Vir podatkov: Zbirka podatkov IVZ (NIJZ) 53. Evidenca pojavnosti spolno prenesenih bolezni po ZZPPZ, 29.07.2017.
*Prijavne incidence, izračunane po regiji bivanja, se razlikujejo od prijavnih incidenc po regiji prijave, ker se nekateri bolniki niso zdravili v regiji, v kateri imajo stalno prebivališče.
2.3. Črevesne nalezljive bolezni in zoonoze
Akutni hepatitis A, akutni hepatitis E, botulizem, bruceloza, dermatofitoze, druge črevesne okužbe , E.coli, ehinokokoza, gastroenterokolitis, kampilobakterioza, lamblioza, leptospiroza, listerioza, rotaviroza in noroviroza, salmoneloza, šigeloza, tifus, toksoplazmoza, trakuljavost, trihineloza, tularemija, vročica Q Eva GRILC, Mateja BLAŠKO MARKIČ, Ibrahim MUHIĆ, Marija TRKOV
Zoonoze (grško: zoon - žival in nosos – bolezen) so največja skupina nalezljivih bolezni, ki se širijo med živalmi, posredno ali neposredno se lahko prenašajo tudi na ljudi. Okužba je možna z neposrednim stikom z živaljo, zaužitjem kontaminirane hrane ali pa s posrednim kontaktom iz okolja. Svetovna zdravstvena organizacija, WHO, v skupino uvršča 61% vseh znanih povzročiteljev in 75 % znanih povzročiteljev porajajočih se nalezljivih bolezni pri človeku. Povzročitelji zoonoz so: bakterije, virusi, paraziti, glive in prioni.
Spremljanje zoonoz pri ljudeh in živalih je interdisciplinarno področje, ki je v Sloveniji opredeljeno v Programu monitoringa zoonoz in njihovih povzročiteljev. Program pripravijo vsak v okviru svojih pristojnosti in predpisov UVHVVR (Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin), ZIRS (Zdravstveni inšpektorat RS), Center za nalezljive bolezni (CNB) na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), NVI (Nacionalni veterinarski inštitut) ter NLZOH (Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano). (Podrobnejši podatki o vzorcih živil in rezultatih analiz so objavljeni v Letnem poročilu monitoringa zoonoz in njihovih povzročiteljev na spletni strani UVHVVR:
http://www.vurs.gov.si/si/za_prebivalce_in_pravne_osebe/varna_hrana_krma_in_zdravila/zoonoze/).
Glede na način prenosa, se povzročitelji zoonoz prenašajo:
z neposrednim stikom z živaljo oziroma njenimi izločki in telesnimi tekočinami;
s posrednim stikom s področji, kjer živijo živali ali predmeti in površinami, ki so bili v stiku z njimi;
preko vektorjev – pikov klopov oziroma žuželk;
preko hrane in vode.
Mnogi primeri zoonoz ostanejo verjetno neprijavljeni oziroma neprepoznani. Bolezenska slika le-teh je namreč podobna drugim, bolj pogostim nalezljivim boleznim, zato tudi povzročitelji ostanejo neidentificirani. Boljše odkrivanje in obvladovanje zoonoz vsekakor omogoča državni monitoring zoonoz ter raziskave.
Med pomembnejše zoonoze uvrščamo povzročitelje črevesnih nalezljivih bolezni.
V letu 2016 je bilo prijavljenih 32 264 primerov črevesnih nalezljivih bolezni (ČNB), kar je za 10,6 % več kot v letu 2015 in 32% več od petletnega povprečja. Največji delež prijavljenih ČNB, 63%, tako kot običajno, predstavljajo ČNB neznane etiologije. Med opredeljenimi povzročitelji ČNB je bilo največ norovirusnih in rotavirusnih okužb. Najvišje incidenčne stopnje ČNB so bile v murskosoboški, novogoriški in kranjski regiji. ČNB prijavljamo v skladu z Mednarodno klasifikacijo bolezni (MKB -10):
A00-A09, A32, B15, B17.2, B67, B68, B79, B80 in po povzročiteljih.
