Pojmovanje sodobne mladinske proze po teoriji Dragice

Haramija (2006) se pri klasifikaciji opira na dolžino literarnega dela. Mladinsko književnost tako deli na kratke in dolge prozne vrste. Kar nekaj vrst smo podrobneje opisali v predhodnem poglavju, zato jih bomo v tem le omenili.

2.2.1.3 Kratke prozne vrste

Haramija (2006), ki deli mladinsko prozo glede na dolžino del, med kratko prozo uvršča pravljice (ljudske, umetne), povedke, basni, bajke, kratke realistične zgodbe in kratke fantastične pripovedi.

Kratko realistično prozo deli na spominsko kratko zgodbo, doživljajsko kratko zgodbo in detektivsko kratko zgodbo. Značilnost spominske kratke zgodbe je prvoosebni vsevedni pripovedovalec, ki opisuje časovno in prostorsko odmaknjene, pogosto biografsko obarvane dogodke. Sodobni otrok oddaljeni čas pisateljevega otroštva velikokrat težko razume (Haramija, 2006, 285–286). Saksida (2001) spominske kratke zgodbe uvršča med avtobiografske pripovedi, za katere je značilno spominjanje na otroštvo (Saksida, 2001, 453). Haramija (2006) navaja, da je zgodba podana s perspektive odraslega pripovedovalca, ki govori o otroku kot glavnemu liku, vrednotah, prijateljih. Spomini na otroštvo zajemajo paleto različnih čustev; od žalosti, razočaranj do smešnih situacij.

Njegovo otroštvo se konča z odhodom od doma, postavljenega v idilično ruralno okolje (Haramija, 2006, 286).

Doživljajska kratka zgodba tako kot spominska v ospredje postavi otroka kot glavni literarni lik, ki doživlja vsakdanje, komično obarvane dogodivščine. Karakterizacija literarnih likov je glede na književni prostor – urbano okolje – in glede na pripovedno perspektivo – opazovanje sodobnega otroka – velikokrat posredna (prav tam, 286–287).

Za detektivsko kratko zgodbo veljajo štiri pravila klasične detektivske zgodbe:

nerazrešeni zločin, predstavitev detektiva, osebe in odnosi, ozadje (Cawelti, 1982, 166–

203; povzeto po: Haramija, 2006, 287). Kratka detektivska zgodba se bolj nagiba k pustolovščini kot trdi detektivski zgodbi. Začetek zgodbe je nerazrešen zločin, ki je v slovenski mladinski književnosti naravnan komično. Detektivi (glavni liki) so vedno na voljo, hitro razrešijo probleme in vnašajo red v nastali zaplet. Ne podcenjujejo niti malenkostnega problema, zato jih ljudje cenijo. Njihovo delo poteka v domačem okolju, kot je šola, bližnje okolje, preiskavo jim naložijo stranski književni liki (Haramija, 2006, 287).

Med kratko prozo uvršča tudi kratke fantastične pripovedi. Sem sodijo besedila, ki združujejo lastnosti pravljice in fantastične pripovedi. Zajemajo krajše časovno obdobje, glavni literarni lik se zaveda vdora fantastike v realni svet, književni čas in prostor sta pogosto natančno določljiva. Od pravljice se loči predvsem po dvodimenzionalnosti, ki delujeta vsak po svojih zakonitostih (prav tam, 284–285).

Motivna navezanost na mitologijo je bistvena za bajko. Tu gre lahko za tradicionalne zgodbe iz mitološkega območja (o bogovih, duhovih, polbožanskih herojih in nadnaravnih silah) prvotnih religij ali pa zgodbe nastajajo na podlagi umetnih mitoloških predstav (Kos, 2001, 167).

2.2.1.4 Dolge prozne vrste

Med daljša prozna besedila uvršča fantastično pripoved, realistično pripoved (povest) in realistični ter fantastični mladinski roman.

