4.2 Aktivnosti zdravstvene nege za zagotavljanje varnosti samomorilno ogroženega
4.2.5 Aplikacija medikamentozne terapije
Samomorilno vedenje med mladostniki je pogosto in se vztrajno približuje stopnji samomorilnosti odraslih oseb. Pri veliki večini se v ozadju samomorilnega nagnjenja najstnikov skriva duševna motnja. Dokazano je, da oblika duševne motnje močno vpliva na samomorilne ideje, te pa so različne, vse od napovedovalnih prehodov do načrtov in navsezadnje poskusov samomora. Večina mladostnikov (80 %) prejme obliko zdravljenja duševne motnje že pred začetkom samomorilnega vedenja, vendar ta teh vedenj ne prepreči (Nock et al., 2013).
Neželeni dogodki z zdravili in napake pri uporabi zdravil so v bolnišničnem okolju prepoznani kot pomemben problem kakovosti in varnosti pacientov, saj povzročajo škodo, obolevnost in umrljivost, ki se jim je mogoče izogniti. V primerih, ko pacient ogroža sebe in predstavlja vir nevarnosti tudi za druge, je potrebna hospitalizacija brez privolitve v nujnem primeru. Komel in Koprivšek (2017) navajata, da so nasilni in agitirani posamezniki nevarni sebi in okolici, zato je zagotavljanje varnosti ključna prioriteta. Pacienta poskušamo pomiriti z uporabo deeskalacijskih tehnik, pogovorom in oblikovanjem mirnega okolja, če to ne predstavlja vira uspeha, posežemo po medikamentozni terapiji. Najpogosteje se za
19
obvladovanje agresivnega vedenja uporabljajo antipsihotiki in benzodiazepini. Rezultati raziskave, ki je bila izvedena na vzorcu 67 pacientov v okviru treh psihiatričnih oddelkov univerzitetne bolnišnice na Danskem, kažejo na to, da so napake, ki bi lahko škodovale pacientom, najpogosteje povezane z zdravili, povezanimi s psihiatričnim stanjem pacientov.
Kategorija zdravil, znotraj katere najpogosteje prihaja do napak, so psiholeptiki. Vrsta zdravil, ki je najpogosteje vpletena v morebitne škodljive napake, pa so atipični antipsihotiki, sledijo anksiolitiki in pomirjevala ter stabilizatorji razpoloženja. Pri celotnem postopku ravnanja z zdravili se velika večina napak zgodi v fazi dajanja zdravil, razlog za to pripisujejo predvsem pomankanju preverjanja pacientove identitete. Ti rezultati poudarjajo pomen sistematičnega prepoznavanja pacientov za zagotovitev pravega zdravila za pravega pacienta. Poleg kirurgije je psihiatrija kot veja medicine povezana z najvišjo stopnjo napak pri izdajanju zdravil, zato se zdi smiselno, da se jo obravnava kot specialnost z visokim tveganjem v zvezi z napakami pri izdajanju zdravil. Za najpogostejšo vrsto napake v fazi izdajanja zdravil velja izpuščeni odmerek zdravila. Soerensen in sodelavci (2013) v svojem delu poudarjajo potrebo po nadaljnjih študijah, da bi raziskali, kako in ali medicinske sestre vplivajo na varnost zdravil za psihiatrične paciente v bolnišnicah ter kako lahko medicinske sestre izboljšajo kakovost zdravil in varnost zdravil za psihiatrične paciente.
20
5 RAZPRAVA
Obdobje mladostništva velja za zahtevno in občutljivo fazo, saj se v tem času lahko razvijejo mnogi napačni vzorci vedenja in reševanja problemov. V primeru, da posameznik ne osvoji pravilnih načinov reševanja problemov, ne uživa podpore staršev, se ne vključuje v družbo in ne čuti pripadnosti do neke skupine vrstnikov, se tveganje za samomor poveča. Tekom pregleda literature je bilo ugotovljeno, da se vedenjske spremembe, ki se odvijajo v obdobju pubertete odražajo skozi različne oblike. Od samouničevalnih oblik, pod katere umeščamo eksperimentiranje s prepovedanimi substancami in alkoholom do različnih oblik agresije.
