Stari ljudje se radi spominjajo svoje preteklosti. Lahko bi rekli, da živijo od spominov. De Beauvoir (2020, str. 417) pravi, da je ravno ta »izjemna naklonjenost do starih časov /…/ poteza zaradi katere je njihova starost tako očitna«.
27
Starejši ljudje se v primerjavi z ostalimi družbenimi skupinami bolj spominjajo svojega preteklega življenja, pri tem se najbolj spominjajo svojih najzgodnejših let, svoje mladosti (Cohen in Taylor, 1998, str. 601).
V naši družbi se pogosto šteje, da je pregledovanje ali razmišljanje o svoji preteklosti znak intelektualnega poslabšanja pri starejših (Mcgregor, 1988, str. 1). Jung (1934, v Mcgregor, 1988, str. 2) pravi, da starost predstavlja človeka s psihično negotovostjo glede smisla življenja in osebnih dosežkov, ki od njega zahteva, da pregleda svoje preteklo življenje in cilje ter s tem zmanjša psihično neravnovesje in doseže notranji mir. Tudi Linden in Courtney (1953, v Mcgregor, 1988, str. 2) sta s svojo teorijo življenjskega pregleda ugotovila, da se proti koncu življenjskega cikla soočamo s konfliktom osmišljanja življenja. Prav tako Erikson (1959, v Mcgregor, 1988, str. 2) v svoji osmi stopnji razvojne teorije trdi, da se v pozni odrasli dobi soočamo s »krizo integritete proti obupu«. To pomeni, da človek, ko se ozira nazaj v svoje življenje, lahko občuti zadovoljstvo, integriteto, smiselnost življenja, ali pa nasprotno obup, nesmiselnost in nezadovoljstvo. Po Eriksonu tako zavedanje minljivosti ustvarja potrebo po pregledu in ocenjevanju preteklega življenja. Cohen in Taylor (1998, str. 605) trdita, da se
»vračanje v preteklost« poveča s starostjo in deluje kot nekakšna priprava na smrt.
De Beauvoir (2020, str. 418) trdi, da »star človek zanika čas, saj ne želi propasti.« Tudi če uspešno prestane krizo identifikacije in sprejme novo podobo o sebi – prijazna babica, upokojenec, stari pisatelj – je globoko v sebi še vedno prepričan, da se ni spremenil. Z obujanjem spominov opravičuje tako prepričanje. Staranju se star človek upira s pripovedovanjem o neumornem bitju, ki še vedno živi v njem. Stari ljudje si »izberejo osebnost, ki jim je najbolj všeč, in se prepoznavajo v njej: za vedno so tisti neustrašni borec, tista oboževana ženska, tista veličastna mati. Ali pa znova doživljajo svežino svojega odraščanja, svoje prve mladosti.« (de Beauvoir, 2020, str. 418)
Skozi čas, skozi življenje se torej spreminjajo socialne vloge starih. Starejši ljudje poskušajo ohranjati svoj status, svojo mladost, z ohranjanjem čim večjega števila (produktivnih) vlog, ki so jih imeli v svojem življenju (Filipovič Hrast in Hlebec, 2015, str. 23). Na primer: ko se posameznik, ki vidi sebe kot športnika, sooči z omejitvami v svoji fizični gibljivosti, si lahko prizadeva, da bi te omejitve premagal in tako ohranil svojo identiteto športnika. Ta proces se imenuje asimilacija (Westerhof, 2008, str. 12). Za vloge, ki pa se jim morajo odreči, ali so jim bile odvzete, pa naj bi našli različne nadomestne vloge (Filipovič Hrast in Hlebec, 2015, str.
23). V tem primeru pa govorimo o prilagoditvi. Na primer: športnik se lahko odreče svoji vlogi
28
in poišče novo, na primer vlogo umetnika ali pisatelja (Westerhof, 2008, str. 12). Grotowska (2014, str. 29) trdi, da je starost opisana kot vloga brez vloge. Izraz se nanaša na težnjo po nadomeščanju jasno določenih družbenih vlog (npr. vloge zaposlenega, vloge zakonca ali starša) z neformalnimi in nejasnimi vlogami. Na primer: na vprašanje »Kaj za vas pomeni biti star?« je respondentka Nežka odgovorila (v Domajnko in Pahor, 2009, str. 9): »pomeni ... star biti, ne družiti se, neaktivno ukvarjati se z nobeno stvarjo, zapirati se sam vase, nobenega zanimanja niti ne za dogajanje okoli tebe ... skratka to za mene pomeni biti star, ne glede na biološko starost.«
Kovačev (1997, v Kovačev in Zaletel, 2006, str. 114)13 trdi, da je »s socializacijsko-teoretičnega vidika za starega človeka pomembna predvsem ohranitev določenega prostora in področij, ki ostajajo pod njegovim nadzorom« (prav tam). »Človek ima namreč za svojega tisti čas, v katerem si zastavlja in izvršuje naloge /…/ Neproduktiven, neučinkovit star človek samega sebe vidi kot preživelega. Prav zaradi tega se tako rad ozira v preteklost: v čas, ki je pripadal njemu, ko se je imel za posebnega posameznika, za živo bitje.« (de Beauvoir, 2020, str. 489) Udeleženec Stumpers-ove raziskave (2012, str. 166) je povedal: »Nikoli nisem razmišljal o staranju … nikoli me ni prizadelo, dokler se nisem upokojil, nisem pomislil, da se staram, ampak zdaj sem zagotovo star, ker nimam kaj početi, veste, to je velik udarec.«
Prav tako so Feretas in drugi (2010, str. 406) ugotovili, da so respondenti večkrat dejali, da starost pomeni prekinitev dejavnosti, ki jih uporabljajo za svoje lastno zadovoljstvo. Pravijo, da je starost orodje, ki prinese spremembe v zdravju, ki jim preprečujejo, da bi počeli stvari, ki so jim bile všeč, ali so jih z lahkoto opravljali v preteklosti. Dva respondenta sta povedala (Feretas in drugi, 2010, str. 406): »Ne slišim več, grem naprej z življenjem, ne morem več delati na polju zaradi mojega hrbta. Ko sem bil mlad, sem poleg težkega dela na polju, užival v plesu, prav všeč mi je bilo«. »Zame draga, starost je prinesla samo bolezen /…/ to je konec mojega življenja, prihaja smrt. Nisem tisto, kar sem bil, nekdo, ki je bil zmeraj vesel s skoraj ničemer, nekdo, ki je zmeraj hotel več in najboljše za mojo družino. Ko sem postal starejši, se je moj diabetes in krvni tlak poslabšal in nehal sem delati. Sedaj samo pomagam pri nekaterih opravilih doma, pri hčerki doma.«
13 Kovačev, A. N. (1997). Individualna in kolektivna identiteta. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo.
29
De Beauvoir (2020, str. 424) pravi, da v »resnici z nami upravlja preteklost. Poznamo jo prav po tem, kar je naredila iz nas. Človek, ki ni zadovoljen s svojim staranjem, bo v njej našel hrano za svojo bridkost, dodaten razlog za žalost zaradi sedanjosti.«
»Razumljivo je, zakaj se stari tako radi vračajo v otroštvo: popolnoma jih obvladuje. V njem se prepoznavajo, saj otroštvo še vedno živi v njih, čeprav so ga v določenem obdobju hoteli spregledati.« (de Beauvoir, 2020, str. 427) Lahko bi rekli, da »doživlja svoje drugo otroštvo«
(Mcgregor, 1988, str. 1).
6.5 DOŽIVLAJNJE STAROSTI IN STARANJA PRI LJUDEH, POTREBNIH