Na poslikavah skrinjice za dragocenosti je skupaj devetnajst figur, ki so zelo stilizirane.
Naslikane so v sladu z zakoni egipčanske ploskovite umetnosti, ki jo imenujemo egipčanski kanon. Ploskovita umetnost je dvodimenzionalna upodobitev stvari in figur ter v nasprotju s perspektivičnim prikazuje bistvene posamezne značilnosti. Te so upodobljene na način, kot da bi predmet ali osebo gledali naravnost (npr. prikaz prstana v posodi – prstan bo naslikan
8
pokončno, v obliki kroga, nad robom posode). Zato so ta način upodabljanja zaznamovali kot
»naravnosten« ali »aspektiven«. V tem načinu so se razvila tudi stroga pravila pri oblikovanju telesa. Tako je glava upodobljenca vedno naslikana s strani, oko pa od spredaj. Torzo je prikazan od spredaj, da lahko roki razvijata dejavnost. Tako lahko desna roka razvija vse nazaj segajoče kretnje. Popek in prsna bradavica sta na črti sprednjega profila. Noge so zopet prikazane s strani, razširjene v razkorak, leva noga je pomaknjena naprej, vendar je pri moških pomaknjena bolj naprej kot pri ženskah. Po teh pravilih je oseba, kot tudi hieroglifi, obrnjena v desno. Pri subjektih, ki si stojijo simetrično nasproti, pa se proporci navidezno obrnejo. Splošno obvezna sorazmerja je ustvarjal pripomoček, ki se imenuje osni križ ali kvadratna mreža. Tu učinkuje tudi boginja Maat, ki je predstavljala simbol reda, resnice in resničnosti. Tako je samo podoba, ki je bila skladna s postavljenim redom in je kazala zagotovljeno »resnično« figuro, izpolnjevala pogoje »učinkovitega« upodabljanja. Ti standardi so veljali predvsem za kralje in bogove, za služabnike, rokodelce in ujetnike pa so bili dovoljeni večji odmiki pri upodabljanju njihovih posebnosti. Prav tako je merilo prilagajalo velikost oseb njihovemu družbenemu položaju – kralj je bil upodobljen večji kot njegovi služabniki (Westendorf, 1969, str. 9–10). Vse figure na skrinjici so upodobljene po teh pravilih. Osebe so naslikane ploskovito, njihove glave so obrnjene v stran, telo gleda proti nam. Roke se razprostirajo vsaka v svojo stran in opravljajo svojo funkcijo ali počivajo ob telesu. Pri sedečih figurah so noge naslikane od strani, kot da se zadnja noga skriva pod sprednjo. Tu je videti neskladje z egipčanskimi poslikavami, saj je na njih pri sedečih osebah vedno naslikana tudi druga noga, ki je vidna samo delno. Na poslikavah prevladujejo aktivne linije, ki obrobljajo vsa bitja in predmete na njih. Uporaba te vrste linije je odraz egiptovskega načina zavračanja perspektive, skrajšav in drugih pripomočkov za doseganje globinskega vtisa, saj niso želeli prikazovati resnične podobe sveta, ampak zgolj podati neko sporočilo.
Zaradi tega so slike sestavljene iz ploskev, ki sestavljajo predmete, osebe, božanstva, živali in hieroglife (Casson, 1973, str. 124). Tak način slikanja je imenovan ploskoviti stil. V takem načinu slikanja upodobitev teles ne prikazuje elementov, ki bi vzbudili vtis, da gre za resnična tridimenzionalna telesa, ampak je le projekcija telesa v ploskev s pomočjo linij. Le po asociaciji na podlagi izkušenj lahko opazovalec zazna, da je naslikan človeški lik telesen (Cankar, 1995, str. 68).
