Fantastična pripovedna proza

Po mnenju Kobetove (1987) sodijo med fantastično pripovedno prozo pravljice in pripovedke (basni, legende); ljudske, klasične/avtorske in sodobne pravljice (kratke sodobne pravljice in obsežne sodobne pravljice oziroma fantastične pripovedi). V tem poglavju si bomo podrobneje pogledali značilnosti sodobne umetne pravljice, saj smo ostalim zvrstem kar nekaj besed namenili že v predhodnih poglavjih.

Model klasične umetne pravljice se je v drugi polovici 20. stoletja umaknil v ozadje in v ospredju se uveljavi nova specifična kategorija besedil, nov vzorec v območju sodobne iracionalne pripovedne proze, ki ga je mogoče poimenovati sodobna (umetna) pravljica (Kobe, 1999a, 5). Od druge polovice petdesetih let se zanjo uporabljajo sinonimni izrazi

»sodobna pravljica«, »moderna pravljica«, »fantazijska pravljica«, »moderna fantazijska pravljica«, »antipravljica«, »moderna domišljijska zgodba«, »domišljijska pripovedka«

(Kobe, 1987, 157). Kobetova (1999a) utemeljuje svojo izbiro poimenovanja z dejstvom, da je dogajanje v sodobni pravljici vpeto v sodobni prostor in čas.

Sodobna pravljica zajema dva vzorca besedil: kratka sodobna pravljica in fantastična pripoved.

1. Kratka sodobna pravljica

Kratke sodobne pravljice so manjšega obsega, v povprečju obsegajo od 1,5 do 10 strani.

(Kobe, 1999a, 6)

Glede na glavni literarni lik je kratka sodobna pravljica razvila več različic:

 z otroškim glavnim literarnim likom;

 z oživljeno igračo/predmetom kot glavnim literarnim likom;

 s poosebljeno živaljo kot glavnim literarnim likom;

 s poosebljeno rastlino kot glavnim literarnim likom;

 s poosebljenim nebesnim telesom/pojavom kot glavnim literarnim likom in

 z glavnim literarnim likom, ki je znan iz ljudskega pravljičnega izročila (prav tam).

Med navedenimi različicami osrednje mesto zavzema kratka sodobna pravljica z otroškim glavnim literarnim likom. To je razumljivo, saj so glavna ciljna skupina ravno otroci (prav tam).

Značilnosti kratke sodobne pravljice z otroškim glavnim literarnim likom so naslednje:

 temeljna tema, snov in motiv je otroški doživljajski svet in igra;

 dogajanje poteka po sintetični dogajalni liniji – pogosto je skrčeno na droben izsek iz otrokovega vsakdanjika;

 glavni literarni lik je sodobni mestni otrok v predšolskem do zgodnjega šolskega obdobja, saj je takrat igra pomembna otrokova aktivnost, doživljanje realnega in irealnega sveta pa dojema kot dve enakovredni resničnosti;

 pogosto navzoči liki odraslih ljudi imajo stransko vlogo;

 dogajanje poteka na dveh ravneh – realni in irealni. Značilen je vdor irealnih/fantastičnih prvin v realni vsakdanjik glavnega lika, kar vzpostavi dvodimenzionalnost dogajanja. Čeprav začetek in sklep potekata v resničnem vsakdanjiku, ima prav irealna plast dogajanja posebno težo, saj omogoča razreševanje problemov, ki jim otroški lik v realni vsakdanjosti ni kos. Na iracionalni ravni se otroškemu liku izpolnijo vse želje in potrebe;

 realna in irealna raven se soočita na dva načina:

- dogajanje se odvija dvodimenzionalno v enem samem svetu, v njem glavni literarni lik kreira iracionalno raven,

