UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Monika Rogelj
Doživljanje starosti in staranja
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Monika Rogelj
Mentorica: doc. dr. Marjeta Mencin Čeplak
Doživljanje starosti in staranja Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
Zahvala Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Marjeti Mencin Čeplak za strokovno pomoč pri pisanju diplomske naloge, družini in prijateljem, da so verjeli vame in me podpirali.
Doživljanje starosti in staranja
Starost in staranje sta v družboslovju zelo pogosti temi, a sta večkrat žal obravnavani negativno.
Posamezniki_ce na starost in staranje gledajo kot na nekaj neprijetnega in nezaželenega, saj se v naši potrošniški družbi cenita predvsem produktivnost in mladost. Pretežno negativno pojmovanje staranja in starosti se izraža v negativnih starostnih predsodkih in stereotipih ter nenazadnje tudi v slabi samopodobi starostnikov_c. Cilj diplomske naloge je raziskati, kako starostniki_ce razumejo in doživljajo svoje staranje in starost in kaj so ključni dejavniki, ki vplivajo na njihovo subjektivno doživljanje staranja in starosti. Diplomska naloga je v celoti teoretična, a poudarjena z ugotovitvami že opravljenih raziskav. Doživljanje staranja in starosti obravnavam skozi štiri osrednje dejavnike: spremembe videza, socialno interakcijo, zdravje in bolezen ter reflektiranje preteklosti starostnikov_c. V diplomski nalogi sem se dotaknila tudi doživljanja staranja in starosti telesno hendikepiranih ljudi. Ugotovitve so pokazale, da ni celostnega zaključka glede doživljanja staranja in starosti, saj vsak posameznik_ca doživlja svojo starost drugače, ki je pod vplivom medsebojno odvisnih dejavnikov.
Ključne besede: starost, staranje, doživljanje starosti.
Experiencing age and aging
Old age and aging are a very common topics in the social sciences, however, it are often treated negatively. Individuals view old age and aging as something unpleasant and undesirable, because in our consumer-oriented society, productivity and youth are valued above all.
Predominantly negative conception of old age and aging are expressed in negative age prejudice and stereotypes and, lastly, in the poor self-image of the elderly. The aim of the diploma thesis is to investigate how the elderly understand and experience their aging and old age and what are the key factors that influence their subjective experience. The diploma thesis is entirely theoretical, but emphasized by the findings of studies, that have been already carried out.
Experiencing age and aging is addressed through four central factors: changes in appearance, social interaction, health and illness and reflection on the elders' past. The experience of old age and aging of physically handicapped people was also included in the diploma thesis. The findings show that there is no holistic conclusion regarding the experience of old age and aging, because each individual experiences their age differently, and is influenced by interdependent factors.
Key words: age, aging, experiencing old age.
5 Kazalo
1 UVOD ... 6
2 DEFINIRANJE STARANJA IN STAROSTI ... 8
3 DEMOGRAFSKO STARANJE V SLOVENIJI ... 11
4 STAROSTNI PREDSODKI IN STEREOTIPI ... 13
5 SAMOPODOBA STARIH ... 16
6 DOŽIVLJANJE STAROSTI ... 19
6.1 DOŽIVLJANJE STAROSTI SKOZI SPREMEMBE VIDEZA ... 21
6.2 DOŽIVLJANJE STAROSTI SKOZI »DRUGE« – SKOZI SOCIALNO INTERAKCIJO 23 6.3 DOŽIVLJANJE STAROSTI SKOZI ZDRAVJE IN BOLEZEN ... 24
6.4 DOŽIVLJANJE STAROSTI SKOZI REFLEKTIRANJE PRETEKLOSTI ... 26
6.5 DOŽIVLAJNJE STAROSTI IN STARANJA PRI LJUDEH, POTREBNIH POMOČI: PRIMER TELESNO HENDIKEPIRANIH ... 29
7 ZAKLJUČEK ... 33
8 VIRI ... 35
6 1 UVOD
Staranje prebivalstva je tema, ki je v zadnjem času postala ena od osrednjih političnih in znanstvenoraziskovalnih razprav. »Zaradi dlje trajajočega zniževanja rodnosti, zmanjšanja umrljivosti in podaljševanju življenjske dobe, se srečujemo z vse hitrejšim procesom staranja prebivalstva ter s spremembami in težavami, ki so s tem povezane.« (Vertot, 2010, str. 3) Staranje prebivalstva danes po vsem svetu predstavlja velik izziv razvijalcem različnih politik, saj je povezano s številnimi spremembami, kot so na primer spremembe na področju upokojevanja, zaposlovanja, stanovanjske politike in zdravstvenega zavarovanja. Staranje prebivalstva seveda nima le družbenih posledic. »Za posameznika pomeni proces telesnih, kognitivnih, duševnih in socialnih sprememb, ki se dogajajo v teku življenja.« (Zaletel, 20061, v Kovačev in Zaletel, 2006, str. 108) Posamezniki_ce gledajo na staranje in starost kot na nekaj
»neprijetnega, nekoristnega, nepotrebnega, predvsem pa nezaželenega«. »V naši potrošniški družbi je tako gledanje nekaj vsakdanjega, saj odrivamo na rob družbenega dogajanja vse, ki niso dovolj mladi, ambiciozni in koristni.« Zato se starejši ljudje pogosto počutijo zelo nekoristne, manjvredne in nepotrebne (prav tam). Treba si je prizadevati za vzpostavljanje pogojev, ki bi omogočili pozitiven odnos do staranja in starosti. Kot piše Lorber (2019, str.
191), je to povezano z večjo blaginjo in dolgoživostjo, višjo stopnjo zadovoljstva z življenjem, boljšim zdravstvenim stanjem, boljšim počutjem in boljšo socialno mrežo. Prav tako pa se lahko prek razumevanja starostnikovega doživljanja samega sebe in njegove starosti približamo njegovim potrebam in mu omogočimo zadovoljevanje njegovih temeljnih fizičnih in psihičnih potreb (Kovačev in Zaletel, 2006, str. 107).
V diplomski nalogi želim raziskati, kako starostniki_ce razumejo in doživljajo svoje staranje in starost in kaj so ključni dejavniki, ki vplivajo na to (staranje videza, bolezen, interakcija z drugimi ljudmi). V ta namen sem si postavila glavno raziskovalno vprašanje, in sicer: Kako starostniki_ce doživljajo in razumejo svojo starost?
Glavnemu raziskovalnemu vprašanju sem dodala še podvprašanja, in sicer:
- Kako doživljajo spremembe, ki jih prinašata staranje in starost?
- Kateri dejavniki najbolj vplivajo na pozitivno oziroma negativno doživljanje starosti?
- Ali in kako medosebna interakcija vpliva na starostnikovo dojemanje samega sebe?
1 Zaletel, M. (2006). Identiteta starostnikov (neobjavljen tekst).
7
- Ali družbena ureditev/sistem, v kateri živijo posamzniki_ce, vpliva na doživljanje in razumevanje njihovega staranja in starosti?
Diplomska naloga je v celoti teoretična, a poudarjena z ugotovitvami že opravljenih raziskav. V prvem delu so opredeljene različne definicije staranja in starosti, predstavljeno je staranje prebivalstva v Sloveniji, starostni predsodki in stereotipi ter opis samopodobe starostnikov. V drugem, osrednjem delu obravnavam doživljanje starosti in staranja in sicer skozi štiri različne dejavnike: spremembe videza, socialno interakcijo, zdravje in bolezen ter reflektiranje preteklosti starostnikov_c. Na koncu podrobneje analiziram doživljanje staranja in starosti pri ljudeh, potrebnih pomoči, kot so na primer telesno hendikepirani.
8 2 DEFINIRANJE STARANJA IN STAROSTI
Staranje je kompleksen pojav, zato v gerontologiji obstaja veliko različnih teorij in opredelitev staranja (Domajnko in Pahor, 2009, str. 1).
Staranje je največkrat opredeljeno kot fiziološki proces, ki se začne z rojstvom in konča s smrtjo. Pri staranju namreč prihaja do sprememb v organizmu, v celicah, ter v njihovem delovanju in obnavljanju. Ljudje se torej staramo celo življenje (Ramovš, 2014, str. 45). Vendar v mladosti staranje imenujemo z drugimi besedami, na primer z rastjo in razvojem. V najstniških in mladih odraslih letih staranje imenujemo zorenje. Po 30. letu se naše fizično telo začne obrabljati in naše delovanje upada. To pa imenujemo staranje (Chalise, 2019, str. 8). V vsakdanji govorici torej staranje pomeni »potek življenja v višji starosti, npr. po upokojitvi. V tem smislu je staranje individualni proces, ki se pri vsakem človeku kaže na drugačen način in ga vsakdo drugače zaznava in doživlja.« (Ramovš, 2014, str. 45)
Obstaja več teorij in definicij o tem, kaj je starost, večina pa jih govori o (Filipovič Hrast in Hlebec, 2015; Pečjak, 2007; Šiplič in Kadiš, 2002; Požarnik, 1981):
• kronološki starosti
• biološki starosti
• psihološki starosti
• družbenokulturni oziroma socialni starosti
• doživljajski starosti
Kronološka starost je opredeljena glede na letnico rojstva, torej glede na število let, ki jih je doživel posameznik_ca. V vsaki družbi po navadi opredelimo, s katerimi leti človek postane star. V Sloveniji je ta meja postavljena pri 65. letih (Filipovič Hrast in Hlebec, 2015, str. 13)2. Biološka starost je starost, ki je povezana z biološkim delovanjem telesa, s telesnimi funkcijami in procesi (Filipovič Hrast in Hlebec, 2015, str. 13). Pomeni ohranjenost organizma, stanje organov glede na kronološko starost posameznika_ce ter prisotnost ali odsotnost bolezni (Pečjak, 2007, str. 23). Biološka starost se torej meri z opazovanjem delovanja raznih organskih
2 Prav tako v Sloveniji velja meja 65 let kot formalni kriterij za starostno upokojitev.
9
sistemov. S staranjem ti sistemi izgubljajo sposobnost samoobnavljanja in samoprilagoditve (Filipovič Hrast in Hlebec, 2015, str. 13).
