Magistrska naloga je zastavljena precej široko in manj klasično, predvsem v smislu širine in fokusa raziskovalnih vprašanj, ki so zelo široka in ne zajemajo tipično enoznačnih odgovorov.
To smo pravzaprav tudi želeli doseči, saj nas je zanimala celostnost mladinskega dela in njegovega vpliva ter pomena za mlade, ki so se v njem udejstvovali kot mladinski voditelji.
Zanimivo je, da kot temeljno življenjsko področje, na katerega je mladinsko delo vplivalo, mladi navajajo prav življenjskost, torej življenjsko, vsakdanjo usmerjenost tovrstnega dela, ki predstavlja alternativo in dopolnilo formalnemu izobraževanju in povezavo med kontekstom družine, šole in drugimi konteksti ter omogoča realne izkušnje v svetu, ki jih, po mnenju vprašanih, druga okolja v najstniških letih ne omogočajo. Srečevanje s številnimi izzivi mladim omogoča napredovanje v samostojnosti in odgovornosti, poleg tega pa se na podlagi mladinskega dela, ki deluje kot vezivo med različnimi sferami, mladi čutijo bolj kompetentne in opolnomočene za soočanje z nadaljnjimi življenjskimi izzivi in nalogami.
Vprašani pravijo, da je imela izkušnja mladinskega dela precejšen vpliv na oblikovanje njihovih splošnih življenjskih in vrednotnih usmeritev, kot so prioritete in življenjski stil na splošno (npr.
izbor prijateljev in družbe ter pri nekaterih želja po ustanovitvi lastne družine). Pri tem imajo mladinski voditelji občutek, da so njihove vrednote drugačne in bolj skupinsko naravnane v primerjavi z bolj individualistično usmerjeno moderno družbo.
Sodelujoči mladi navajajo, da so skozi udejstvovanje v mladinskem delu pridobili ogromno različnih kompetenc, med katerimi so v ospredju veščine organizacije, kompetence komunikacije, dajanje povratnih informacij, refleksija, upravljalne in druge administrativne veščine, kompetence vodenja skupin in dela s skupinami ter druge »mehke veščine«, kot so sklepanje kompromisov, reševanje konfliktov, delo z otroki itd. Poleg tega navajajo pridobivanje ustvarjalnih spretnosti na različnih področjih, telesnih in spretnostnih veščin, kot so postavljanje šotorov, kurjenje ognja, orientacija itd.
Na področju osebnega razvoja vprašani navajajo pridobivanje in razvijanje osebnih lastnosti, kot so: strpnost, potrpežljivost, vztrajnost, boljša čustvena samoregulacija, manjša kritičnost in zahtevnost do drugih, priznavanje lastnih napak, učenje iz napak, sprejemanje drugačnosti, boljše poznavanje sebe, svojih stališč in vrednot, zavedanje raznolikosti sveta, vrednot in ljudi, večje samozaupanje, boljša samopodoba, prehod od osredotočenosti nase na osredotočenost na svet, večja odgovornost in širša družbena odgovornost. Poleg tega omenjajo tudi duhovni razvoj in zavedanje pomena pristnosti v odnosih. Dve sodelujoči sta se zaradi pretiranega dela soočali tudi s sindromom izgorelosti, zaradi katerega sta tudi prenehali z rednim udejstvovanjem v mladinskem delu, kljub vsemu pa pravita, da zaradi izkušnje izgorelosti sedaj znata postaviti zdrave meje in vesta, koliko dela lahko prevzameta, da ne škodujeta sebi.
Ugotovili smo, da je mladinsko delo pomemben prostor vzpostavljanja in širjenja socialnih mrež. Večina je s svojim udejstvovanjem začela prav na podlagi predhodnih prijateljstev, ki so se hitro širila. Mladi si tako večajo socialni kapital, najprej v skupini, potem pa tudi širše, glede na to, kakšne interese imajo. Nekateri so se osredotočili zgolj na delovanje v skupini in v lokalni skupnosti, nekaj jih ima izkušnje s sodelovanjem z drugimi mladinskimi in podobnimi organizacijami, peščica pa jih ima izkušnje tudi v mednarodnem prostoru. Taborniki imajo zaradi bolj razvejane organizacije več raznovrstnih izkušenj na različnih nivojih in v različnih vlogah, medtem ko so animatorji bolj osredotočeni na skupino in lokalno okolje, manjšina pa
deluje tudi na nacionalni ravni. Oboji navajajo, da so zaradi izkušnje mladinskega dela postali bolj družbeno odgovorni, nekateri pa se čutijo bolj aktivne državljane.
Sodelujoči pomen mladinskega dela za svoj poklicni razvoj vidijo zelo različno. Nekateri med njima vidijo pomembno povezavo, medtem ko drugi pravijo, da njihova izkušnja mladinskega voditeljstva nima nobene zveze z njihovo poklicno potjo. Največjo povezavo vidijo študentke pedagoških smeri, medtem ko npr. študentje strojništva pravijo, da gre za dve popolnoma različni stvari. Študent medicine sicer navaja, da se je prav na taboru, torej v okviru mladinskega dela, odločil za poklic, ki bi ga opravljal. Prav vsi vprašani so mnenja, da jim bodo izkušnje in kompetence, pridobljene tekom mladinskega dela, nedvomno pomagale pri samem poklicnem delu, kar pa ne drži nujno za sam sprejem na delovno mesto.
