UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
LEYA REPOVŠ
SKRINJICA ZA DRAGOCENOSTI V EGIPČANSKI SOBI NA GRADU SNEŽNIK
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
LIKOVNA PEDAGOGIKA
LEYA REPOVŠ
Mentorica: prof. dr. METODA KEMPERL
SKRINJICA ZA DRAGOCENOSTI V EGIPČANSKI SOBI NA GRADU SNEŽNIK
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
ZAHVALA
Najprej bi se zahvalila mentorici profesorici dr., Metodi Kemperl, za strokovno svetovanje, potrpežljivost in spodbudo pri nastajanju diplomskega dela. Zahvalila bi se tudi drugim profesorjem, za vse znanje, ki sem ga pridobila v času študija.
Zahvalila bi se tudi družini in prijateljem, ki so mi vedno stali ob strani, me podpirali in motivirali med pisanjem diplomskega dela.
POVZETEK
Grad Snežnik je redek primer gradu na Slovenskem, ki se še ponaša z originalno opremo zadnjih lastnikov in je brez večjih izgub preživel drugo svetovno vojno in povojna ropanja. V notranjosti gradu stoji Egipčanska soba, v kateri se nahaja skrinjica za dragocenosti, ki je lesen artefakt s poslikavami ter bronastimi dodatki, velik 40 x 53 x 29 cm in je predmet obravnave diplomskega dela. Je krasen primer egiptomanije v Sloveniji.
Za analizo skrinjice sem se odločila, ker še ni bila dovolj raziskana in je v literaturi redko omenjena samostojno, v večini primerov se o njej spregovori le v okviru Egipčanske sobe.
Najprej sem navedla osnovne podatke o predmetu in se nato posvetila formalni analizi, kjer sem obravnavala snov, oblikovanje telesnosti, oblikovanje prostora in kompozicijo. Po formalni analizi sledi ikonografska analiza, s katero sem določila pomen poslikav in bronastih okraskov na skrinjici. Predstavila sem različne simbole in božanstva Egipta, ki se pojavljajo na skrinjici, in tako razbrala njeno osnovno sporočilo. Gre za krasne poslikave, ki prikazujejo tri različne prizore na štirih poslikavah – na sprednjem delu daritev božanstvom, na stranicah dva para v intimnem življenju in na zadnji strani vojna poslikava z bojnim vozom. Predstavila sem tudi pomen uporabljenih barv, ki se zgleduje po barvni paleti starih Egipčanov. Sledila je kontekstualna analiza, s katero sem umetniško delo umestila v prostor in čas. Opisala sem grad Snežnik in njegovo zgodovino, zadnje lastnike gradu, umetnika, ki je skrinjico izdelal, ter obdobje v umetnosti, ki ga imenujemo egiptomanija.
KLJUČNE BESEDE: skrinjica za dragocenosti, grad Snežnik, Egipčanska soba, simboli starega Egipta, egiptomanija
ABSTRACT
The Snežnik Castle is a rare example of a castle in Slovenia that still holds the original equipment of its last owners. It survived the Second World War and post-war plunder without major losses. Another particularity of the castle is The Egyptian Room, home to A Chest with Valuables – a wooden artifact with paintings and bronze accessories, measuring 40 x 53 x 29 cm. This Chest is the subject of my dissertation.
I decided to analyse the Chest as it has not been sufficiently researched and independent mentions of it are rare in literature. In most cases it is only discussed in relation to The Egyptian Room. After providing basic information about the artifact I concentrated on formal analysis where I dealt with matter, bodily design, spatial design, and composition. My formal analysis is followed by iconographic analysis which I used to determine the meaning of the paintings and bronze ornaments on the Chest. I presented various symbols and Egyptian deities that appear on the Chest and discerned its basic message. Four fascinating paintings display three different scenes. On the front we see an offering to the deities, on the sides there are two couples in their private life, and on the back there is a depiction of a battle. The use of colours on the artifact’s paintings is based on the colour palettes used in Ancient Egypt – I present their symbolic meaning, ending my dissertation with spatial and temporal contextual analysis, and presenting Snežnik Castle, its last owners and the historical period called Egyptomania.
KEY WORDS: chest for valuables, Snežnik castle, Egyptian room, symbols of ancient Egypt, egyptomania
KAZALO VSEBINE
1. UVOD ...1
2. OSNOVNI PODATKI O UMETNINI ...2
3. FORMALNA ANALIZA DELA ...3
Opis ...3
Oblikovanje telesnosti...7
Snov in predmet likovnega dela ...9
Oblikovanje prostora in kompozicija...9
4. IKONOGRAFSKA ANALIZA ... 10
Barve ... 11
Simboli in božanstva... 13
5. KONTEKSTUALNA ANALIZA ... 21
Grad Snežnik in Egipčanska soba ... 21
Egiptomanija ... 23
Družina Schönburg Waldenburg ... 24
Giuseppe Parvis (1831 – 1909) ... 26
6. SKLEP ... 28
7. Viri in literatura ... 30
8. VIRI SLIK ... 32
KAZALO SLIK
Slika 1: Skrinjica za dragocenosti na mizi ...2
Slika 2: Skrinjica za dragocenosti ...3
Slika 3: Poslikava na stranskem delu skrinjice ...4
Slika 4: poslikava na zadnji strani skrinjice ...5
Slika 5: Pokrov skrinjice ...6
Slika 6: kanon proporcev ...7
Slika 7: kompozicija poslikave na sprednjem delu ... 10
Slika 8: barvna skala poslikav ... 11
Slika 9: simboli ank, ka in anubisova palica ... 13
Slika 10: Bog Anubis balzamira truplo umrlega in pripravlja mumijo ... 14
Slika 11: pokrivala na desni strani slike na sprednjem delu skrinjice ... 15
Slika 12: pokrivala na levi strani slike na poslikavi sprednjega dela skrinjice ... 16
Slika 13: pokrivala na stranskih poslikavah skrinjice ... 17
Slika 14: Grad Snežnik ... 21
Slika 15: Egipčanska soba v Turinu, Italiji, leta 1884 ... 26
1
1. UVOD
Grad Snežnik velja za neprimerljiv muzej bivalne kulture 19. stoletja in je eden redkih muzejev, ki ima v lasti originalno opremo. V gradu se nahaja salon, imenovan Egipčanska soba, v katerem stoji skrinjica za dragocenosti, ki jo bom v diplomskem delu raziskala in analizirala. Skrinjico za dragocenosti in drugo pohištvo salona je v začetku 20. stoletja izdelal italijanski ebenist Giuseppe Parvis, ki je pohištvo izdelal v svoji delavnici v Kairu. Poleg skrinjice se v Egipčanski sobi nahajajo še miza s štirimi stoli, pisalna miza s stolčkom, kredenca, vitrina, trikotni trinožnik, stojalo z bronasto glavo faraona, lestenec in zavese.
Visoko kakovost pohištva so poleg domačih strokovnjakov potrdili tudi strokovnjaki Umetnostnozgodovinskega muzeja na Dunaju, ko so leta 1994 mizico s skrinjico za dragocenosti razstavili na veliki razstavi o egiptomaniji na Dunaju. Po izročilu je zadnji lastnik gradu in posestva princ Herman Schönburg Waldenburg pohištvo prejel kot darilo poslovnega partnerja iz Aleksandrije okoli leta 1926. Ker je skrinjica nastala v začetku 20.
stoletja, se srečujemo z objektom iz zgodovinskega obdobja egiptomanije, pri katerem gre za posnemanje in rabo egipčanskih simbolov v sodobnosti.
Ker skrinjica za dragocenosti še ni bila podrobno obravnavana, je namen mojega diplomskega dela formalna, ikonografska in kontekstualna analiza dela.
2
2. OSNOVNI PODATKI O UMETNINI
Avtor: Giuseppe Parvis
Naslov: Skrinjica za dragocenosti Datacija: 1906
Tehnika: Lesen okvir z vložki emajla in intarzijami, na vrhu bronast kipec Mere: 40 x 53 x 29 cm
Nahajališče: Grad Snežnik, Egipčanska soba
Razstave: 1995, Dunaj, Umetnostnozgodovinski muzej Dunaj
Slika 1: Skrinjica za dragocenosti na mizi
3
3. FORMALNA ANALIZA DELA
Slika 2: Skrinjica za dragocenosti
Opis
Skrinjica za dragocenosti je narejena iz lesa. Na vseh štirih straneh je obdana s poslikavami.
Skrinjico na pokrovu in na spodnjem delu krasi bronasto okrasje, na sredini pokrova pa leži bronast kip. Prav tako jo na vseh stranicah krasijo poslikave.
POSLIKAVA NA SPREDNJI STRANI
Poslikava na sprednji strani je sestavljena iz treh delov – ločuje jih navidezen okvir, naslikan na osrednjem delu. Na levi strani so profilno naslikane štiri figure – dve sedeči in dve stoječi.
