Grad Snežnik in Egipčanska soba
Slika 14: Grad Snežnik
Grad stoji pod goro Snežnik na jugozahodnem delu loškega polja. Je edini grad v Sloveniji, ki se ponaša z originalno opremo, torej opremo zadnjega lastnika gradu. Tako v našem prostoru velja za redko arhitekturo, ki je preživela drugo svetovno vojno in z manjšimi izgubami ropanje v povojnem času (Bučić, 2000, str. 74–89).
Grad je bil verjetno zgrajen v enajstem stoletju, v času, ko so oglejski patriarhi prevzeli nadzor nad Loško dolino. Prvotna podoba gradu je bila sestavljena iz dveh vzporednih stolpov z notranjim dvoriščem in je služila kot trdnjava z visokim obzidjem in obrambnim jarkom.
Take trdnjave so bile zgrajene zaradi pomembne trgovske poti, ki je vodila iz Furlanije in Primorja na Kranjsko, čez Loško dolino. Kot zatočišče potnikom, ki so prečkali tvegane poti skozi gozd, je grad ponudil tudi vojaško spremstvo. V listinah iz leta 1269 so omenjeni prvi znani gospodarji gradu, gospodje Snežniški. V propadu njihove rodbine si je lastništvo gradu delilo več lastnikov, dokler si niso v 15. stoletju potomci Vilijema II. Lamberga priborili
22
celotne posesti gradu in ga prenovili. Posest je nato s porokami prevzela rodbina Scheyer, za njimi rodbina Pranck. V začetku sedemnajstega stoletja je grad prišel v last kneza Janeza Žiga Eggenberga, preko baronov Rambschisslov. Leta 1669 je posest prodal grofu Kočevskemu, Janezu Vajkartu Auerspergu. V začetku osemnajstega stoletja je celotna posest prešla v last rodbine Lichtenberg, ki si jo je lastila 140 let. Zaradi zaostrenih razmer politike habsburške monarhije so bili prisiljeni vzeti loterijsko posojilo in tako je bil grad Snežnik ponujen kot glavni dobitek, a je srečni dobitnik raje vzel gotovino, grad pa sta leta 1832 kupila zakonca Karis. Zaradi bankrota zakoncev je bila posest v letu 1853 na dražbi prodana nemškemu knezu Otonu Viktorju Schönburg-Waldenburgu. Tretji sin kneza Viktorja, knez Jurij, je leta 1859 podedoval grad kot dedno rodbinsko posest – fidejkomis. Grad je v celoti preuredil v lovsko in poletno rezidenco. V okviru prenove gradu je dal dvigniti obzidje, sezidati dodatno nadstropje, dva stolpa in teraso. Notranjost je založil z bogatim interjerjem, v zunanjosti pa organiziral izgradnjo angleškega parka. V letu 1902 je posest prevzel Herman, prvorojenec kneza Jurija, ki je bil v diplomatski službi. Po prvi svetovni vojni je bil zaradi Hermanovega nemškega državljanstva nad posest razglašen sekvester vse do leta 1924. V drugi svetovni gledališka soba in Egipčanska soba (Bučić, 2000, str. 74–89). Skrinjica za dragocenosti stoji na mizici in je del salona t. i. Egipčanske sobe, ki poleg nje obsega še mizico s štirimi stoli, trikotni trinožnik, vitrino, pisalno mizo s stolčkom, kredenco, lestenec, zavese in stojalo z bronasto glavo faraona. Vse pohištvo bogati okrasje z leseno plastiko ter bronastimi dodatki egipčanskih faraonov in božanstev. Posnema egipčansko fajanso z vložki emajla in intarzijami. Poleg bogatega okrasja flore in favne je mogoče zaslediti tudi hieroglifne zapise.
Večina jih ne predstavlja dejanskih zapisov, ampak imajo zgolj okrasno funkcijo. Oprema Egipčanske sobe je kakovosten izdelek umetne obrti in kaže na umetnikovo poznavanje staroegipčanske kulture (Kajfež T. , 2000, str. 112–113). Tomislav Kajfež (2000, str. 112)
23
pravi, da je Egipčanska soba odličen primer pojava v umetnostni zgodovini, ki mu pravimo egiptomanija.
