Kronična bolečina je pri odraslih v primarnem zdravstvenem varstvu prisotna med 10 in 15
% prebivalcev, razširjenost depresije v primarnem zdravstvu pa med približno 14 % prebivalcev. Čeprav obstaja širok razpon ocen razširjenosti simptomov depresije pri populacijah s kronično bolečino (od 4 do 94 %) je večina ocen med 30 in 50 %. Te stopnje so veliko višje od stopnje razširjenosti depresije v splošni populaciji (v povprečju znaša približno 4 %) (Velly, Mohit, 2018).
Torej, duševno zdravje je rezultat različnih dejavnikov. Pomemben je širok spekter dejavnikov, ki so lahko na ravni posameznika, skupnosti, okolja in družbe ter lahko zdravje ohranjajo in krepijo ali pa ga ogrožajo. Med dejavnike tveganja uvrščamo spol, starost, dednost, osebnostne značilnosti in življenjski slog pa tudi stresne izkušnje v zgodnjem otroštvu in druge dejavnike okolja, med katerimi so najbolj bistveni revščina, socialna
izključenost, diskriminacija, osamljenost ter zapostavljenost starejših in nepoštene neenakosti kakor tudi prehiter način življenja in velika pričakovanja od posameznika.
Poznamo pa tudi ključne varovalne dejavnike duševnega zdravja. Ti so ekonomska in socialna varnost, dobra socialna mreža in družinsko okolje, ki je varno pa tudi dobro fizično zdravje, socialne veščine in učinkoviti načini spopadanja s težavami (Maučec Zakotnik et al., 2019).
V nadaljevanju so na kratko opisani biološki, psihološki, sociokulturni ter duhovni in etični dejavniki, ki vplivajo na to, kako bolečino zaznavamo, dojemamo in prepoznavamo. Naše zdravstveno stanje je posledica prepleta vseh dejavnikov, zato ne moremo na bolečino gledati enostransko.
Slika 1: Dejavniki, ki vplivajo na bolečino
1.3.1 Biološki dejavniki
Biološki dejavniki so tisti, ki jih opisujejo nevroanatomske značilnosti in nevropsihološki procesi. Na te dejavnike lahko vplivajo genske predispozicije, delovanje zdravil, imunski
odgovor telesa, spol, spanje in karakteristika živčnega sistema. Dokazano je, da zgodnji navezovalni in drugi stresorji v življenju sprogramirajo drugačen nevrobiološki sistem, kot bi ga sicer. Prav tako se lahko travme oz. odziv na hude stresorje/travme prenašajo iz roda v rod – mame, ki so doživele hujšo travmo, rodijo otroke z manj sivine v skorji možganov, kar pomeni, da so manj adaptabilni na spremembe v življenju (Rus Makovec, 2019) in so bolj izpostavljeni duševnim motnjam in posledično usmerjanju svoje duševne motnje v fizično bolezen, kronično bolečino.
1.3.2 Psihološki dejavniki
Psihološka stran kronične bolečine vključuje različne dejavnike, (spoznavne, čustvene in vedenjske) ki se pogosto pokažejo skupaj s fizično oslabelostjo, utrujenostjo, nezanimanjem za stvari, občutkom nezmožnosti, katastrofiranjem in učenjem, kako biti pacient, sploh z izogibanjem življenjskim aktivnostim, socialno distanco, anksioznostjo in depresijo. Na bolečino vpliva način, s katerim pacient sprejema bolečino, kakšne ima zmožnosti, da bolečino predela, katastrofiranje bolečine, prejšnje izkušnje z doživljanjem bolečine, strah, anksioznost in depresija (Chronic, 2020). Pacienti pogosto opišejo svojo bolečino, kot da je postala »vse«. Vso svojo energijo usmerjajo v fizične motnje, bolečine in lajšanju le-te, med tem ko so ostale stvari drugotnega pomena (Rodrigues-de-Souza et al., 2016). Tako so v začaranem krogu, saj aktivirajo le desno stran prefrontalne skorje, ki je ključna pri negativnem razpoloženju. Zelo pomembno je, da so pacienti seznanjeni s pozitivno psihologijo (zadovoljstvo z življenjem, optimizem, dobro počutje, upanje), da svoje občutke pozitivno sprejmejo, da vzdržujejo aspekt pozitivnega afekta in s tem aktivirajo levo stran prefrontalne skorje (Rus Makovec, 2019). Pacienti s kronično bolečino imajo po navadi težave na področju čustvovanja, pogoste občutke jeze ter depresivno in anksiozno razpoloženje (Jamnik, 2016).
1.3.3 Sociokulturni dejavniki
Med sociokulturne dejavnike štejemo zmožnost za delo, kulturne dejavnike, ekonomske zmožnosti, okolje v katerem živimo in zaposlitev (Chronic, 2020).
Sociokulturni dejavniki se razlikujejo od kulture do kulture, tako da jih ne moremo posploševati. Na primer v raziskavi, ki je potekala v Braziliji in Španiji so ugotovili, da imajo brazilski pacienti s kronično bolečino več podpore svoje družine in prijateljev, da so svoje navade le delno spremenili zaradi bolečin, med tem ko so španski pacienti navedli, da nimajo podpore svoje družine, in da so izgubili prijatelje. Prav tako so se počutili zavrnjene, ker so jih ljudje obtoževali pretiravanja ali nadlegovanja, saj so jim svojci želeli pomagati na tak način, da so jih silili k preusmerjanju pozornosti od bolečine, kot da ne obstaja. Tako so pacienti iz Brazilije navedli, da lažje premagujejo svojo bolečino, medtem ko jo španski pacienti težje (Rodrigues-de-Souza et al., 2016).