Sedeči figuri sedita na stolih, postavljenih na podstavek, v levi roki držita vsaka svojo palico in v desni križ z zanko. Stola sta prepletena z vzorci modre, zelene in bele barve, okvir sedal je obarvan z rjavo. Podstavek je pravokoten z modrim okvirjem, notri pa se ritmično prepletajo rjavi bloki s črnimi pregradami. Stoječi figuri, najverjetneje služabnika, prinašata pijačo sedečim. Vse osebe nosijo oblačila, značilna za antični čas – v modrih, zelenih in belih odtenkih. Vse figure so bogato obdane z nakitom. Okrog vratu nosijo razkošne ogrlice, na vsaki roki dve zapestnici, na glavi imajo velika pokrivala v različnih barvah. Osrednji figuri
4
obdajajo hieroglifi. Napisani so s črno barvo na belem ozadju, obkroža pa jih moder okvir. Na sredinskem delu je centralno postavljen moder križ z zanko, iz katerega se vijeta dve roki, ki držita vsaka svojo palico. Simbol stoji na polkrožnem podstavku z belo-zelenim vzorcem šahovnice. Na desnem delu poslikave se razprostirajo štiri profilno naslikane figure, tri sedeče, obrnjene v desno, in ena stoječa, obrnjena proti drugim. Desna oseba ploska, levo roko ji krasi modra zapestnica, na glavi pa ima skromno modro pokrivalo. Druge figure sedijo na razkošnih stolih, okrašenih z vzorci. Vsa sedala so postavljena na podolgovat podstavek, ki ga črne linije horizontalno delijo na tri dele. Dolge linije so prekinjene z vertikalnimi črnimi in rjavimi črtami, ki spodnji del ravno tako delijo na tri dele. Vse tri osebe v levi roki držijo anubisovo palico, desna pa je okorno postavljena ob telesu. Vse tri figure imajo bogat nakit.
Na vsaki roki dve zapestnici, okoli vratu ogrlico in na glavi razkošno pokrivalo. Tako na levem kot desnem spodnjem delu poslikave se razteza podolgovat pas, na katerem so v ponavljajočem ritmu naslikane zvezde in križi z zanko.
STRANSKI POSLIKAVI SKRINJICE
Slika 3: Poslikava na stranskem delu skrinjice
Poslikavi na levem in desnem boku skrinjice sta enaki. Naslikano imata zlato, ploskovito ozadje, na dnu je moder pas, na katerem stojita osrednji figuri. Na sredini je par naslikan tako, da sta s telesi obrnjena drug proti drugemu. Obe figuri sta oblečeni v bela oblačila, okoli vratu nosita ogrlici črne in zelene barve. Desna oseba sedi na razkošnem stolu z naslonjalom, ki ga obdaja zelena in modra tkanina. Leva roka ji počiva ob telesu, v njej pa drži zelen krog. Desna roka je iztegnjena proti osebi nasproti nje in drži njeno ogrlico. Na glavi nosi belo pokrivalo z
5
zelenim trakom. Stoječa figura roki steguje proti sedeči in ji z levo podaja predmet. Na glavi nosi pokrivalo, ki ima na vrhu preprost rjav zaključek. Moder sredinski del, ki predstavlja lase, je sestavljen iz horizontalnih pasov, od vrha glave do hrbta pa se vije zelen trak. Na levi in desni strani oseb je krilata žival, ki sedi na polkrožnem podstavku z vzorcem zeleno-bele šahovnice. Žival je sestavljena iz atributov več različnih živali, ki so: sokolja glava, kremplji prednjih nog in krila, levje telo ter zadnje noge. Naslanja se na sprednjo nogo, drugo dviguje predse, obrnjeno proti osrednjem delu. Živali na obeh straneh sta naslikani simetrično.
POSLIKAVA NA ZADNJI STRANI SKRINJICE
Slika 4: Poslikava na zadnji strani skrinjice
Horizontalno usmerjena podolgovata poslikava na ploskovnem zlatem ozadju in na spodnjem robu podolgovat modro obarvan pas. Na sliki je sedem človeških figur, dva konja v vpregi in sokol. Na desni strani je oseba izolirana od drugih, obrnjena proti drugim in jim z rokami kaže gesto. Oblečena je v preprosto belo oblačilo in okoli pasu nosi zelen pas. Enaka zelena barva se pojavi tudi okrog vratu kot ogrlica in okrog zgornjega dela rok. Na glavi nosi preprosto modro pokrivalo. Nasproti izolirane osebe stoji pet figur. Prve štiri so naslikane enako – vse v preprostem belem oblačilu, v pasu zavezan rjav pas, ki sega do kolen, v levi roki držijo palico in v desni kopje. Vsaka figura na rami nosi temno rjav ščit in ima na glavi modro pokrivalo.
Zadnja figura v vrsti je brez palice in kopja. Ima enako belo oblačilo z rjavim pasom, kot druge figure, vendar ima oblačilo dodane naramnice. Njena leva roka je spuščena ob telesu, desna pa je iztegnjena nazaj in drži konjevo vprego ter dežnik. Za njo je poenostavljeno naslikan zelen voz z rjavim kolesom, nad njim se razpira prej omenjeni dežnik z močno črno
6
konturo. Spodnja stran dežnika je naslikana v enakem modrem odtenku kot pokrivala figur in ima valovit zaključek. V osrednjem delu je naslikan pisan sokol z razprtimi krili, ki v vsaki nogi drži svetlo zeleno palico. Pred vozom stojita dva konja, naslikana tako, da prednji skoraj v celoti pokriva zadnjega. Konja sta bela, čez njun trup je pokrito modro ogrinjalo z rumenim zaključkom. Na repu imata zelen obroč in čez glavo nadeto vprego. Na glavah konjev stoji perjanica, ki je na spodnjem delu zelena, iz nje pa stojijo tri peresa rjave in bele barve. Za konjema stoji še ena figura, s telesom obrnjena proti drugim. Ravno tako kot druge ima na rami ščit, nosi belo oblačilo in modro pokrivalo. V desni roki drži kopje, leva se steguje proti vozu. V zgornjem levem kotu je rjav sokol, ki v nogah nosi rjav predmet. Perje na krilih ima naslikano v modri barvi s črnim zaključkom in rep v črni barvi. Usmerjen je v levo stran in daje občutek, da bo poletel iz formata.
POKROV SKRINJICE
Slika 5: Pokrov skrinjice
Pokrov skrinjice je okrašen z bronastimi okraski, ki so delno ali v celoti pobarvani. Opazna je simetrija po horizontali. Na pokrovu skrinjice je na osrednjem delu ležeč bronast kipec gole ženske, ki v rokah drži posodico. Ženska leži na trebuhu, okoli vratu ima razkošno ogrlico zelene, rdeče, svetle in temne modre barve. V enakem temno modrem odtenku je tudi trak na njeni glavi. Okoli vratu ima razkošno ogrlico, ki sega do ramen. Z verižice segata dva trakova, ki se na hrbtu prekrižata in nadaljujeta proti trebuhu in čez zadnjico. Roke ima iztegnjene pred seboj in v njih drži posodico, ki se zaključuje v obliki golobičje glave. Noge in stopala ženske so oblikovani zelo poenostavljeno. Na okvirju pred kipcem sta dve kartuši
7
hieroglifov. Obe imata enakomerno zlato ozadje in moder okvir. Na vsaki strani kartuš v kotu stoji zlata levja glava. Nad levjo glavo je postavljen zlat krog tako, da se naslanja na zadnji del, pod glavo pa so pisani vzorci na polkrožni podlagi. Enaki levji glavi sta postavljeni tudi na levo stran skrinjice – skupno vidimo štiri levje glave, postavljene vsaka v svoj kot pokrova.
Na levi strani pokrova kartuš s hieroglifi ni, ampak jo krasi šop lotosov. Iz zlatega podstavka z modrim cikcak vzorcem gleda pet cvetov lotosa. Dva sta odprta in dva še zaprta. Postavljeni so simetrično po vertikali. Cvetovi so modre in rdeče barve, stojijo pa na zelenih steblih.
Barve so enakomerno nanesene – gre za zelo ploskovito poslikavo, značilno za antični čas.
Na spodnjem delu skrinjice je v vsakem kotu ena kovinska nogica, ki jo dvigajo od tal. Vse štiri noge so enake oblike in predstavljajo ptico. Trup ptice je postavljen na rob skrinjice, njena krila pa se raztezajo po spodnjem robu skrinjice proti sredini. Kljun ima usmerjen navzdol in počiva na lotosu. Cvetov lotosa je zopet pet, da ustvarjajo simetrijo, a je le sredinski cvet odprt, drugi so zaprti.
Oblikovanje telesnosti
Slika 6: Kanon proporcev
Na poslikavah skrinjice za dragocenosti je skupaj devetnajst figur, ki so zelo stilizirane.
