Hammarström (v de Beauvoir, 2020 , str. 649)11 trdi, da bo »človek samega sebe dojemal kot starega, ko ga bo tako dojemala in obravnavala okolica«. Misel Simone de Beauvoir, ki jo povzema Hammarström, spominja tudi na interakcionistično perspektivo Georgea Herberta Meada, ki opisuje, kako sami sebe vidimo z očmi drugih (prav tam).
De Beauvoir (2020, str. 341) pravi, da našo »starost odkrijejo drugi, saj je v nas drugi, ki je star« (prav tam). Pojav starosti je torej bolj prepoznaven za druge, kot za nas same. In če se proces staranja zgodi brez večjih sprememb, jo starajoči posameznik_ca niti ne bo opazil_a (de
11 Spremna beseda knjige Simone de Beauvoir: Starost.2, Biti v svetu.
24
Beauvoir, 2020, str. 338). Na primer: Alison Samuels je na spletnem portalu Quora zapisala, da se počuti staro (Samuels, 2019): »Vsakič, ko se pogovarjam s svojimi otroki. Z njimi sem se pogovarjala o starih časih, ko so bili 3 televizijski kanali, ni bilo mobilnih telefonov, osebnih računalnikov in kalkulatorji so bili nevarna novost. Ne spomnim se, kako nam je uspelo.« David Evans pa je takole opisal svojo zgodbo (Evans, 2018): »Mislim, da se je prvič zgodilo, ko je novozelandski direktor podjetja, v katerem sem delal, vsako leto obiskal naš glavni sedež. Rekel je: 'Ob vsakem mojem obisku postaneš bolj siv.' Lepo od njega. Do takrat še nisem opazil.
Drugič sem ugotovil, da nisem več siv, sem plešast.« Star človek se tako počuti starega zaradi drugih, ker pa sam ne privoli v oznako, ki so mu jo določili drugi, ne ve več, kdo je (de Beauvoir, 2020, str. 345).
»Nič v nas samih nam ne preprečuje, da se moramo prepoznati v podobi, ki so nam jo določili drugi in ki nas plaši. Prav zaradi tega jo lahko zavrnemo z besedami, kakor tudi z zavedanjem, saj je že samo to zavračanje neka vrsta sprejemanja.« (de Beauvoir, 2020, str. 348) To velja zlasti za ženske, ki poskušajo z oblačenjem in ličenjem prepričati druge, predvsem pa same sebe, da to zanje ne velja. »Oklepajo se misli, da se ꞌto dogaja le drugimꞌ, da zanje, ki niso druge, ꞌto ne veljaꞌ.« (de Beauvior, 2020, str. 348)
»Soočeni z ljudmi svoje starosti zapademo v skušnjavo, da sebe umestimo v drugo kategorijo kot njih.« (de Beauvoir, 2020, str. 347) Pri zaznavanju drugih namreč uporabljamo t. i.
ekstrospekcijo – pogled od zunaj –, pri samozaznavanju pa uporabljano t. i introspekcijo – pogled navznoter v svoja notranja občutja in misli. Torej druge sodimo na podlagi tega, kar vidimo, sami sebe pa na podlagi svojih misli in občutkov (Martin, 2014, str. 6).
Hammarström (v de Beauvoir, 2020, str. 649), ki povzema Simone de Beauvoir pravi, da
»dejstvo, da drugi gledajo na nas kot na Drugega, povzroči, da sčasoma začnemo tudi sami nase gledati od znotraj kot na Drugega: s procesom ponotranjenja tudi sami zase postanemo Drugi.«
6.3 DOŽIVLJANJE STAROSTI SKOZI ZDRAVJE IN BOLEZEN
Staranje in starost sta prežeta z mnogimi družbeno negativnimi značilnostmi, kot sta na primer pasivnost invzdrževanost. Prav to pa predstavlja ključni legitimni razlog za enačenje starosti in bolezni. Danes to enačenje prerašča ideologija zdravizma, ki poudarja posameznikovo dolžnost za ohranjevanja zdravja in zatiranje staranja (Domajnko in Pahor, 2009, str. 1).
25
Kulturne konstrukcije staranja so tesno prepletene z medicinskim modelom staranja (Talarsky, 1998, str. 102). Estes in Binney (1989, v Talarsky, 1998, str. 102)12 opisujeta biomedikalizacijo staranja kot moč medicine, da opredeli, kaj je normalno in kaj patološko. Trdita, da družbene konstrukcije predstavljajo staranje kot medicinski problem in razpravljajo o načinih, kako te konstrukcije utelešajo v praksi. Medicinsko znanje o staranju odraža in je zajeto v kulturnih predpostavkah o normativnem staranju in o tem, kaj pomeni normalna starost. Enačenje bolezni in staranja torej prispeva k obravnavanju staranja kot patološkega (prav tam). Tudi Ule (2012, str. 8) trdi, da mnogi razumejo staranje kot odklon od normalnosti in skušajo starost na vsak način zatreti, prekriti ali odložiti. Medikalizacijo staranja vzdržujejo predvsem politični in podjetniški interesi. Močne farmacevtske družbe namreč s ponudbo raznih zdravil, hormonskih dodatkov in zdravstvenih pripomočkov skrbijo predvsem za razlikovanje med normalnim in patološkim. »Normalno ne pomeni več ꞌpovprečnoꞌ, temveč nekaj, kar je družbena norma. Če kaj odstopa od nje, so brž na voljo sredstva za izboljšavo ali odstranitev motenj/deviacij.« (prav tam) Ob tem velja opozoriti, da k temu prispevamo tudi posamezniki_ce v želji, da bi nas vidni simptomi starosti ne pahnili na družbeno obrobje (prim. Ignaas in van Hoyweghen 2011).