Takšna dejanja so odraz stiske in klic na pomoč. V obdobju mladostništva posameznik išče odgovore na številna vprašanja na katera pa ni nujno, da najde odgovore. Ob neuspehu tako lahko občuti praznino in brezvoljnost, izgubi motivacijo za doseganje življenjskih ciljev, hkrati pa postane šibka tudi njegova osebna identiteta. V adolescenci začne mladostnik s svojimi vrstniki navezovati stike in prav takrat do izraza še bolj pride težnja po pripadnosti sebi enakim. V želji, da bi bil sprejet, mu postanejo pomembne norme in pravila okolja v katerega se želi vključiti in v njem čimbolj ubrano rasti. V okolju se lahko torej pozitivno ali negativno uveljavi. Mladostniki sodijo v skupino z visokim tveganjem za samodestruktivna vedenja, njihova dejanja so nemalokrat nepremišljena, storjena v afektu in posledično usodna. Na drugi strani pa lahko na samomorilnost vplivajo tudi obremenjujoči dogodki iz otroštva. Perez in sodelavci (2016), v svojem delu navajajo, da več kot polovica otrok trpi za vsaj eno škodljivo ali travmatično izkušnjo, ki lahko predstavlja vir množice razvojnih težav, ki posameznika spremljajo skozi nadaljne življenjske faze.
Samomorilnost je treba obravnavati celostno, nanjo namreč deluje več dejavnikov hkrati, ti pa se med seboj vedno prepletajo. Prepletanje teh dejavnikov najpogosteje vodi v obliko duševne motnje, ta pa pogosto predstavlja vzrok za posameznikovo samomorilno težnjo.
Samomor je proces, ki se je pri človeku pričel že davno pred končnim dejanjem. Gre za zaključek vrste življenjskih dogodkov, izgub in prizadetosti, je odraz stiske, krize ali pa simptom določenega kriznega dogajanja pri človeku. Obravnava samomorilno ogroženih oseb velja za posebej zahtevno. Kot zdravstveni delavci moramo taki osebi ponuditi ustrezno pomoč in pravočasno ukrepati. Pri tem se nemalokrat počutimo nemočne, ne dovolj usposobljene in težko nosimo breme, ko stopimo v stik in poskušamo svetovati osebi, ki je že poskusila narediti samomor ali je le korak pred tem, da ga naredi.
21
Pomoč zajema tudi razumevanje dilem in stisk, s katerimi se srečujejo suicidalni ljudje.
Gorše-Muhič (2009a) v svojem delu navaja, da so biti slišan, priznan, razumljen in sprejet štirje bistveni nameni komunikacije. Ta skupaj s terapevtskim odnosom med medicinsko sestro in pacientom predstavlja osnovo za kakovostno zdravstveno nego s področja psihiatrije. Neomajen partnerski odnos, ustvarjen na podlagi iskrenosti, spoštovanja in empatije, predstavlja pogoj za učinkovito terapevtsko komunikacijo.
Številne raziskave kažejo tudi na to, da zdravstveni delavci pri prepoznavanju in preprečevanju samomorilnosti ne dosegajo ravno visokih rezultatov. Skozi pregled literature je bilo ugotovljeno, da je usposabljanje medicinskih sester na področju ocenjevanja, obravnave in usmerjanja samomorilnega posameznika ključnega pomena za preprečevanje samomora. Raziskave kažejo na potrebo po izboljšanju procesa usposabljanja na področju zdravstvene nege v psihiatriji z namenom boljšega spoprijemanja medicinskih sester z različnimi situacijami. Izobraževanje medicinskih sester na področju samomorilnosti bi moral postati primarni cilj po vsem svetu, z namenom da se prepreči samomor in izboljša obravnava pacientov. K učinkovitejšem pristopu in reševanju te problematike bi močno pripomogel protokol obravnave depresivnega oz. samomorilno ogroženega pacienta. Ta bi moral vsebovati jasna navodila in strokovne smernice, na podlagi katerih bi obravnava potekala bolj usklajeno. Njegov obstoj bi ključno vplival na povečanje kakovosti in varnosti obravnave, glavi cilj pa bi predstavljalo učinkovito ukrepanje in nudenje pomoči samomorilno ogroženim pacientom.