- dogajanje se odvija dvoplastno v dveh med seboj ločenih svetovih; z otroškim glavnim likom je povezan vzrok za prehod dogajanja iz realnega v irealni/iracionalni/fantastični svet, vendar pa ni kreator irealne ravni dogajanja;

 liki odraslih ostajajo praviloma v realnem svetu, v realni ravni dogajanja, otroški literarni lik pa prehaja med svetovoma – neomejene bivanjske sposobnosti otroških likov lahko primerjamo z igro. Tako ni naključje, da so otroški liki v starostnem obdobju, ko je igra pomembna;

 vzrok oziroma povod za vdor fantastičnih prvin v realni vsakdanjik je realen in praviloma povezan z otroškim glavnim likom – njegovo psihično stisko, problemom, osamljenostjo, potrebo po igri, neuresničljivo željo majhnega otroka, boleznijo ipd.;

 najpogostejši je vsevedni pripovedovalec, ki otroške sprejemnike neposredno nagovarja;

 dogajalni čas in prostor sta postavljena v sodobnost, dogajalni čas je običajno natančneje določen kot sodobno mestno okolje;

 kratka sodobna pravljica praviloma ne moralizira; pisec zagovarja otroški način doživljanja sveta (prav tam, 7–11).

Vsem različicam kratke sodobne pravljice so skupne naslednje značilnosti:

 dvodimenzionalnost oziroma dvoplastnost dogajanja, ki se kaže v dveh različicah;

realna in irealna raven se soočita tako, da dogajanje poteka dvoplastno v enem samem svetu ali pa v dveh med seboj ločenih svetovih, ki obstajata samostojno drug ob drugem;

 sodobnost kot realni dogajalni čas in prostor;

 sintetična dogajalna linija;

 pripovedna perspektiva in funkcija vsevednega pripovedovalca;

 sporočilo: po navadi kratke sodobne pravljice ne moralizirajo;

 status in funkcija stranskih literarnih likov; to so pogosto ljudje in tudi poosebljene živali, rastline, predmeti; Komunikacija glavnega literarnega lika s človeškimi liki je lahko vzpostavljena ali pa do pogovornega stika ne pride;

 razsežnost bivanjskih sposobnosti glavnega literarnega lika;

 v kratkih sodobnih pravljicah, kjer glavni literarni lik ni otrok, glavni liki pogosto privzemajo otroško držo in dikcijo (Kobe, 2000, 7–14).

Sodobna pravljica zajema tako kratko sodobno pravljico kot tudi fantastično pripoved.

Slednji namenjamo nekaj besed v naslednjem podpoglavju.

2. Fantastična pripoved

Fantastična pripoved je za razliko od kratke sodobne pravljice obsežnejša, saj zunanji obseg meri do 200, 300 in več strani (Kobe, 1999a, 6). Značilnosti kratke sodobne pravljice z otroškim glavnim literarnim likom, v kateri se dogajanje odvija dvodimenzionalno v dveh med seboj ločenih svetovih, se približujejo modelu fantastične pripovedi (Kobe, 1999b, 8). Stične točke med obema literarnima vrstama so:

 strukturna stalnica je dvodimenzionalnost dogajanja – v okvirno zgodbo v realnem svetu je vloženo fantastično jedro; oba svetova obstajata ločeno drug od drugega;

 vzrok oziroma motiv za prehod v irealen svet je realen in povezan z otroškim glavnim likom;

 stik z irealnim svetom vzbudi v otroškem liku občutke presenečenja, začudenja, stiske, strahu ipd.;

 mogoče je razbrati tradicijo, ki sega v 19. stoletje (Kobe, 1999b, 8–9).

V tem poglavju smo si podrobneje pogledali delitev mladinske proze Kobetove (1987) in Sakside (2001), ki razmejujeta književnost na realistično oziroma resničnostno in fantastično oziroma iracionalno, ter delitev Haramije (2006), ki se v svoji teoriji opira na dolžino literarnega dela. Potrdili smo, da je mladinska proza v mladinski književnosti široka in razvejana, saj smo se seznanili z mnogimi literarnimi vrstami.

Prav posebno mesto pa pripada v mladinski književnosti likovno-besedni stvaritvi – slikanici, kateri smo namenili naslednje poglavje.