Naslikane so v sladu z zakoni egipčanske ploskovite umetnosti, ki jo imenujemo egipčanski kanon. Ploskovita umetnost je dvodimenzionalna upodobitev stvari in figur ter v nasprotju s perspektivičnim prikazuje bistvene posamezne značilnosti. Te so upodobljene na način, kot da bi predmet ali osebo gledali naravnost (npr. prikaz prstana v posodi – prstan bo naslikan
8
pokončno, v obliki kroga, nad robom posode). Zato so ta način upodabljanja zaznamovali kot
»naravnosten« ali »aspektiven«. V tem načinu so se razvila tudi stroga pravila pri oblikovanju telesa. Tako je glava upodobljenca vedno naslikana s strani, oko pa od spredaj. Torzo je prikazan od spredaj, da lahko roki razvijata dejavnost. Tako lahko desna roka razvija vse nazaj segajoče kretnje. Popek in prsna bradavica sta na črti sprednjega profila. Noge so zopet prikazane s strani, razširjene v razkorak, leva noga je pomaknjena naprej, vendar je pri moških pomaknjena bolj naprej kot pri ženskah. Po teh pravilih je oseba, kot tudi hieroglifi, obrnjena v desno. Pri subjektih, ki si stojijo simetrično nasproti, pa se proporci navidezno obrnejo. Splošno obvezna sorazmerja je ustvarjal pripomoček, ki se imenuje osni križ ali kvadratna mreža. Tu učinkuje tudi boginja Maat, ki je predstavljala simbol reda, resnice in resničnosti. Tako je samo podoba, ki je bila skladna s postavljenim redom in je kazala zagotovljeno »resnično« figuro, izpolnjevala pogoje »učinkovitega« upodabljanja. Ti standardi so veljali predvsem za kralje in bogove, za služabnike, rokodelce in ujetnike pa so bili dovoljeni večji odmiki pri upodabljanju njihovih posebnosti. Prav tako je merilo prilagajalo velikost oseb njihovemu družbenemu položaju – kralj je bil upodobljen večji kot njegovi služabniki (Westendorf, 1969, str. 9–10). Vse figure na skrinjici so upodobljene po teh pravilih. Osebe so naslikane ploskovito, njihove glave so obrnjene v stran, telo gleda proti nam. Roke se razprostirajo vsaka v svojo stran in opravljajo svojo funkcijo ali počivajo ob telesu. Pri sedečih figurah so noge naslikane od strani, kot da se zadnja noga skriva pod sprednjo. Tu je videti neskladje z egipčanskimi poslikavami, saj je na njih pri sedečih osebah vedno naslikana tudi druga noga, ki je vidna samo delno. Na poslikavah prevladujejo aktivne linije, ki obrobljajo vsa bitja in predmete na njih. Uporaba te vrste linije je odraz egiptovskega načina zavračanja perspektive, skrajšav in drugih pripomočkov za doseganje globinskega vtisa, saj niso želeli prikazovati resnične podobe sveta, ampak zgolj podati neko sporočilo.
Zaradi tega so slike sestavljene iz ploskev, ki sestavljajo predmete, osebe, božanstva, živali in hieroglife (Casson, 1973, str. 124). Tak način slikanja je imenovan ploskoviti stil. V takem načinu slikanja upodobitev teles ne prikazuje elementov, ki bi vzbudili vtis, da gre za resnična tridimenzionalna telesa, ampak je le projekcija telesa v ploskev s pomočjo linij. Le po asociaciji na podlagi izkušenj lahko opazovalec zazna, da je naslikan človeški lik telesen (Cankar, 1995, str. 68).
Na vseh poslikavah skrinjice je mogoče zaslediti aktivno linijo ter črto, ki obkroža ploskve, imenovano medialna linija. Aktivna linija nastane kot posledica oziroma sled gibanja. V slikah prikazuje gibanje, usmerja gledalčevo pozornost in tok gledanja ter z gibanjem določa
9
tudi značaj aktivnosti – ravna ali cikcakasta linija dajeta drugačen vtis kot valovita. Figure in predmete na poslikavah obkroža medialna linija. Je aktivna linija, ki svojo pot zaključi v isti točki, kot jo je začela in na tej poti oriše del površine oziroma omeji del nezaključene ploskve.
Faktično se ti dve površini nato v ničemer ne razlikujeta, a dobita popolnoma drug pomen.
Medialna linija je torej aktivna linija, ki orisuje zaprte oblike (Muhovič, 2015, str. 46, 490–
492).
Snov in predmet likovnega dela
Na slikah skrinjice so upodobljeni figure, simboli ter hieroglifi. Ker se nahaja v salonu, imenovanem Egipčanska soba, gre sklepati, da snov, upodobljena na slikah, izvira iz staroegipčanske umetnosti. V Egiptu je bila vera velika naročnica umetnosti, Egipčani pa so si prizadevali razumeti božanskost s človeškimi pojmi, prevajati neznano v besede in nepojmljivo v oblike (Westendorf, 1969, str. 1). Kot sem navedla že zgoraj, egipčanska umetnost narave ne posnema realistično, ampak iz narave, predmeta ali človeka poskuša izluščiti bistvo, pokazati njegove bistvene posamezne značilnosti, torej je upodobljena snov na poslikavah idealistična. Na idealizem kaže tudi to, da figure niso naslikane zaradi samih sebe, ampak ker predstavljajo božanstvo, kralje in kraljice, torej idejno izrazijo upodobljeno osebo ali stvar. Kot pravi Izidor Cankar (1995, str. 50), pri idealistični snovi ne gre za
»pravilni« posnetek nečesa, kar je zunanje vidno, ampak za njen nevidni, notranji, le v idejnem svetu eksistirajoči pomen. In tako so upodobljeni vsi elementi skrinjice – tako poslikave kot tudi bronasto okrasje temelji na ideji, ki jo posamezen element prikazuje in ne na realističnem ali pravilnem prikazu teh elementov.
Oblikovanje prostora in kompozicija
Formati vseh poslikav so pravokotni in vodoravno usmerjeni. Horizontalen položaj slike vzbuja stabilnost, mirovanje, pasivnost in počitek. Format presekajo navpičnice. Vertikalna linija posnema smer gravitacijske sile, zato je v osnovi dinamična, izraža ponos, poštenost, navdušenje, stremljenje navzgor, dostojanstvo, strogost in simbolizira pokončnost.
Kombinacija vertikalnosti in horizontalnosti pa sliki daje trden značaj, ki izraža strogost, dostojanstvo in resnost. Na poslikavah skrinjice sta navpičnost in vodoravnost enakovredni, zato celota deluje monumentalno in trajno (Butina, 2000, str. 50, 70; Muhovič, 2015, str.
582). Dogajanje lahko uvrstimo na dva plana – osrednje dogajanje in ozadje. To je enakomerno pobarvano v zlatem odtenku. Ploskovito zlato ozadje lahko povežemo s Tutankamonovo grobnico. Enako ozadje prevladuje tudi v grobnici, v sobi, imenovani »Zlata
10
soba«, in poudarja ime, ki so ji ga dali stari Egipčani (Siliotti, 1999, str. 197). Dela so naslikana zelo ploskovito in ne prikazujejo tridimenzionalnega prostora, prav tako ni zaznavne linearne perspektive. Poslikave so naslikane v linearno-ploskovitem slogu, ki je značilen za staroegipčansko slikarstvo. Gre torej za brezprostorskost – ni senc, tla pa so le simbolično nakazana s pasom na spodnjem delu poslikav. V tej brezprostorskosti ank na svojem podstavku in kartuše nad figurami lebdijo v zraku, k temu pa pripomore še enotno ozadje, ki nam ne daje nikakršnega globinskega vtisa. Figure sicer ne lebdijo v zraku, ampak so umeščene na pas, ki predstavlja tla in ravno tako lebdi na enakomerni ploskvi ozadja. Kot pravi tudi Izidor Cankar (1995, str. 114), je brezprostorno prizorišče pogosto upodobljeno skupaj s ploskovitim stilom in idealistično snovjo, kar dobro kaže obravnavana poslikava.
Slika 7: Kompozicija poslikave na sprednjem delu
Vse poslikave dosledno sledijo horizontalni kompoziciji, ki jo dopolnjuje simetrična kompozicija.
4. IKONOGRAFSKA ANALIZA
Kot je razvidno že iz imena sobe, v kateri stoji skrinjica za dragocenosti, je predmet tesno povezan z Egiptom ter s simboli in božanstvi starega Egipta. Skrinjica prikazuje različna božanstva in simbole, povezane z njimi, zato skrinjico uvrščamo med sakralna dela.
11 Barve
Slika 8: Barvna skala poslikav
Ista barvna skala je uporabljena na vseh poslikavah skrinjice za dragocenosti in je skladna s tipično staroegipčansko barvno lestvico. »Iwen« je staro egipčansko ime za barvo, ki hkrati pomeni tudi snov in je v tistem času veljala za sestavni del subjekta. Izraz hkrati lahko pomeni tudi podobo, značaj, naravo ali bitje. V slikah ji je bil poleg funkcije prekrivanja površine dodeljen tudi čustveni vidik. Barve se med seboj ne mešajo, ampak so ploskovito nanesene na površino. Barve so uporabljene v parih, na način, da so skupaj uporabljene barve z nasprotnim pomenom. Tak par je na primer ognjevita moč rdeče, ki ji poleg postavljajo pokorno modro. Poleg parov so bili v rabi ambivalentni koncepti barv, zlasti kar zadeva črno barvo, ki je predstavljala smrt in podzemlje ter hkrati tudi ponovno rojstvo. Barva je delovala tudi kot ločnica med posameznimi stvarmi – na primer moški so bili naslikani z močno barvo v primerjavi z bledo rumeno, ki so jo uporabljali za upodobitev žensk. Največ poslikane površine zajema zlata barva, ki je postavljena v ozadje. Zlato oziroma »newb«
(staroegipčansko) so smatrali kot božansko kovino, posebej v kontekstu sijočega boga sonca.