Psihološka starost se nanaša na psihološke zmožnosti človeka, da se prilagodi danim zahtevam družbenega okolja. Te zmožnosti so »spomin, inteligenca, čustva, motivacije in veščine, ki vzdržujejo samozavest in samonadzor« (Filipovič Hrast in Hlebec, 2015, str. 13).
Ljudje, ki so se manj sposobni prilagajati danim situacijam, se po tej definiciji starajo prej kot aktivni in samostojni ljudje ter ljudje z veliko interesi (Požarnik, 1981, str. 12). Filipovič Hrast in Hlebec (2015, str. 13) trdita, da je veliko predstav o pešanju psiholoških funkcij zmotnih in izražajo bolj laične predstave kot pa dejanske spremembe. Psihološka starost se nanaša na delovanje psiholoških sposobnosti, ki jih ljudje uporabljajo pri prilagajanju spreminjajočim se zahtevam okolja. To so spomin, inteligenca, čustva, motivacije in veščine, ki vzdržujejo samozavest in samonadzor (Filipovič Hrast in Hlebec, 2015, str. 13).
Družbenokulturna (ali socialna) starost izraža nenapisana pričakovanja glede tega, kako naj bi se vedli ljudje določene kronološke starosti. To so specifične norme in vloge, ki jih posameznik_ca zavzame v odnosu do družbe in kulture (Filipovič Hrast in Hlebec, 2015, str.
13–14). Po tej teoriji sta torej človekovo počutje in vedenje odvisna predvsem od pričakovanj okolja. Starostno vedenje v tem primeru ni rezultat biološkega staranja, temveč rezultat pričakovanj družbe (Požarnik, 1981, str. 12). »Družbenokulturna starost se ocenjuje glede na številna vedenja in navade, kot so način oblačenja, navade, jezik ali osebni stil. Merimo jo tako, da opazujemo, do kakšne mere posameznik kaže navade, ki so pričakovane za njegovo starost v družbi, v kateri živi.« (Filipovič Hrast in Hlebec, 2015, str. 13–14)
Doživljajska starost predstavlja »osebno doživljanje starosti« (Šiplič in Kadiš, 2002, str. 295).
Ta naj bi pokazala, kako vsak_a posameznik_ca doživlja in občuti svojo starost in staranje. Gre torej za to, kako star_a se počuti, torej za subjektivno starostno identiteto posameznika_ce.
Posamezniki_ce se običajno počutijo mlajši, kot pa je njihova kronološka starost (Victor, 2005, str. 161,3 v Filipovič Hrast in Hlebec, 2015, str. 14).
»S proučevanjem doživljanja staranja se neposredno lotevamo problematike razlikovanja med objektivno (kronološko) starostjo in subjektivno ([do]živeto starostjo). Izkušnja starosti oziroma staranja je močno odvisna od naše povezanosti z ostalimi ljudmi, časom in krajem bivanja, in ni določena izključno s številom že preživetih let. V tem smislu lahko rečemo, da je
3 Victor, C. (2005). The Social Context of Ageing: A Textbook of Gerentology. New York: Routledge.
10
pomen starosti in staranja tudi ali mogoče celo pretežno družbeno pogojen oziroma oblikovan.«
(Domajnko in Pahor, 2009, str. 1)
Staranje je torej zaporeden, individualen, nepopravljiv, nepatološki proces, ki ga zaznamuje izčrpanost organizma, značilen za vse pripadnike vrste. Gre za stalen in napredujoč proces, v katerem se pojavijo morfološke, funkcionalne, biokemične, socialne in psihološke spremembe (Silva in Boemer, 2009, str. 381).
Starost je treba razumeti kot celoto, ker je hkrati biološki pojav s psihološkimi posledicami, ko se določena vedenja označijo kot značilnosti starosti. Kot v vsaki človeški situaciji ima tudi starost eksistencialno razsežnost, ki spreminja človekove odnose s časom in ustvarja spremembe v njihovih odnosih s svetom. Tako starosti ne smemo razumeti drugače kot v celoti, v vseh njenih razsežnostih (Freitas, Queiroz in Sousa, 2010, str. 404). Simone de Beauvoir (2018, str. 45) trdi, da »starost lahko razumemo le kot celoto – ni zgolj biološko, je tudi kulturno dejstvo«.
Starost je potrebno razumeti tudi kot fazo v življenjskem ciklu, kjer se s kronološkim razvojem starosti na bio-psiho-socialni ravni dogajajo spremembe, ki vplivajo na odnose do sebe, do drugih, pa tudi na odnos do sveta. Vpogled v subjektivne vidike staranja lahko izvajalcem družbenih politik pomaga pri načrtovanju strategij, ki bi omogočale ohranjanje samostojnosti in neodvisnosti starejših (Freitas in drugi, 2010, str. 404).
11 3 DEMOGRAFSKO STARANJE V SLOVENIJI
Staranje prebivalstva je univerzalen pojav, s katerim se soočajo socialne in zdravstvene politike vseh držav, tudi Slovenije. Po definiciji je staranje prebivalstva povečevanje deleža prebivalstva nad določeno starostno mejo (običajno nad 65 let) ob hkratnem zmanjševanju števila mladih (do 15. leta) in ob podaljševanju življenjske dobe. Demografsko starost prebivalstva v Evropi ocenjujemo z deležem starejših od 65 let. Kjer je več kot deset odstotkov prebivalcev, starih nad 65 let, govorimo o zelo starem prebivalstvu. Med taka območja spada tudi Slovenija (Hovnik Keršmanc, 2009, str. 9).
Torej »z izrazom staranje prebivalstva ali demografsko staranje poimenujemo proces, v katerem se spreminja starostna sestava prebivalstva in sicer tako, da se povečuje delež starih« (Šircelj, 2009, str. 15). Prebivalstvo Slovenije se je po besedah Milivoja Širclja (prav tam, str. 22) začelo starati na prehodu iz 19. v 20. stoletje, in sicer zaradi zniževanja rodnosti po letu 1890. Delež starih je nato do sredine sedemdesetih let 20. stoletja naraščal počasi, od takrat naprej, ko je pričakovana življenjska doba presegla 70 let in ko so se kazalniki rodnosti spustili pod raven, potrebno za obnavljanje prebivalstva, pa je delež starih naraščal vse hitreje. Leta 2003 je bil tako delež starih že višji od deleža mladih.
Naslednje pomembno obdobje v procesu staranja je bil začetek 21. stoletja. Leta 2000 se je namreč začel zniževati odstotek žensk v rodni rodi, leta 2005 se je začel povečevati koeficient skupne starostne odvisnosti, leta 2007 pa se je začel zniževati tudi delež prebivalstva starega od 15 do 64 let (prav tam, str. 22).
Staranje prebivalstva Slovenije se bo v 21. stoletju samo še nadaljevalo. »O tem lahko sklepamo že na osnovi dosedanje starostne sestave prebivalstva«, prepričajo pa nas tudi projekcije prebivalstva v naslednjih letih (prav tam, str. 34).
Po podatkih Evrostatovih projekcijah prebivalstva za obdobje 2008–2060 in po študiji Svetovne banke bo imela Slovenija do konca leta 2060 že eno najstarejših prebivalstev na svetu. Slovenija ima namreč med novimi državami, članicami Evropske unije, skoraj najnižji delež mladega prebivalstva (Tomšič, 2010, str. 174).
Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (gl. tabelo 3.1) lahko v naslednjih desetletjih pričakujemo občutno povečanje starega oziroma zelo starega prebivalstva. Po
12
projekcijah prebivalstva bo leta 2020 namreč število ljudi, starih 65 let naraslo na 28.231, leta 2030 na 28.440, leta 2030 pa je pričakovati, da bo število ljudi, starih 90 let naraslo na 5.878, leta 2040 na 8.331, leta 2050 pa kar na 10.651.
Tabela 3.1: Projekcije prebivalstva EUROPOP2018 po spolu in starosti, Slovenija, 2018–2100
Vir: SURS, 2020. Pridobljeno iz https://www.stat.si/statweb, dne 21. 3. 2020
13 4 STAROSTNI PREDSODKI IN STEREOTIPI
Tako kot pri večini družbenih skupin, tudi pri starejših obstajajo različni predsodki in stereotipi.
Kaj so sploh predsodki in stereotipi? Stereotipi so sodbe, ki temeljijo na nepreverjenih dejstvih ali govoricah. Ule (1994, str. 102–103) pravi, da je stereotip »pravzaprav rezultat nujnosti, sklepanja na osnovi omejenih informacij in obenem potrebe, da poenostavimo kompleksnost pojavov ali dogajanj v družbi«. Predsodki se od stereotipov razlikujejo predvsem po tem, da jih spremljajo intenzivne emocije ter da so trdovratneje zakoreninjeni (Rot, 19724, v Ule, 1994, str.
101).
