»Medicinska sestra (MS) je odgovorna, da na osnovi znanj, izkušenj in rezultatov raziskovalnega dela pomaga pacientu pri ohranjanju, izboljševanju, pospeševanju zdravja, preprečevanju bolezni in soočanju z boleznijo. Sodeluje pri diagnostiki, zdravljenju, preprečevanju in obvladovanju stranskih učinkov zdravljenja. Pacienta osvešča in vzgaja, rešuje negovalne probleme ter gradi socialno mrežo za pacienta in z njim, koordinira zdravstveno obravnavo, pripravlja pacienta na odpust iz zdravstvenih ustanov in na življenje z boleznijo« (Kramar, 2011).
Navedena definicija govori predvsem o področjih delovanja diplomirane medicinske sestre.
Sicer je to dokaj smiselno, ker je ta definicija samo okvir, ki se uporabi za različna klinična okolja, kjer MS izvaja svoje aktivnosti. MS svoje aktivnosti usmeri v reševanje negovalnih problemov. Najprej negovalne probleme opredeli, načrtuje izvajanje aktivnosti ter oceni uspešnost tega izvajanja (Victorian Department of Health, 2013).
Tudi pri EKT izvaja MS določene aktivnosti glede na nevarnosti, ki bi se lahko zgodile, ali pa izvaja postavljene negovalne probleme, ki so opredeljeni zaradi zdravstvenega stanja pacienta ali pa zaradi učinkov apliciranih zdravil (Cita, 2012).
MS je v postopku EKT vključena v zdravstveni tim, ki ga vodi odgovorni zdravnik, v tem primeru psihiater. Celoten postopek je razdeljen na različne dejavnosti. Že pred vstopom v proces mora imeti medicinska sestra določeno predznanje, ki pa ni vključeno v splošno izobraževanje za medicinske sestre, temveč imajo klinike določene postopke posebnega izobraževanja (Mankad et al., 2010).
Proces zdravljenja z EKT se začne, še preden se postopek sploh predpiše. MS, ki je v tem procesu zdravljenja odgovorna za pacienta, mora imeti veliko izkušenj in znanja o EKT, saj v večji meri poučuje paciente in njihove svojce o postopku in jim nudi tudi psihično podporo z odgovori na njihova vprašanja, nejasnosti in strahove (Victorian Department of Health, 2013).
19
V tej fazi morajo pacienti dobiti natančne in jasne informacije. MS mora znati preveriti pacientovo razumevanje in glede na to informacije ponovno povedati ali celo na drugačen način razložiti (Victorian Department of Health, 2013).
MS mora znati tudi oceniti trenutno mentalno stanje posameznika in ga primerjati s stanjem po končanem postopku ter ovrednotiti spremembe. Ocena kognitivnih sposobnosti se izvaja zaradi preverjanja, ali je EKT vplival na izgubo spomina in v kolikšni meri je prisotna.
Preden pacient podpiše izjavo o odobritvi postopka, se sooča z nekaterimi vprašanji. MS mora znati njegove strahove razumeti in jih skupaj z njim rešiti. MS mora biti že vnaprej pripravljena na vprašanja o tem, ali je EKT boleč, ali povzroča izgubo spomina, poškodbe možganov, spremeni osebnost posameznika ali celo smrt. Poleg informativne in suportivne vloge je MS tista, ki uredi obiske vseh predpisanih preiskav, ki jih mora pacient opraviti, in da natančna navodila, ki se nanašajo na dan izvajanja EKT (da pacient pride z umitimi lasmi, da nima nalakiranih nohtov, da nima uhanov ali piercinga, da je tisti dan tešč in da popije zadostno količino vode dan pred zdravljenjem) (Bradaš, 2015).