Kar zadeva vzorec, menimo, da sodelujoči mladinski voditelji predstavljajo nekoliko posebno, drugačno, angažirano skupino mladih, za katere se vsaj na prvi pogled zdi, da niso preobremenjeni z nejasno prihodnostjo, da imajo neko vizijo in cilje, ki jim sledijo, k čemur so prispevale ravno številne izkušnje iz opravljanja mladinskega dela. Zdi se, da gre za zelo angažirane mlade, za katere, kot pravi Ule (2008), očitno drži ugotovitev, da je moralna želja mlade generacije težnja po osebnem poštenju in smislu življenja v razvoju lastne osebnosti, pri čemer naj bi motiv solidarnosti zavzemal podobno mesto kot motiv samouresničitve in pri čemer se samopotrditev, lastni užitek in skrb za druge ne izključujejo, ampak se medsebojno povezujejo in krepijo drug drugega.
Ugotovili smo, da ima izkušnja mladinskega dela za mlade same zelo pomembno težo in jih zaznamuje tako na osebni, socialni kot tudi poklicni ravni. Ob tem velja opozoriti, da so v raziskavi sodelovali zgolj mladinski voditelji, ki so imeli vsaj triletne izkušnje z mladinskim delom, kar pomeni, da nimamo vpogleda v to, kaj se je zgodilo s tistimi, ki so se z njim srečali bežno in ne dolgoročno. To namreč ni bila tema našega raziskovanja, v katerem smo hoteli zajeti mlade, ki se čutijo mladinske voditelje. Po naključju smo se sicer tekom raziskovanja srečali z mladinsko voditeljico, ki je imela zgolj enkratno izkušnjo v določeni organizaciji, a dela ni nadaljevala, saj vrednote, ki naj bi jih zagovarjala pri tovrstnem mladinskem delu, niso bile njene osebne vrednote. Iz tega sledi, da je vrednotna usmeritev določene organizacije mladinskega dela ključnega pomena, kljub temu da naj bi na širši ravni mladinsko delo zajemalo neke splošne vrednote, ki so skupne vsem.
Večina sodelujočih izkušnjo mladinskega dela opisuje kot izjemno pozitivno, le dve tabornici navajajta, da sta tovrstno delo (predhodno) zapustili zaradi nesoglasij in nepovezanosti v skupini, medtem ko ena animatorka pravi, da ji je razrešen konflikt v skupini dal še dodaten zagon za delo. Tabornici kljub sindromu izgorelosti menita, da se je udejstvovanje v mladinskem delu splačalo, čeprav je zahtevalo veliko energije in časa. Kljub vsemu mladi izkušnji mladinskega dela pripisujejo zelo pozitivno vlogo, s čimer lahko potrdimo predhodne raziskave s področja mladinskega dela in pozitivnega razvoja mladih. Vse torej kaže, da pozitivni učinki tovrstnega udejstvovanja niso zgolj leporečenje, ampak da mladinsko delo mlade zares postavlja v realni svet z realnimi preizkušnjami in izzivi, rešitve le-teh pa jim prinašajo še več motivacije in samozavesti za nadaljnje udejstvovanje. Kljub naključnosti referentov in življenjskih prehodov v postmoderni dobi se zdi, da mladinsko delo kot referent življenjskega prehoda še vedno deluje precej stabilno, da ni toliko začasen projekt, ampak snov za izgradnjo identitete na podlagi lastne izkušnje. Mladinsko delo torej predstavlja dober nadomestek za ritualizirane biografske prehode in obrede in uspešno rešuje identitetne krize in gradi ter oblikuje življenjski potek (Ule in Kuhar, 2003).
Raziskovanje je tako rekoč neskončen proces in zavedamo se, da morda nismo izpostavili vseh povezav in ugotovitev. Včasih je namreč nemogoče zapisati tok misli in povezav, ki se pletejo, saj se tekom zapisovanja že izgubijo ali pa jih v zapisu vsak razume na nekoliko drugačen način.
Vas, dragi bralci, torej spodbujamo, da nadaljujete z raziskovanjem in aktivno iščete povezave, ki ste jih prepoznali tekom branja, si zapišete tiste, ki so se vam asociativno ali raziskovalno odprle, s čimer lahko skupaj nadgradimo in poglobimo opisano raziskavo ter dobimo nove vpoglede v polje mladinskega dela, ki je, kot kaže, odgovor na »hladne« razmere v individualistični kapitalistični družbi. Mladinsko delo nas postavlja v nek drug položaj in nas navdihuje z mislijo, da je morda vendarle v tovrstnih skupinskih prostovoljnih dejavnostih prihodnost mladih, ki bodo prav kmalu, če ne drugače zaradi kronološke starosti, po teži odgovornosti, ki jih prevzemajo, na čelu družbe. Zaključimo z besedami ene od sodelujočih tabornic, ki verjame v mladinsko delo in v njem vidi rešitev: »Moralo bi se to malo več dat, malo bolj razširit in dati nekoliko v ospredje to taborništvo, ker se mi zdi, da je to res neka stvar, ki lahko še kaj reši tu na svetu. Tako čisto na ravni človeka«.