Bergler (1984, v Ule, 1994, str. 106)5 pravi, da je za predsodke in stereotipe značilna kompleksnost, strukturiranost in skupinska specifičnost. Ključna elementa predsodkov in stereotipov sta ocenjevanje in vrednotenje: predsodki in stereotipi so družbeno (in socialno- psihološko) pomembni prav zaradi vrednotenja socialnih objektov. Vrednotno ocenjevanje sloni na doživljanju večje podobnosti stališč in predsodkov v lastni družbeni skupini in na doživljanju večjih razlik med seboj in člani drugih skupin (Ule, 1994, str. 103); torej s tistimi, s katerimi si delimo iste predsodke, se povezujemo v mrežo somišljenikov, kar ponuja lažno varnost in občutek večje pomembnosti ter moči. V primerjavi z žrtvami negativnih predsodkov se sami počutimo več vredni, žrtve negativnih predsodkov pa postanejo dežurni krivci za vse, kar nam gre narobe (Mencin Čeplak, 2013, str. 13).
Predsodki in stereotipi prav tako »vodijo našo percepcijo zunanjega sveta, ne da bi sami to sploh opazili«. Največkrat povzročajo negativno popačenje podobe objekta, prav tako povzročajo tudi selektivno pozornost opazovalca do obnašanja drugih ljudi: opazovalec je namreč »pozoren le na tiste vidike obnašanja drugih, ki so v skladu z njegovimi predsodki o osebi določenega ꞌtipaꞌ« (Ule, 1994, str. 103). Predsodki in stereotipi »delujejo kot naivne predpostavke o tem, kam kdo zaradi določene značilnosti sodi in kakšen je: ljudem, ki jih uvrščamo v isto kategorijo, pripisujemo vrsto skupnih značilnosti« (Mencin Čeplak, 2013, str.
12).
Najpogostejša stereotipna podoba oseb v visoki starosti je, da so neprištevni, senilni, nemočni itd. Obstaja pa tudi pozitivna podoba, na primer, da so modri, se žrtvujejo za svoje potomce itd.
4 Rot, N. (1972). Osnovi socialne psihologije. Socializacija. Zavod za udžbenike i nastavna srestva, Beograd.
5 Bergler, R. (1984). Vorurteile und Stereotypen. V Heigl-A. Evers, U., Streeck (izd.).
14
V podzavesti današnjega človeka sta se torej usidrali dve iracionalni stališči o starosti – dve skupini stereotipov. Prva prezira starost in je slepa za vse njene dobre možnosti: »Starost je grda, nemočna. Stari ljudje so sitni, skopi, bolni, potrebni pomoči.« Druga medtem naivno idealizira dobre možnosti v starosti in je slepa za težave, ki jih le-ta prinaša: »Kljub letom vse zmorem, vse je mogoče, zame ni omejitev, bolezni, smrti, osamljenosti.« (Tomšič, 2010, str.
177–178)
Mencin Čeplak (2013, str. 13) pravi, da predsodki služijo predvsem ohranjanju razmerij dominacije in podrejanja, »da se podrejenim onemogoča ali vsaj ovira dostop do pravic in dobrin, ki so omejene in nepravično razporejene, in da se opravičuje privilegije dominantnih skupin.« Večkrat namreč lahko opazimo, da prihaja do izbruhov sovražnosti dominantnih skupin, ko pripadniki marginaliziranih in diskriminiranih skupin zahtevajo enake možnosti in pravice – s tem namreč »ogrožajo ureditev, ki temelji na neenakosti«.
To velja tudi za negativne starostne stereotipe in predsodke: fizična in intelektualna nemoč, odvisnost, slab spomin, konservativnost, rigidnost, cinizem in še mnogi drugi vzdržujejo socialno distanco, ki vpliva na družbeni položaj starih in na njihov odnos do starosti, starih in samih sebe. Seveda je nekaj stereotipov tudi pozitivnih, kot so na primer modrost, izkušenost in ljubeznivost. »Kot vsi stereotipi so tudi starostni pomanjkljivi, ker pretiravajo, posplošujejo, pogosto pa sploh ne ustrezajo resnici, ki jo odkrivajo /…/ raziskave.« (Pečjak, 1998, str. 63) Starostni stereotipi so torej kulturno pogojeni, tako kot je tudi odnos do starih ljudi. »Da bi razumeli pomen in stvarnost starosti, si moramo ogledati položaj, ki je bil določen za stare, in podobo, ki je o njih ustvarjena v različnih časih in različnih krajih.« (de Beauvoir, 2018, str.
67) Kot pravi Simone de Beauvoir (2018, str. 66): »Človek se stara in peša vedno znotraj dane družbe. Njegovo staranje je intimno povezano z značajem te družbe in s položajem, ki ga posameznik v družbi zaseda«. Usodo starih torej določa družba v skladu s svojimi zmožnostmi in interesi. Poudariti je treba, da »položaj starega človeka ni nikoli priborjen, temveč je vedno podeljen« (de Beauvoir, 2018, str. 115).
Predsodki in stereotipi pogosto »vplivajo na žrtve – na njihov dostop do materialnih in simbolnih 'dobrin', omejujejo njihove pravice in možnosti, vplivajo na njihovo samopodobo, kar se lahko izteče v t. i. samouresničujočo se napoved, ko se žrtev predsodka začne vesti v skladu s predsodki« (Mencin Čeplak, 2013, str. 13). Če se na starejše obračamo kot na nemočne ljudi, bodo v resnici nemočni tudi postali (Pečjak, 1998, str. 66). Predsodki in stereotipi torej vplivajo na podobo, ki jo imajo starejši sami o sebi. Pogosto se namreč pri njih razvijejo občutki
15
šibkosti, manjvrednosti in nezadostnosti. Njihova samopodoba je odvisna od mnogih dejavnikov, tako od osebnih lastnosti kot fizičnih značilnosti; nanjo pa močno vpliva tudi interakcija z drugimi, torej širše družbeno okolje. Če je to večinoma negativno, vpliva na to, kako starejši delujejo, razmišljajo in čutijo o sebi (Filipovič Hrast in Hlebec, 2015, str. 27).
Torej obstaja ogromno dokazov, da imajo starostni stereotipi sistematične učinke na starejše.
Kar zadeva smer teh učinkov, govorimo o ponotranjenju (internalizaciji) ali disociaciji starostnih stereotipov. Internalizacija je proces, s katerim se potrjujejo in ohranjajo starostno specifični stereotipi. Ponotranjenje teh stereotipov pa vpliva na človekova lastna prepričanja, samozavest in vedenje. Osrednji proces ponotranjenja imenujemo samo-stigmatizacija.
Disociacija pa nasprotno pomeni, da se starostniki ne identificirajo z (negativnimi) starostnimi stereotipi, če so motivirani, da ohranjajo pozitivno samopodobo. Disociacija pomeni težnjo po psihološki distanci med posameznim starostnikom in drugimi starostniki (Weiss in Kornadt, 2018).
Kot smo videli imajo stereotipi in predsodki številne negativne posledice. Sprožajo različne konflikte in napetosti med posamezniki in skupinami in zato predstavljajo resen družbeni problem in odpirajo pomembno vprašanje, kaj lahko naredimo za zmanjševanje predsodkov in stereotipov. Poznamo različne strategije spreminjanja predsodkov in stereotipov, ki segajo od zakonskih aktov in predpisov (proti diskriminaciji) do sistematičnega informiranja o nesmiselnosti in neupravičenosti stereotipov in predsodkov in neposrednih stikov s posamezniki ali skupino, ki so tarča predsodkov. Te strategije pa še ne vzbujajo velikega optimizma za tako zelo zakoreninjene stereotipe in predsodke (Ule, 1994, str. 119). Največ, kar lahko kot posamezniki_ce naredimo, je, da svojih »frustracij ne usmerjamo v tiste, ki zanje niso krivi, da ne izražamo stereotipov in predsodkov, da le-te prepoznamo in posežemo v situacije, kjer se izražajo, s čimer izkažemo spoštovanje do žrtev predsodkov in stereotipov« (Mencin Čeplak, 2013, str. 13). Seveda to ne more nadomestiti državnih politik, ki bi vzpostavile sistemske pogoje za varno in dostojno staranje in starost.
16 5 SAMOPODOBA STARIH
»Raziskave o samopodobi starih ljudi so zelo pomembne pri analizi posameznikovega razvoja.
Brez razumevanja starostnega obdobja, ko se srečujemo z integralnostjo ali obupom, je namreč nemogoče razumeti proces oblikovanja identitete starega človeka, njegovih sprememb in dinamike.« (Gaber, Kaučič in Vidnar, 2016, str. 40) Preden spoznamo samopodobo starih, moramo definirati pojem samopodobe.
Musek (1992, str. 61) pravi, da je samopodoba tisto, kar mislimo o sebi, da smo, in tem, kar želimo pokazati, da smo. »Bistven del samopodobe so naše predstave in pojmovanja, ki jih imamo o lastnem telesu.« V našo samopodobo se vtisnejo tudi »pojmovanja in predstave, ki jih imamo o tem, kaj drugi mislijo o nas in o tem, kako naj samega sebe predstavimo in prikažemo pred drugimi, na socialnem prizorišču«. Teh predstav pa je toliko, kolikor je »ljudi in skupin, na katerih mnenje kaj damo in za katere domnevamo, da od nas karkoli pričakujejo«.
