Elektronski učbenik

Internet postaja vedno bolj pomemben vir informacij in če danes želimo hiter dostop do neke informacije, je internet naša prava izbira. Tako odrasli kot najstniki posegamo v veliki meri po posredni komunikaciji preko interneta s pomočjo različnih elektronskih naprav. Pri učenju in iskanju informacij pa lahko naletimo na težavo, saj vsaka pridobljena informacija ni nujno veljavna. Najbolj veljavni interaktiven elektronski vir informacij, ki ga lahko učenci uporabljajo za učenje pa je potrjen elektronski učbenik (Krog, 2014).

Elektronski učbenik, za katerega se uveljavlja tudi besedna zveza e-učbenik, predstavlja učbenik v elektronskem mediju, v njem pa najdemo veljaven vir podatkov z ustrezno vsebino za posamezne izobraževalne programe. Za izraz e-učbenik se uporablja več definicij. Ena izmed njih je opredeljena v izhodiščih za izdelavo e-učbenikov:

≫E-učbenik opredeljujejo različne definicije, ki so pogojene tako z razvojem tehnologije, spreminjajočimi se potrebami in koncepti v izobraževanju kot s pričakovanji učiteljev in učencev ter pogledi raziskovalcev tega področja. S tehničnega vidika se pojem e-učbenika (ang.e-textbook) uporablja za učbenik v elektronskem formatu, ki ga je možno uporabljati na računalniku in se ga lahko shrani na nosilcih podatkov kot npr. na zgoščenkah. Po tej definiciji je e-učbenik podoben e-knjigi (ang. e-book), elektronski obliki tiskane knjige, ki prednost digitalnega medija izkorišča le v smislu digitalizacije zapisa ter boljše in hitrejše prenosljivosti in dostopnosti. E-učbenik tako lahko opredelimo kot digitalni učni vir, kot učno sredstvo v elektronskem mediju, ki v celoti nadomesti tiskani medij, za njegovo uporabo pa so potrebna določena tehnična sredstva.≪ (Kreuh, Kač in Mohorčič, str. 7).

Ponekod se za e-učbenik uporablja tudi izraz digitalni učbenik, kjer govorimo o učbeniku v digitalnem učnem viru, ki spodbuja aktiven procese učenja na inovativen način.

Razlika med tiskanim učbenikom in e-učbenikom pa ni le v večpredstavnosti in interaktivnosti, pač pa tudi v dostopnosti na svetovnem spletu. Govorimo torej o nekakšni digitalizaciji besedila učbenika in njegovega nadgrajevanja v slikovna in zvočna gradiva

5

ter videoposnetke in animacije. Digitalizacija učbenika učencu omogoča prikazovanje različno zahtevnih vsebin glede na njegovo diferenciacijo in mu na tak način daje povratno informacijo o uspešnosti rešenih nalog. Te razlike pa poudarja tudi Kreuh idr. (2011) in med drugim pove, da ima e-učbenik za razliko od klasičnih besedil tudi interaktivne (igre, simulacije ...) in multimedijske gradnike (video, zvočni zapisi, različne animacije …).

Tako lahko z uporabo sodobne izobraževalne tehnologije razbremenimo učitelje in v učencih spodbudimo raziskovalno izobraževanje preko spleta.

Ljudje smo si med seboj različni in seveda smo si različni tudi v načinu sprejemanja sporočil, saj vsak posameznik ubira način študija, ki mu je najbližji. Krašna (2010, v Brajša 1993) definira tri kategorije oziroma tipe:

− vidni (vizualni) tip zavzema 35% populacije, ki jim slike, grafike, animacije filmi in druge vizualne vsebine predstavljajo najpomembnejše gradivo za učenje,

− slušni (avditivni) tip zavzema 25% populacije. Za take ljudi je pomembno, da so prisotni na predavanjih, različnih razpravah in se pri učenju poslužujejo zvočnih učnih vsebin,

− čustvenogibalni (kinestetični) tip zavzema 40% populacije. To so praktični ljudje, ki se največ naučijo iz demonstracij, eksperimentalnih predavanj in si zapomnijo največ s praktičnim delom v skupinah ali posamič.