Na dan postopka opravi MS aktivnosti, ki jih glede na pacientovo stanje razdelimo na tri dele (Victorian Department of Health, 2013):
1. Zdravstvena nega pacienta pred EKT:
• Ob dogovorjenem terminu MS sprejme pacienta;
• Če spremlja pacienta MS iz oddelka ali druge ustanove, mora poskrbeti, da med predajo dobi pomembne informacije. S tem poskrbi za kakovost in kontinuiteto zdravstvene nege;
• Pripravi dokumentacijo;
• Preveri identiteto pacienta. S tem zagotovi predpisano zdravljenje pravemu pacientu;
• Ob prihodu pacienta na ambulantno zdravljenje z EKT se prepriča, da ima tak pacient zagotovljen prevoz do doma in nadzor odgovorne osebe še naslednjih 24 ur, ter rezervira naslednji termin za zdravljenje;
• Preveri izjavo o privolitvi v postopek. S tem se zagotovi upoštevanje predpisanih zakonov, smernic in postopkov;
• Preveri, ali je pacient šest do osem ur tešč in ali se je vzdržal kajenja vsaj dve uri. S tem se prepreči povečano izločanje sputuma iz bronhijev ter morebitno aspiracijo med splošno anestezijo;
20
• Naroči obrok hrane, ki ga bo pacient zaužil po opravljenem postopku,
• Poskrbi za varno hrambo pacientovih dragocenosti in jih popiše,
• Pred postopkom spomni pacienta, naj izprazni mehur, ker tako zmanjša neugodje in prepreči, da bi prišlo do motenj ali celo zapletov ob polnem mehurju;
• Odstrani naj zobne proteze, očala, kontaktne leče, slušne pripomočke, lasnice. Pomembno je poudariti, da naj pacient uporablja slušni aparat ali očala čim dalj časa, ker le tako nemoteno poteka komunikacija med MS in pacientom;
• Prepriča se, da so lasje umiti in suhi. S tem zagotovi ustrezen stik med lasiščem in elektrodami.
2. Zdravstvena nega pacienta med postopkom EKT:
• V tem času se pacientu vzpostavi periferna venska pot in pripravijo predpisana zdravila;
• MS pacientu pojasni vsak postopek, ki ga izvaja. Na ta način tudi zmanjša stiske in tesnobo pacienta;
• Mesta, kjer bodo postavljene elektrode, očisti z alkoholnimi zloženci, gelom ali fiziološko raztopino. Namen tega je zagotoviti najboljši stik elektrod z glavo;
• Na roko pacienta nastavi manšeto za merjenje krvnega tlaka in ga izmeri. Na prsi nastavi elektrode za EKG ter na glavo elektrode za EEG, na prstu izmeri saturacijo. Vse meritve zabeleži;
• Nato se aplicirajo zdravila po naročilu zdravnika anesteziologa: kratko delujoči anestetik in mišični relaksant;
• Pacientu da 100 % kisik po maski s pozitivnim tlakom, da prepreči hipoventilacijo med aplikacijo anestetika;
• Preveri, ali je zaščita za zobe primerno nameščena, da se prepreči ugriz v jezik.
• Skozi celoten postopek spremlja pacientove vitalne funkcije, da prepreči kakršne koli komplikacije, ki bi se utegnile pojaviti;
• Ko pacient dobi električno spodbudo, mora napad trajati od 30 do 60 sekund.
Dolžina napada se spremlja z EEG aparatom;
21
• Takoj po prenehanju napada pacienta položi v položaj nezavestnega, da ne bi prišlo do zadušitve.
3. Zdravstvena nega po postopku EKT:
• Po postopku pacient še ni buden, zato ga je v takšnem stanju treba skrbno spremljati;
• MS mora opazovati dihanje, pulz, prekrvavljenost in zavest;
• Pacienta prestavi v ustrezno opremljeno opazovalnico in spremlja njegove življenjske znake, dokler ni popolnoma buden;
• Pacientu omogoči, ki se prebudi, da počiva in mu zagotovi okolje, v katerem se bo počutil udobno;
• Preden se pacientu ponudi obrok hrane, je treba preveriti prisotnost požiralnega refleksa;
• Vsa opažanja dokumentira in na koncu, ko oceni, da je pacientovo stanje dovolj stabilno, mu omogoči in organizira njegov odhod iz sobe za nadzor.
Pri oskrbi pacienta, ki prejema EKT, ima MS pomembno in nepogrešljivo vlogo. MS, ki sodeluje pri zdravljenju z EKT, mora dobro poznati in učinkovito izvajati zdravstveno nego pred, med in po EKT. Le na tak način pomembno prispeva k dobremu počutju pacienta, kar je prioriteta zdravstvene nege (Victorian Department of Health, 2013). Bistveno pa je, da MS nikoli ne pozabi, da je najpomembnejši topel človeški odnos do pacienta, saj bo le tako lahko pridobila njegovo zaupanje.