»Velik in pomemben del samopodobe nam zgradijo drugi.« (prav tam, str. 64) Od njih namreč dobimo informacije, ki postanejo bistven del podobe, ki si jo ustvarimo o sebi. Povedo nam kakšni smo in kakšni naj bomo; kaj pomeni, da smo taki in taki. Starši, sorodniki, vrstniki, znanci že od otroštva oblikujejo našo samopodobo. V našo samopodobo nam vcepijo izjave o tem, kako pridni ali nagajivi smo. Vsa ta sporočila se usidrajo v našo duševnost in postanejo del predstave, ki jo gojimo o sebi. »Upravičeno lahko rečemo, da so naši jazi, samopodobe /…
/ v dobršni meri proizvod procesov socialnega konstruiranja in socialnega zrcaljenja.« (prav tam, str. 64–65)
Katere pa so tiste bistvene informacije, ki nam jih drugi vpletejo v našo samopodobo? Musek (1992, str. 67) pravi, da predvsem tiste, ki so »del kulturno predpisanih obrazcev, vlog in pričakovanj, torej informacije, ki jih kulturna tradicija terja za posameznikovo samopodobo.«
Naša samopodoba, tudi če jo pridobivamo na podlagi informacij drugih, pa nikoli ne more biti zgolj zrcaljenje tujih predstav in mnenj (prav tam, str. 68). »Naše videnje tujih predstav je namreč samo naše. Mnenja drugih pač dojemamo in zaznavamo tako, kot to določajo merila in značilnosti našega lastnega zaznavanja. Gre torej za zrcaljenje, kjer nam drugi kažejo s svojimi mnenji podobo nas samih – toda to je podoba, ki jo mi vidimo.« (prav tam, str. 68) A kot poudarja Ule (1994, str. 298), psihološki subjekt ni zaključena in skladna enota, temveč je raznolik sistem samopodob, med katere pa lahko uvrščamo tudi starostno samopodobo.
17
»Starostna samopodoba je videnje sebe glede na svojo starost. Ljudje se imajo za mlajše, enako stare ali starejše, kot so v resnici.« (Pečjak, 1998, str. 45) Na starostno samopodobo vpliva dejanska starost, posameznikova življenjska filozofija ter odnos družbenega okolja do starajočega se posameznika_ce (prav tam). Zelo pomemben je videz oziroma telesni jaz o katerem govori Musek (1992, str. 61). Ljudje z mlajšim videzom se imajo pogosto za mlajše, kot so v resnici, ljudje s starejšim videzom pa za starejše, kot so v resnici. Ali obratno: »kdor se ima za mlajšega, se vede kot mlajši, uporablja sredstva in postopke za pomlajevanje in zato je tudi videti mlajši. Kdor pa se ima za starejšega, se vede kot starejši, ne skrbi za svoj videz in zato je tudi videti starejši.« (Pečjak, 1998, str. 45) Pečjak (prav tam, str. 45–46) trdi, da je z vidika psihičnega zdravja najprimernejši starostni jaz, ki ni ne premlad in ne prestar. Ljudje, ki se imajo za mlajše, kot so v resnici, namreč precenjujejo svoje zmožnosti in svoj vpliv na družbeno okolje. Nekateri izmed njih se na primer oblačijo v živobarvne obleke, mini krila ter zato delujejo smešno. To pa ne prepreči neizbežnih razočaranj. Nasprotno pa ljudje, ki se počutijo starejše, kot so v resnici, podcenjujejo svoje zmožnosti in svoj vpliv na okolje, ter ne dosežejo niti tistega, kar bi morali. Namesto tega se vdajajo obupu. Z vidika psihičnega zdravja je torej najprimernejši »starostni ꞌjazꞌ, ki je rahlo premlad, da človeka spodbudi k večji dejavnosti, a premalo, da bi privedel do porazov in razočaranj. Meja med ꞌpremladꞌ in ꞌprestarꞌ pa je subjektivna in jo vsakdo določi na podlagi izkušenj. Žal dostikrat napačno.« (prav tam) Pečjak (2007, str. 75) razlikuje tri različne reakcije na starost:
• Pretirano dobra samopodoba. Nekateri posamezniki_ce se imajo za pomembnejše, lepše, močnejše, kot so v resnici. Temu mnenju slej ko prej sledi razočaranje.
• Pretirano slaba samopodoba. Posamezniki_ce ocenjujejo svoje stanje slabše, kot je v resnici. Pritožujejo se nad upadanjem mentalnih funkcij, zdravja in videza. Taka mnenja po navadi vodijo v pesimizem in depresijo.
• Resnična samopodoba (oziroma ustrezna, kar primernejši izraz). Posameznik_ca se ocenjuje stvarno in se vidi takšnega, kot v resnici je. Taka samopodoba pa naj bi ustrezala duševno zdravim osebam.
Pečjak (prav tam) pri tem doda, da je boljša predobra kot preslaba samopodoba, ker prva spodbuja k večji aktivnosti, medtem ko jo druga zavira.
18
Hooyman in Kiyak (2014, str. 19, v Gaber in drugi, 2016, str. 40) 6 po preučevanju različnih raziskav ugotavljata, da »samopodoba pri starejših starostnikih večinoma ostaja nespremenjena kljub izgubi bližnjih in zdravstvenim težavam«. Ugotavljata pa tudi, da izguba poklicnih in socialnih vlog močno vpliva na posameznikovo samopodobo. Kot smo rekli, koncept samopodobe temelji na vlogah in pričakovanjih drugih, kar se v starosti pomembno spremeni:
v starosti izgubimo določene vloge ali pa so nam odvzete, kar močno vpliva na našo samopodobo in samoidentifikacijo.7
Analiza samopodobe se pogosto uporablja tudi v raziskavah o sreči in zadovoljstvu z življenjem. Človek lahko pride do pozitivnega ali negativnega mnenja glede svojega življenja.
Vsak človek si v svojem življenju želi predvsem to, da bi bil srečen. Sreča in zadovoljstvo z življenjem sta odvisna od posameznikovega doživljanja lastnega življenja, ko »pretehta dobro in slabo v svojem življenju, ga subjektivno ovrednoti in si ustvari splošno sliko o svojem zadovoljstvu glede na lastne standarde. /…/ Zadovoljstvo z življenjem je značilno stanje posameznikovega subjektivnega sveta, subjektivna ocena kakovosti življenja, življenjskih dejavnosti, odnosov z ljudmi in seveda odnos do samega sebe.« (Gaber in drugi, 2016, str. 40)
»Pomembno je skozi celo življenje vzdrževati pozitivno samopodobo in samospoštovanje, da se prilagodimo spremembam in se pripravimo na veliko življenjsko preusmeritev v zrelih letih.
V starosti človek izgublja ne le pri kognitivnih funkcijah, temveč tudi sposobnost adaptacije novemu okolju, kar vpliva na njegovo samopodobo in nato slednja vpliva na naše ravnanje.«
(prav tam, str. 43)
6 Hooyman, N., Kiyak, A. (2014). Social Gerontology: A Multidisciplinary Perspective. Edinburgh: Pearson Education Limited.
7 Več o socialnih vlogah v starosti je predstavljeno v poglavju 6.4.
19 6 DOŽIVLJANJE STAROSTI
Eržen (2008, v Lorber, 2019, str. 190) 8 navaja, da je »posameznikovo gledanje na lastno starost odvisno od njegovega starostnega obdobja«. Ljudje v svojih aktivnih letih na starost gledajo drugače, kot v svojih kasnejših letih. Tudi Ramovš (2014, str. 45) poudarja, da je kakovost življenja v starosti odvisna od tega, »kako človek svoje staranje sprejema in ga doživlja: ali si ga taji, ga jemlje kot nekaj težavnega ali ga doživlja kot življenjsko stvarnost, kateri se prilagaja in v njej odkriva nove smiselne možnosti« (prav tam). Staranje zelo težko razumemo, dokler ga ne dosežemo. Kot piše Simone de Beauvoir (2018, str. 36): »Nič ni bolj pričakovano kot starost in nič ni bolj nezamisljivega.« in »Starost je onkraj mojega življenja, o čemer pa ne morem imeti nobene celostne osebne izkušnje.« (de Beauvoir, 2020, str. 344) Dodaja, da
»obdobja starosti ne doživljamo za-sebe, ker o njem nimamo jasnih izkušenj, kakšna je /…/ se pojavlja možnost, da že zgodaj izjavljamo, da smo stari ali se do konca vidimo kot mlade« (prav tam, str. 346).
V skladu s trditvijo, »star si toliko, kolikor se počutiš«, je ena najpogosteje ponovljenih fraz v raziskavah starostne identitete, da se starejši ljudje po navadi ne počutijo stare (Westerhof, 2008, str. 10–11). Kaufman (1986, v Westerhof, 2008, str. 10–11)9 je leta 1986 opravil vrsto neodvisnih intervjujev o osebnih izkušnjah staranja. Kljub spremembam v telesnem in socialnem delovanju so imele mnoge starejše osebe močno notranjo izkušnjo kontinuitete, na katero ni vplivala njihova naraščajoča kronološka starost. Kaufman (prav tam) je ugotovil, da imajo starejši ljudje »večno mladi jaz«. To je ugotovila tudi Stumpers (2012, str. 119) v svoji raziskavi, ki je pokazala, da imajo stari ljudje večkrat določeno starost kot nov standard za mlajšo starost, na primer »60 je novih 40« ali »80 je novih 60«. Udeleženci njene raziskave so povedali (prav tam): »No, imam 60 let, zato mislim, da so 60 verjetno stara 50 /.../ ljudje, ki so danes pri 80 letih, so zame enakovredni 60-letniku.«Dodaja: »v zadnjih nekaj letih se zdi, da je prišlo do ideje, da so 40. leta nova 30. leta ... Mislim, da se tako mnogi ljudje počutijo, da so deset let mlajši kot so bili njihovi starši.«
8 Eržen, I. (2008). Razbijanje predsodkov o staranju in starejših. V M. Bilban (ur.), Cvahtetovi dnevi javnega zdravja: zbornik prispevkov: 4. redno srečanje (str. 227–233). Ljubljana: Medicinska fakulteta.