Uporabljali so jo za prikaz vsega, kar je veljalo za večno in neomajno. Predstavljala je barvo preživetja po smrti. Uporabljali so jo na sarkofagih, kot simbol tega, da se je faraon spremenil v boga. Zlata je bila pretežno uporabljena v kipih, za slike pa so kot nadomestilo uporabljali rumenkaste ali rdečkasto-rumene tone. Na sredini poslikave na sprednji strani skrinjice vidimo ank v modri barvi. Modra ali »irtyu«, kot so jo imenovali stari Egipčani, je predstavljala gospodovanje bogov, barvo nebes in vode. Na delu sta uporabljena dva različna odtenka modre. Prav tako so tudi v starem Egiptu uporabljali različne odtenke modre, ki jih je prinesla stopnja pigmentacije barve. Modra je bila pogosto uporabljena za upodabljanje las
12
bogov ter za obraz boga Amuna. Tako upodobitev las na skrinjici srečamo večkrat. Na stranskih poslikavah skrinjice je ženska upodobljena z modrimi lasmi in prinaša dar sedeči figuri. Egipčani so pogosto upodabljali bogove, ki prinašajo darove vladarju. Večkrat se na poslikavah skrinjice srečamo tudi z zeleno barvo, ki so jo Egipčani imenovali »wahdj«.
Simbolizirala je vegetacijo, novo rast, novo življenje in v kombinaciji s črno vstajenje.
Pomenila je dobro počutje, saj je bila barva Horusovega očesa, ki označuje »tisto, kar je v dobrem stanju« in se uporablja kot varovalni amulet. Uporabljali so tudi izraz »delati zelene stvari«, ki je pomenil ustvarjati dobroto, v nasprotju s početjem »rdečih stvari«, ki je pomenilo zla dejanja. Rdeča ima izmed vseh barv najmočnejši učinek na čute in je bila najmočnejša barva starega Egipta. V tem pomenu je predstavljala življenje in zmago. Njen glaven pomen leži v prikazovanju t. i. rdeče dežele ali »deshret«, ki je upodabljala puščavo, v nasprotju s črno deželo ali »kemet«, ki je veljala za plodno zemljo. Služila je tudi kot barva življenja in zaščite, saj predstavlja kri in moč uničujočega ognja ter besa in je bila pogosto v rabi za varovalne amulete in za simboliziranje nečesa nevarnega. Tako so rdečo povezovali z izrazoma »ima rdeče srce«, ki je pomenil bes, in »pordečiti«, kar je pomenilo enako kot umreti. V nasprotju z rdečo deželo predstavlja črna dežela plodno prst, ki jo povzroči poplava Nila. Izvira iz črne barve ali »kem«, kot so jo imenovali stari Egipčani, in nosi pomen rodovitnosti, plodnosti, novega življenja in vstajenja. Črna jim ni predstavljala barve, ampak odsotnost nje. Prav tako simbolizira tudi boga Ozirisa, imenovanega 'črni vladar', poglavarja Podzemlja in enega največjih egipčanskih bogov. Ker je Oziris vstal od mrtvih, ko ga je obudila boginja Izida, mu je pripisan proces regeneracije in se zato v obliki črne barve pojavlja na kipih in krstah. Ta barva je standardna pri upodobitvi las. »Hedj« ali bela je predstavljala jasnost, svetost, preprostost in dostojanstvo. Bila je tudi barva veselja, zato so ta del človekove osebnosti opisali kot 'bel'. Zaradi pomanjkanja barvnosti je bela postala izraz za zemeljsko vsemogočnost, sredstvo, ki označuje svete stvari. Zaradi tega so v njej upodabljali orodje, svete predmete in živali ter sandale duhovnikov pri izvajanju obredov. Tudi oblačila so bila običajno prikazana kot bela (Boddy-Evans, 2020; Westendorf, 1969, str. 77; Siliotti, 1999, str. 283–284; Lurker, 2002, str. 34, 55, 100, 129).
13 Simboli in božanstva
Slika 9: Simboli ank, ka in anubisova palica
POSLIKAVA NA SPREDNJI STRANI SKRINJICE
Na sprednji poslikavi se v središču slike razprostira velik moder križ z zanko, ki se imenuje ank. Simbolni pomen anka še vedno ni popolnoma razrešen. Po trditvah Alana Gardinera je predstavljal trak za sandale ali čarobni vozel. Hieroglifni znak za ank pomeni življenje ter kot simbol kaže na božji obstoj in posledično večno življenje. Uporablja se kot ponavljajoč se atribut, ki ga bogovi podarijo kraljem. Zrak in voda sta bila vitalna elementa, zato ju tesno povezujemo s simbolom. Ko božanstvo predaja ključ kralju, mu daje dah življenja. Kot znak neuničljive vitalne sile se je uporabljal na stenah templjev. Pogosto se pojavlja na frizih, običajno pri tleh, zato so ga ljudje verjetno videli kot trak za sandale. Iz anka se vijeta dve roki, vsaka na svojo stran, in predstavljata ka. Simbol pomeni ustvarjalno in ohranjajočo življenjsko moč. V antičnih časih je bil znak omenjen predvsem v zvezi z moško krepkostjo, zaradi fonetične podobnosti besedi bik, vendar se je pomen kmalu usmeril na sporočilo intelektualne in duhovne moči. Hieroglif ka z dvignjenimi rokami v obrambni poziciji je bila magična gesta, zasnovana, da osebo, ki simbol nosi, varuje pred zlimi silami. Egipčani so verjeli, da se oseba rodi s ka, ki ga spremlja celo življenje, ob koncu življenja pa zapusti
14
smrtni svet in odide nazaj v svoj božanski rod. Pojmovan je bil tudi kot del človekove duše, ki ponazarja življenjsko moč. Na sliki je v vsaki roki naslikano žezlo, imenovano vas, ki je tipičen atribut bogov. V zgodnjih časih Egipta so verjeli, da vas vsebuje življenjsko moč zaščitnega duha v obliki psa ali lisice. Žezlo je na zgornjem delu zaključeno z živalsko glavo, na spodnjem delu pa se zaključuje v obliki vilic. Čez čas so ga Egipčani čedalje več upodabljali v rokah bogov in postal je simbol zdravja ter sreče. Taka žezla so polagali v grobnice umrlih, da so lahko v posmrtnem življenju uživali v božji blaginji. Vas so pogosto povezovali z različnimi božanstvi, najpogosteje pa z bogom Anubisom. Bog mrtvih z vzdevkom 'bog posvečene zemlje' in 'tisti, ki je pred božansko sobo', kjer je po navadi potekala mumifikacija, je spremljal postopek balzamiranja. Smatrali so ga tudi kot spremljevalca mrtvih v onostranstvo. Običajno je nosil pasjo ali šakalovo glavo, za katerega gre, pa ni mogoče natančno določiti. Njegova naloga je bila varovati mumijo pred zlimi silami ponoči, zato je slika črnega šakala večkrat postavljena na podboj vrat grobnic ali pa je pred vhodom stal njegov kip (Lurker, 2002, str. 27–28, 73–74, 127; Wikipedia, 2019; Siliotti, 1999, str. 281–284).
Slika 10: Bog Anubis balzamira truplo umrlega in pripravlja mumijo
Že v formalni analizi je omenjena usmeritev figur levo in desno, ki je imela za Egipčane močan pomen. Egipčani so smatrali levo za stran smrti. Kot je navedeno v Ebers Papyrus (egipčanski dokument iz leta 1550 pr. n. š.), je dah življenja vstopil v telo skozi desno uho,
15
izdih smrti pa je odšel skozi levo uho. Tudi levo oko boga nebes so povezovali z luno in posledično z nočjo, desno oko pa s soncem in dnem. Leva in desna sta bili dodeljeni tudi spoloma za izražanje polarnosti svetovnega reda. Dobra stran moških je bila desna, žensk pa leva. Tako sta bila kralju dodeljena sonce in desno oko, kraljici pa luna in levo oko.
Kontradiktorno je leva stran povezana z vzhodom in desna z zahodom, kjer sonce zatone v smrt, vendar ga potop na zahodu vodi v ponovno rojstvo. Čeprav nam večina figur kaže svojo levo stran, je zaradi upodobitve kože in oblačil mogoče prepoznati, da so na poslikavi sprednjega dela skrinjice moški. V času, ko je skrinjica nastala, verjetno še niso tako natančno poznali božanstev in pravil pri upodabljanju in je šlo zgolj za posnemanje egipčanskih del, zato se v delu pokažejo določena odstopanja. Ta se vidijo predvsem v kronah, ki jih nosijo v povezavi z različnimi božanstvi (Lurker, 2002, str. 100).
Slika 11: Pokrivala na desni strani slike na sprednjem delu skrinjice
Na levi strani vidimo krono, sestavljeno iz sonca in kače. Simbol sonca se ne pojavi zgolj pri tej kroni, ampak ga srečamo tudi na dveh kronah na drugi strani sprednje poslikave ter na pokrovu skrinjice nad levjimi glavami. Ime sonca je bilo Re, enako ime nosi tudi bog, ki ga personificira. S soncem so Egipčani povezovali tudi druga božanstva, kot sta Herakhty in Khepri, ki zavzemata obliko hrošča in predstavljata boga jutranjega sonca, ter Atum in Khnum, ki poosebljata boga večernega sonca in nosita ovnovi glavi. Trije najpomembnejši vidiki sonca so torej hrošč zjutraj, Re kot sončna plošča opoldne in oven zvečer. Zato je mogoče predvidevati, da se naslikan prizor odvija podnevi. Krono na spodnjem delu dopolnjuje tudi kača. Simbolizem kače kaže kar najbolj razkošen kontrast. Njena hitrost, lepota, skrivnostnost in nevarnost so vzbujale tako čaščenje kot tudi gnus. Kača je zaradi levitve postala tudi simbol preživetja po smrti. Krono s soncem in kačo običajno nosi boginja Sehmet, ki praviloma nosi levjo glavo in je zaščitnica faraonove moči. Srednji dve figuri
16
nosita krono, imenovano pšent. Poleg tega je poznana tudi kot dvojna krona, saj je predstavljala simbol oblasti nad Spodnjim in Zgornjim Egiptom. Običajno jo sestavljata bela krona, imenovana hedžet, ki jo obdaja rdeča krona, imenovana dešret. Na skrinjici je umetnik sledil zgolj obliki krone, a ji ni pridal simbolike barv. Na skrajni desni figuri je videti modro pokrivalo, ki ga je mogoče povezati s krono kepreš, imenovano tudi modra ali vojna krona. V Novem kraljestvu so jo na upodobitvah nosili kralji ob odhodu v bitko ali za obredne namene.
