BLAGOSTANJE KOT TEMELJNA KOMPONENTA POZITIVNEGA RAZVOJA

Čeprav so si raziskovalci, praktiki in politični odločevalci enotni v tem, da mladinsko delo ugodno vpliva na osebni in socialni razvoj mladih, je izredno težko določiti, kateri dejavniki so ključni za pozitivni razvoj oz. dobro pripravljenost na prihodnost (Dickson, Vigurs in Newman, 2013; European Commission, 2009).

Skupina ameriških raziskovalcev in praktikov kot ključno komponento pozitivnega razvoja navaja blagostanje, pri čemer se sicer zaveda kulturne specifičnosti, zaradi katere pod vprašaj postavlja njegovo univerzalnost. Pri tem avtorji ne podajo dokončnega, enoznačnega odgovora, temveč opozarjajo na razlike med skupinami, ki cenijo individualnost, avtonomijo in samousmerjene dosežke, ter skupinami, ki cenijo sodelovanje in skupinsko prizadevanje za doseganje dosežkov (Garcia Coll in Manguson, 2000). Na razliko med individualističnimi in kolektivističnimi kulturami opozarja tudi Musek (2010), ki pravi, da le-te vplivajo na razvoj neodvisnega ali soodvisnega jaza. Pri tem je za pripadnike kolektivističnih kultur primerneje biti samokritičen, ker zaradi soodvisnega jaza bolj potrebujejo pozitivno oceno drugih, medtem ko je za pripadnike individualističnih kultur z neodvisnim jazom bolj primerno vzdrževati in potrjevati pozitivno samopodobo pri samem sebi in druge ocenjevati manj pozitivno kot sebe.

Kot pravi Ogbu (1994), tako teorija kot praksa kažeta, da je občutek kompetentnosti ključnega pomena za pozitiven človekov razvoj. Pri tem na eni strani najdemo kulturno specifična področja, na katerih bi se posameznik čutil kompetentnega, pri čemer je pozitiven občutek kompetentnosti odvisen od tega, kako skupina, katere posameznik je član, vrednoti posamezno kompetenco (Shweder idr., 1998). Po drugi strani pa na abstraktni ravni najdemo nekaj univerzalnih področij indikatorjev posameznikovega blagostanja, kot so »potreba po občutku kompetentnosti, socialni povezanosti, potreba po cenjenosti in spoštovanosti, občutek dejanske možnosti in moči vpliva na spremembe v socialnih skupinah, občutek kontrole nad lastnim vedenjem in izkušnjami ter zadovoljene telesne in čustvene potrebe« (Eccles in Appleton Gootman, 2002, str. 68). Tovrstne nezadovoljene potrebe negativno vplivajo na razvoj posameznika.

Na podlagi psiholoških, antropoloških in socioloških teorij ter uporabe praktične modrosti in empiričnih raziskav je skupina znanstvenikov indikatorje blagostanja opredelila v treh točkah (Eccles in Appelton Gootman, 2002), pri čemer:

4 Pri tem opozarjamo na veliko previdnost pri uporabi izrazov, kot so uspešen, optimalen, pozitiven in zdrav.

Različne discipline in različne strokovne skupine pripisujejo tem izrazom različen pomen. V nalogi izraze uporabljamo za opis pozitivnega razvoja. S tem želimo posredovati idejo, da pozitivni razvoj odraža posameznikove sposobnosti in omejitve v določnem kulturnem okolju. Pri tem pozitivni razvoj torej ne pomeni uspešnejšega razvoja od večine posameznikov ali boljšega od povprečnega razvoja, ampak razvoj, ki pozitivno vodi skozi iskanje smiselnega in produktivnega mesta posameznika v njegovem okolju.

(1) so specifične značilnosti bodisi povezane z drugimi kazalniki blaginje bodisi so negativno povezane s kazalniki problematičnega razvoja,

(2) specifične značilnosti napovedujejo pozitivne kazalce blagostanja oz. »uspešnega«

prehoda v odraslost,

(3) eksperimentalna manipulacija ali treniranje določenih lastnosti povzroči spremembe na drugih kazalnikih trenutnega blagostanja, ustreznega delovanja ter uspešnega prehoda v odraslost.