9 Kaufman S. R. (1986). The ageless self: Sources of meaning in late life. Madison: University of Wisconsin Press.
20
Številni starejši ljudje se ne identificirajo s svojo starostno skupino ali z višjimi starostnim skupinami in se nagibajo k temu, da delajo bolje kot njihovi vrstniki ali starejši. Na splošno sebe doživljajo kot izjemo od splošnega prepričanja, da je staranje povezano z upadanjem (Westerhof, 2008, str. 10–11). Udeleženec Stumpers-ove raziskave je povedal (2012, str. 118):
Mislil sem, da si mlad, da se postaraš in nato umreš … ampak sedaj ko sem jaz star, ni tako enostavno, počutim se enako živega kot sem se počutil, ko sem bil mlad … nisem pričakoval tega…kot generacija moje matere, oni so bili stari ko so bili 50, obnašali so se stare, oblačili so kot da so stari, razmišljali so kot stari…doživljam to kar sta doživljala moja mama in oče, vendar imam boljšo, drugačno perspektivo do življenja, življenje je za to, da ga živimo ni za umiranje.
Kot pišeta Kovačev in Zaletel (2006, str. 107) staranje vpliva na »posameznikovo zaznavanje samega sebe in njegovo integracijo v družbeno okolje« (prav tam). S staranjem se namreč spreminja posameznikovo razumevanje samega sebe, njegovih bližnjih in tudi širšega družbenega okolja. »Proces staranja je pogosto povezan z občutki ranljivosti, izgubo lastne identitete in spremenjenim vedenjem.« (Zaletel, 2011, str. 9).
Westerhof (2008, str. 10) piše o konceptu starostne identitete, ki se nanaša na notranjo izkušnjo človekovega procesa staranja in starosti. Starostna identiteta je rezultat procesov, skozi katere se človek poistoveti ali oddalji od različnih vidikov procesa staranja. Starostna identiteta spada v področje subjektivne izkušnje staranja (prav tam). Starostna identiteta se torej nanaša na subjektivno vrednotenje starosti, ki pa je rezultat individualnih in zgodovinskih izkušenj. Tako se starostna identiteta razume kot večdimenzionalni koncept, ki vključuje posebne vidike osebnega staranja in splošne poglede, kaj pomeni biti star (Macia, Duboz, Montepare in Gueye, 2012, str. 244).
Kastenbaum in drugi (1972, v Macia in drugi, 2012, str. 244)10 trdijo, da je subjektivna starost kompleksen osebni konstrukt, ki odraža različne »starosti mene«, na primer, kako se posamezniki_ce dojemajo, kako se počutijo, izgledajo, delujejo in kaj želijo biti.
Subjektivnega doživljanja starosti ne moremo obravnavati ločeno od širšega družbenega konteksta. Obstajajo namreč gospodarske, fizične, psihološke in socialne dimenzije, ki delujejo na starajočega se posameznika_co, spremenljivke, povezane s temi dimenzijami pa so interaktivne in soodvisne in jih je mogoče najbolje razumeti le v večdimenzionalnem pristopu.
Velika večina držav, med njimi tudi Slovenija, ima na primer svoje sisteme za podporo
10 Kastenbaum, R., Derbin, V., Sabatini, P., Arrt, S. (1972). »The ages of me«: toward personal and interpersonal
definitions of functional aging. Aging Hum Dev, 3, 197 – 211.
21
starostnikom, kot so na primer socialno varstvo starejših, znižana cena zdravstvene oskrbe in še mnoge druge. Večina teh sistemov pa je bila zgrajena na predpostavki, da bo starejših oseb (ki živijo v istem obdobju hkrati) v primerjavi z mlajšo in srednjo generacijo bistveno manj. Zaradi upada umrljivosti in daljše življenjske dobe pa ti sistemi začenjajo čutiti napetost, ki se bo sčasoma samo še povečevala. Poleg tega se stopnja podpore za starejše osebe zmanjšuje, kar bi lahko še dodatno zmanjšalo zmožnost družb in vlad za skrb za staranje prebivalstva (Lazmey, 2016, str. 5).
Prav tako si starostniki v večini prizadevajo za družinsko oskrbo ter za čustveno, socialno, ekonomsko in zdravstveno podporo v starosti. Podpora in nega starega človeka pa predstavlja veliko skrb za večino družin, zlasti v ruralnem okolju. Zaradi sprememb, kot so urbanizacija, industrializacija, hiter življenjski tempo, je podpora starejšim lahko zelo omejena, kar pa nadalje vpliva na počutje starostnikov in posledično na njihovo kakovost življenja (prav tam).
Na tem mestu je treba poudariti, da starejše večkrat obravnavajo kot breme, in sicer kot javnofinančno breme in tudi breme za njihove svojce. De Beauvoir (2018, str. 37) trdi: »Starec, ki se ne zmore več sam preživljati, je vedno breme.«
Zmanjšana stopnja podpore – tako družinske kot vladne – torej lahko privede do negotovosti, izključenosti in številnih diskriminacij. Vse to pa ne nazadnje vpliva tudi na subjektivno doživljanje starosti in staranja.
V nadaljevanju bom predstavila le nekaj soodvisnih dimenzij, ki lahko vplivajo na posameznikovo subjektivno doživljanje starosti in staranja.
6.1 DOŽIVLJANJE STAROSTI SKOZI SPREMEMBE VIDEZA
Staranje telesa neposredno ali posredno vpliva na posameznikovo počutje in vedenje.
Neposredno zato, ker ovira njegove temeljne življenjske funkcije, posredno pa zaradi psihološkega vpliva, kot je na primer občutek starostne manjvrednosti. Posebno velik vpliv imajo tudi znaki staranja, ki vplivajo na videz človeka, na primer sivi lasje, plešavost, gube, upognjena drža itd., ne glede na to, ali ti dejansko ovirajo starostnikove življenjske funkcije (Pečjak, 1998, str. 35). Stumpers (2012, str. 159–160) je v svoji raziskavi ugotovila, da so spremembe videza starostnikov večkrat povzročile občutek sramote (prav tam): »Pogledam si
22
roke in mislim, da ne vem, če lahko nosim kratke rokave, saj veste, počutim se nerodno in neprijetno, in tudi moj vrat in vse te reči … to je grozljiv občutek, pravzaprav se počutiš zelo žalostnega … ker ti to vzame tudi samozavest …«
Naša opevana zahodna kultura je kultura videza. Svetovno znane besede »mislim, torej sem«, bi lahko spremenili v »izgledam, torej sem«. Družba se do posameznika vede glede na njegov videz. Tajnica mora na primer biti zmeraj urejena in čedna, podjetnik pa mladosten in poln življenja. Pri prvem stiku z ljudmi je bistvenega pomena videz posameznika, h kateremu sodi tudi barva glasu, način govorjenja ter nenazadnje tudi obleka. Šele nato se opazijo osebnostne značilnosti posameznika, kot so na primer znanje, inteligentnost in temperament (Pečjak, 1998, str. 43).
Stane Južnič (1998, str. 7) govori o človeškem telesu kot o kulturnem konstruktu; ta se namreč
»nahaja med biološkostjo, družbenostjo in zavezanostjo ꞌkulturni opredelitviꞌ, torej med naravo in kulturo«.
Južnič (1998, str. 11) trdi tudi, da »človek svojemu telesu pripisuje pomene, smisle in veljave, ki so lahko močno ꞌzunajꞌ telesa in telesnosti«. Človekovo občutenje lastnega telesa je temeljni vidik njegovega samozavedanja. Samozavedanje pa je povezano z obstojem drugih teles. Iz tega sledijo predstave, sodbe in stališča (Južnič, 1998, str. 28). Pečjak (2007, str.74) trdi, da se posamezniki prilagajajo »normam, ki veljajo za starostnike, kar pomeni, da se ocenjujejo glede na druge starostnike podobnih let ali na svojo predstavo, kakšni naj bili v svojih letih«.
Južnič (1998, str. 46) med drugim piše, da je identiteta, ki jo določa telo, spremenljiva, in sicer s spreminjanjem telesa samega. Predstave o samem sebi se lahko drastično spremenijo v prelomnih življenjih obdobjih. Spremembe v telesu človek namreč čuti predvsem takrat, ko so te nenadne ali pa niso pričakovane. Videz tako še posebno prizadene starejše ljudi, ko se večajo znaki, ki dokazujejo biološko staranje; »zaradi socialnega pomena pa vplivajo tudi na njihovo nadaljnje življenje«. Zato je povsem razumljivo, da nekateri starejši želijo prekriti ali spremeniti svoj videz (Pečjak, 1998, str. 43). Južnič (1998, str. 41) pravi, da se človek večkrat ne more »sprijazniti s samim seboj v identifikacijskih predstavah«. Prilagaja se različnim situacijam in je zmožen igranja. Lahko se »dela, daj je, kar ni, ter da ni, kaj je«. To potrjuje tudi Stumpers (2012, str. 160), ki je v svoji raziskavi ugotovila, da je vprašanje ponosa in dostojanstva pomembna tema pri zavedanju telesnih sprememb. »Potreba, da se udeleženci prikažejo, kot da do teh sprememb ni prišlo, so bile pomembne zaradi strahu pred tem, kaj bi si drugi mislili o njih« (prav tam). Na primer: eden od udeležencev (Stumpers, 2012, str. 160) je
23
povedal, da na sprehod nikoli ne bi vzel sprehajalne oziroma oporne palice, kljub temu da bi jo potreboval, prav zaradi strahu, kako bi se s tem prikazal družbi. »Mislim, da postaneš zafrustriran, ko postaneš starejši, postaneš nekoliko nestabilen na nogah … če grem vzdolž plaže, s seboj vzamem eno od tistih pohodniških palic, tako da ne zgleda kot oporna palica, gre za ponos, kajne .«
Južnič (1998, str. 41) pravi, da je telo osnova in izhodišče človekove identitete. Telo je vsekakor primarna in najvidnejša identiteta. »V telesu se ꞌvidimoꞌ in v njem nas ꞌvidijoꞌ drugi.«
V naslednjih podpoglavjih bodo obravnavni tudi drugi vidiki telesnega staranja, kot so fizično in senzorno pešanje in bolezen, ki prav tako močno vplivajo na posameznikovo dojemanje samega sebe in starosti.
