Terapevtski odnos

V praksi zdravstvene nege v psihiatriji se uporablja teorija modela medsebojnih odnosov avtorice oziroma matere moderne psihiatrične zdravstvene nege Hildegard Peplau. V center teorije, ki sodi med teorije interakcij, uvrščamo: psihodinamično zdravstveno nego, stopnje odnosa med medicinsko sestro in pacientom in funkcije, ki jih v medosebnem odnosu sprejema medicinska sestra. Teorija izpostavlja pomembnost odnosa medicinska sestra-pacient. Njun odnos je razgiban in se skozi posamezne faze, v katerih medicinska sestra sprejema različne vloge, razvija in preoblikuje. Namen terapevtskega odnosa je zagotavljanje dobrega počutja pacienta, povečanje njegovega samosprejemanja in samospoštovanja, pospeševanje njegovega okrevanja ter podpora in pomoč pri doseganju večje samostojnosti in neodvisnosti. V praksi zdravstvene nege s področja psihiatrije velja terapevtski odnos za osnovo praktičnega delovanja, zato nam tako v praksi kot tudi v teoriji služi kot vodilo. Leta 1952 je Hildegard Peplau v knjigi Medsebojni odnosi v zdravstveni negi prvič opredelila terapevtski odnos med medicinsko sestro in pacientom. Ta se odvija skozi štiri stopnje: faza orientacije, identifikacije, interakcije in razrešitve. Omenjene faze se

14

v praksi med seboj neredko povezujejo in jih je treba dojemati kot soodvisno celoto (Gorše-Muhič, 2009b).

1. Faza orientacije

Faza orientacije predstavlja izhodiščno fazo, ki se začne osnovati ob prvem srečanju ali stiku med medicinsko sestro in pacientom in je ključna za nadaljnje oblikovanje odnosa.

Medicinska sestra se mora pacientu predstaviti z imenom in priimkom, pri tem naj bo prijazna in spoštljiva, preko neverbalne komunikacije pa naj izraža toplino in zaželenost. V tej fazi se pogosto izraža strah pred neznanim, zato je pomembno, da se pacient orientira v času, prostoru in z osebami v njegovi okolici. Naloga medicinske sestre je, da pacientu predstavi pravila, pojasni sistem terapevtskih programov, se z njim pogovori o pričakovanjih in je odprta za morebitna dodatna vprašanja. Najvažnejša stvar v fazi začetka je oblikovanje zaupanja med medicinsko sestro in pacientom. Odnos mora biti enakopraven, medicinska sestra pa odkrita, poštena in naklonjena, saj tako ključno prispeva k vzpostavitvi dobrega odnosa s pacientom. Cilj omenjene faze je tudi, da pacient v medosebnem odnosu razume, da pomoč potrebuje in jo kot tako tudi sprejme. Med procesom razreševanja problema se medicinska sestra in pacient tudi bolje spoznavata. Medicinska sestra pacientu pomaga pri definiranju preteklih in trenutnih občutkov, ki jih doživlja ob problemih in težavah, pri razlagi le-teh in posreduje podatke, ki jih potrebuje. Pri tem se poslužuje vrlin, kot so opazovanje, spodbujanje pacienta h govorjenju, poslušanje in osredotočanje na zbiranje pomembnih informacij. Dogovorita se še za nadaljnje sodelovanje in s tem je faza orientacije zaključena (Gorše-Muhič, 2009b).

2. Faza identifikacije

Faza identifikacije nastopi tedaj, ko je pacient dognal, kaj se pravzaprav z njim dogaja. Na tej točki se odnos med medicinsko sestro in pacientom utrdi, saj pacient začuti pripadnost medicinski sestri in hkrati pridobi večje zaupanje v ostalo osebje. V tej fazi se njegov strah zmanjša in prične izražati potrebo po zdravstveni negi. Medicinska sestra ga neprestano opazuje in ga spodbuja k odkrivanju samega sebe, izražanju svojih misli, občutkov in čustev.

Pri tem si pomaga s tehnikami komuniciranja, veliko mero pozornosti nameni tudi opazovanju pacientove neverbalne komunikacije. Potek faze postane uspešen, ko se pacient loti samostojnega iskanja rešitev za svoje težave in o tem diskutira z medicinsko sestro ter ostalimi člani terapevtskega tima. V tej fazi in v fazi interakcije lahko s strani pacienta pride

15

tudi do izolacije, negativne reakcije ali nesodelovanja. Pacient lahko izrazi željo po neodvisnosti ali pa je po drugi strani povsem odvisen od medicinske sestre. Pojavi se lahko tudi preizkušanje utemeljenosti zaupanja v medicinsko sestro, ki pa je lahko posledica nezavednega odziva na nekdanja negativna doživljanja in občutke (Gorše-Muhič, 2009b).

3. Faza interakcije

V fazi interakcije pacient uvidi svojo situacijo in se z njo sooči. Prepozna svoje težave, probleme in nezadovoljene potrebe, hkrati pa izkoristi vse dane priložnosti za razrešitev le-teh. Zaupa celotnemu terapevtskemu timu in izkazuje zanimanje za pridobivanje novih informacij. V proces zdravstvene nege vključi tudi družinske člane. Avtonomno išče rešitve za obstoječe negovalne probleme, ob tem pa nabere izkušnje, koristne za nadaljnje življenje.

Ob samostojnem sprejemanju odločitev postaja bolj samozavesten, kar pa za posameznike z diagnosticirano duševno motnjo predstavlja velik plus, saj se po navadi srečujejo s primanjkljajem samozaupanja. Naloga medicinske sestre je, da pacienta podpira in spodbuja pri sprejemanju odločitev ter vzbuja občutke odobravanja in zaželenosti. Cilji, ki jih medicinska sestra in pacient postavita v fazi identifikacije, so velikokrat usmerjeni v spremembo njegovega vedenja, zato je v tej fazi treba izoblikovati omejitve. Medicinska sestra mora omejitve postaviti takrat, ko pacientovo vedenje ni ustrezno, in takrat, ko je potencialno nevarno tako zanj kot tudi za druge. Omejitve se postavi z namenom, da pacient ob njih začuti, da določeno vedenje ni primerno, in ne zato, da bi bil deležen zavrnitve. V tej fazi medicinska sestra prevzame vlogo svetovalke, informatorke in vodje, saj skupaj s pacientom oblikuje načrt in izvaja aktivnosti zdravstvene nege (Gorše-Muhič, 2009b).

4. Faza razrešitve

Faza razrešitve predstavlja zadnjo fazo odnosa. Nanjo se pripravlja med celotno obravnavo in pokriva pacientovo pripravo na bolnišnični odpust in na življenje doma. Ob koncu medicinska sestra in pacient naredita pregled vseh faz in ovrednotita pacientov napredek. V fazi razrešitve pacient razvije pozitivno samopodobo, je sposoben samostojnega zadovoljevanja svojih potreb in razreševanja problemov ter, kar je najpomembneje, ne potrebuje več strokovne pomoči. Odnos med medicinsko sestro in pacientom se je med obravnavo nenehno spreminjal, posledično so se spreminjali tudi cilji. Pacientovi osebni in na drugi strani profesionalni cilji medicinske sestre so se med njunim sodelovanjem poenotili

16

in bili ob zaključku razrešitve tudi doseženi. Razrešitev brez uspešno zaključenih vseh predhodnih faz ni mogoča (Gorše-Muhič, 2009b).