22
5 RAZPRAVA
Učinkovitost EKT je pri težki depresiji že precej uveljavljena. Podatki raziskav in primerjalnih študij so pokazali, da so antidepresivni učinki EKT večji od katerih koli farmakoloških dejavnikov (Husain et al., 2004; Rush et al., 2003; Janakiramaiah et al., 2000). Podatki ene od teh študij kažejo, da je 86 % pacientov uspešno prestalo zdravljenje z EKT. Pri 79 % je prišlo do izboljšanja simptomov in pri večini do skorajšnjega odpusta domov (Husain et al., 2004). Te študije so tudi dokazale, da ima EKT hiter učinek in visoko stopnjo remisije v primerjavi s farmakoterapijo, ki znaša 25−35 % (Rush et al., 2003).
Uporaba EKT se pri starejši populaciji kaže kot učinkovita in varna možnost zdravljenja (Dombrovski et al., 2005). Vendar pa je raziskava pokazala, da je odziv na EKT pri starejših poznejši od pričakovanega (Mankad et al., 2010), kar je treba v praksi upoštevati.
Depresija s psihotičnim doživljanjem ima na splošno slabšo prognozo in je slabše odzivna na antidepresive (Pagnin et al., 2004). Pri takšnem pacientu je petkrat večja nevarnost, da bo storil samomor kot pri depresivnem pacientu brez psihotičnih znakov. Zdravljenje z EKT je bilo bistveno bolj učinkovito kot z zdravili, pa tudi učinki so nastopili precej prej kot pri zdravilih. Bolj uspešna pa je bila kombinacija zdravljenja EKT z antipsihotiki (Conca et al., 2004).
V Veliki Britaniji so leta 2003 objavili izsledke raziskav in potrdili, da je EKT kratkoročno učinkovita pri zdravljenju depresije in doseže hitrejši odziv pri pacientih kot antidepresivi.
V tej raziskavi so ugotovili, da je bilateralna postavitev elektrod učinkovitejša od unilateralne in da imajo večji odmerki električnega impulza več uspeha od nižjih (UK ECT Review Group, 2003). Zdravljenje depresivnih pacientov z EKT ima določene prednosti pred klasičnimi zdravili predvsem, kadar se želijo hitro doseči učinki zdravljenja (Conca et al., 2004).
EKT je učinkovita tudi v primerih, kjer je zdravljenje z antidepresivi neuspešno zaradi odpornosti ali zaradi preobčutljivosti na zdravila. Tudi zdravljenje z zdravili bi bilo med nosečnostjo pacientke lahko teratogeno. V teh primerih se pacientkam ponudi možnost zdravljenja z EKT, vendar je treba pretehtati med tveganjem in koristjo, ki jo omogoča EKT (Calaway et al., 2016).
23
Učinek EKT je lahko kratkotrajen. Že po šestih mesecih se lahko spet pojavijo znaki depresije. Raziskave kažejo, da se 84 % pacientom po EKT po šestih mesecih vrnejo znaki depresije, zato se večina odloča za vzdrževalne ali obnovitvene EKT (Folkerts et al., 2003).
Kakovost življenja pacientov se je po EKT po mnenju pacientov v večini primerov izboljšala. Objavljenih je bilo več študij, v katerih so opravili ankete s pacienti oziroma so jim dali vprašalnike, na katere so pacienti odgovarjali pred izvedbo EKT ter po opravljenem zdravljenju (Gálvez et al., 2016).
Senca preteklosti, ki je še danes prisotna v očeh javnosti, močno vpliva na odločitev posameznika glede EKT. V preteklosti so uporabljali EKT v precej drugačni obliki, vendar takšno obliko EKT še vedno zasledimo v medijih in s tem pridobimo popačeno predstavo o EKT, ki jo oblikujemo v negativnem stereotipu o EKT. Poleg preživetega načina izvajanja EKT, ki ne pozna anestezije in mišične relaksacije, se niso ukvarjali s pacientovo voljo.
Danes je soglasje pacienta za izvajanje EKT pomembno, saj brez tega soglasja EKT v Evropi, Severni Ameriki in Avstraliji skoraj ni možna. Soglasje je treba obravnavati kot prednost, saj je v koraku z novimi smernicami v zdravstvu in pacientu omogoča soodločanje pri zdravljenju (Heitman, 1996).