Starost nas običajno ujame nepripravljene in če želimo znova najti svojo »podobo, jo moramo najti pri drugem«. Vsak posameznik pa na nas gleda s svojega zornega kota, naše videnje pa se nikakor ne ujema z nobenim od njih (de Beauvoir, 2020, str. 350). »Za tiste, ki jih srečamo po dolgih letih, se je obraz spremenil, zgubal. Za našo okolico je še vedno naš: identiteta je močnejša kot spremembe. Za tujce je to običajen obraz šestdesetletnika, sedemdesetletnice. In za nas? Mi ga bomo tolmačili zadovoljno ali jezno, mogoče ravnodušno, kar bo odvisno od našega širšega pogleda na starost.« (de Beauvoir, 2020, str. 350) Naše zaznavanje in razlaga lastne podobe in nenazadnje staranja in starosti je torej odvisna od širšega družbenega okolja in od naše interakcije z drugimi.
6.2 DOŽIVLJANJE STAROSTI SKOZI »DRUGE« – SKOZI SOCIALNO INTERAKCIJO
Hammarström (v de Beauvoir, 2020 , str. 649)11 trdi, da bo »človek samega sebe dojemal kot starega, ko ga bo tako dojemala in obravnavala okolica«. Misel Simone de Beauvoir, ki jo povzema Hammarström, spominja tudi na interakcionistično perspektivo Georgea Herberta Meada, ki opisuje, kako sami sebe vidimo z očmi drugih (prav tam).
De Beauvoir (2020, str. 341) pravi, da našo »starost odkrijejo drugi, saj je v nas drugi, ki je star« (prav tam). Pojav starosti je torej bolj prepoznaven za druge, kot za nas same. In če se proces staranja zgodi brez večjih sprememb, jo starajoči posameznik_ca niti ne bo opazil_a (de
11 Spremna beseda knjige Simone de Beauvoir: Starost.2, Biti v svetu.
24
Beauvoir, 2020, str. 338). Na primer: Alison Samuels je na spletnem portalu Quora zapisala, da se počuti staro (Samuels, 2019): »Vsakič, ko se pogovarjam s svojimi otroki. Z njimi sem se pogovarjala o starih časih, ko so bili 3 televizijski kanali, ni bilo mobilnih telefonov, osebnih računalnikov in kalkulatorji so bili nevarna novost. Ne spomnim se, kako nam je uspelo.« David Evans pa je takole opisal svojo zgodbo (Evans, 2018): »Mislim, da se je prvič zgodilo, ko je novozelandski direktor podjetja, v katerem sem delal, vsako leto obiskal naš glavni sedež. Rekel je: 'Ob vsakem mojem obisku postaneš bolj siv.' Lepo od njega. Do takrat še nisem opazil.
Drugič sem ugotovil, da nisem več siv, sem plešast.« Star človek se tako počuti starega zaradi drugih, ker pa sam ne privoli v oznako, ki so mu jo določili drugi, ne ve več, kdo je (de Beauvoir, 2020, str. 345).
»Nič v nas samih nam ne preprečuje, da se moramo prepoznati v podobi, ki so nam jo določili drugi in ki nas plaši. Prav zaradi tega jo lahko zavrnemo z besedami, kakor tudi z zavedanjem, saj je že samo to zavračanje neka vrsta sprejemanja.« (de Beauvoir, 2020, str. 348) To velja zlasti za ženske, ki poskušajo z oblačenjem in ličenjem prepričati druge, predvsem pa same sebe, da to zanje ne velja. »Oklepajo se misli, da se ꞌto dogaja le drugimꞌ, da zanje, ki niso druge, ꞌto ne veljaꞌ.« (de Beauvior, 2020, str. 348)
»Soočeni z ljudmi svoje starosti zapademo v skušnjavo, da sebe umestimo v drugo kategorijo kot njih.« (de Beauvoir, 2020, str. 347) Pri zaznavanju drugih namreč uporabljamo t. i.
ekstrospekcijo – pogled od zunaj –, pri samozaznavanju pa uporabljano t. i introspekcijo – pogled navznoter v svoja notranja občutja in misli. Torej druge sodimo na podlagi tega, kar vidimo, sami sebe pa na podlagi svojih misli in občutkov (Martin, 2014, str. 6).
Hammarström (v de Beauvoir, 2020, str. 649), ki povzema Simone de Beauvoir pravi, da
»dejstvo, da drugi gledajo na nas kot na Drugega, povzroči, da sčasoma začnemo tudi sami nase gledati od znotraj kot na Drugega: s procesom ponotranjenja tudi sami zase postanemo Drugi.«
6.3 DOŽIVLJANJE STAROSTI SKOZI ZDRAVJE IN BOLEZEN
Staranje in starost sta prežeta z mnogimi družbeno negativnimi značilnostmi, kot sta na primer pasivnost invzdrževanost. Prav to pa predstavlja ključni legitimni razlog za enačenje starosti in bolezni. Danes to enačenje prerašča ideologija zdravizma, ki poudarja posameznikovo dolžnost za ohranjevanja zdravja in zatiranje staranja (Domajnko in Pahor, 2009, str. 1).
25
Kulturne konstrukcije staranja so tesno prepletene z medicinskim modelom staranja (Talarsky, 1998, str. 102). Estes in Binney (1989, v Talarsky, 1998, str. 102)12 opisujeta biomedikalizacijo staranja kot moč medicine, da opredeli, kaj je normalno in kaj patološko. Trdita, da družbene konstrukcije predstavljajo staranje kot medicinski problem in razpravljajo o načinih, kako te konstrukcije utelešajo v praksi. Medicinsko znanje o staranju odraža in je zajeto v kulturnih predpostavkah o normativnem staranju in o tem, kaj pomeni normalna starost. Enačenje bolezni in staranja torej prispeva k obravnavanju staranja kot patološkega (prav tam). Tudi Ule (2012, str. 8) trdi, da mnogi razumejo staranje kot odklon od normalnosti in skušajo starost na vsak način zatreti, prekriti ali odložiti. Medikalizacijo staranja vzdržujejo predvsem politični in podjetniški interesi. Močne farmacevtske družbe namreč s ponudbo raznih zdravil, hormonskih dodatkov in zdravstvenih pripomočkov skrbijo predvsem za razlikovanje med normalnim in patološkim. »Normalno ne pomeni več ꞌpovprečnoꞌ, temveč nekaj, kar je družbena norma. Če kaj odstopa od nje, so brž na voljo sredstva za izboljšavo ali odstranitev motenj/deviacij.« (prav tam) Ob tem velja opozoriti, da k temu prispevamo tudi posamezniki_ce v želji, da bi nas vidni simptomi starosti ne pahnili na družbeno obrobje (prim. Ignaas in van Hoyweghen 2011).
Stumpers (2012, str. 128) je v svoji raziskavi ugotovila, da so »prevladujoči družbeni diskurz o fizičnih omejitvah, spremembah zdravstvenega stanja in osebne izkušnje z boleznijo usmerile misli udeležencev o staranju kot času upadanja in izgub«. Udeleženca raziskave sta povedala (2012, str. 126): »Staranje … zdravstvene težave, ki jih prinese staranje, v mojem primeru … omejitve, ki vplivajo na slabo zdravje te naredijo starega, zato mislim, da je staranje zame upadanje zdravja.« »Razmišljam o bolezni s staranjem, kako bom čez nekaj let, bolijo me noge in kosti, ko hodim in to me naredi nesrečnega.«
Zdravstveno stanje posameznikov močno vpliva na njihovo doživljanje lastne starosti. Osebe s številnimi boleznimi se namreč večkrat počutijo starejše, kot so v resnici, prav tako poslabšanje zdravja zmanjšuje razliko med kronološko in subjektivno starostjo, kar se obrne v smer starejšega počutja (Petrič in Zupančič, 2016, str. 22). Barle (2007, str. 61) pravi, da je dandanes
»bolezen vse manj pojmovana kot naraven pojav in vse bolj kot izraz (do neke mere celo osebnostnih) slabosti; kot nekaj, kar znižuje našo tržno vrednost«.
Povezava med subjektivno starostjo in samozaznanim zdravstvenim stanjem je dvosmerna.
Telesne omejitve, dlje trajajoče bolezni, izčrpanost in utrujenost lahko prispevajo k starejšemu
12 Estes, C., Binney, E. (1989). The biomedicalization of aging: Dangers and dilemmas. Gerontologist, 29(5), 587–
596.
26
počutju, ta pa lahko vzvratno vpliva na starejše vedenje ljudi (Petrič in Zupančič, 2016, str. 22–
23).