Z uporabo multimedije lahko pri učencih spodbudimo čutno izkustvo tako, da učno enoto predstavimo drugače in pri tem učitelja razbremenimo njegovega dela. Pomembno pri tem pa je, da lahko z vsakim elektronskim učnim gradivom, ki vsebuje interaktivno multimedijo, približamo resničnost vsakemu tipu učenca navedenem zgoraj (Krašna, 2010).

Študentje se vedno pogosteje odločajo za uporabo e-učbenikov, saj naj bi bila njihova uporaba bolj zanimiva, učenje pa uspešnejše od standardnega. Kljub temu da je lahko uporaba e-učbenika bolj motivirajoča, pa ta ne pripomore nujno do boljšega znanja v primerjavi z uporabo tiskanega učbenika. Rockinson- Szapkiw, Courduff, Carter in

6

Bennett (2013) so v primerjalni študiji o vplivu elektronskega in tradicionalnega tiskanega učbenika na učenje študentov ugotovili, da se lti vedno pogosteje odločajo za izbiro e-učbenika kot alternativnega tiskanega e-učbenika. V raziskavo je bilo vključenih 538 univerzitetnih študentov z znanim učnim uspehom, ki so zaključili spletno ocenjevanje, ki je vsebovalo vprašanja, ki so se nanašala na izbiro učbenikov, njihovo uporabo in učne navade. Rezultati niso pokazali bistvene razlike med učenimi dosežki dveh skupin, kar kaže na to, da je e-učbenik enako učinkovit kot tiskani učbenik. Razlika pa se pojavi pri študentih, ki so za svoje izobraževanje izbrali e-učbenik, saj imajo bistveno višje afektivno in psihomotorično učenje kot študentje, ki so se odločili za uporabo tradicionalnih tiskanih učbenikov. Prav zato pa imajo študentje, ki uporabljajo e-učbenike, v primerjavi s študenti, ki uporabljajo tiskani učbenik, hitrejši način usvajanja znanja, so bolj spretni in se hitreje učijo raznih veščin. Te ugotovitve so povezane s predhodnimi raziskavami, ki so nakazovale, da imajo univerzitetni študentje, ki za razredne aktivnosti uporabljajo e-učbenik, enak ali celo boljši občutek za učenje kot študentje, ki uporabljajo tiskani učbenik za enake aktivnosti. Doering, Pereira in Kuechler (2012) so ugotovili, da premik tehnologije v učilnicah, zato Doering idr. (2012) trdijo, da je za prilagoditev in spremembo poučevalnega sloga in seveda učnega načrta potrebna velika predanost, prizadevanje in mnogo razumevanja vseh učiteljev, ki so študentom pripravljeni ponuditi nove priložnosti in izzive v novih učnih okoljih in hkrati zadovoljiti vse potrebe študenta.

Čeprav so se e-učbeniki ter naprave, ki nam omogočajo, da lahko upravljamo z njimi, izboljšale v zadnjih letih, je treba opozoriti, da je uporaba e-učbenikov pri pouku v šolah nova paradigma, zlasti v državah v razvoju (Embong, Noor, Hasmin, Ali in Shaari, 2012).

Kljub temu da je izkušnja z e-učbeniki in tiskanimi učbeniki v nekaterih primerih podobna, v nekaterih pa drugačna, se zaradi stroškov in poznavanja tiskanih različic vsaj štirje od petih študentov raje odločijo za rabo tiskanega učbenika (Rockinson-Szapkiw idr., 2013). S povečanjem možnosti lažjega dostopanja do učbenika v elektronskem formatu, ki ga je možno uporabljati na cenovno dostopnih računalniških napravah, naj bi s tehničnega vidika

7

z ustrezno in smiselno uporabo vseh gradnikov vplivali na dvig nivoja afektivnega in psihomotoričnega učenja ter še dodatno izboljšali stopnjo kognitivnega učenja, kar bi sčasoma povečalo število študentov, ki bi učenje iz tiskanega učbenika nadomestili z učenjem iz e-učbenika.