Egiptomanija
Egiptomanija je priljubljen izraz, ki označuje vso umetnost v evropskem prostoru od antike do danes, v kateri je prisotna staroegipčanska kultura. Izraz se je prvič pojavil v francoskem okolju, po zaslugah Jeana-Marcela Humberta. Zaradi slabšalnega pomena v angleškem okolju je v rabi izraz 'obujeni Egipt' (Egyptian revival). Pomembno je ločiti izraza egiptomanija, ki pomeni vnos prvin egipčanske umetnosti v sodobnost, in egiptofilija, ki pomeni akumulacija predmetov starega Egipta in splošno zanimanje zanj. Egiptomanija se je razvila v vseh smereh likovne umetnosti – v oblikovanju notranje opreme, slikarstvu, arhitekturi, filmu in gledališču. Egipčanske elemente je pridobivala iz znanstvenih raziskovanj Egipta ter iz izročila in domišljije popotnikov in piscev. Včasih je izraz egiptomanija pomenil samo kratko obdobje v umetnosti v devetnajstem stoletju po pohodu Napoleona v Egipt, a je bilo zanimanje za staroegipčansko umetnost prisotno že veliko prej. Tako zanimanje za umetnost starega Egipta je bilo prisotno že v času helenizma in v dobi Rimljanov. Velik estetski pomen so Rimljanom predstavljali predmeti, kot so obeliski, sfinge in piramide, nekakšen skrivnosten svet pa so jim predstavljali egipčanski kulti. V Rim so zato iz Egipta pripeljali veliko obeliskov, ki so danes postavljeni v renesančni in baročni kontekst. Obdobje renesanse je prineslo ponovno zanimanje za egipčanski slog in v njem izdelana umetniška dela. V 16. in 17. stoletju je sicer mogoče zaznati egipčanske motive, a je naslednji velik val egiptomanije prineslo šele 18. stoletje. Umetniki so se takrat zbirali v akademskih krogih, ki so omogočali tako teoretično kot praktično znanje o zgodovinskih obdobjih. Na Francoski akademiji šolani arhitekti so egipčanske oblike uvedli v eksotičnih kombinacijah, ki so zajemale oblike obeliska, egipčanskih stebrov in nadstreškov. Za dosledno podobo Egipta in staroegipčanske umetnosti so odgovorne najdbe v času Napoleonovega pohoda v Egipt med letoma 1798 in 1801 (Kajfež T. , 2008, str. 456).
V začetku dvajsetega stoletja je javnost zavračala vpeljevanje egipčanskih oblik v arhitekturo in umetnost tistega časa. Načrte za take stavbe je javnost opisovala kot absurdne in grozne, spomenike kot težke in pasivne, sprožili pa so celo nekaj protestov v Londonu in Berlinu.
Nadaljnji val egiptomanije je sprožilo odkritje Tutankamonove grobnice v letu 1922, ki je vplival na tok umetnosti in kulture Evrope in Amerike. Sodobna publiciteta je zagotovila množično sledenje egipčanski modi. Ženske so nosile 'Kleopatra' uhane, egipčanski motivi so
24
se pojavljali povsod – na pepelnikih, nakitu, pohištvu – in so bili ključen element v umetnostni smeri, ki ji pravimo Art Deco (Curl, 1994, str. 209–212).
Družina Schönburg Waldenburg
Grad Snežnik je v letu 1859 prišel v last Jurija Schönburga Waldenburga. Družina Schönburg je bila ugledna evropska plemiška družina knežjega in zgodovinsko politično močnega ranga.