1.3.4 Duhovni in etični dejavniki
Duhovnost je pomemben vidik spopadanja pacientov z bolečino. Študije kažejo, da ljudje, ki so duhovnosti, veri bliže, poročajo o boljši kvaliteti življenja. Tudi, če je njihova bolečina višje stopnje, imajo manj negativnega razpoloženja in manj pritožb. Spiritualni mehanizmi
Slika 2: Vpliv pacientovega okolja na občutenje bolečine
delovanja povezani s kronično bolečino pomagajo osmisliti bolečino, dajo večji občutek nadzora, preusmerijo pozornost stran od bolečine, dajo socialno podporo in pomagajo pri okrepljeni sprostitvi (z uporabo molitve ali meditativnih tehnik) (Harris et al., 2018). V Združenih državah Amerike večina prebivalcev poroča o tem, da je duhovnost vsaj nekoliko pomembna, več kot polovica pa jih meni, da je zelo pomembna v življenju, saj da duhovnost bolečini nek pomen. Posledično imajo tudi pacienti s kronično bolečino boljše rezultate psihološkega dobrega počutja in uporabljajo pozitivne metode spopadanja (Grossoehme et al., 2020).
Učinkovito ustvarjanje pomena trpljenja je tako ključnega pomena za učinkovito delovanje pri prilagajanju življenjskim stresorjem, kot je kronična bolečina. Verske in duhovne konstrukcije so za večino ljudi odločilne determinante pomena. Kadar posamezniki doživljajo težke ali zahtevne življenjske dogodke, pogosto religijo in duhovnost uporabljajo za predelavo in osmišljanje situacije. V literaturi se to pogosto imenuje »teodiceja«, način, kako človek razume, kako Bog ali višja sila sodeluje z zlom na svetu. Teodicija daje religiozni osebi okvir za razumevanje bolečine, ki jo lahko doživlja skozi življenje. Za marsikoga lahko bogata teodiceja zagotovi razumevanje in sprejemanje stisk. V drugih primerih je posameznikova teodiceja lahko vir duhovne stiske, kar lahko oteži izkušnjo kronične bolečine. Jeza na Boga je povezana z večjo intenzivnostjo bolečine, nižjo stopnjo sreče, z nižjo sprejemljivostjo bolečine, večjo čustveno stisko in večjo zaznano invalidnostjo, kar pa sodi k AD motnjam in katastrofiranju bolečine. Katastrofizacija bolečine se nanaša na niz negativnih prepričanj o sposobnosti obvladovanja bolečine, vključno s težnjo po povečanju grožnje bolečine in občutku nemoči v njeni prisotnosti. Poleg tega lahko posamezniki zaznajo nezmožnost preprečevanja ali zaviranja misli, povezanih z bolečino, v pričakovanju, med ali po bolečem dogodku. Katastrofizacija bolečine je eden najpomembnejših dejavnikov pri napovedovanju izidov zdravljenja kronične bolečine (Harris et al., 2018).
Obvladovanje bolečine se sooča s številnimi težkimi etičnimi vprašanji, ki jih je morda preveč, da bi jih razjasnili. Vprašanja vključujejo: Kakšen pomen imajo bolečine v medicini?
Kakšno vlogo ima obvladovanje bolečine pri klinični oskrbi pacientov? Kakšne dolžnosti imajo zdravstveni delavci glede bolečine svojih pacientov?
Carvalho in sodelavci (2018) trdijo, da je zdravljenje bolečine etična obveznost, in da so zdravstvene šole, zlasti zdravstvene ustanove dolžne celovito učiti na temo obvladovanja bolečine in trdijo, da so regulativni ukrepi, ki pacientom preprečujejo dostop do opioidov neetični in jih je treba ponovno pretehtati.
Ovire za učinkovito obvladovanje bolečine (lajšanje bolečin in trpljenja ter izboljšanje funkcije in kakovosti življenja) so različne, in sicer: neuspeh zdravnikov, da psihološko bolečino prepoznajo kot prednostno nalogo v oskrbi pacientov, kar je povezano z razširjenostjo kurativnega modela nad paradigmo oskrbe, osredotočenje na človeka pa tudi prevlado znanstvenega pristopa nad humanističnim pristopom; neuspeh zdravnikov, da razvijejo ustrezne odnose s svojimi pacienti, kar ogroža možnost razumevanja subjektivnega jezika bolečine, nezadostno znanje o obvladovanju bolečine, strahovi, povezani z predpisovanjem in uporabo opioidov za lajšanje bolečin (npr. odvisnost, toleranca, neželeni stranski učinki), neuspeh zdravstvenih sistemov, da bodo zdravniki odgovorni za lajšanje bolečin, odpor pacientov in družinskih članov na uporabo opioidov, "vojna proti drogam in zasvojenosti", omejitve stroškov (Carvalho et al., 2018).