Haramija (2003) meni, da v slovenskem prostoru še nimamo celostne teorije v mladinski književnosti o književnih zvrsteh, vrstah in žanrih. S stališča mladinske književnosti bi smeli govoriti o mladinskem realističnem romanu kot posebni književni vrsti, saj v slovenskem prostoru obstajajo besedila, ki presegajo pripoved (povest) kot knjižno vrsto.

Med mladinske romane uvršča vsa dolga prozna dela, ki posegajo v življenje najstnikov.

Namenjeni naj bi bili otroku po dvanajstem oziroma trinajstem letu starosti, torej najstnikom v drugi triadi osnovne šole in v srednji šoli, saj šele v četrtem obdobju bralnega razvoja (tj. v obdobju abstraktne inteligence) lahko razumejo daljša in zapletenejša

književna dela (Haramija, 2003, 171–175). Vendar opozarja, da so mladinski romani sicer namenjeni mladostnikom, vendar pa je ta pojem dokaj izmuzljiv in ga težko definiramo enoznačno (Haramija, 2010, 86). Za mladinski roman je značilen natančno opisan glavni lik, določljiva sta tudi čas in prostor ter ne pretirana večplastnost zgodbe. Pripovedovalec je praviloma prvoosebni, ki je obenem lahko tudi naslovni lik mladinskega romana.

Težavni pubertetnik v vlogi glavnega literarnega lika pripoveduje o svojem zasebnem življenju (Haramija, 2003, 175).

Žanre slovenskega mladinskega realističnega romana deli na štiri vrste: avanturistični, ljubezenski, socialno-psihološki in »jeans roman« (prav tam, 175).

Za avanturistični roman je značilna nenamerna avantura, v katero se podajo glavni liki.

Le-ti so slikani bipolarno, pri čemer ima glavni literarni lik izrazito pozitivne lastnosti, drugi pa izrazito negativne lastnosti. Nerešljiv problem, ki je najpomembnejši element avanturistične zgodbe, se izteče v srečen konec. Pregledno in jasno dogajanje omogoča scenična perspektiva (prav tam, 175–176).

Druga vrsta mladinskega romana je ljubezenski. V središče postavlja najstnico in njeno prvo ljubezen, ki se zdi večna, prava, edina, skozi notranje monologe ter dejanja. Ko zveza dveh mladih zaljubljencev razpade, ima to katastrofalne posledice za tistega, ki zvezo želi nadaljevati (prav tam, 176).

Značilnost socialno-psihološkega mladinskega romana je tabu tema, ki jo različni avtorji poskušajo detabuizirati. Med take teme spadajo spolnost, nasilje, aids, zloraba, brezposelnost, smrt, samomor, ekološke katastrofe itd. Zaradi poprejšnje cenzure so se te teme začele obravnavati v Evropi v šestdesetih letih (Haramija, 2003, 176–177). Del tovrstnih romanov lahko umestimo v mladinsko književnost (to je tisti del, ki ima za naslovnika mladostnika v drugi triadi osnovne šole oziroma v začetnih letih srednje šole), drugi del pa je t. i. prehodna, mejna književnost. Namenjena je mladim odraslim oziroma večinoma študentom (Haramija, 2010, 87).

Roman v »kavbojkah« ali jeans roman se pojavi z jeans generacijo v petdesetih letih.

Gre predvsem za uporniške mladostnike, ki imajo specifičen pogled na svet. Najstnik, torej deški literarni lik, se ne znajde v sodobnem svetu, v katerem ne najde svoje vloge. Pestijo jih problemi s šolo in starši, njihov glavni cilj pa je zabava, droge, alkohol, prve spolne izkušnje in neodgovorno življenje (Haramija, 2003, 178–179).

Med daljša mladinska prozna dela Haramija (2006) uvršča tudi realistično pripoved oziroma povest. To je srednje dolgo besedilo, ki se bistveno ne razlikuje od kratkega romana ali dolge novele. Je njun nadomestek ali manj dovršena in zahtevna različica. Za povest je značilna pregledna zgodba z več dogodki, z jasno zastavljenim začetkom in koncem. Praviloma je napisana v prozi, vendar poznamo tudi povesti v verzih (Kos 2001, 157–158).