slovenščina, 2006):

1) pred poslušanjem ter branjem: napoved vrste in teme besedila, ki ga bodo poslušali oziroma brali, sledi pogovor o učenčevih pričakovanjih in izkušnjah ob napovedani vrsti in temi besedila; če učitelj presodi, da učenci nekaterih ključnih besed ne bodo razumeli, jih razloži;

2) med poslušanjem oziroma branjem besedila: dejavnosti učencev se deloma razlikujejo in so odvisne od vrste sprejemanja besedila (npr. enkratno poslušanje in vsaj dvakratno branje poljudnoznanstvenega besedila) in od vrste sprejemanega besedila (npr. večkratno poslušanje pogovora in vsaj dvakratno poslušanje poljudnoznanstvene oddaje) ter zahtevnostne ravni v posameznem razredu.

Med poslušanjem pogovorov so učenci v vseh razredih zadnje triade pozorni na govorca in govorjeno besedilo. Med poslušanjem govornih nastopov so ravno tako vsi pozorni na govorca in govorjeno besedilo, učenci v osmem in devetem razredu pa si poleg tega še zapišejo bistvene podatke. Med branjem neuradnih, uradnih in javnih ter strokovnih in publicističnih besedil pa so zopet vsi učenci pozorni na zapisano besedilo, učenci v osmem in devetem razredu pa si poleg tega še podčrtajo neznane besede.

3) poslušanju ali branju oziroma dejavnostim po poslušanju ali branju (tj. pomenski, pragmatični, vrednotenjski in besedno-slovnični razčlembi besedila) sledi tvorjenje

podobnega besedila, bodisi kot govorni nastop bodisi kot pisanje besedila iste vrste ali z isto oziroma podobno temo. To lahko učenci naredijo tudi doma.

8 . 5 . 2 P r i l a g o d i tv e v p r i m e r j a vi z učn i m n ačr t o m z a s l o ve n šči n o v z a d n j e m t ri l e t j u 9 - l e t n e O Š

Izbira učnega pristopa in oblike je po učnem načrtu v redni šoli odvisna le od izbrane dejavnosti oziroma naloge, v osnovni šoli s prilagojenim programom pa tudi od razvojnih posebnosti skupine učencev. Osnovno didaktično izhodišče v redni šoli je predvsem kombiniranje frontalnega, individualnega in skupinskega dela. V prilagojenem programu pa so poleg tega še priporočila, da se uporablja individualizacijo in notranjo diferenciacijo, da se uporablja takšne oblike učenja, ki omogočajo individualno razvijanje sporazumevalnih zmožnosti vseh učencev v skupini, ter da se uporablja učnociljni pristop in komunikacijski model pouka. Ti pristopi in modeli so seveda predvideni tudi v učnem načrtu za redno osnovno šolo, le da tam niso tako izrecno poudarjeni. Vsi učenci uporabljajo takšne oblike učenja, pri katerih so čim bolj sami aktivni, toda v učnem načrtu za osnovno šolo s prilagojenim programom pri tem ni omenjeno problemsko učenje, ki v redno šolo je vključeno. Glavna prilagoditev v prilagojenem programu je, da imajo ti učenci izdelane individualizirane programe, kar je potrebno upoštevati tako pri razvijanju motivacije za učenje in delo v razredu, pri izbiri neumetnostnih besedil v smislu večje ali manjše zahtevnosti ter pri izbiri metod in oblik vzgojno-izobraževalnega dela. Ob zgledih, učiteljevi pomoči in različnih vzpodbudah je potrebno vsakega učenca pripeljati do tega, da usvoji predvidene cilje v največji možni meri.

Naslednja prilagoditev je pri sprejemanju besedil in razčlenjevanju le-teh, kajti učenci v prilagojenem programu jih razčlenjujejo predvsem pomensko, pragmatično in vrednotenjsko ter tudi besedno-slovnično. Učenci v redni šoli pa morajo poleg vsega tega še določati povedim skladenjsko zgradbo, besedam pa pomen, vlogo, stilsko vrednost in obliko ter jih uvrščati v ustrezne skupine, ki jih poimenujejo z jezikoslovnimi izrazi in jim določajo temeljne slovnične značilnosti, kar pomeni, da besedila razčlenjujejo tudi metajezikovno. Ta razlika je posebej očitna pri obravnavi zapisanih besedil, saj učenci v

nadgrajujejo s praktičnimi vajami obvladovanja pravopisa in slovnice. Učenci v redni šoli pa morajo v obravnavanem besedilu najti tudi opisano poimenovano jezikovno prvino in ji določiti vlogo/pomen/stilno vrednost/obliko/ ... ter jo uvrstiti v določeno kategorijo in svojo odločitev utemeljiti.

Pogoste so zopet prilagoditve, pri katerih učenci v prilagojenem programu sicer predelajo enako snov kot učenci v redni šoli, le da to učenje poteka s pomočjo učitelja. Tako na primer vsi učenci z lastno dejavnostjo, učenci v prilagojenem programu pa tudi s pomočjo učitelja razvijajo svojo zmožnost logičnega mišljenja ter poimenovalno, upovedovalno, pravorečno in pravopisno zmožnost ter odpravljajo najpogostejše slogovne, poimenovalne, slovnične, govorne in pisne napake.

Področje urejanja zunanje diferenciacije v osmem in devetem razredu redne osnovne šole je seveda v didaktičnih priporočilih za osnovno šolo s prilagojenim programom izpuščeno.

Nekaj prilagoditev je tudi na področju zastopanosti vseh štirih sporazumevalnih dejavnosti, kjer za učence v redni šoli velja, da je v šoli več poslušanja in govorjenja, doma pa več pisanja in branja. Toda didaktična priporočila za učence iz osnovne šole s prilagojenim programom narekujejo, da naj učitelj sam glede na individualne sporazumevalne zmožnosti posameznega učenca izbere najprimernejše sporazumevalne dejavnosti.

Faze obravnave neumetnostnih besedil pa so v obeh programih povsem enake, tako da tu prilagoditev ni.