De Beauvoir (2020, str. 339) pravi: ko stari »izjavljajo, da so zadovoljni s svojim zdravjem«, ali »ko se odrekajo zdravljenju«, to pomeni, da so se že prestavili v obdobje starosti. Vedo namreč, da se na starost gleda zaničevalno. Mnogi izmed njih imajo za »zmerljivko kakršno koli namigavanje na njihovo starost – na vsak način se želijo dojemati kot mlade, raje se imajo za bolne kot stare«. Spet drugi (sicer redkeje) se imajo raje za stare, čeprav predčasno, saj starost omogoča izgovore ter »pravico, da se od njih manj zahteva, manj naporno se je starosti prepustiti, kot jo zavračati«. Tretji, ki sicer s težavo sprejemajo starost, jo imajo vseeno raje kot
»bolezen, ki se jih bojijo in jih silijo k ukrepom« (prav tam). Kot ugotavlja Darinka v eni od raziskav (Domajnko in Pahor, 2009, str. 7): »Ja to je res v možganih, ne. Ljudje se bojijo starosti, dejansko se bojijo nesposobnosti, bolezni. Tega se bojijo.«
Po drugi strani de Beauvoir (2020, str. 355) trdi, da posamezniki, ki tožijo »zaradi bolečin, to počnejo z namenom, da bi prekrili trpljenje zaradi izgube ugleda. Številnim služi bolezen kot opravičilo za manjvrednosti, s katerimi se soočajo. Bolezen včasih služi kot opravičilo za egocentričnost: telo bo v prihodnosti zahtevalo, da se mu namenja vso svojo pozornost. Izvor tega pa je pravzaprav resnična tesnoba.«
Torej se starost, kar zadeva »zdravje, zdi kot mešanica ravnodušja in neugodja. Idejo bolezni odženemo s starostjo in konceptu starosti se izognemo z vpeljavo bolezni – tako se nam posreči, da ne verjamemo ne v eno ne v drugo.« (Beauvoir, 2020, str. 340) Poudariti pa je treba tudi, da družbena konstrukcija bolezni in zdravja poudarja »relativnost opredeljevanja bolezni in zdravja glede na čas, prostor, kulturo, v kateri se določeno videnje oblikuje« (Barle, 2007, str.
65).
6.4 DOŽIVLJANJE STAROSTI SKOZI REFLEKTIRANJE PRETEKLOSTI
Stari ljudje se radi spominjajo svoje preteklosti. Lahko bi rekli, da živijo od spominov. De Beauvoir (2020, str. 417) pravi, da je ravno ta »izjemna naklonjenost do starih časov /…/ poteza zaradi katere je njihova starost tako očitna«.
27
Starejši ljudje se v primerjavi z ostalimi družbenimi skupinami bolj spominjajo svojega preteklega življenja, pri tem se najbolj spominjajo svojih najzgodnejših let, svoje mladosti (Cohen in Taylor, 1998, str. 601).
V naši družbi se pogosto šteje, da je pregledovanje ali razmišljanje o svoji preteklosti znak intelektualnega poslabšanja pri starejših (Mcgregor, 1988, str. 1). Jung (1934, v Mcgregor, 1988, str. 2) pravi, da starost predstavlja človeka s psihično negotovostjo glede smisla življenja in osebnih dosežkov, ki od njega zahteva, da pregleda svoje preteklo življenje in cilje ter s tem zmanjša psihično neravnovesje in doseže notranji mir. Tudi Linden in Courtney (1953, v Mcgregor, 1988, str. 2) sta s svojo teorijo življenjskega pregleda ugotovila, da se proti koncu življenjskega cikla soočamo s konfliktom osmišljanja življenja. Prav tako Erikson (1959, v Mcgregor, 1988, str. 2) v svoji osmi stopnji razvojne teorije trdi, da se v pozni odrasli dobi soočamo s »krizo integritete proti obupu«. To pomeni, da človek, ko se ozira nazaj v svoje življenje, lahko občuti zadovoljstvo, integriteto, smiselnost življenja, ali pa nasprotno obup, nesmiselnost in nezadovoljstvo. Po Eriksonu tako zavedanje minljivosti ustvarja potrebo po pregledu in ocenjevanju preteklega življenja. Cohen in Taylor (1998, str. 605) trdita, da se
»vračanje v preteklost« poveča s starostjo in deluje kot nekakšna priprava na smrt.
De Beauvoir (2020, str. 418) trdi, da »star človek zanika čas, saj ne želi propasti.« Tudi če uspešno prestane krizo identifikacije in sprejme novo podobo o sebi – prijazna babica, upokojenec, stari pisatelj – je globoko v sebi še vedno prepričan, da se ni spremenil. Z obujanjem spominov opravičuje tako prepričanje. Staranju se star človek upira s pripovedovanjem o neumornem bitju, ki še vedno živi v njem. Stari ljudje si »izberejo osebnost, ki jim je najbolj všeč, in se prepoznavajo v njej: za vedno so tisti neustrašni borec, tista oboževana ženska, tista veličastna mati. Ali pa znova doživljajo svežino svojega odraščanja, svoje prve mladosti.« (de Beauvoir, 2020, str. 418)
Skozi čas, skozi življenje se torej spreminjajo socialne vloge starih. Starejši ljudje poskušajo ohranjati svoj status, svojo mladost, z ohranjanjem čim večjega števila (produktivnih) vlog, ki so jih imeli v svojem življenju (Filipovič Hrast in Hlebec, 2015, str. 23). Na primer: ko se posameznik, ki vidi sebe kot športnika, sooči z omejitvami v svoji fizični gibljivosti, si lahko prizadeva, da bi te omejitve premagal in tako ohranil svojo identiteto športnika. Ta proces se imenuje asimilacija (Westerhof, 2008, str. 12). Za vloge, ki pa se jim morajo odreči, ali so jim bile odvzete, pa naj bi našli različne nadomestne vloge (Filipovič Hrast in Hlebec, 2015, str.
23). V tem primeru pa govorimo o prilagoditvi. Na primer: športnik se lahko odreče svoji vlogi
28
in poišče novo, na primer vlogo umetnika ali pisatelja (Westerhof, 2008, str. 12). Grotowska (2014, str. 29) trdi, da je starost opisana kot vloga brez vloge. Izraz se nanaša na težnjo po nadomeščanju jasno določenih družbenih vlog (npr. vloge zaposlenega, vloge zakonca ali starša) z neformalnimi in nejasnimi vlogami. Na primer: na vprašanje »Kaj za vas pomeni biti star?« je respondentka Nežka odgovorila (v Domajnko in Pahor, 2009, str. 9): »pomeni ... star biti, ne družiti se, neaktivno ukvarjati se z nobeno stvarjo, zapirati se sam vase, nobenega zanimanja niti ne za dogajanje okoli tebe ... skratka to za mene pomeni biti star, ne glede na biološko starost.«
Kovačev (1997, v Kovačev in Zaletel, 2006, str. 114)13 trdi, da je »s socializacijsko- teoretičnega vidika za starega človeka pomembna predvsem ohranitev določenega prostora in področij, ki ostajajo pod njegovim nadzorom« (prav tam). »Človek ima namreč za svojega tisti čas, v katerem si zastavlja in izvršuje naloge /…/ Neproduktiven, neučinkovit star človek samega sebe vidi kot preživelega. Prav zaradi tega se tako rad ozira v preteklost: v čas, ki je pripadal njemu, ko se je imel za posebnega posameznika, za živo bitje.« (de Beauvoir, 2020, str. 489) Udeleženec Stumpers-ove raziskave (2012, str. 166) je povedal: »Nikoli nisem razmišljal o staranju … nikoli me ni prizadelo, dokler se nisem upokojil, nisem pomislil, da se staram, ampak zdaj sem zagotovo star, ker nimam kaj početi, veste, to je velik udarec.«
Prav tako so Feretas in drugi (2010, str. 406) ugotovili, da so respondenti večkrat dejali, da starost pomeni prekinitev dejavnosti, ki jih uporabljajo za svoje lastno zadovoljstvo. Pravijo, da je starost orodje, ki prinese spremembe v zdravju, ki jim preprečujejo, da bi počeli stvari, ki so jim bile všeč, ali so jih z lahkoto opravljali v preteklosti. Dva respondenta sta povedala (Feretas in drugi, 2010, str. 406): »Ne slišim več, grem naprej z življenjem, ne morem več delati na polju zaradi mojega hrbta. Ko sem bil mlad, sem poleg težkega dela na polju, užival v plesu, prav všeč mi je bilo«. »Zame draga, starost je prinesla samo bolezen /…/ to je konec mojega življenja, prihaja smrt. Nisem tisto, kar sem bil, nekdo, ki je bil zmeraj vesel s skoraj ničemer, nekdo, ki je zmeraj hotel več in najboljše za mojo družino. Ko sem postal starejši, se je moj diabetes in krvni tlak poslabšal in nehal sem delati. Sedaj samo pomagam pri nekaterih opravilih doma, pri hčerki doma.«
13 Kovačev, A. N. (1997). Individualna in kolektivna identiteta. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo.
29
De Beauvoir (2020, str. 424) pravi, da v »resnici z nami upravlja preteklost. Poznamo jo prav po tem, kar je naredila iz nas. Človek, ki ni zadovoljen s svojim staranjem, bo v njej našel hrano za svojo bridkost, dodaten razlog za žalost zaradi sedanjosti.«
»Razumljivo je, zakaj se stari tako radi vračajo v otroštvo: popolnoma jih obvladuje. V njem se prepoznavajo, saj otroštvo še vedno živi v njih, čeprav so ga v določenem obdobju hoteli spregledati.« (de Beauvoir, 2020, str. 427) Lahko bi rekli, da »doživlja svoje drugo otroštvo«
(Mcgregor, 1988, str. 1).
