1.4.2 Temeljni postopki oživljanja otroka in utopljenca
V primeru oživljanja dojenčka, otroka in utopljenca sledimo načelu VODDO (Malić et al., 2019). Oživljanje otroka in dojenčka pričnemo s 5 začetnimi vpihi, v primeru, da ni jasnih znakov življenja, nadaljujemo oživljanje v razmerju 15 stisov prsnega koša : 2 vpiha. Za namen zmanjšanja števila menjav je lahko razmerje oživljanja tudi 30:2. Če ne moremo zagotoviti vpihov, nadaljujemo samo s stisi prsnega koša (Van de Voorde et al., 2021). Pri utopljencu prav tako oživljanje pričnemo s 5 začetnimi vpihi in nadaljujemo v razmerju 30 stisov prsnega koša : 2 vpiha (Perkins et al., 2021; Kobilšek, Fink 2017).
8
Če ne moremo zagotoviti vpihov, nadaljujemo le s stisi prsnega koša (Perkins et al., 2021;
Van de Voorde et al., 2021). Posebnost pri dajanju vpihov dojenčku je ta, da glavico držimo v nevtralnem položaju, s svojimi usti objamemo njegova usta in nos hkrati, ter vpihnemo.
Stise prsnega koša pri dojenčku izvajamo s pritiskom dveh prstov (kazalca in sredinca) na spodnjo polovico prsnice, 4 cm globoko. Pri otroku od enega leta starosti do pubertete izvajamo vpihe na enak način kot pri odrasli osebi. Stise prsnega koša izvajamo s peto dlani na spodnji polovici prsnice, 5 cm globoko. Stisi prsnega koša ne smejo biti globlji od meje odraslih 6 cm, to je približno dolžina palca odrasle osebe. V vseh treh primerih izvajamo stise prsnega koša s frekvenco 100-120 stisov na minuto. Oživljanje otroka ali dojenčka pričnemo s 5 začetnimi vpihi in nadaljujemo s stisi prsnega koša, razen če smo ugotovili jasne znake delujočega krvnega obtoka (Markenson et al., 2016). V primeru, če smo pri oživljanju sami in imamo ob sebi mobilni telefon, najprej pokličemo pomoč (številko 112) in vzpostavimo funkcijo prostoročnega telefoniranja ter nemudoma pričnemo s TPO (Perkins et al., 2021). V primeru, da nas je več, nekdo takoj pokliče številko 112 (Kobilšek, Fink, 2017).
1.5 Avtomatski zunanji defibrilator
Za povrnitev spontanega bitja srca po navadi stisi prsnega koša ne zadostujejo, zato je potrebna defibrilacija, s katero sprožimo električni sunek skozi srce in poskušamo na ta način srcu pomagati, da zopet vzpostavi normalen srčni utrip (Šalda, Zidar, 2016) – AED se uporablja pri odraslih, otrocih in dojenčkih za popravo srčnega ritma s sprožitvijo električnega šoka (Piazza et al., 2014; Markenson et al. 2016). V kombinaciji s TPO predstavlja ključni del verige preživetja (Page, 2011) – Aparat naredi analizo srčnega ritma in na podlagi te poda pisna in ustna navodila glede nadaljnjega ukrepanja. Lahko se ga varno in enostavno uporabi tudi brez predhodnega usposabljanja – (Piazza et al., 2014). AED se nahajajo na javnih mestih, kjer se zadržuje večje število ljudi. Najdemo jih lahko v nakupovalnih središčih, zdravstvenih ustanovah, javnih kopališčih, športnih dvoranah, na železniških postajah, letališčih … (Piazza, 2014; Gradišek et al., 2007).
Pravilnik o službi nujne medicinske pomoči (2015) v 23. členu opredeljuje, da je naloga lokalne skupnosti, da na svojem območju osvešča, izobražuje in usposablja laike za uporabo AED. Visoko stopnjo preživetja lahko dosežemo le, če osebe z zunajbolnišničnim srčnim zastojem defibriliramo v prvih minutah po zastoju srca. Le nekaj odstotkov je defibriliranih
9
z AED, ki so javno dostopni (Ringh et al., 2018). Uporaba AED je v Evropi še vedno nizka.