Vendar se to, kar je pravkar napisano, v določenih delih sveta ne izvaja na takšen način, kar močno vpliva na mnenje o EKT. Ponekod še vedno izvajajo EKT na način, kot so ga izvajali pred novimi smernicami, brez anestezije in mišičnih relaksantov ter pristanka. V Aziji npr.
na leto v povprečju od 10.000 pacientov 11 pacientov dobi zastarelo obliko EKT. To niti ni videti tako zastrašujoča številka. Če pa vemo, da v Indiji prejme na leto takšno (zastarelo) obliko EKT 20.000 pacientov (Leiknes et al., 2012), se moramo vprašati, ali je takšen način zdravljenja sprejemljiv. Sicer za uporabo takšne oblike EKT navajajo različne razloge, kot so pomanjkanje opreme, osebja in anesteziologov, kontraindikacijo za anestezijo, priročnost, nujnost in gospodarski namen. Vprašanje je, ali so ti argumenti v današnjem času, ko je znanje o oblikah EKT precej napredovalo, še sprejemljivi. Večina sodobnih strokovnjakov izraža mnenje, da je takšna oblika izvajanja EKT neupravičena in neetična (Leiknes et al., 2012).
Električni tok je v naših predstavah in stereotipih nevaren, kar je res, toda skrbno nadzorovana količina, ki steče po glavi, možgane toliko spodbudi, da sprostijo večjo količino nevrotransmitorjev in povzročijo tako imenovano samozdravljenje telesa brez dodatnih zdravil. Poudariti je treba, da se ustreznega odmerka električne stimulacije ne da izračunati
24
in da je primerno dozo treba najti, kot je omenjeno v prejšnjem poglavju. Da bi EKT poškodovala možgane, v raziskavah ne omenjajo. Epileptični napad je odgovor možganov na električno stimulacijo. Ta odgovor je v obliki grand mal napada s tonično kloničnimi krči in apnejo. Obstajajo predstave, da naj bi epileptični napad poškodoval živčevje. To drži le v primeru, ko epileptični napad traja več kot 5 minut. Kratkotrajna oblika napadov, kot se pojavijo pri EKT, pa ima stimulacijski učinek, ki spodbudi nevrotransmitorje (Conca et al., 2004).
Obstaja še ena slabost, na katero se sklicujejo nasprotniki EKT. Ni popolnoma jasno, kako EKT deluje. Obstaja več teorij, ki razlagajo mehanizme delovanja, vendar jih ne morejo z gotovostjo dokazati. Ena teorija opozarja na generalizirane napade, ki so bistveni za terapevtsko učinkovitost EKT. Druga teorija opozarja na normalizacijo nevroendokrinih disfunkcij pri melanholični depresiji kot posledici EKT. Tretja teorija temelji na nedavnih ugotovitvah povečane hipokampalne nevrogeneze in sinaptogeneze pri poskusnih živalih z elektrokonvulzivnimi napadi. Zdaj ima endokrina teorija najmočnejšo podlago za razlago delovnega mehanizma EKT (Bolwig, 2011).
Slabost, ki jo je še treba omeniti, je, da ni zagotovila, da bo EKT uspešna, kar prinaša za pacienta določeno tveganje. Tudi vse kontraindicirane bolezni so za pacienta v postopku EKT veliko tveganje. Zato je treba že v uvodnem pogovoru, preden pacient podpiše soglasje, opozoriti pacienta na bolezni, ki predstavljajo večje tveganje, in možnost nekaterih komplikacij med zdravljenjem z EKT (Mankad et al., 2010).
Pacienti sami navajajo, da so najbolj moteče spominske motnje, ki nastanejo po EKT. Sicer ugotavljajo, da se težave s spominom popravijo, predvsem v retrogradnem spominu.
Nekateri pa trdijo, da je njihov anterogradni spomin oškodovan na račun EKT, ki so jo prejeli pred nekaj leti. Tudi pisatelj Hemingway je bolehal za depresijo. Dvakrat je bil hospitaliziran, prejel je EKT, ki je povzročila prehude spominske motnje. Sam je omenil:
»Kakšen smisel ima uničiti mojo glavo in izbrisati spomin, ki je moj kapital. To je bilo briljantno zdravilo, toda bolnika so ubili« (Hotchner, 1968). Dva dni po odpustu iz bolnišnice se je doma »ozdravljen« ustrelil.
MS dodaja aktivnostim, ki jih izvaja pri postopku EKT, večjo vrednost, kadar zna pacienta na njemu primeren način pomiriti ter vzpostaviti zaupen odnos. Leta 2013 je bila izvedena raziskava o zadovoljstvu pacientov z EKT. Bolj zadovoljni so bili pacienti, ki so imeli
25
možnost izraziti svoje občutke in ki so dobili ustrezne informacije o EKT. Iz tega sledi, da zdravstvena nega, ki temelji na podpori in upoštevanju pacientovih občutkov, precej pripomore k njihovemu zadovoljstvu (Nevidian et al., 2015). Poleg podporne naloge mora imeti MS tudi dovolj strokovnega znanja iz psihiatrije in anestezije, kamor spadajo tudi žilni pristopi, osnove reanimacije ter upravljanja vseh aparatur, ki spremljajo vitalne znake pacienta.