Tak primer je upodobljen na poslikavi Ramzesa II., na poslikavi stene templja v Abu Simblu.
Pokrivala te vrste nosijo tudi vse figure na poslikavi zadnjega dela skrinjice (Lurker, 2002, str. 59, 108, 118; Siliotti, 1999, str. 36, 284; Wikipedia, 2020).
Slika 12: Pokrivala na levi strani slike na poslikavi sprednjega dela skrinjice
Na drugi strani poslikave se na sprednjem delu skrinjice zopet pojavi pšent. Glava, ki nosi to vrsto krone, je upodobljena drugače kot ostale, in sicer s kljunom. Z dvojno krono na glavi so v starem Egiptu nemalokrat upodabljali boga Hora. Hor je bil na začetku bog neba, ki je utelešal podobo sokola z iztegnjenimi krili. Njegove oči sta zamenjala sonce in luna. Do združenja kraljestev so Hora smatrali za boga Spodnjega Egipta, kasneje pa za boga obeh, Zgornjega in Spodnjega. Pred bogom Horom stoji ženska, po modrih laseh sodeč boginja ali kraljica. Njena krona je sestavljena iz dveh pokončnih rogov, ki podpirata simbol sonca. Tako krono je nosila boginja Hator. Ime boginje pomeni 'hiša Hora', kar sovpada s hieroglifnim zapisom imena kot sokola v hiši. Najprej so Hator smatrali kot mater sončnega boga, dokler je ni nadomestila boginja Isis. Boginja nosi kravje roge zaradi razširjenega koncepta v Delti, da krava predstavlja nebo. Običajno je prikazana v človeški podobi, s sončnim diskom na glavi, ki ga ob strani podpirata dva rogova. Sedeča podoba na desni nosi krono, sestavljeno iz dveh pokončnih peres, med katerima je vpet sončni disk, vse skupaj pa stoji na paru rogov. Rog je, tako kot simbol bika, izraz za strah in mogočnost in je predstavljal strah v povezavi z vsem nadnaravnim. Horizontalno usmerjeni rogovi, kot jih vidimo na sliki, so bili običajno
17
naslikani pri upodobitvah boga Knuma. Bike in krave so Egipčani smatrali za predstavnike sonca. Bik je sam po sebi nosil simbol sonca, krava pa je kot simbol noči in lune povzročila dvig sončnega diska z njenega telesa. Skrajno leva figura verjetno predstavlja boginjo ali kraljico, kar je razvidno po dolgih modrih laseh. Na glavi nosi krono, ki jo obdajata dve povezani modri peresi, na sredini pa se iz njiju dviga rdeče pero. Krona ni tipična za katero od božanstev. Iz tega je mogoče sklepati, da gre za kraljico (Lurker, 2002, str. 58–59, 65–66).
Na spodnjem robu sprednje poslikave na skrinjici se v ponavljajočem se ritmu nahajata simbola ank in zvezda. Zvezde so bile »prebivalci Duata«, kraljestva umrlih, zato so jih imenovali tudi »privrženci Ozirisa«, boga onostranstva. Na podlagi prepričanja, da umrli živijo na zvezdah, je bila velika želja številnih Egipčanov, da bi po smrti živeli kot majhna luč v ozvezdju. Krste so zato velikokrat krasile zvezde (Lurker, 2002, str. 116–117).
Poslikava na sprednji strani skrinjice z mogočnim ankom na sredini predstavlja življenjsko moč in zaradi ka deluje kot varovalo pred zlimi silami. Na desni strani je prizor kralja s keprešom, usmerjenega proti boginji z vadžem (žezlo, ki se zaključuje v obliki papirusa in je tipičen atribut boginj). Za njim sedita bog Hor in boginja Sehmet. Najverjetneje gre za obred, ki ga kralj na desni opravlja pred božanstvi. Leva stran poslikave pa prikazuje prizor, ko boginja Hator z desne prinaša dve skledici bogu Horu in boginji, za njima pa še eno skodelico prinaša kraljica.
POSLIKAVI NA STRANSKIH DELIH SKRINJICE
Slika 13: Pokrivala na stranskih poslikavah skrinjice
Na stranskih poslikavah je glava leve figure naslikana z modrimi lasmi božanstev, na vrhu pa nosi preprosto črno pokrivalo. Naglavni ornament v tej obliki je povezan z boginjo Nut, ki je
18
bila boginja neba in je simbolizirala zakladnico nebes. Vsak večer je pogoltnila sonce, Re, vsako jutro pa ga je ponovno rodila. Zaradi svoje simbolike vstajenja je igrala veliko vlogo pri pogrebnih obredih. Pogosto so jo upodabljali v obliki zvezd ali v obliki boginje z malo skledo na glavi. Krsta s to simboliko je predstavljala nebesa in boginjo Nut, ki je umrlega prebudila v posmrtno življenje. Na desni figuri vidimo pokrivalo kepreš, le da je naslikano v beli barvi.
Okoli njega se značilno vije kobra, ki so jo imenovali uraeus. Dvigajoča se kobra, zaščitnica bogov in kraljev, je predstavljala suverenost, svetlobo in avtoriteto božanstev. Simbolizirala je sveto žival boginje Vadžet ter sončnega boga, hkrati pa naj bi bila njegovo oko (Rice, 2002, str. 46, 231; Lurker, 2002, str. 60; Siliotti, 1999, str. 284). Slika torej predstavlja boginjo Nut, kako kraljevi osebnosti v desni roki podaja predmet proti ustom. Ta z roko sega po njenem vratnem nakitu. Podobno gesto, le da je boginja odpet ovratni nakit stegovala proti kralju, so Egipčani uporabljali kot simbol predaje in sprejema kralja v onostranstvo. Tako je mogoče povezati, da gre na poslikavi za sprejem kralja v onostranstvo. Vratni nakit ali menat je bila široka ogrlica, sestavljena iz več vrstic nanizanih kroglic. Kot atribut boginje Hator je menat simboliziral zdravilno moč. Med obrednimi plesi se je uporabljal kot tolkalo, pogosto so ga polagali tudi umrlemu v grob (Lurker, 2002, str. 79). Na isti poslikavi se na vsaki strani figur razprostirata dva grifona. Grifon je predstavljal simbol zmagovalnega vladarja, ki je korakal čez trupla svojih nasprotnikov. Njegova demonska entiteta je bila sestavljena iz levjega telesa s krili, glave in krempljev sokola na prednjih nogah. Egipčani so ga smatrali kot najmočnejšo žival, zato je simboliziral maščevalno pravičnost (Westendorf, 1969, str. 178; Lurker, 2002, str. 55).
Celotno poslikavo na strani lahko razložimo kot boginjo Nut, ki sprejema kralja v onostranstvo. Po simboliki pokrivala kepreš in grifonih na vsaki strani lahko sklepamo, da je vladar zmagovalno branil in maščeval svojo deželo. Glede na postavitev figur, ki sta obrnjeni druga proti drugi in z rokami segata naprej, je mogoče čutiti tudi intimno vzdušje. Morda ne gre na poslikavi za boginjo, ampak za kraljico in kralja v zasebnem življenju.
POSLIKAVA NA ZADNJI STRANI SKRINJICE
Na zadnji strani skrinjice je naslikan bojni prizor. Vidnih je kar nekaj podobnosti s poslikavo Ramzesa II. v bitki pri Kadešu, ki ga je leta 1844 objavil Ippolito Rossellini, po potovanju po Egiptu, kjer je prepisoval epigrafske reliefe in prerisoval pomembnejše spomenike starega Egipta. Povezava je v načinu, kako je naslikan voz – kolo s šestimi prečkami, okrogel voz, ki ga prekrivata dve diagonalni prečki. Prav tako so enako naslikani konji – dva konja, ki na
19
glavi nosita perje, na vratu sončni disk, čez hrbet pa nosita razkošno prevleko, ki je na skrinjici naslikana zelo poenostavljeno. Na zgornjem delu obeh slik vidimo sokola z enim krilom, iztegnjenim predse, drugo pa je spuščeno ob telesu, v krempljih pa drži prstan, imenovan šenu, ki je močan varovalni amulet. Prstan zaradi svoje okrogle oblike, ki nima ne začetka in ne konca, simbolizira večnost. Hieroglifni znak za večnost je prstan, ki je videti kot vrv, ki ima konce zvezane v vozel. Simbol je pogosto upodobljen v krempljih sokola. Tak primer vidimo tudi na poslikavi skrinjice. Sokol je v Egiptu pridobil posebno mesto zaradi hitrega leta in napadalnosti. Postal je sveta žival kralja bogov Hora in simbol božanskega kraljestva. Podobo sokola je nosilo nemalo božanstev Egipta, prav tako pa so na mumije pogosto polagali masko sokola (Siliotti, 1999, str. 81, 208; Lurker, 2002, str. 49).