Register teh ima le 75 % evropskih držav (Gräsner et al., 2021).
1.5.1 Uporaba avtomatskega zunanjega defibrilatorja
Pri osebi, ki je v srčnem zastoju, bi moral biti AED uporabljen čim prej. Ko izvajamo TPO, se moramo vedno vprašati, ali je kje v bližini na voljo AED (Markenson et al., 2016). Za dojenčke in otroke do 8. leta starosti se uporablja pediatrični/otroški AED, v primeru, ko ta ni na voljo, uporabimo standardnega s pediatričnimi elektrodami. Če tudi to ni na voljo, se uporabi standardni AED z elektrodami za odraslega (Perkins et al., 2021).
Takoj, ko je AED na voljo, ga uporabimo. Če je prisotnih več oseb, ena neprekinjeno izvaja TPO, medtem druga odpre in vključi AED ter prilepi elektrodi na prsni koš. Ves čas sledi govornim in slikovnim navodilom. Oseba, ki je odgovorna za AED, zagotovi, da se med analizo srčnega ritma nihče ne dotika poškodovanca. V primeru, da aparat ugotovi, da je električni sunek potreben, se mora oseba, zadolžena za AED, prepričati, da se nihče ne dotika žrtve in šele, ko je prepričana, sproži električni sunek s pritiskom na gumb. Ko je električni sunek sprožen, takoj nadaljujemo s TPO in sledimo navodilom aparata (Gradišek, 2015). Pri odraslih eno elektrodo namestimo tik pod ključnico na desni strani prsnega koša., drugo pod pazduho na levo stran prsnega koša. Paziti je potrebno, da je pričvrščena z daljšo osjo elektrode vzporedno z vzdolžno osjo poškodovančevega telesa (Piazza, 2014) – pri dojenčku in mlajšem otroku namestimo eno elektrodo spredaj na sredino prsnega koša, drugo pa zadaj na sredino hrbta med lopaticama. Pri večjih otrocih se elektrodi namesti na enaki mesti kot pri odrasli osebi, in sicer spredaj na zgornjo desno stran tik pod ključnico ter drugo na otrokovi levi strani tik pod pazduho (Van de Voorde et al., 2021; Markenson et al., 2016;
Piazza, 2014) – pozorni moramo biti, da poškodovanec leži na suhi podlagi, saj lahko v nasprotnem primeru električni tok poškoduje osebo, ki izvaja TPO ali kogar koli, ki je ob poškodovancu. Prav tako – preden namestimo elektrodi, mokro kožo obrišemo, saj lahko ta povzroči prevodnost električnega toka po površini kože prsnega koša (Kobilšek, Fink, 2017).
V primeru, ko AED ni na voljo, oživljamo dokler lahko, dokler se ne začne poškodovana/
obolela oseba prebujati oziroma kazati znakov življenja (dihanje, srčni utrip), dokler zdravstveni delavec ne reče, da prenehamo (Gradišek, 2006). Uporaba AED na kraju dogodka privede do občutnega skrajšanja časa do prvega šoka in s tem podvojitev preživetja
10
z dobrim nevrološkim izidom po zunajbolnišničnem srčnem zastoju na 50 % (Berdowski et al., 2011).
Znanje o TPO povečuje samozavest po pristopu in pomoči drugim. Po izobraževanju osnovnošolcev o TPO je opazen viden napredek v znanju. Sklepa se, da je zgodnje usposabljanje otrok ključnega pomena (Pivač et al., 2020).