Vrstni red najpogostejših ČNB v letu 2016 je v primerjavi z letom 2015 nekoliko spremenjen. Na prvem mestu so gastroenterokolitisi neznane etiologije, nato norovirusne okužbe in kampilobaktri. (V letu 2015 so bili na prvem mestu poleg gastroenterokolitisov neznane etiologije norovirusi in rotavirusi).
Sledijo gastroenterokolitisi, ki jih povzročajo: rotavirusi, Clostridium difficile, salmonele, adenovirusi, E.coli in drugi.
V primerjavi z letom 2015 se je najbolj povečalo število prijav okužb s paraziti (za 40%), norovirusi (za 55%), kampilobaktri (za 26%) in E.coli (za 10%). Zmanjšalo se je število prijav z rotavirusi (za 33%),
salmonelami (25%), s Clostridium difficile (za 8%) ter šigelami (za 50%). Za 9% se je zmanjšalo tudi število prijav gastroenterokolitisov neznane etiologije.
Največje število prijav črevesnih nalezljivih bolezni smo prejeli v mesecu januarju, novembru in decembru. Med starostnimi skupinami je bila najvišja incidenčna stopnja v st arosti od 1 do 4 let ter do 1 leta ter pri starejših osebah, ki so stare 75 let in več.
Tabela 6 Najpogosteje prijavljene črevesne nalezljive bolezni (ČNB), Slovenija, 2011 – 2016
2012 2013 2014 2015 2016 5-LETNO
**OPREDELJENE SKUPINE ČNB: salmoneloze (A02), rotavirusne okužbe (A08.0), kampilobakterioze (A04.5), adenoviroze (A08.2), okužbe z E. coli (A04.0 - A04.4), parazitoze (A07), okužbe z Yersinio enterocolitico (A04.6), šigeloze (A03), hepatitis A (B15), hepatitis E (B17.2), okužbe s Cl. difficile (A04.7), noroviroze (A08.1), druge opredeljene ČNB (A04.8,A05.8, A08.3, A08.5)
***ČNB NEZNANE ETIOLOGIJE (A09, A04.9, A05.9, A08.4)
*Opomba – Program monitoringa zoonoz zajema podatke o povzročiteljih zoonoz v vseh fazah živilske verige, opis preventivnih ukrepov ter sistema obveščanja v primeru pojava bolezni oz. ugotovitvi povzročitelja. V sklopu Programa zoonoz se izvajajo tudi preiskave za ugotavljanje odpornosti proti protimikrobnim zdravilom.
Programi so dostopni na spletni strani Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR):
http://www.vurs.gov.si/si/za_prebivalce_in_pravne_osebe/varna_hrana_krma_in_zdravila/zoonoze/.
Hospitaliziranih je bilo 20 % vseh prijavljenih primerov s ČNB. Največ hospitaliziranih je bilo zaradi kampilobaktrskih in rotavirusnih okužb. Najvišji delež hospitaliziranih (68%) smo zabeležili pri osebah, ki so bile okužene s Clostridium difficile.
Dejanska incidenca oziroma breme ČNB nista znana. Verjetno je breme ČNB višje kot incidenca, izračunana na osnovi prijav. Prijave ČNB zajemajo namreč samo del okužene in zbolele populacije, ki poišče zdravniško pomoč. Kolikšen je faktor, s katerim bi morali pomnožiti prejete prijave ČNB, da bi dobili dejansko število zbolelih, torej tistih, ki poiščejo zdravniško pomoč in tistih, ki se sami zdravijo v Sloveniji, ni znano. Po predvidevanjih CDC je faktor vsaj 5, verjetno je bistveno višji. Na omenjeni faktor vpliva vrsta povzročiteljev ČNB, demografske značilnosti ter zdravstveno stanje prebivalstva in drugi dejavniki.
