2. DVOJČKI
Poznamo dve vrsti dvojčkov: enojajčne ali identične dvojčke in dvojajčne ali neidentične dvojčke. Enojajčni dvojčki se razvijejo, ko se ena zigota (prva celica zarodka) razdeli in iz nje nastaneta dva ploda. Dvojajčni dvojčki pa se razvijejo iz dveh ločeno oplojenih jajčec.
Enojajčna dvojčka imata tako enak genski zapis, dvojajčna dvojčka pa imata v povprečju 50-odstotno ujemanje v zaporedju DNK (Majce, 2013).
Dvojčki naj bi trenutno predstavljali slaba dva odstotka svetovnega prebivalstva (125 milijonov). Deset odstotkov od tega je enojajčnih, 90 odstotkov pa dvojajčnih dvojčkov. V svetovnem merilu pogostost enojajčnih dvojčkov ostaja enaka, število dvojajčnih dvojčkov pa vztrajno narašča. To med drugim pripisujejo zdravilom za zdravljenje neplodnosti, postopkom umetne oploditve, rastnim hormonom v hrani, onesnaženosti okolja in višanju starosti porodnic (Majce, 2013
Na splošno pa so bili dvojčki že skozi zgodovino tako vir navdušenja kot tudi vraževerja. Že indijansko ljudstvo Maji so se navduševali nad tem, da sta dve telesi videti enako; nekatera indijanska ljudstva pa so verjela, da je eden izmed dvojčkov vedno dober, drugi pa zloben. Stari Slovani so verjeli, da imata dvojčka eno dušo, ki se je razdelila. V starem Rimu so častili rojstvo dvojčkov moškega spola (zaradi legende o dvojčkih Romulu in Remu), rojstvo dvojčic pa je za njih predstavljalo nesrečo in breme, saj je morala družina za obe izplačati visoko doto ob približno enakem času. V srednjeveški literaturi zasledimo prepričanje, da naj bi bilo rojstvo več kot enega otroka posledica materinega varanja (Majce, 2013
Pajntar in Novak-Antolič (2004) enojajčne dvojčke delita glede na čas delitve zigote. Če do delitve oplojenega jajčeca pride v obdobju prvih treh dni, ima vsak dvojček svojo posteljico, horion in amnion. Teh dvojčkov je desetina izmed vseh enojajčnih dvojčkov. Če do delitve pride med 4. in 8. dnevom, imata otroka skupno horionsko votlino, amnijsko pa deljeno. Teh je petina vseh dvojčkov. V kolikor do delitve pride med 9. in 12. dnevom, si otroka delita tako horionsko kot amnijsko votlino. Delitev oplojenega jajčeca po 13. dnevu pa privede do siamskih dvojčkov.
Dvojčka A in B, o katerih bom pisala v diplomskem delu, sta enojajčna dvojčka. To pomeni, da sta se razvila iz enega jajčeca in imata enak genski zapis.
3 Slika 1: Shema delitve oplojenega jajčeca pri nastanku dvojčkov. (Dostopno: 19. 8. 2016 nahttp://images.flatworldknowledge.com/tye/tye-fig11_005.jpg)
Dvojčka A in B sta monohorialna, biamnialna monozigotna dvojčka, s tanko amnijsko membrano. Do delitve oplojenega jajčeca je tako prišlo med 4. in 8. dnevom, v zgodnjem obdobju blastociste.. Čeprav sta dvojčka identična, je eden od njiju levičar, drugi pa desničar.
V video posnetku (Bird, 2014) najdemo odgovor tudi na to vprašanje. Včasih se zgodi, da se namesto identičnih dvojčkov rodijo tako imenovani »zrcalni dvojčki«. Eden od otrok je tako levičar, drugi pa desničar. To se zgodi takrat, ko se jajčece deli 9. dan po oploditvi. Takrat je v jajčecu že določena leva in desna stran. V nekaterih zelo redkih primerih pa se lahko zgodi, da so vsi organi v telesu postavljeni zrcalno. Tako ima eden od dvojčkov srce na levi, drugi pa na desni strani. To se v primeru dvojčkov A in B ni zgodilo. Po delitvi, ki jo opisujeta Pajntar in Novak-Antolič (2004), dvojčka spadata med monohorialna, biamnialna monozigotna dvojčka, saj sta imela vsak svojo amnijsko membrano; glede na dan delitve oplojenega jajčeca pa v to
4 skupino ne bi smela več spadati. Dan delitve jajčeca tudi pojasni, zakaj je bila njuna amnijska membrana zelo tanka.
Dvojčki so za znanstvenike izredno pomembni pri raziskovanju različnih bolezni, razvoja osebnosti in fizičnih lastnosti. Predvsem pomagajo pri ugotavljanju, katere lastnosti imajo najverjetneje gensko ozadje in na katere bolj vpliva okolje, torej katere lastnosti so prirojene in katere pridobljene. Majce (2013) tako izpostavlja: višino osebkov, disleksijo, avtizem, Alzheimerjevo bolezen, shizofrenijo, alkoholizem, bipolarno motnjo, visok krvni pritisk, diabetes, multiplo sklerozo, rak dojk, Chronovo bolezen, kap in revmatoidni artritis ter naštete bolezni ali stanja deli na tista, kjer ima večji vpliv genska zasnova, in tista, ki so bolj podvržena vplivu okolja (Majce, 2013).
Vedenjske lastnosti, ki naj bi bile v večji meri gensko pogojene, so: inteligentnost, ustvarjalnost in genialnost, temperament, motnje pozornosti, spolna usmerjenost in impulzivnost (Majce, 2013). Sama se bom v svojem diplomskem delu osredotočila na vidik ustvarjalnosti.
Tako kot večina slovenskih otrok, sta tudi dvojčka A in B v predšolskem obdobju obiskovala vrtec. Kurikulum za vrtce (1999) deli dejavnosti na šest osnovnih področji, med katerimi igra pomembno vlogo tudi umetnost. Ta poleg dramskih, avdiovizualnih, plesnih in glasbenih vsebuje tudi likovne in oblikovalne dejavnosti. Med likovne dejavnosti spada med drugim tudi risanje, ki so mu v vrtcu namenili veliko pozornosti. Vse od 3. leta naprej so otroci v svoje zvezke risali podobe na določeno temo, naslov. Dvojčka A in B (enak DNK), ki kot brata odraščata v isti družini, v istem okolju, sta v istem vrtcu, v isti skupini, ob istem času risala risbe na isto temo. Zastavimo si vprašanje, ali lahko pričakujemo, da bodo njune risbe enake.
Ali prehajata med fazami likovnega razvoja istočasno in ali se ob tem osredotočata na enake podrobnosti? Ali sta oba enako motivirana in posledično enako likovno aktivna?
Za uspešno primerjavo je potrebno dobro poznati značilnosti razvoja risbe med 3. in 7. letom starosti.
5