1.6 Izobraževanje otrok o temeljnih postopkih oživljanja
Po pregledu slovenskih osnovnošolskih učnih načrtov smo zasledili, da so posamezne vsebine prve pomoči obravnavane pri predmetu biologija v 8. razredu. Del vsebin se nanaša tudi na bolezni srca in ožilja (Vihar et al., 2011). Manjši del prve pomoči je vključen v učni načrt predmeta Naravoslovje in tehnika v 4. razredu (Vodopivec et al., 2011). Samostojnega predmeta, pri katerem bi otroci podrobneje spoznali vsebine prve pomoči, v osnovnošolskih učnih načrtih nismo zasledili.
V šolskem letu 2016/2017 se je v Sloveniji začelo v sklopu zdravstveno-vzgojnih programov primarnega zdravstvenega varstva sistematično izobraževanje. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije je nacionalne organizacije pozvalo, da dvourno učenje TPO umesti v obstoječi šolski program. Pilotni projekt preureditve učnega načrta je potekal na osnovni šoli Trebnje in se izkazal za izvedljivega. Vsebine TPO in uporabe AED bi bilo smiselno umestiti v redni šolski program, saj le-ta dopušča določeno stopnjo avtonomije učitelja in šole, ki bi te vsebine lahko samostojno vključila v šolski program (Šalda, 2017).
Usposabljanje o TPO z uporabo AED v okviru primernega zdravstvenega varstva se je izkazalo kot odlična možnost, saj so tu že zagotovljene organizacijske, kadrovske in finančne zahteve. Glede na predlog Svetovne zdravstvene organizacije, ki predlaga dvourno usposabljanje za otroke od 12. leta starosti naprej, so se odločili, da bodo usposabljali učence 8. razreda ter dijake 1. letnika srednje šole. (Šalda, Zidar, 2016).
Plant in Taylor (2013) sta na podlagi pregleda literature ugotovili, da dokazi kažejo na to, da je usposabljanje o TPO, ki se izvaja na različne načine pri širokem razponu starosti otrok, uspešno. Prišli sta do ugotovitev, da so bili mlajši otroci sposobni opravljati osnovne naloge, vključno z uporabo AED, medtem ko so bili starejši otroci boljši pri testih. Globina izvajanja
11
stisov srca je bila odvisna od višine, teže in indeksa telesne mase otroka. S treningi naj bi otroci začeli že zgodaj in jih ponavljati tekom šolanja.
Vsi šolarji, stari 12 let in več, bi morali vsako leto redno opravljati dve uri usposabljanja o oživljanju. Otroke, stare 4 leta in več, se že lahko nauči preverjati in klicati, otroke, stare 12 let in več, pa sistem: preveriti, klicati in izvajati stise prsnega koša. Usposobljene šolarje je potrebno spodbujati k nadaljnjemu usposabljanju prijateljev in družinskih članov.
Usposabljanje šolarjev za oživljanje bi moralo biti zakonsko obvezno po vsej Evropi in drugod (Semeraro et al., 2021).
Pivač in sodelavci (2020) so izvedli raziskavo na 15 slovenskih osnovnih šolah, ki ponujajo usposabljanje iz TPO. Populacija je zajemala otroke, stare med 12,5 in 14,5 let, ki so bili v raziskavo vključeni pred in po usposabljanju. Ugotovili so, da je pri poznavanju oživljanja najbolj napredovala najmlajša starostna skupina, starih 12,5 let. Ta raziskava pomembno prispeva k politiki javnega zdravja. Navaja merila za poučevanje šolarjev o TPO, kar je eden ključnih dejavnikov preživetja pri srčnem zastoju.
12
2 NAMEN
Namen diplomskega dela je ovrednotiti vpliv zdravstvenovzgojne delavnice na teoretično znanje osnovnošolcev o TPO in uporabi AED.
Cilj diplomskega dela je ugotoviti nivo teoretičnega znanja o TPO in uporabi AED pri osnovnošolcih pred zdravstvenovzgojno delavnico in po njej.
Hipoteza
Po izvedeni zdravstvenovzgojni delavnici iz TPO in uporabe AED bodo imeli otroci več znanja o TPO in uporabi AED kot pred njo.