6.5 DOŽIVLAJNJE STAROSTI IN STARANJA PRI LJUDEH, POTREBNIH POMOČI: PRIMER TELESNO HENDIKEPIRANIH
Pri obravnavanju doživljanja staranja in starosti ne smemo pozabiti na ljudi, ki potrebujejo pomoč pri vsakdanjih opravilih, na hendikepirane. Ti danes na splošno živijo dlje in bolj zdravo kot nekoč. To lahko pripisujemo napredku v medicini, izboljšanim življenjskim razmeram, praksam oskrbe in financiranju podpore za invalidnost. Vendar pa trenutni podporni sistemi niso opremljeni za obravnavanje naraščajočega števila invalidov, ki se starajo. Eden od razlogov za ta primanjkljaj je, da obstajajo omejene raziskave o staranju hendikepiranih (Access Independent Living Services, 2015, str. 13). Leta 2017 je Simcick (v Westwood in Carey, 2018, str. 228) poročal, da ni študij o izkušnjah gluho-slepih ljudi s staranjem in starostjo. Vendar je splošno znano, da staranje ljudi z raznimi motnjami in invalidnostjo vključuje običajne učinke staranja ter učinke, povezane z invalidnostjo. Mnogi tako govorijo o pospešenem staranju (prav tam). »Nekateri invalidi imajo krajšo življenjsko dobo; zato lahko učinke staranja začnejo doživljati že pri 30. letu starosti, vendar ne prejmejo nobene podpore, zajamčene starejšim, ker ne dosežejo starostne zahteve.« (Access Independent Living Services, 2015, str. 14)
Leta 2014 so kanadski raziskovalci v okviru projekta Staranje z invalidnostjo obširno raziskovali izkušnje in zgodbe udeležencev glede invalidnosti in staranja v Ontariu. Podatki, ki so jih zbrali, in zgodbe, ki so jih slišali, imajo eno skupno temo: izbira. »Invalidi, ki se starajo, želijo izbrati, kako bodo živeli v poznejših fazah življenja. Izbira je eno osrednjih načel gibanja za neodvisno življenje.« (Access Independent Living Services, 2015, str. 13)
Ugotovitve iz projekta so bile razdeljene na devet tem: socialni položaj; strukturna in institucionalna skrb; spol, spolnost in rasa; nevarnost zlorabe; vrzeli v
30
storitvah; prevoz, nastanitev; skupnost in kultura; pomoč pri umiranju (Access Independent Living Services, 2015, str. 6). Na kratko bom povzela vseh devet tem.
Socialni položaj
Vsi udeleženci fokusnih skupin so prihajali iz različnih družbenih in ekonomskih razredov in so imeli različne izkušnje z invalidnostjo. Razlike vplivajo na njihovo razumevanje izkušnje invalidnosti. Nekateri udeleženci so razumeli invalidnost kot povsem medicinsko izkušnjo in osebno pomanjkljivost. Nekateri posamezniki so ugotovili, da so se šele tedaj, ko so se začeli starati, prepoznali kot invalidna oseba, kljub temu da so že vrsto let živeli z invalidnostjo. »Ti udeleženci so govorili o svoji sposobnosti navigacije v vsakdanjem življenju, dokler se niso začeli starati. Na splošno so bili oddaljeni od invalidske skupnosti in se do nedavnega niso zavedali možnosti invalidske podpore.« (Access Independent Living Services, 2015, str. 22–
23).
Strukturna in institucionalna skrb
»Udeleženci, ki živijo v revščini, so še posebej izrazili veliko skrb za svojo prihodnost in glede stroškov na njihovo podporo (oprema, zdravila, oskrba itd.), ko se starajo. Za nekatere je revščina bodisi dosmrtna kazen bodisi nekaj, kar jih bo doletelo v starosti.« Udeleženci so govorili tudi o vrzelih v politiki. Na splošno jih je skrbelo, da se programi ustrezno ne prilagajajo vse večjemu številu invalidov, ki se starajo (Access Independent Living Services, 2015, str. 7).
Spol, spolnost in rasa
Številne ženske v fokusnih skupinah so razkrile pretežno negativne izkušnje z dostopom do zdravstvenih storitev, značilnih za spol. »Zdravstvene storitve in podpore niso vzpostavljene tako, da bi ustrezale potrebam invalidnih žensk. Udeleženci so poudarili, da se prebivalstvo s staranjem še bolj stara, s tem pa tudi več invalidnih žensk potrebuje dostop do zdravstvenega varstva.« (Access Independent Living Services, 2015, str. 8)
Nevarnost zlorabe
Zloraba je tema, zaradi katere so udeleženci izrazili zaskrbljenost. Bali so se bali morebitnih izkušenj z zlorabami v prihodnosti, ko bodo starejši invalidi. Zlasti jih je skrbelo, da bodo
31
deležni manj pozornosti glede na njihove potrebe po oskrbi, če se bodo poslabšale njihove kognitivne sposobnosti (Access Independent Living Services, 2015, str. 8).
Vrzeli v storitvah
Udeleženci so ugotovili številne vrzeli v storitvah v različnih sektorjih vključno s spremljevalnimi storitvami in podporami. Na splošno poudarjajo, da imajo ta področja velike vrzeli v storitvah za ljudi, ki se starajo in so invalidi (Access Independent Living Services, 2015, str. 8).
Prevoz
Prevoz je bil tudi eden glavnih pomislekov v raziskovalnih skupinah. Udeleženci so poudarili, da bi se morala prometna infrastruktura prilagoditi vse večjemu številu invalidov za »boljšo podporo invalidom pri dostopu do varnih, cenovno dostopnih in učinkovitih prevozov« (Access Independent Living Services, 2015, str. 9).
Nastanitev
Udeleženci so ugotovili, da obstaja premalo dostopnih nastanitev za starejše invalide. Pogosto so se pritoževali, da je njihov trenutni dom izbran med razpoložljivimi stanovanji s subvencijami in storitvami ter ne na podlagi osebne izbire. Pomanjkanje raznolikosti in izbire stanovanj pa nenazadnje vodi tudi k nižji kakovosti življenja, dolgim čakalnim dobam in do ljudi, ki se starajo v neprimernih okoljih (Access Independent Living Services, 2015, str. 10).
Skupnost in kultura
Udeleženci so poudarili pomen močnih povezav v skupnosti. Veliko udeležencev je staranje opisovalo kot osamljeno in strašljivo in so zato trdili, da je podpora skupnosti (vključevanje v skupnost, druženje …) pri staranju zelo pomembna. Udeleženci so tudi poudarjali, da je pri njihovem sodelovanju veliko ovir, vključno s prevoznimi in strukturnimi ali okolijskimi ovirami (Access Independent Living Services, 2015, str. 10).
Pomoč pri umiranju
V raziskavi je tema umiranja z asistenco vzbudila burne odzive udeležencev. Pomoč pri umiranju je namreč zapleteno vprašanje, ki se srečuje z veseljem in strahom. Revščina in
32
družbeni razred to vprašanje še bolj zapletajo. Raziskovalci so namreč ugotovili, da sta ravno revščina in družbeni razred označevalca, ki oblikujeta mnenja udeležencev (Access Independent Living Services, 2015, str. 10, 43).
V tem poglavju smo ugotovili, da hendikepirani ljudje še dodatno občutijo starostne neenakosti glede na ostale stare ljudi. Razlog za to je treba iskati v slabših podpornih sistemih, ki so jim namenjeni. Slabši podporni sistemi pa pripomorejo k slabši kakovosti življenja in posledično k slabšemu doživljanju staranja in starosti.
33 7 ZAKLJUČEK
Starost in staranje sta dandanes ena izmed najbolj pogostih družboslovnih tem. Vendar kljub temu še vedno ostaja tabu – v družbi starost še vedno velja za nekaj neprijetnega, nekoristnega in predvsem nezaželenega. Pretežno negativno pojmovanje starosti se izraža v starostnih stereotipih in predsodkih, kot so na primer senilnost, konservativnost, neprištevnost. Starostni stereotipi so kulturno pogojeni, torej so odvisni od družbe, v kateri živi starajoči_a se posameznik_ca. Če v kulturnem okolju prevladujejo negativne podobe starih, starosti in staranja, to vpliva tudi na posameznikovo nizko starostno samopodobo. Kot potrjuje tudi Musek (1992, str. 64), nam tudi samopodobo v večji meri zgradijo drugi.
Glavno raziskovalno vprašanje diplomske naloge je: Kako starostniki_ce doživljajo in razumejo svojo starost? S pomočjo literature sem ugotovila, da starostniki_ce svojo starost doživljajo predvsem negativno, saj imata staranje in starost v večini kultur negativno konotacijo. Njihovo subjektivno doživljanje staranja in starosti pa je odvisno od različnih dejavnikov, ki jih povzemam pri podvprašanjih.
Pri prvem podvprašanju me je zanimalo, kako starostniki_ce doživljajo spremembe, ki jih prinašata staranje in starost. Ugotovljeno je bilo, da starostnikom_cam starostne spremembe predvsem onemogočajo stvari, ki so jih radi počeli nekoč, na primer ples. Mnogi poudarjajo zdravstvene spremembe, na primer: »Razmišljam o bolezni s staranjem /…/, bolijo me noge in kosti, ko hodim in to me naredi nesrečnega.« (Stumpers, 2012, str. 126) Spremembe v videzu starostnikov_c pa so povzročili predvsem občutke sramote. Po drugi strani pa, kot je ugotovila de Beauvoir (2020, str. 338), če se proces staranja zgodi brez večjih sprememb, je starostniki_ce sploh ne bodo zaznali.
Pri drugem podvprašanju me je zanimalo, kateri vidiki staranja najbolj vplivajo na (pozitivno in negativno) doživljanje starosti. To je prav gotovo videz, saj kot trdi Južnič (1998, str. 41), je telo osnova in izhodišče človekove identitete. V njem se vidimo in v njem nas vidijo drugi.
Spremenjen videz (npr. nagubana koža, osiveli lasje) velikokrat povzroči občutke sramu ali manjvrednosti. Zato mnogi posamezniki_ce želijo prikriti ali spremeniti svoj videz. Po mojem mnenju je drugi najpomembnejši dejavnik doživljanja staranja in starosti zdravje oziroma bolezen. Veliko ljudi namreč enači bolezen s staranjem. To razmerje ohranja razumevanje staranja kot patološkega, zato mnogi zanikajo svojo starost ali pa se je sramujejo. Ne smemo