Slika torej prikazuje vojno prizorišče z bojnim vozom. Skupino šestih vojakov najverjetneje usmerja kralj, ki jim stoji nasproti. V levem kotu se razprostira sokol s šenujem, ki deluje kot varovalni amulet.
POKROV SKRINJICE
Na pokrovu skrinjice je najbolj opazen bronast kipec. Posneman je po staroegipčanski žlici za mazila in predstavlja akt plavalke, ki v rokah drži raco. Žlica je bila namenjena za shranjevanje mazil, ki so jih lahko zaradi obračajočih peruti tudi pokrili. Tak motiv lahko nastopa v več različicah in spominja na kopalko v ljubezenski liriki Novega Egipta ali pa gre tudi za upodobitev boginje Hator. Pred kipcem se pojavljata dve kartuši s hieroglifi. Kartuša, ki nosi apotropejsko moč prstana, je služila kot zaščitnik kralja. V njej sta bili zapisani dve kraljevi najpomembnejši imeni, in sicer ime prestola (prenomen), ki ga je imenoval za kralja Zgornjega ali Spodnjega Egipta, in lastno ime (nomen), pred katerim je stal napis 'sin Reja'.
Kartuša je povezana z vrvjo, ki je simbolizirala vse, kar obkroža sončni disk – torej vesolje – in je s tem prikazovala faraonovo moč nad celotnim svetom. Ob straneh kartuš se predstavljata dve levji glavi, ki na vrhu nosita sončni disk. Lev je bil v Egiptu žival sonca, zato zaradi svoje narave ni simboliziral zgolj uničenja in smrti ponoči, ampak tudi preporod zjutraj. Lev kot žival izzove grozo, zato je dobil bistveno nalogo kot varovalec vhoda v tempelj in kraljevega prestola. Levja glava stoji v vseh štirih kotih pokrova skrinjice. Na eni strani glavi obdajata kartuši, na drugi pa se med njima razteza šopek lotosa. Mit o lotosu pravi, da je cvetlica, ki 'je prišla v obstoj v začetku časa'. Vstala naj bi iz prvinske vode oziroma se dvignila iz svetlobe. Lotos tesno povezujejo tako z vodo kot z ognjem, tako s temačnostjo in kaosom kot božansko svetlobo. Lotos, ki se dviguje iz vode, kot je videti na
20
skrinjici, je postal simbol vzhoda sonca po noči. Uporabljali so ga tudi kot simbol upanja na ponovno rojstvo. Modri lotos je veljal za svetega, z njim se večkrat srečamo na poslikavah grobnic, portretov kraljev, kako se z njim dišavijo ali pa se dvigajo iz lotosovega cveta (Westendorf, 1969, str. 132; Lurker, 2002, str. 38–39, 78).
Na spodnji strani skrinjice je videti štiri nogice v obliki ptice ibis. Sveti ibis je bila bela ptica s črno glavo, vratom in konci kril. Za Egipčane je imela ta ptica poseben pomen, saj so jo smatrali kot inkarnacijo boga Tota. Precej mumificiranih ibisov je bilo odkritih v nekropoli Hemopolisa, ki je bil glavni kultni center Tota. Egipčani so te ptice vzrejali na bližnjem jezeru pri Abusiru. Simbol ibisa je pomenil 'biti sijoč' in se je pojavljal kot metafora za preobrazbo oziroma kot simbol za preobražene mrtve (Lurker, 2002, str. 67–68).
Poslikave na skrinjici torej prikazujejo tri različne prizore na štirih poslikavah – na sprednjem delu je daritvena poslikava z naslikanimi božanstvi, na stranicah dva para v intimnem oziroma zasebnem življenju ali sprejem kralja v onostranstvo in na zadnji strani bojna poslikava z vojaškim vozom.
21
5. KONTEKSTUALNA ANALIZA
Grad Snežnik in Egipčanska soba
Slika 14: Grad Snežnik
Grad stoji pod goro Snežnik na jugozahodnem delu loškega polja. Je edini grad v Sloveniji, ki se ponaša z originalno opremo, torej opremo zadnjega lastnika gradu. Tako v našem prostoru velja za redko arhitekturo, ki je preživela drugo svetovno vojno in z manjšimi izgubami ropanje v povojnem času (Bučić, 2000, str. 74–89).
Grad je bil verjetno zgrajen v enajstem stoletju, v času, ko so oglejski patriarhi prevzeli nadzor nad Loško dolino. Prvotna podoba gradu je bila sestavljena iz dveh vzporednih stolpov z notranjim dvoriščem in je služila kot trdnjava z visokim obzidjem in obrambnim jarkom.
Take trdnjave so bile zgrajene zaradi pomembne trgovske poti, ki je vodila iz Furlanije in Primorja na Kranjsko, čez Loško dolino. Kot zatočišče potnikom, ki so prečkali tvegane poti skozi gozd, je grad ponudil tudi vojaško spremstvo. V listinah iz leta 1269 so omenjeni prvi znani gospodarji gradu, gospodje Snežniški. V propadu njihove rodbine si je lastništvo gradu delilo več lastnikov, dokler si niso v 15. stoletju potomci Vilijema II. Lamberga priborili
22
celotne posesti gradu in ga prenovili. Posest je nato s porokami prevzela rodbina Scheyer, za njimi rodbina Pranck. V začetku sedemnajstega stoletja je grad prišel v last kneza Janeza Žiga Eggenberga, preko baronov Rambschisslov. Leta 1669 je posest prodal grofu Kočevskemu, Janezu Vajkartu Auerspergu. V začetku osemnajstega stoletja je celotna posest prešla v last rodbine Lichtenberg, ki si jo je lastila 140 let. Zaradi zaostrenih razmer politike habsburške monarhije so bili prisiljeni vzeti loterijsko posojilo in tako je bil grad Snežnik ponujen kot glavni dobitek, a je srečni dobitnik raje vzel gotovino, grad pa sta leta 1832 kupila zakonca Karis. Zaradi bankrota zakoncev je bila posest v letu 1853 na dražbi prodana nemškemu knezu Otonu Viktorju Schönburg-Waldenburgu. Tretji sin kneza Viktorja, knez Jurij, je leta 1859 podedoval grad kot dedno rodbinsko posest – fidejkomis. Grad je v celoti preuredil v lovsko in poletno rezidenco. V okviru prenove gradu je dal dvigniti obzidje, sezidati dodatno nadstropje, dva stolpa in teraso. Notranjost je založil z bogatim interjerjem, v zunanjosti pa organiziral izgradnjo angleškega parka. V letu 1902 je posest prevzel Herman, prvorojenec kneza Jurija, ki je bil v diplomatski službi. Po prvi svetovni vojni je bil zaradi Hermanovega nemškega državljanstva nad posest razglašen sekvester vse do leta 1924. V drugi svetovni vojni in med povojnimi ropanji je grad, njegovo opremo in umetnine spretno branil grajski oskrbnik. Leta 1945 je bil grad podržavljen, danes pa je pod upravo Narodnega muzeja Slovenije (Slana, 1997).
Kot je bilo običajno, je grad torej zamenjal kar nekaj lastnikov. Leseni grbi družin vseh lastnikov gradu se razprostirajo v veži pod kasetiranim stropom, ki naj bi jih naslikal Lojze Perko okrog leta 1924. Grbe je mlademu slikarju iz Dolenje vasi ob Cerkniškem jezeru dal naslikati princ Herman Schönburg Waldenburg, ki je bil član družine zadnjih lastnikov posesti. V gradu je veliko tematskih sob, kot so biljardna soba, poročna dvorana, knjižnica, gledališka soba in Egipčanska soba (Bučić, 2000, str. 74–89). Skrinjica za dragocenosti stoji na mizici in je del salona t. i. Egipčanske sobe, ki poleg nje obsega še mizico s štirimi stoli, trikotni trinožnik, vitrino, pisalno mizo s stolčkom, kredenco, lestenec, zavese in stojalo z bronasto glavo faraona. Vse pohištvo bogati okrasje z leseno plastiko ter bronastimi dodatki egipčanskih faraonov in božanstev. Posnema egipčansko fajanso z vložki emajla in intarzijami. Poleg bogatega okrasja flore in favne je mogoče zaslediti tudi hieroglifne zapise.
Večina jih ne predstavlja dejanskih zapisov, ampak imajo zgolj okrasno funkcijo. Oprema Egipčanske sobe je kakovosten izdelek umetne obrti in kaže na umetnikovo poznavanje staroegipčanske kulture (Kajfež T. , 2000, str. 112–113). Tomislav Kajfež (2000, str. 112)
23
pravi, da je Egipčanska soba odličen primer pojava v umetnostni zgodovini, ki mu pravimo egiptomanija.