22
6 ZAKLJUČEK
Pri pregledu literature smo ugotovili, da so za uspešno in kakovostno obravnavo pacienta v praksi zdravstvene nege v psihiatriji in drugje ključnega pomena prepoznava in obvladovanje tveganj, ki jih predstavljajo pacienti med hospitalizacijo, ter dobra terapevtska komunikacija in terapevtski odnos. Terapevtska komunikacija je nosilka terapevtskega odnosa in omogoča izmenjavo informacij, misli in občutkov med medicinsko sestro in pacientom, hkrati pa ima močan vpliv tudi na pacientovo vedenje. Z njo se prične takoj ob prvem stiku s pacientom in traja vse do končnega izida, ko nastopi čas za ovrednotenje njenih učinkov. Njeni temelji so zgrajeni na zaupanju. Ta pacientu daje moč, da se odpre in skozi besede izrazi svojo bolečino in strahove, s katerimi se srečuje, obenem pa lahko v to vplete tudi svoja čustva.
Varnost samomorilne osebe se zagotavlja z rutinskim spremljanjem samomorilne ogroženosti in ustreznim ukrepanjem ob prepoznavi le-te. Na voljo so različne oblike in stopnje nadzora za zagotavljanje varnosti, pri katerih se intenzivnost opazovanja povečuje.
Izvaja se ga izključno zaradi želje po zaščiti posameznikov, ki predstavljajo nevarnost za povzročitev škode sebi ali drugim, obenem pa vključuje elemente vsiljive omejitve zasebnosti, ki so lahko vir spornosti tako za pacienta kot tudi za zdravstveno osebje. Pri vzpostavitvi, izvajanju in opustitvi opazovanja se tako srečujemo s številnimi dilemami, povezanimi z zagotavljanjem pacientove varnosti na eni strani ter ohranjanjem njegove zasebnosti na drugi.
Velik izziv za zdravstvene delavce predstavlja tudi prepoznava samomorilne ogroženosti, saj smo z raziskovanjem odkrili, da pri tem ne dosegajo ravno dobrih rezultatov. Potrebna je namreč velika mera znanja in spretnosti s tega področja. Kot že omenjeno, bi k temu zelo pozitivno pripomogel protokol samomorilno ogroženega pacienta, ki pa ga zaradi zahtevnosti izdelave zaenkrat še nimamo.
Kadar se pogovarjamo o vzrokih v ozadju samomora, nas zanima, kaj je osebo privedlo do takšne stiske, da ni videla druge rešitve. Vzroki za takšno dejanje so povezani z dejavniki tveganja. Tveganje za samomor lahko povečajo nezdravljena duševna motnja, pretekli poskus samomora itd.; istočasno pojavljanje več dejavnikov pa tveganje le še potencira, saj se njihov učinek nekako »sešteva«.
23
Normalno je, da ljudje ob težavah pogosto razmišljajo o smislu življenja in o smrti. Tudi mladostniki se srečujejo s tem, saj obdobje mladostništva velja kot posebej zahtevno, ker od človeka na nek način zahteva, da razvije svojo osebno identiteto, ki bo bolj ali manj skladna z normami okolja, v katerega se posameznik želi vrasti in v njem živeti.
Ujetost je past in trpljenje je najhujše, kadar človek izgubi stik z realnostjo. Obupna potreba po podpori in krik na pomoč nimata nikakršnega obraza. Nekatere komaj vidne signale samomorilnosti lahko prepoznamo samo z veliko pozornosti in empatijo. Opazovati je treba, da jih opazimo, preden je prepozno, Tako prispevamo le trenutek, ki lahko reši življenje.
24
7 LITERATURA
Barnicot K, Insua-Summerhayes B, Plummer E, Hart A, Barker C, Priebe S (2017). Staff and patient experiences of decision-making about continuous observation in psychiatric hospitals. Soc Psychiatry Psychiatr Epidemiol 52(4): 473–83.
doi: 10.1007/s00127-017-1338-4.
Bregar B (2012). Obravnava samomorilno ogroženega pacienta. Obzor Zdrav Neg 46(1):
67–74.
Clarke G, McGlinchey EL, Hein K et al. (2015). Cognitive-behavioral treatment of
insomnia and depression in adolescents: a pilot randomized trial. Behav Res Ther 69: 111–
8. doi: 10.1016/j.brat.2015.04.009.
Dadomo H, Grecucci A, Giardini I, Ugolini E, Carmelita A, Panzeri M (2016). Schema therapy for emotional dysregulation: theoretical implication and clinical applications. Front Psychol 7: 1987. doi: 10.3389/fpsyg.2016.01987.