Tabela 7 Hospitalizirani zaradi črevesnih nalezljivih bolezni, Slovenija, 2016
2016
Št. hospitaliziranih Hospitalizirani /100.000 prebivalcev
VSEPRIJAVLJENEČNB(A00-A09 TER B15 IN B17.2) 3536 171,2
ČNBNEZNANEETIOLOGIJE1 (A09,A04.9,A05.9,A08.4) 618 29,9
OPREDELJENE SKUPINE ČNB POVZROČENE Z/S: rotaviroze (A08.0) 620 30
Kampilobakterioze (A04.5) 675 32,6
Noroviroze (A08.1) 609 29,5
Okužbe s Cl. difficile (A04.7 ) 372 18
Salmoneloze (A02); tifus in paratifus (A01) 142 6,8
Adenoviroze (A08.2) 103 4,9
DRUGE OPREDELJENE ČNB(A04.8,A05.8,A08.3,A08.5) 30 1,45
Akutni hepatitis A
Število prijavljenih primerov oziroma letna incidenca hepatitisa A v Sloveniji v zadnjih letih niha. Od leta 1997, ko smo zabeležili 99 prijav, oziroma incidenco 4,9/100.000 prebivalcev, se je število prijav do leta 2006 zmanjšalo na 10. V letu 2013 smo zabeležili ponoven porast, 23 prijav. Povprečna starost zbolelih v letu 2013 je znašala 36,8 let, največ bolnikov je bilo v starostni skupini od 8 do 16 let. Primeri so bili iz različnih regij. Povečano število prijav bi bilo lahko posledica izbruha v nekaterih evropskih državah* kar pa z epidemiološko preiskavo niso uspeli potrditi.
V letu 2014 se je število prijav ponovno zmanjšalo na 11. V letu 2015 smo prejeli 5 prijav hepatitisa A, incidenca je znašala 0,2/100.000 prebivalcev. Zbolele so štiri ženske in moški. Trije zboleli so bili iz ljubljanske regije, po en primer iz Nove Gorice in Novega Mesta. Trije zbole li so se okužili v tujini: na Slovaškem, Hrvaškem, med potovanjem po večih državah.
V letu 2016 se je število obolelih ponovno nekoliko zvišalo, prejeli smo 14 prijav, zbolelo je 6 žensk in 8 moških. Sedem primerov je bilo importiranih. Oboleli so na vedli, da so se okužili v: Nemčiji, Črni Gori, indiji, na Kubi, v Kirgiziji, v Srbiji. Za dva primera ni jasno, v kateri državi sta se okužila v Bosni, Nemčji ali Italiji. Za ostale osebe način okužbe ni znan.
Podatki Evropskega centra za nalezljive bolezni (ECDC): na osnovi podatkov iz baze ECDC Tessy v obdobju od leta 2006 do 2013 je ECDC razdelil 30 držav glede na incidenco hepatitisa A na države z
zelo nizko (14 držav z incidenco nižjo od 2/100 000 prebivalcev), nizko (12 držav z incidenco od 2 do 19/100 000 prebivalcev) in vmesno incidenco (4 države z incidenco do 20 do 199 / 100 000 prebivalcev).
Nadalje je ECDC leta 2013 poročal o treh izbruhih hepatitisa A v 11 državah EU. Epidemiološke, mikrobiološke in okoljske analize so pokazale, da se je okužba verjetno širila z uživanjem svežega in zamrznjenega jagodičevja iz skupnega izvora v državah EU/EEA. Izvora okužbe kljub skupnim prizadevanjem Agencije za varno hrano, EFSE, ECDC, držav članic in Evropske komisije niso uspeli odkriti.
V letu 2015 je incidenca hepatitisa A v državah EU/EEA znašala 2,47/100 000 prebivalcev. Najvišja je bila v Romuniji (26,05/100 000), na Slovaškem (16,29/100 000), v Bolgariji (14,73 /100 000), na Madžarskem (9,77/100 000) ter na Češkem (6,87/100 000) prebivalcev.
Od februarja 2016 do začetka leta 2017 je ECDC v Evropi zaznal tri kopičenja hepatitisa A. Večinoma so zboleli moški, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM), nekaj okužb so potrdili tudi pri ženskah. Do februarja 2017 so potrdili 287 primerov v 13 državah EU: Avstriji, Belgiji, na Danskem, Finskem, v Franciji, Nemčiji, Italiji, na Irskem, Nizozemskem, v Portugalski, Španiji, na Švedskem in v Angliji. Zaradi pojava hepatitisa A so države začele s promocijo oziroma izvajanjem cepljenja proti hepatitisu A med izpostavljenimi skupinami prebivalstva.