Egiptomanija
Egiptomanija je priljubljen izraz, ki označuje vso umetnost v evropskem prostoru od antike do danes, v kateri je prisotna staroegipčanska kultura. Izraz se je prvič pojavil v francoskem okolju, po zaslugah Jeana-Marcela Humberta. Zaradi slabšalnega pomena v angleškem okolju je v rabi izraz 'obujeni Egipt' (Egyptian revival). Pomembno je ločiti izraza egiptomanija, ki pomeni vnos prvin egipčanske umetnosti v sodobnost, in egiptofilija, ki pomeni akumulacija predmetov starega Egipta in splošno zanimanje zanj. Egiptomanija se je razvila v vseh smereh likovne umetnosti – v oblikovanju notranje opreme, slikarstvu, arhitekturi, filmu in gledališču. Egipčanske elemente je pridobivala iz znanstvenih raziskovanj Egipta ter iz izročila in domišljije popotnikov in piscev. Včasih je izraz egiptomanija pomenil samo kratko obdobje v umetnosti v devetnajstem stoletju po pohodu Napoleona v Egipt, a je bilo zanimanje za staroegipčansko umetnost prisotno že veliko prej. Tako zanimanje za umetnost starega Egipta je bilo prisotno že v času helenizma in v dobi Rimljanov. Velik estetski pomen so Rimljanom predstavljali predmeti, kot so obeliski, sfinge in piramide, nekakšen skrivnosten svet pa so jim predstavljali egipčanski kulti. V Rim so zato iz Egipta pripeljali veliko obeliskov, ki so danes postavljeni v renesančni in baročni kontekst. Obdobje renesanse je prineslo ponovno zanimanje za egipčanski slog in v njem izdelana umetniška dela. V 16. in 17. stoletju je sicer mogoče zaznati egipčanske motive, a je naslednji velik val egiptomanije prineslo šele 18. stoletje. Umetniki so se takrat zbirali v akademskih krogih, ki so omogočali tako teoretično kot praktično znanje o zgodovinskih obdobjih. Na Francoski akademiji šolani arhitekti so egipčanske oblike uvedli v eksotičnih kombinacijah, ki so zajemale oblike obeliska, egipčanskih stebrov in nadstreškov. Za dosledno podobo Egipta in staroegipčanske umetnosti so odgovorne najdbe v času Napoleonovega pohoda v Egipt med letoma 1798 in 1801 (Kajfež T. , 2008, str. 456).
V začetku dvajsetega stoletja je javnost zavračala vpeljevanje egipčanskih oblik v arhitekturo in umetnost tistega časa. Načrte za take stavbe je javnost opisovala kot absurdne in grozne, spomenike kot težke in pasivne, sprožili pa so celo nekaj protestov v Londonu in Berlinu.
Nadaljnji val egiptomanije je sprožilo odkritje Tutankamonove grobnice v letu 1922, ki je vplival na tok umetnosti in kulture Evrope in Amerike. Sodobna publiciteta je zagotovila množično sledenje egipčanski modi. Ženske so nosile 'Kleopatra' uhane, egipčanski motivi so
24
se pojavljali povsod – na pepelnikih, nakitu, pohištvu – in so bili ključen element v umetnostni smeri, ki ji pravimo Art Deco (Curl, 1994, str. 209–212).
Družina Schönburg Waldenburg
Grad Snežnik je v letu 1859 prišel v last Jurija Schönburga Waldenburga. Družina Schönburg je bila ugledna evropska plemiška družina knežjega in zgodovinsko politično močnega ranga.
Nekdaj so imeli v lasti velike posesti v današnji osrednji in vzhodni Nemčiji, Sloveniji in na Češkem. Knez Jurij je v letu prihoda na snežniško posest začel s prenovo razpadajočega gradu. Za prenovo je najel strokovnjake iz Avstrije, Nemčije in Češke, priložnostno delo pa so prejeli tudi domači ljudje. Izmed njih so najbolj sposobni dobili tudi redne zaposlitve. Knez Jurij je svojo dobrosrčnost, odgovornost in gospodarnost prenesel na svoje naslednike (Špeh, 2000, str. 151–152; Wikipedia, 2020). Jurij Schönburg Waldenburg je prva leta svojega življenja preživel na gradovih Waldenburg in Lichtenstein, med letoma 1837 in 1843 pa je bil učenec vzgojne ustanove dečkov Herrnhut v Nieskyju. Zatem je obiskoval tamkajšnjo univerzo Herrnhut. Proti očetovi volji se je Jurij leta 1847 prepisal na viteško akademijo Brandenburg, kjer je naslednje leto opravil maturo. Približno v istem času so revolucionarni nemiri pretresli družino Schönburg. V sklopu teh nemirov je bil aprila 1848 v celoti uničen grad Waldenburg. Ob vrnitvi v kraj njegovih staršev je Jurij našel le še ruševine. Poleti 1848 je opravil strokovni izpit v Dresdnu in se pridružil avstrijski vojski. Z njo je sodeloval v bitki pri Schwechatu oktobra 1848 in pri vojnem pohodu na Madžarskem leta 1849. Kasneje se je boril v različnih vojnih prizoriščih v Galiciji, Vlaški in Moldaviji. Po smrti očeta, leta 1859, se je upokojil iz vojaške službe, da bi prevzel upravljanje podedovanih posesti Lož in Snežnik v vojvodini Kranjski. Leta 1865 je pridobil tudi saško viteško posest Hermsdorf v bližini Dresdna in Grünberga, ki jih je, tako kot Lož in Snežnik, spremenil v visokozmogljive vzorčne posesti. V prusko-avstrijski vojni leta 1866 je bil spet vojak, tokrat kot častnik v saški vojski. Stkal je tesno prijateljstvo z njihovim glavnim poveljnikom, prestolonaslednikom Albertom Saškim. Z bodočim kraljem sta delila ljubezen do vojaške službe in enakih družbenih idej. Albertovo spoštovanje vojaško izkušenega Schönburga je našlo izraz v izjemni karieri, ki jo je imel Jurij v saški vojski od leta 1866. Istega leta je kot polkovnik v saški vojski sodeloval pri poraženih bitkah proti Prusiji. V nemško-francoski vojni je leta 1870 napredoval v generalmajorja in generalovega adjutanta, po vojni leta 1871 v generalpolkovnika in nekoliko kasneje v generala saške konjenice. Na vodilnem vojaškem položaju je večkrat dokazal svoje izrazito strateško razmišljanje in pogajalske sposobnosti. Po
25
tem, ko je že sodeloval v prusko-saških pogajanjih za sklenitev miru v Berlinu 21. oktobra 1866, so mu od Albertovega prevzema prestola naprej zaupali tudi diplomatske misije.
Vrhunec njegove kariere je bila udeležba na slovesnosti ob kronanju za carja Aleksandra III. v Moskvi leta 1883, kjer je sodeloval kot predstavnik saškega kralja. Kot pogajalec hiše Schönburg je leta 1878 vodil pogovore s saškim kraljestvom o odstopu zadnjih posebnih pravil, ki so veljala za družino. Ugotovil je, da je tak korak neizogiben in brez alternative, če bi želel upoštevati načela standardizacije zakonodaje države. Večina članov družine Schönburg se je strinjala s tem stališčem, zato je bil 29. oktobra 1878 dosežen sporazum, ki je prenesel vso sodno in upravno suverenost nad Schönburško vladavino na saško državo, ki je stopila v veljavo s 15. novembrom 1878. Kraljevina Saška je v zameno družini Schönburg plačala visoko finančno nadomestilo. Tako se je stoletni spor glede posebnega ustavnega statusa Schönburških vladarjev končal. Leta 1893 je Jurij prevzel skrbništvo nad svojim pranečakom Ottom Viktorjem II., katerega dediščino, sestavljeno iz obsežnih kmetijskih in gozdarskih površin, pa tudi industrijskih obratov, je upravljal donosno. Zadnja leta svojega življenja, ki so bila zaznamovana z boleznijo, je preživel na gradu Hermsdorf (Wetzel, 2007).
Po odkritju Tutankamonove grobnice leta 1922 se je zopet pojavilo okrepljeno zanimanje za staroegipčansko umetnost. Približno štiri leta kasneje je mesto v sobi tretjega nadstropja snežniškega gradu zasedlo krasno salonsko pohištvo, ki je po ustnem izročilu prispelo kot poslovno darilo princu Hermanu oziroma princu Ulriku. Gre za najobsežnejše delo Giuseppa Parvisa, saj se mu je zdelo pomembno, da se podpiše na več kosov pohištva – v hieroglifnem zapisu se v kartušah pojavi ime PARVIS na kredenci, knjižni omari, naslonjaču in stranicah klopi. Na pohištvu se v hieroglifnem zapisu v kartušah pojavlja še eno ime, in sicer VIVINTA. Ime lahko povežemo z Denonom Vivantom (pravo ime: Jean Dominique Vivant de Non), ki je bil ustanovitelj egiptologije in prvi direktor muzeja Louvre. Če v priimku vidimo naročnika del, bi ga lahko zasledili tudi v linijah tržaške judovske družine Vivante, ki so povezani s tkalnico in bombažno predilnico v Ajdovščini. Zaradi močne vpetosti družine Schönburg-Waldenburg v nemško-avstrijsko-egipčansko ekonomsko, politično ter kulturno življenje je mogoče, da je bilo pohištvo narejeno prav za snežniške prostore, saj par zaves, ki nosi staroegipčanske motive, lepo ustreza relativno majhnim oknom gradu (Štamcar, 2015, str. 621, 629).