Na vseh poslikavah skrinjice je mogoče zaslediti aktivno linijo ter črto, ki obkroža ploskve, imenovano medialna linija. Aktivna linija nastane kot posledica oziroma sled gibanja. V slikah prikazuje gibanje, usmerja gledalčevo pozornost in tok gledanja ter z gibanjem določa
9
tudi značaj aktivnosti – ravna ali cikcakasta linija dajeta drugačen vtis kot valovita. Figure in predmete na poslikavah obkroža medialna linija. Je aktivna linija, ki svojo pot zaključi v isti točki, kot jo je začela in na tej poti oriše del površine oziroma omeji del nezaključene ploskve.
Faktično se ti dve površini nato v ničemer ne razlikujeta, a dobita popolnoma drug pomen. staroegipčanske umetnosti. V Egiptu je bila vera velika naročnica umetnosti, Egipčani pa so si prizadevali razumeti božanskost s človeškimi pojmi, prevajati neznano v besede in nepojmljivo v oblike (Westendorf, 1969, str. 1). Kot sem navedla že zgoraj, egipčanska umetnost narave ne posnema realistično, ampak iz narave, predmeta ali človeka poskuša izluščiti bistvo, pokazati njegove bistvene posamezne značilnosti, torej je upodobljena snov na poslikavah idealistična. Na idealizem kaže tudi to, da figure niso naslikane zaradi samih sebe, ampak ker predstavljajo božanstvo, kralje in kraljice, torej idejno izrazijo upodobljeno osebo ali stvar. Kot pravi Izidor Cankar (1995, str. 50), pri idealistični snovi ne gre za
»pravilni« posnetek nečesa, kar je zunanje vidno, ampak za njen nevidni, notranji, le v idejnem svetu eksistirajoči pomen. In tako so upodobljeni vsi elementi skrinjice – tako poslikave kot tudi bronasto okrasje temelji na ideji, ki jo posamezen element prikazuje in ne na realističnem ali pravilnem prikazu teh elementov.
Oblikovanje prostora in kompozicija
Formati vseh poslikav so pravokotni in vodoravno usmerjeni. Horizontalen položaj slike vzbuja stabilnost, mirovanje, pasivnost in počitek. Format presekajo navpičnice. Vertikalna linija posnema smer gravitacijske sile, zato je v osnovi dinamična, izraža ponos, poštenost, navdušenje, stremljenje navzgor, dostojanstvo, strogost in simbolizira pokončnost.
Kombinacija vertikalnosti in horizontalnosti pa sliki daje trden značaj, ki izraža strogost, dostojanstvo in resnost. Na poslikavah skrinjice sta navpičnost in vodoravnost enakovredni, zato celota deluje monumentalno in trajno (Butina, 2000, str. 50, 70; Muhovič, 2015, str.
582). Dogajanje lahko uvrstimo na dva plana – osrednje dogajanje in ozadje. To je enakomerno pobarvano v zlatem odtenku. Ploskovito zlato ozadje lahko povežemo s Tutankamonovo grobnico. Enako ozadje prevladuje tudi v grobnici, v sobi, imenovani »Zlata
10
soba«, in poudarja ime, ki so ji ga dali stari Egipčani (Siliotti, 1999, str. 197). Dela so naslikana zelo ploskovito in ne prikazujejo tridimenzionalnega prostora, prav tako ni zaznavne linearne perspektive. Poslikave so naslikane v linearno-ploskovitem slogu, ki je značilen za staroegipčansko slikarstvo. Gre torej za brezprostorskost – ni senc, tla pa so le simbolično nakazana s pasom na spodnjem delu poslikav. V tej brezprostorskosti ank na svojem podstavku in kartuše nad figurami lebdijo v zraku, k temu pa pripomore še enotno ozadje, ki nam ne daje nikakršnega globinskega vtisa. Figure sicer ne lebdijo v zraku, ampak so umeščene na pas, ki predstavlja tla in ravno tako lebdi na enakomerni ploskvi ozadja. Kot pravi tudi Izidor Cankar (1995, str. 114), je brezprostorno prizorišče pogosto upodobljeno skupaj s ploskovitim stilom in idealistično snovjo, kar dobro kaže obravnavana poslikava.