Dragisic T, Dickov A, Dickov V, Mijatovic V (2015). Drug addiction as risk for suicide attempts. Mater Sociomed 27(3): 188–91. doi: 10.5455/msm.2015.27.188-191.
Galmiche M, Déchelotte P, Lambert G, Tavolacci MP (2019). Prevalence of eating disorders over the 2000–2018 period: a systematic literature review. Am J Clin Nutr 1 109(5): 1402–13. doi: 10.1093/ajcn/nqy342.
Gorše-Muhič M (2009a). Terapevtska komunikacija. In: Pregelj P, Kobentar R, eds.
Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju. Ljubljana: Psihiatrična klinika, 31–9.
Gorše-Muhič M (2009b). Vzpostavljanje terapevtskega odnosa. In: Pregelj P, Kobentar R, eds. Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju. Ljubljana: Psihiatrična klinika, 40–7.
Guedria-Tekari A, Missaoui S, Kalai W, Gaddour N, Gaha L (2019). Suicidal ideation and suicide attempts among tunisian adolescents: prevalence and associated factors. Pan Afr Med J 34(105). doi: 10.11604/pamj.2019.34.105.19920.
25
Imran N, Zeshan M, Pervaiz Z (2020). Mental health considerations for children &
adolescents in COVID-19 pandemic. Pak J Med Sci 36(COVID19-S4): S67–72.
doi: 10.12669/pjms.36.COVID19-S4.2759.
Komel A, Koprivšek J (2017). Urgentna stanja pri duševnih motnjah. In: Prosen G, ed.
Šola urgence 2017: zbornik. V šole urgence. Zreče 1.–2 .12. 2017. Ljubljana: Slovensko združenje za urgentno medicino.
Dostopno na: https://www.szum.si/media/uploads/files/Zbornik%20SUM%201_5_v2.pdf
<2. 6. 2021>.
Konec Juričič N (2018). Duševno zdravje otrok in mladostnikov v Sloveniji. In: Loncnar D, Lapanja A, eds. Celostna obravnava otroka in mladostnika s težavami na področju duševnega zdravja in/ali motnjo v telesnem in duševnem razvoju: zbornik prispevkov z recenzijo. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege – Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji, 3–4.
Dostopno na: http://www.sekcijapsih-zn.si/wp-content/uploads/2018/09/Zbornik-Dornava-2018-final_objava.pdf <3. 5. 2021>.
Le MH, Holton S, Nguyen HT, Wolfe R, Fisher J (2016). Poly-victimisation and health risk behaviours, symptoms of mental health problems and suicidal thoughts and plans among adolescents in Vietnam. Int J Ment Health Syst 10(1): 1–12.
doi: 10.1186/s13033-016-0099-x.
Lee J (2020). Mental health effects of school closures during COVID-19. Lancet Child Adolesc Health 4(6): 421. doi: 10.1016/S2352-4642(20)30109-7.
Merianos AL, King KA, Vidourek RA, Yockey RA (2018). Impact of parenting behaviors on adolescent suicide based on age of adolescent. J Child Fam Stud 27(12): 4083–90.
doi: 10.1007/s10826-018-1220-3.
MZ – Ministrstvo za zdravje (2019). Kakovost, varnost in dostopnost zdravstvenega varstva.
Dostopno na: https://www.gov.si/podrocja/zdravje/dostopnost-in-varnost-zdravstvenega-varstva/ <29. 4. 2021>.
26
Navin K, Kuppili PP, Menon V, Kattimani S (2019). Suicide prevention strategies for general hospital and psychiatric inpatients: a narrative review. Indian J Psychol Med 41(5):
403–12. doi: 10.4103/IJPSYM.IJPSYM_169_19.
NIJZ – Nacionalni inštitut za javno zdravje (2015). Kaj je duševno zdravje?
Dostopno na: https://www.nijz.si/sl/kaj-je-dusevno-zdravje <12. 4. 2021>.
NIJZ – Nacionalni inštitut za javno zdravje (2017). Psihološka prva pomoč.
Dostopno na: https://www.nijz.si/sl/psiholoska-prva-pomoc <8. 4. 2021>.
NIJZ – Nacionalni inštitut za javno zdravje (2019). Preprečevanje uporabe psihoaktivnih substanc med mladostniki.