Stumpers (2012, str. 128) je v svoji raziskavi ugotovila, da so »prevladujoči družbeni diskurz o fizičnih omejitvah, spremembah zdravstvenega stanja in osebne izkušnje z boleznijo usmerile misli udeležencev o staranju kot času upadanja in izgub«. Udeleženca raziskave sta povedala (2012, str. 126): »Staranje … zdravstvene težave, ki jih prinese staranje, v mojem primeru … omejitve, ki vplivajo na slabo zdravje te naredijo starega, zato mislim, da je staranje zame upadanje zdravja.« »Razmišljam o bolezni s staranjem, kako bom čez nekaj let, bolijo me noge in kosti, ko hodim in to me naredi nesrečnega.«
Zdravstveno stanje posameznikov močno vpliva na njihovo doživljanje lastne starosti. Osebe s številnimi boleznimi se namreč večkrat počutijo starejše, kot so v resnici, prav tako poslabšanje zdravja zmanjšuje razliko med kronološko in subjektivno starostjo, kar se obrne v smer starejšega počutja (Petrič in Zupančič, 2016, str. 22). Barle (2007, str. 61) pravi, da je dandanes
»bolezen vse manj pojmovana kot naraven pojav in vse bolj kot izraz (do neke mere celo osebnostnih) slabosti; kot nekaj, kar znižuje našo tržno vrednost«.
Povezava med subjektivno starostjo in samozaznanim zdravstvenim stanjem je dvosmerna.
Telesne omejitve, dlje trajajoče bolezni, izčrpanost in utrujenost lahko prispevajo k starejšemu
12 Estes, C., Binney, E. (1989). The biomedicalization of aging: Dangers and dilemmas. Gerontologist, 29(5), 587–
596.
26
počutju, ta pa lahko vzvratno vpliva na starejše vedenje ljudi (Petrič in Zupančič, 2016, str. 22–
23).
De Beauvoir (2020, str. 339) pravi: ko stari »izjavljajo, da so zadovoljni s svojim zdravjem«, ali »ko se odrekajo zdravljenju«, to pomeni, da so se že prestavili v obdobje starosti. Vedo namreč, da se na starost gleda zaničevalno. Mnogi izmed njih imajo za »zmerljivko kakršno koli namigavanje na njihovo starost – na vsak način se želijo dojemati kot mlade, raje se imajo za bolne kot stare«. Spet drugi (sicer redkeje) se imajo raje za stare, čeprav predčasno, saj starost omogoča izgovore ter »pravico, da se od njih manj zahteva, manj naporno se je starosti prepustiti, kot jo zavračati«. Tretji, ki sicer s težavo sprejemajo starost, jo imajo vseeno raje kot
»bolezen, ki se jih bojijo in jih silijo k ukrepom« (prav tam). Kot ugotavlja Darinka v eni od raziskav (Domajnko in Pahor, 2009, str. 7): »Ja to je res v možganih, ne. Ljudje se bojijo starosti, dejansko se bojijo nesposobnosti, bolezni. Tega se bojijo.«
Po drugi strani de Beauvoir (2020, str. 355) trdi, da posamezniki, ki tožijo »zaradi bolečin, to počnejo z namenom, da bi prekrili trpljenje zaradi izgube ugleda. Številnim služi bolezen kot opravičilo za manjvrednosti, s katerimi se soočajo. Bolezen včasih služi kot opravičilo za egocentričnost: telo bo v prihodnosti zahtevalo, da se mu namenja vso svojo pozornost. Izvor tega pa je pravzaprav resnična tesnoba.«
Torej se starost, kar zadeva »zdravje, zdi kot mešanica ravnodušja in neugodja. Idejo bolezni odženemo s starostjo in konceptu starosti se izognemo z vpeljavo bolezni – tako se nam posreči, da ne verjamemo ne v eno ne v drugo.« (Beauvoir, 2020, str. 340) Poudariti pa je treba tudi, da družbena konstrukcija bolezni in zdravja poudarja »relativnost opredeljevanja bolezni in zdravja glede na čas, prostor, kulturo, v kateri se določeno videnje oblikuje« (Barle, 2007, str.
65).