26
6 ZAKLJUČEK
Diplomsko delo, ki temelji na pregledu literature, je predstavilo sodobno obliko EKT.
Pridobili smo informacije o celotnem postopku EKT ter načinu izvajanja elektrostimulacije, ki vpliva na to, da prenehajo simptomi duševne motnje. Predvsem je učinkovit postopek pri depresivnih bolnikih.
Eden izmed ciljev v diplomskem delu je bil raziskati prednosti, nevarnosti, tveganja in slabosti EKT. Slabosti se nanašajo na stranske učinke, še najbolj na spominske motnje, ki so prehodne. Nekaterim pacientom tudi EKT ne ublaži simptomov, zato lahko rečemo, da ni zagotovila, da bo EKT dejansko učinkovita. Tudi vsaka dodatna bolezen vpliva na večje tveganje, da bo pri EKT prišlo do komplikacij. Tudi učinek EKT je lahko kratkotrajen.
Med največje prednosti EKT štejemo zelo hiter odziv pacienta in tudi zelo velik odstotek učinkovitosti. Še najbolj je EKT učinkovita v primerih, kjer je zdravljenje z antidepresivi neuspešno ali pa v primerih suicidalnega vedenja pri depresivnih pacientih.
Ugotovili smo, da ima javnost velik vpliv na predsodke o EKT. Reševanje konfliktov med nasprotniki in zagovorniki EKT je privedlo do zaključka, da je sodobna oblika EKT s sedacijo in mišično relaksacijo najbolj primeren način zdravljenja z minimalnimi stranskimi učinki.
Tretji cilj, ki smo si ga zadali v delu, je bil predstaviti sodobno obliko zdravljenja z EKT v primerjavi z nativno obliko, ki se je izvajala v šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja v razvitem svetu in se še izvaja po nekaterih delih Azije. Strokovnjaki takšno obliko zdravljenja obsojajo in jo imajo za nesprejemljivo, posebej zaradi do zdaj ugotovljenega znanja, ki bi pacientom olajšalo zdravljenje.
Za izvajanje aktivnosti zdravstvene nege je treba imeti veliko znanja in izkušenj, da se pacienta varno spremlja skozi vse faze takšnega načina zdravljenja. Poleg tega pa je zelo pomemben topel človeški odnos do pacienta, saj se le tako lahko pridobi njegovo zaupanje.
27
7 LITERATURA
Andrade C (2010). Dose calculation with brief−pulse ETC demystified. Indian J Psychiatry 52(3): 276−8. doi: 10.4103/0019-5545.70995.
Beutler A (2009). Elektrokrampftherapie in der Psychiatrie. Heilberufe 61(8): 20−2. doi:
10.1007/s00058-009-0878-8.
Bolwig TG (2011). How does electroconvulsive therapy work? Theories on its mechanism.
Can J Psychiatry 56(1): 13−8. doi: 10.1177/070674371105600104.
Bon J, Žmitek A (2012). Sodobni biološki načini zdravljenja depresivne motnje. Zdrav Vestn 81(7/8): 554−64.
Bradaš Z (2015). Kompetencije i intervencije visokoobrazovane medicinske
sestre/tehničara u biologijskom pristupu liječenja psihičkih poremećaja. Diplomski rad.
Zagreb: Sveučilište u Zagrebu. Medicinski fakultet.
Dostopno tudi na: https://repozitorij.mef.unizg.hr/islandora/object/mef%3A710/
datastream/PDF/view.
Calaway K, Coshal S, Jones K, Coverdale J, Livingston R (2016). A systematic review of the safety of electroconvulsive therapy Use during the first trimester of pregnancy. J ECT 32(4): 230–5. doi: 10.1097/YCT.0000000000000330.
Cita B (2012). A nurse's guide to electroconvulsive therapy. Nursing 42(10): 41−4. doi:
10.1097/01.NURSE.0000419429.84438.c1.
Conca A, Hinterhuber H, Prapotnik M et al. (2004). Die Elektrokrampftherapie: Theorie und Praxis. Offizielles EKT Konsensuspapier der ȌGPP. Neuropsychiatrie 18(1): 1−17.