Dostopno na: https://www.nijz.si/sl/preprecevanje-uporabe-psihoaktivnih-substanc-med-mladostniki <25. 3. 2021>.
Nock MK, Green JG, Hwang I et al. (2013). Prevalence, correlates, and treatment of lifetime suicidal behavior among adolescents: results from the national comorbidity survey replication adolescent supplement. JAMA Psychiatry 70(3): 300–10.
doi: 10.1001/2013.jamapsychiatry.55.
Norström T, Rossow I (2016). Alcohol consumption as a risk factor for suicidal behavior: a systematic review of associations at the individual and at the population level. Arch
Suicide Res 20(4): 489–506. doi: 10.1080/13811118.2016.1158678.
Orchard F, Pass L, Reynolds S (2019). 'I am worthless and kind'; the specificity of positive and negative self-evaluation in adolescent depression. Br J Clin Psychol 58(3): 260–73.
doi: 10.1111/bjc.12215.
Parra-Uribe I, Blasco-Fontecilla H, Garcia-Parés G et al. (2017). Risk of re-attempts and suicide death after a suicide attempt: a survival analysis. BMC psychiatry 17(1): 1–11.
doi: 10.1186/s12888-017-1317-z.
Perez NM, Jennings WG, Piquero AR, Baglivio MT (2016). Adverse childhood
experiences and suicide attempts: the mediating influence of personality development and
27
problem behaviors. J Youth Adolescence 45(8): 1527–45.
doi: 10.1007/s10964-016-0519-x.
Pregelj P (2018). Obravnava pacienta s samomorilnim vedenjem v zdravstvenem sistemu.
In: Loncnar D, ed. Prepoznavanje in obravnava pacienta s samomorilnim vedenjem na vseh nivojih zdravstvenega varstva v različnih življenjskih obdobjih: zbornik predavanj z recenzijo. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji, 1–4.
Dostopno na: http://www.sekcijapsih-zn.si/wp-content/uploads/2018/04/Zbornik-Samomorilnost-Begunje-2018.pdf <10. 2. 2021>.
Quintana-Orts C, Rey L (2018). Forgiveness, depression, and suicidal behavior in adolescents: Gender differences in this relationship. J Genet Psychol 179(2): 85–9.
doi: 10.1080/00221325.2018.1434478.
Sanda S, Smeh T (2020). Kognitivno-vedenjska terapija depresivne motnje pri otrocih in mladostnikih. Psihološka obzorja 29: 9–20. doi: 10.20419/2020.29.506.
Sernec K (2010). Sodobni vidiki in načini zdravljenja motenj hranjenja. New aspects in the treatment of eating disorders. Farm vestn 61(2): 106–9.
doi: URN:NBN:SI:DOC-67SFLNU7.
Siegel JP (2014). Emotional regulation in adolescent substance use disorders: rethinking risk. J Child Adolesc Subst Abuse 24(2): 64–79. doi: 10.1080/1067828X.2012.761169.
Sisler SM, Schapiro NA, Nakaishi M, Steinbuchel P (2020). Suicide assessment and treatment in pediatric primary care settings. J Child Adolesc Psychiatr Nurs 33(4): 187–
200. doi: 10.1111/jcap.12282.
Slemon A, Jenkins E, Bungay V (2017). Safety in psychiatric inpatient care: the impact of risk management culture on mental health nursing practice. Nurs Inq 24(4): 1–10.
doi: 10.1111/nin.12199.
28
Soerensen AL, Lisby M, Nielsen LP, Poulsen BK, Mainz J (2013). The medication process in a psychiatric hospital: are errors a potential threat to patient safety? Risk Manag Healthc Policy 6: 23–31. doi: 10.2147/RMHP.S47723.
Szántó KJ, Balázs T, Schrempf DM, Farkas K, Molnár T (2021). Does inflammatory bowel disease have different characteristics according to stage of adolescence? Therap Adv Gastroenterol 27(14). doi: 10.1177/1756284820986670.
Škodlar B, Tekavčič-Grad O (2013). Samomorilnost. In: Pregelj P, Kores-Plesničar B, Tomori M, Zalar B, Ziherl S, eds. Psihiatrija. Ljubljana: Psihiatrična klinika, 335–6.
Thapar A, Collishaw S, Pine DS, Thapar AK (2012). Depression in adolescence. Lancet 379(9820): 1056–67. doi: 10.1016/S0140-6736(11)60871-4.