Pojem psihičnega blagostanja je ključni pojem pozitivne psihologije, ki se skupaj s pojmi sreče, dobrega počutja, optimizma, zadovoljstva z življenjem in življenjskega smisla nanaša na glavne vidike človekovega optimalnega izkustva in optimalnega delovanja. Področje pozitivne psihologije in z njo povezanega psihičnega blagostanja in zdravja, ki ni definirano zgolj kot odsotnost psihičnih motenj, ampak kot prisotnost več pozitivnih individualnih spremenljivk, je postalo temelj raziskovanja šele v zadnjih letih (Musek, 2010). Na nek način zametki razmišljanj o tem segajo več kot 2000 let nazaj, saj se je že Aristotel ukvarjal z vprašanjem sreče in smisla življenja. Po drugi strani pa je moderna znanstvena psihologija v svojem razvoju največ pozornosti usmerjala na negativne aspekte življenja, predvsem tiste, ki »povzročajo ali pomenijo težave, probleme in motnje v psihičnem in osebnostnem delovanju« (Musek, 2010, str. 286). Na to kaže tudi dejstvo, da je o strahu, jezi, agresivnosti in depresivnosti napisanih veliko več člankov in knjig kot o zadovoljstvu, veselju in sreči.

Blagostanje je temeljna sestavina zdravja in ključni psihološki vidik kakovosti življenja. Kot pravita Biswas-Diener in Diener (2001, v Musek, 2010), »narašča pomen subjektivnega blagostanja v demokratičnem svetu, kjer želimo, da bi ljudje izpolnjevali svoje življenje tako, kot se zdi vredno njim samim, in ne tako, kot sodijo politiki, avtokrati ali eksperti«.

Ryff in Keyes (1995) navajata pet točk, ki zaznamujejo bistvene značilnosti psihičnega zdravja in hkrati dimenzije blagostanja:

 sprejemanje samega sebe,

 pozitivni odnosi z drugimi,

 obvladovanje okolja,

 smisel življenja,

 osebnostna rast.

Če pogledamo teoretično ozadje, vidimo, da razvojni psihologi za doseganje blagostanja kot ključno navajajo zadovoljenost temeljnih človekovih potreb. Erikson (1968) zastavi okvir temeljnih dejavnikov za zdrav razvoj, ki so: zaupanje (pozitivna čustvena vez s skrbniki), močan občutek samozadostnosti, možnost dajanja in izvajanja pobud, zaupanje v sposobnosti obvladovanja zahtev lastnega sveta, dobro razvit in oblikovan občutek osebne identitete ter sposobnost izkusiti in izraziti resnično intimnost. Tudi druge razvojne teorije navajajo podobne dejavnike, kot so: zaupanje v človekovo sposobnost vplivanja na svet in doseganje ciljev (občutek osebne učinkovitosti), močna notranja želja posameznikov, da sodelujejo pri pomembnih dejavnostih (notranja motivacija), želja, da bi obvladali naloge, s katerimi se soočajo v življenju, želja po močni socialni povezanosti, zmožnost nadzorovanja in uravnavanja čustev (veščine spoprijemanja s čustvi), občutek optimizma, navezanost na vsaj eno ali dve od klasičnih institucij, kot so šola, verske ustanove, družina in lokalne organizacije (Harter, 1998;

Lerner idr., 2003; Murnane in Levy, 1996).

Murnane in Levy (1996) sta na podlagi kriterija za uspešen vstop na trg dela med navedenimi spretnostmi oblikovala naslednje temeljne dejavnike za sedanjo in prihodnjo blaginjo posameznika:

 občutek varnosti in zadovoljenost temeljnih potreb,

 občutek socialne varnosti in navezanosti – zaupanje, da bodo čustvene potrebe zadovoljene (socialna povezanost),

 občutek kompetentnosti (osebna učinkovitost),

 želja po učenju in radovednost o svojem svetu/življenju (notranja motivacija),

 občutek identitete in smisla v življenju (osebna in socialna identiteta),

 pozitiven pogled nase in splošno duševno zdravje,

 pozitiven občutek navezanosti na institucije.