Dostopno na: https://docplayer.org/1783021-Die-elektrokrampftherapie-theorie-und-praxis.html <15. 6. 2018>.
Cooper A (2018). Is shock therapy making a comeback?
Dostopno na: https://www.cbsnews.com/news/ect-is-shock-therapy-making-a-comeback/
<23. 6. 2019>.
28
Dombrovski AY, Mulsant BH, Haskett RF, Prudic J, Begley AE, Sackeim HA (2005).
Predictors of remission after electroconvulsive therapy in unipolar major depression. J Clin Psychiatry 66(8): 1043–9. doi: 10.4088/jcp.v66n0813.
Folkerts HW (2011). Elektrokrampftherapie. Indikation, Durchführung und
Behandlungsergebnisse. Nervenarzt 82: 93–103. doi: 10.1007/s00115-010-3130-5.
Folkerts H, Remschmidt H, Saß H, Sauer H, Schäfer M, Sewing K (2003).
Bekanntmachungen: Stellungnahme zur Elektrokrampftherapie (EKT) als psychiatrische Behandlungsmaßnahme. Dtsch Arztebl 100(8): 504–6
Dostopno na: https://www.aerzteblatt.de/archiv/35741/Bekanntmachungen-Stellungnahme-zur-Elektrokrampftherapie-(EKT)-als-psychiatrische-Behandlungsmassnahme <23. 6.
2018>.
Gálvez V, Li A, Oxley C et al. (2016). Health related quality of life after ECT for
depression: a study exploring the role of different electrode−placements and pulse−widths.
J Affect Disord 206: 268−72. doi: 10.1016/j.jad.2016.08.002.
Gazdag G, Takacs R, Ungvari G, Sineaert P (2012). The practice of consenting to electroconvulsive therapy in the europeian union. J ECT 28(1): 4−6. doi:
10.1097/YCT.0b013e318223c63c.
Gnezda S (2009). Zgodovina psihiatrične zdravstvene nege. In: Kobentar R, Pregelj P.
Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju. Ljubljana: Psihiatrična klinika Ljubljana; 14−8.
Gorše Muhič M (2009). Terapevtska komunikacija. In: Pregelj P, Kobentar R, eds.
Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju. Ljubljana: Psihiatrična klinika Ljubljana: 31−9.
Grigoli-Bretschneider A (2016). EKT Anästhesiemanagement bei Elektrokrampftherapie.
Zürich: Organisation der Arbeitswelt Gesundheit.
Dostopno na: https://siga-fsia.ch/files/Ausbildung/Abschlussarbeiten/XUND_Luzern/
2016_Z-INA_Diplomarbeit_Anja_Grigoli.pdf <23. 7. 2019>.
29
Haramija M (2016). Kompetencije medicinske sestre u radu s bolesnikom oboljelim od shizofrenije. Završni rad. Varaždin: Sveučilište Sjever Sveučilišni centar Varaždin. Odjel za sestrinstvo.
Dostopno tudi na: https://urn.nsk.hr/urn:nbn:hr:122:357404.
Heitman E (1996). The public's role in the evaluation of health care technology Int J Technol Assess Health Care 12(4): 657−72. doi: 10.1017/S0266462300010953.
Hotchner AE (1968). Ernest Hemingway: spomini na prijatelja. Maribor: Založba Obzorja, 280.
Husain MM, Rush AJ, Fink M et al. (2004). Speed of response and remission in major depressive disorder with acute electroconvulsive therapy (ECT): a Consortium for Research in ECT (CORE) report. J. Clin. Psychiatry 65(4): 485–91. doi:
10.4088/jcp.v65n0406.
Janakiramaiah N, Gangadhar BN, Naga Venkatesha Murthy PJ, Harish MG, Subbakrishna DK, Vedamurthachar A (2000). Antidepressant efficacy of Sudarshan Kriya Yoga (SKY) in melancholia: a randomized comparison with electroconvulsive therapy (ECT) and imipramine. J Affect Disord 57(1–3): 255–9. doi: 10.1016/S0165-0327(99)00079-8.
Kayser S, Schläpfer T (2010). Hirn unter Strom. G&G 7−8: 72−4.
Dostopno na: https://www.spektrum.de/pdf/gug-10-07-s072-pdf/1035736?file <23. 7.
2019>.
Kellner CH, Greenberg RM, Murrough JW et al. (2012). ETC in treatment−resistant
Kellner CH, Greenberg RM, Murrough JW et al. (2012). ETC in treatment−resistant