13
3 METODE DELA
Diplomsko delo je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnem delu smo literaturo iskali v podatkovnih bazah CINAHL, Medline, PubMed in iskalniku Google, s pomočjo ključnih besed v angleškem (children, CPR, AED, Kids save lives in knowledge) in slovenskem jeziku (otroci, TPO, avtomatski zunanji defibrilator, otroci rešujejo življenja ter znanje). Literaturo smo iskali tudi v knjižnici Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani in knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu. Uporabili smo vire, skladne s temo, stare do 10 let, z izjemo temeljne literature, saj določenih podatkov nismo zasledili v novejši literaturi.
Eden od pogojev vključitve literature je bila dostopnost celotnega besedila v slovenskem ali angleškem jeziku. Metoda dela je temeljila na kvantitativnem raziskovalnem pristopu.
3.1 Raziskovalni inštrument
Za raziskovalni instrument smo uporabili anketni vprašalnik, ki smo naredili samostojno.
Vsebino smo oblikovali na podlagi strokovne literature. Končno obliko vprašalnika smo oblikovali s pomočjo predhodno izvedene pilotne študije, ki je bila prav tako izvedena v sklopu počitnikovanja v taboru. V pilotni študiji je sodelovalo 35 anketirancev. Z njo smo preverjali razumljivost zastavljenih vprašanj, jih spreminjali in dodajali ter po popravkih pripravili končno obliko anketnega vprašalnika. Vprašalnik je na začetku vseboval vprašanja o socialno-demografskih podatkih, nato so sledila vprašanja zaprtega in odprtega tipa, ki so se navezovala na TPO in uporabo AED. Skupno je vseboval 23 vprašanj. Reševanje anketnega vprašalnika je potekalo 15‒20 minut, bilo je anonimno in prostovoljno.
3.2 Raziskovalni vzorec
Ciljna skupina so bili osnovnošolci, stari od 9 do 15 let, ki so prihajali iz dvanajstih slovenskih regij. Anketni vprašalnik je pred zdravstvenovzgojno delavnico iz TPO in uporabe AED skupaj izpolnilo 172 osnovnošolcev in 170 po njej. Zaradi izključitvenih kriterijev je bilo v raziskavo vključenih 108 vprašalnikov rešenih pred in 133 rešenih po zdravstvenovzgojni delavnici. Izključitveni kriteriji so bili pomanjkljivo rešeni anketni vprašalniki in vprašalniki, ki so jih reševali otroci, starejši od 15 oziroma mlajši od 9 let.
14
3.3 Potek raziskave
Anketni vprašalnik so otroci reševali , v času od julija do avgusta 2020 v sklopu počitnikovanja v Taboru Mojca, v Dolenjskih Toplicah. Tabor poteka v sklopu Društva prijateljev mladine Mojca Novo mesto. V fizični obliki so anketni vprašalnik rešili pred in po izvedbi dvourne zdravstvenovzgojne delavnice iz TPO in uporabe AED, ki sta jo vodili medicinski sestri iz Zdravstveno vzgojnega centra iz Zdravstvenega doma Novo mesto.
Rezultate smo vnesli v spletno anketo 1ka, v kateri smo podatke obdelali in analizirali. S pomočjo programa Microsoft Excel 2013 smo naredili podrobnejšo analizo.
3.4 Etični vidik raziskave
V raziskavo se bile vključene mladoletne osebe, zato smo predhodno pridobili soglasja staršev otrok, ki so bili vključeni v raziskavo, ter privoljenje vodje Tabora Mojca. Za pridobitev soglasja staršev smo uporabili poseben obrazec (glej priloge: 8.1. Privolitveno soglasje).
15
4 REZULTATI
V raziskavi je pred zdravstvenovzgojno delavnico iz TPO in uporabe AED sodelovalo 108 anketirancev, od tega je bilo 38 (35 %) moških in 70 (65 %) žensk. Po delavnici pa 133, od tega 53 (40 %) moških in 80 (60 %) žensk.