V eni izmed angleških študij, ki je poskušala odgovoriti na vprašanje, ali lahko e-učbenik otrokom pomaga pri učenju, je bilo ugotovljeno, da lahko uporaba e-učbenikov v izobraževalne namene vpliva na učenje in razumevanje učencev (Maynard in Cheyne, 2005). Raziskava je vključevala 60 učencev iz štirih lokalnih šol, ki so bili razdeljeni v 5 skupin. Zagotovljeno je bilo, da so njihove splošne, bralne in računalniške spodobnosti znotraj skupin mešane. Ena podskupina je uporabljala tiskane učbenike, druga podskupina pa e-učbenik na prenosnem računalniku. Da pa bi bili rezultati primerjalne raziskave med tiskanim učbenikom in e-učbenikom čim bolj natančni, sta različici obeh učbenikov morali biti kar se da enaki.

Udeležence raziskave so po skupinah posedli okrog velike mize bodisi s tiskanim učbenikom bodisi z e-učbenikom in jim za seznanjanje z njimi dali 15 minut časa, pri tem pa so jih preizkušali z vrsto enakih vprašanj za vse udeležence, ki so se nanašala na njihovo razumevanje in sposobnost iskanja virov.

Rezultati raziskave kažejo, da je pri vseh petih skupinah, ki so kot edini vir uporabljali elektronski učbenik, skupno dosežena višja ocena v primerjavi s skupino, ki je uporabljala tiskani učbenik. Ravno tako pa so udeleženci pri reševanju individualnega preizkusa znanja dosegli višje ocene v primerjavi s tistimi, ki so uporabljali tiskani učbenik.

Zbrani podatki raziskave pojasnjujejo, da so učenci, ki so uporabljali e-učbenik za iskanje odgovorov v skupini porabili več časa, kot učenci, ki so uporabljali tiskani učbenik, prav tako pa tri skupine od petih niso uspele odgovoriti na vsa vprašanja v razpoložljivem času.

Večina je imela težave pri iskanju vsebine, največkrat pa so čas izgubljali pri ponovnem iskanju po nesrečnem zaprtju programa. To pomeni, da kljub temu da ima e-učbenik kazalo vsebine, le-to ni učinkovito kot je učinkovito kazalo z vsebino, vključeno v tiskani učbenik, ki nam omogoča hitro in enostavno pot do določene teme. Čeprav pa so skupine, ki so uporabljale tiskani učbenik, prej zaključile nalogo, kot skupine, ki so uporabljale e-učbenik, njihovi odgovori niso bili tako podrobni in pravilni.

8

Zanimivo je tudi, da je skupinsko delo bolj produktivno in strukturirano za tiste učence, ki uporabljajo e-učbenik saj so le ti pri njihovem delu boj umirjeni in zavzeti za delo, kot tisti učenci, ki uporabljajo tiskani učbenik.

Rezultati študije poudarjajo nekatere prednosti, povezane z uporabo e-učbenika v izobraževalne namene, in njegovo efektivnost pri učenju učenca ter njegovem razumevanju. Ti učenci so v povprečju dosegli višje ocene in pri reševanju testa z večimi izbirami dosegli boljše rezultate. Bistvena razlika med spoloma je pokazala, da so dekleta dosegla višje ocene v primerjavi z dečki, ne glede na knjižni vir, ki so ga uporabili, čeprav je bilo pričakovano, da so fantje pri reševanju računalniških nalog uspešnejši od deklet. Vsi udeleženci raziskave so se strinjali, da je uporaba e-učbenika pri učenju bolj zanimiva in za učenje bolj motivirajoča kot uporaba tiskanega učbenika (Maynard in Cheyne, 2005).