V zadnjih dveh do treh desetletjih so številne mladinske organizacije, fundacije in praktiki skušali zasnovati seznam virov, ki pripomorejo k blagostanju in pozitivnemu razvoju mladih (Lerner idr., 2005; Pittman idr., 2001; Roth in Brooks-Gunn, 2003). Scales in Leffert (1999) sta na podlagi empiričnih raziskav oblikovala seznam šestih glavnih področij, ki so: predanost učenju, pozitivne vrednote, socialne kompetence (med njimi veščine načrtovanja in tudi medosebne in medkulturne kompetence), pozitivna osebna identiteta, zavezanost ugodni porabi časa ter občutek avtonomije in pomembnosti.

V zadnjih petdesetih letih je bilo opravljenih precej raziskav, ki so skušale opredeliti ključne značilnosti, povezane z uspehom v družbi. Eccles in Appelton Gootman (2002) pravita, da je večina teh raziskav izšla iz prizadevanja, da bi razumeli odpornosti in blaginjo, pri čemer so raziskovalci spoznali, da njihove ugotovitve močno sovpadajo s predlogi tako praktikov kot teoretikov. Longitudinalna študija razvoja revnih otrok in njihovih družin na Havajih navaja naslednje značilnosti, ki so ključne za odpornost: dobre kognitivne veščine, samozavest, samospoštovanje, občutek samoučinkovitosti, dobre veščine samoregulacije, dobre spoprijemalne in adaptacijske veščine, zdravje, močne socialne vezi z družino, močne socialne vezi s prosocialnimi organizacijami in mrežami, kot so šola, verske institucije, skupnostne organizacije ter klubi in organizacije na področju storitev ter duhovnost oz. občutek smisla (Werner in Smith, 1992). Podobne ugotovitve navaja tudi Clausen (1993) v svoji longitudinalni raziskavi, s tem da doda še značilnost načrtovanja prihodnosti in prihodnjih življenjskih dogodkov.

Omenjeni študiji, tako kot še številne druge, navajata, da prisotnost predstavljenih dejavnikov napoveduje sedanje in prihodnje blagostanje, pri čemer posedovanje večjega števila dejavnikov napoveduje boljše izide, kot če posameznik poseduje zgolj nekatere dejavnike. Eccles in Appelton Gootman (2002) pri tem opozarjata, da to še ne pomeni, da posameznik z manj dejavniki ne more doseči blagostanja, in poudarjata, da veliko ljudi živi uspešno in produktivno življenje kljub omejenemu številu dejavnikov pozitivnega razvoja. Dobro znani so namreč primeri, ko so se posamezniki izkazali za »genije« kljub fizičnim, socialnim ali drugim oviram.

Pri tem dodajata, da je v splošnem lažje doseči blagostanje z več kot z manj viri.

Shema 2: Razvojna teorija pozitivnega razvoja (Lerner, 2005, str. 91–92) Posameznik

(individualne značilnosti)

Prilagoditvena razvojna regulacija kontinuiranih,

dinamičnih interakcij

Razvojna regulacija

rast/razvoj

čas Kontekst

(ekološke značilnosti*)

blagostanje

Rast funkcionalno želenega vedenja skozi razvoj:

1. kompetence, 2. karakter, 3. povezanost, 4. zaupanje, 5. skrb in sočutje.

Doseganje strukturno želenega vedenja skozi razvoj:

1. prispevek sebi, 2. prispevek družini, 3. prispevek skupnosti, 4. prispevek civilni družbi.

»Idealizirana osebnost«

pozitivna odraslost

*osebni viri, fizični/institucionalni viri, skupinske aktivnosti, dostopnost do družine, šole in skupnosti

4.5. OSEBNI IN SOCIALNI VIRI, KI LAJŠAJO POZITIVNI RAZVOJ