26
Slika 15: Egipčanska soba v Torinu, Italiji, leta 1884
Giuseppe Parvis (1831–1909)
Kot je vidno na sliki 15, je Parvis na razstavi v Torinu razstavil t. i. Egipčansko sobo, ki je zelo podobna naši na Snežniku. Na knjižni omari snežniške sobe je v kartušah mogoče razbrati dva priimka, in sicer D. VIVINTA, ki je verjetno naročnik, in PARVIS. Berljiva je tudi beseda KAIR, ANO ter 1906. To pomeni, da je pohištvo verjetno nastalo v Kairu leta 1906. Snežniško pohištvo je Parvis izdelal po srednjeveški evropski pohištveni dediščini, ki je spojena s staroegipčanskimi ikonografskimi motivi. Poleg skrinjice na Snežniku obstajajo še tri emajlirane skrinjice, ki jih lahko pripišemo Parvisu. Prva je hranjena v Vatikanu, druga v firenškem muzeju Stibbert, tretja pa se je pred desetletji pojavila na trgu s starinami (Štamcar, 2015, str. 611–620).
Giuseppe Parvis je bil rojen v mestu Breme, ki se nahaja v severni Italiji in je bilo do leta 1859 del avstrijskega cesarstva. Rezljanja se je učil v kraju Casale Monferrato, verjetno v delavnici Giovannia Bistolfia, kjer se je spoprijateljil s pozneje znanim kiparjem Giuliom
27
Monverdom. V Torinu je obiskoval in zaključil šolo za uporabno umetnost San Carlo, ki jo je v začetku petdesetih let ustanovil Gabriele Capello, imenovan Moncalvo, priznani italijanski ebenist. Med šolanjem na akademiji Albertine je Parvis lahko občudoval eno največjih evropskih zbirk umetnosti starodavnega Egipta v egiptovskem muzeju v Torinu. Po tem, ko je diplomiral iz kiparstva in risbe, je nekaj časa preživel v Parizu, kasneje pa je Parvis, tako kot številni drugi Italijani, leta 1859 odplul v gospodarsko razcveteli Egipt, da bi našel svojo srečo. Kmalu po prihodu se je nastanil v Kairu kot izdelovalec pohištva. Njegova delavnica je opremljala številne novo grajene javne in zasebne prostore. Kot umetnik ter obrtnik je stremel k razumevanju in vpeljavi večplastnosti egipčanske umetnosti v Art Noveau. Njegova dela so polna ikonografskih motivov in vabijo dobro izobražene, da dešifrirajo njihov kompleksen simbolizem. V svoji delavnici je Parvis uril mlade Italijane v oblikovanju in izdelovanju pohištva in izdelavi iz brona ter tako ustvaril cvetočo industrijo oblikovanja pohištva po zgledu antičnih modelov, ki se je ohranjalo do nedavnega. Po pisnih virih sodeč so bili umetniki, šolani pri Parvisu, zelo uspešni, a ga v kakovosti niso dosegali. Njegovo pohištvo močno izstopa v primerjavi s pohištvom drugih umetnikov, ki so delali po staroegipčanskih vzorih. V njegovem pohištvu se kažeta razumevanje starodavne umetnosti in smiseln izbor ikonografskih motivov, ki izvira iz izredne nadarjenosti, znanja ter razgledanosti. Leta 1909 je Parvis pri sedemdesetih letih umrl. V času njegovega življenja je bil zelo cenjen doma in po svetu, danes pa je skoraj pozabljen. Njegovo štiridesetletno kariero so nadaljevali nekateri njegovi sinovi (Štamcar, 2015, str. 619–620, 627–628).
28
6. SKLEP
Iz zapisanega lahko trdim, da je skrinjica za dragocenosti res izjemen artefakt, ki dosega kakovost egipčanskih poslikav, kljub manjšim odstopanjem pri simboliki barv in naglavnih pokrival v zvezi z božanstvi. Gre za enkraten primer egiptomanije v Sloveniji, v njem pa vidimo umetnikovo pozornost do podrobnosti, ki so vključene v poslikave. Čeprav delo ni originalen antični objekt, lahko na prvi pogled preslepi tudi izurjeno oko, saj posnema skoraj vsa pravila, ki jih določa staroegipčanska umetnost. Določeni elementi v Egipčanski sobi kažejo na to, da je umetnik Giuseppe Parvis pohištvo izdelal ravno za to sobo. Ker so bili saloni s takim pohištvom v začetku 20. stoletja zelo modni, so verjetno želeli imeti takratni lastniki gradu egipčansko sobo v svoji letni rezidenci.
Na skrinjici so štiri poslikave, ki prikazujejo tri različne prizore. Na sprednji strani je obredna ali daritvena poslikava z božanstvi in mogočnim ankom v sredini. Na stranicah skrinjice je upodobljen zaseben prizor kralja in kraljice, vendar se zaradi krone na glavi kraljice to lahko interpretira tudi kot boginjo. Na zadnji strani je vojno prizorišče z bojnim vozom in šestimi vojaki, ki jim nasproti stoji in jih vodi kralj.
Kot občudovalka egipčanske umetnosti in navdušenka nad simboli in božanstvi starega Egipta sem z velikim zanimanjem raziskovala posamezne dele poslikav in iskala pomene simbolov ter naslikanih figur.
29
30
7. Viri in literatura
Boddy-Evans, A. (2020). Eferrit. Prevzeto 15. julij 2020 iz https://sl.eferrit.com/barve- starega-egipta/#
Bučić, V. (2000). Grad Snežnik po drugi svetovni vojni. Kronika 48, 1/2, str. 74–94.
Butina, M. (2000). Mala likovna teorija. Ljubljana: Debora.
Cankar, I. (1995). Uvod v umevanje likovne umetnosti. Ljubljana: Založba Karantanija.
Casson, L. (1973). Egipt. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Curl, J. S. (1994). Egyptomania: the Egyptian revival, a recurring theme in the history of taste. Manchester: Manchester University Press.
Kajfež, T. (2000). Egipčanska soba na gradu Snežnik. Kronika 48, 1/2, str. 112–114.
Kajfež, T. (2008). Odsevi Egipta v Sloveniji. Annales. Series historia et sociologia 18, 2, str.
455–462.
Lurker, M. (2002). The gods and symbols of ancient Egypt : an illustrated dictionary: with 114 illustrations. London: Thames & Hudson.
Muhovič, J. (2015). Leksikon likovne teorije. Celje: Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba.
Rice, M. (2002). Who's who in ancient Egypt. London: Routlege.
Siliotti, A. (1999). Egipt: sijaj stare civilizacije. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Slana, L. (april 1997). arnes. Prevzeto 3. avgust 2020 iz Grad Snežnik:
http://www2.arnes.si/~lcokl/vanda/strani_htm/grad_sneznik.htm
Špeh, M. O. (2000). Knežja družina Schonburg Waldenburg in njeni uslužbenci. Kronika 48, 1/2, str. 151–161.
Štamcar, M. L. (2015). Egipčansko pohištvo ebenista Giuseppeja Parvisa, sopotnika historizma in secesije. Patriae et orbi: essays on Central European art and
31
architecture = študije o srednjeevropski umetnosti : festschrift in honour of Damjan Prelovšek = jubilejni zbornik za Damjana Prelovška, str. 609–630.
Westendorf, W. (1969). Stari Egipt. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Wetzel, M. (7. 11. 2007). ISGV. Prevzeto 1. julij 2020 iz Sächsische Biografie:
https://saebi.isgv.de/biografie/Georg_von_Sch%c3%b6nburg_(1828–1900)
Wikipedia. (27. 6. 2019). Prevzeto 25. julij 2020 iz Ank: https://sl.wikipedia.org/wiki/Ank Wikipedia. (1. 7. 2020). Prevzeto 2. avgust 2020 iz Schonburg family:
https://en.wikipedia.org/wiki/Sch%C3%B6nburg_family
Wikipedia. (17. 6. 2020). Prevzeto 27. julij 2020 iz Khepresh:
https://en.wikipedia.org/wiki/Khepresh
32
8. VIRI SLIK
Slika 1: Skrinjica za dragocenosti na mizi. Osebni arhiv.
Slika 2: Skrinjica za dragocenosti. Osebni arhiv.
Slika 3: Poslikava na stranskem delu skrinjice. Osebni arhiv.
Slika 4: Poslikava na zadnji strani skrinjice. Osebni arhiv.
Slika 5: Pokrov skrinjice. Osebni arhiv.
Slika 6: Kanon proporcev. Pridobljeno s: Westendorf 1969, str. 10.
Slika 7: Kompozicija poslikave na sprednjem delu. Osebni arhiv.
Slika 8: Barvna skala poslikav. Osebni arhiv.
Slika 9: Simboli ank, ka in anubisova palica. Osebni arhiv.
Slika 10: Bog Anubis balzamira truplo umrlega in pripravlja mumijo. Pridobljeno s: Siliotti, 1999, str. 233.
Slika 11: Pokrivala na desni strani slike na sprednjem delu skrinjice. Osebni arhiv.
Slika 12: Pokrivala na levi strani slike na poslikavi sprednjega dela skrinjice. Osebni arhiv.
Slika 13: Pokrivala na stranskih poslikavah skrinjice. Osebni arhiv.
Slika 14: Grad Snežnik. Osebni arhiv.
Slika 15: Egipčanska soba v Torinu, Italiji, leta 1884. Pridobljeno s:
https://www.greategypt.org/p/giuseppe-parvis.html