Pozitivne rezultate vpeljave e-učbenikov v šole navaja tudi študija, v kateri so merili percepcijo vsakega študenta glede tega, v kolikšni meri e-učbenik pomaga pri učenju oziroma olajša učenje, kako dobro spodbudi učenčevo vpletenost v samo učenje in v kolikšni meri izboljša sam rezultat učenja. Rezultati raziskave pričajo o tem, da e-učbeniki povečajo učenčevo izkušnjo učenja po dveh komplementarnih poteh. Tako prvič direktno povečajo učenčev rezultat učenja in drugič, delujejo na učenca kot mediator oziroma posrednik med pomočjo pri učenju in rezultatom učenja, če učenci uporabljajo e-učbenike med samim poukom. Seveda pa uspešna vpeljava e-učbenikov od šol zahteva tudi, da priskrbijo ustrezne pripomočke (npr. računalnike) in učitelje, ki aktivno spodbujajo učence k uporabi le-teh. Pri tem učenje ni samo vsrkavanje znanja, temveč je dinamičen in interaktiven proces, tako kot tudi e-učbeniki niso samo elektronske verzije tiskanih učbenikov, ampak omogočajo podlago za študente, da se le- ti bolj zavzamejo pri procesu učenja. Opisna statistika študije pokaže, da imajo študentje v obeh skupinah enako zaznavo o e-učbenikih in da so tisti, ki so uporabljali e-učbenik pri pouku, izkusili večjo raven vpletenosti v sam pouk, vendar so imeli tudi manjša pričakovanja glede učnih rezultatov kot tisti študentje, ki niso uporabljali e-učbenikov pri pouku (Sun, Flores in Tanguma, 2012).

Hren (2012) v prispevku Stanje na področju e-učbenikov v Sloveniji zapiše, da tudi sama občasno uporablja e-učbenika pri poučevanju matematike. Izpostavi pozitivno lastnost dopisovanja, obkroževanja in beleženja pomembnih stvari v učbenik ter pripravo lastnega elektronskega gradiva za določeno učno enoto. Po drugi strani pa trdi, da je gradivo precej

9

statično, saj ne omogoča različnih spletnih povezav ter interaktivnih vaj, ki odločajo o učenčevi aktivnosti. S pomočjo anketnega vprašalnika o uporabi e-učbenikov je bila izvedena tudi krajša raziskava, sestavljena iz osmih vprašanj zaprtega in odprtega tipa, na katera pa so odgovarjali učitelji petih osnovnih šol. Vprašanja so se na nanašala na uporabo IKT pri pouku, poznavanje in uporabo le-teh. Rezultati vprašalnikov so pokazali, da večina uporablja IKT le občasno. Razlika v uporabi se pojavi v starosti. Največ učiteljev aktivno uporablja IKT v starosti med 30 in 39 let, kar kaže na to, da sta starost in uporaba IKT pri poučevanju tesno povezani spremenljivki. Če povzamemo, mlajši učitelji od 30 let in starejši učitelji od 39 let v povprečju najmanj uporabljajo IKT v procesu poučevanja, kar pa vpliva na kakovost in učinkovitost izobraževanja. Učitelji, ki pri poučevanju in pripravi na pouk e-učbenika ne uporabljajo, so kot razlog neuporabe le-tega navedli, da e-učbenik za njihov predmet ni na voljo ali da ne vidijo prednosti v uporabi e-učbenika. Nekateri celo navajajo, da nimajo ustreznih didaktičnih pripomočkov za uporabo e-učbenikov v šolskem prostoru. Velikokrat pa je razlog ne uporabe e-učbenikov zgolj zaradi nepoznavanja možnosti, ki nam jih e-učbenik nudi.

10

3. EMPIRIČNI DEL