Nekdaj so imeli v lasti velike posesti v današnji osrednji in vzhodni Nemčiji, Sloveniji in na Češkem. Knez Jurij je v letu prihoda na snežniško posest začel s prenovo razpadajočega gradu. Za prenovo je najel strokovnjake iz Avstrije, Nemčije in Češke, priložnostno delo pa so prejeli tudi domači ljudje. Izmed njih so najbolj sposobni dobili tudi redne zaposlitve. Knez Jurij je svojo dobrosrčnost, odgovornost in gospodarnost prenesel na svoje naslednike (Špeh, 2000, str. 151–152; Wikipedia, 2020). Jurij Schönburg Waldenburg je prva leta svojega življenja preživel na gradovih Waldenburg in Lichtenstein, med letoma 1837 in 1843 pa je bil učenec vzgojne ustanove dečkov Herrnhut v Nieskyju. Zatem je obiskoval tamkajšnjo univerzo Herrnhut. Proti očetovi volji se je Jurij leta 1847 prepisal na viteško akademijo Brandenburg, kjer je naslednje leto opravil maturo. Približno v istem času so revolucionarni nemiri pretresli družino Schönburg. V sklopu teh nemirov je bil aprila 1848 v celoti uničen grad Waldenburg. Ob vrnitvi v kraj njegovih staršev je Jurij našel le še ruševine. Poleti 1848 je opravil strokovni izpit v Dresdnu in se pridružil avstrijski vojski. Z njo je sodeloval v bitki pri Schwechatu oktobra 1848 in pri vojnem pohodu na Madžarskem leta 1849. Kasneje se je boril v različnih vojnih prizoriščih v Galiciji, Vlaški in Moldaviji. Po smrti očeta, leta 1859, se je upokojil iz vojaške službe, da bi prevzel upravljanje podedovanih posesti Lož in Snežnik v vojvodini Kranjski. Leta 1865 je pridobil tudi saško viteško posest Hermsdorf v bližini Dresdna in Grünberga, ki jih je, tako kot Lož in Snežnik, spremenil v visokozmogljive vzorčne posesti. V prusko-avstrijski vojni leta 1866 je bil spet vojak, tokrat kot častnik v saški vojski. Stkal je tesno prijateljstvo z njihovim glavnim poveljnikom, prestolonaslednikom Albertom Saškim. Z bodočim kraljem sta delila ljubezen do vojaške službe in enakih družbenih idej. Albertovo spoštovanje vojaško izkušenega Schönburga je našlo izraz v izjemni karieri, ki jo je imel Jurij v saški vojski od leta 1866. Istega leta je kot polkovnik v saški vojski sodeloval pri poraženih bitkah proti Prusiji. V nemško-francoski vojni je leta 1870 napredoval v generalmajorja in generalovega adjutanta, po vojni leta 1871 v generalpolkovnika in nekoliko kasneje v generala saške konjenice. Na vodilnem vojaškem položaju je večkrat dokazal svoje izrazito strateško razmišljanje in pogajalske sposobnosti. Po
25
tem, ko je že sodeloval v prusko-saških pogajanjih za sklenitev miru v Berlinu 21. oktobra 1866, so mu od Albertovega prevzema prestola naprej zaupali tudi diplomatske misije.
Vrhunec njegove kariere je bila udeležba na slovesnosti ob kronanju za carja Aleksandra III. v Moskvi leta 1883, kjer je sodeloval kot predstavnik saškega kralja. Kot pogajalec hiše Schönburg je leta 1878 vodil pogovore s saškim kraljestvom o odstopu zadnjih posebnih pravil, ki so veljala za družino. Ugotovil je, da je tak korak neizogiben in brez alternative, če bi želel upoštevati načela standardizacije zakonodaje države. Večina članov družine Schönburg se je strinjala s tem stališčem, zato je bil 29. oktobra 1878 dosežen sporazum, ki je prenesel vso sodno in upravno suverenost nad Schönburško vladavino na saško državo, ki je stopila v veljavo s 15. novembrom 1878. Kraljevina Saška je v zameno družini Schönburg plačala visoko finančno nadomestilo. Tako se je stoletni spor glede posebnega ustavnega statusa Schönburških vladarjev končal. Leta 1893 je Jurij prevzel skrbništvo nad svojim pranečakom Ottom Viktorjem II., katerega dediščino, sestavljeno iz obsežnih kmetijskih in gozdarskih površin, pa tudi industrijskih obratov, je upravljal donosno. Zadnja leta svojega življenja, ki so bila zaznamovana z boleznijo, je preživel na gradu Hermsdorf (Wetzel, 2007).
Po odkritju Tutankamonove grobnice leta 1922 se je zopet pojavilo okrepljeno zanimanje za staroegipčansko umetnost. Približno štiri leta kasneje je mesto v sobi tretjega nadstropja snežniškega gradu zasedlo krasno salonsko pohištvo, ki je po ustnem izročilu prispelo kot poslovno darilo princu Hermanu oziroma princu Ulriku. Gre za najobsežnejše delo Giuseppa Parvisa, saj se mu je zdelo pomembno, da se podpiše na več kosov pohištva – v hieroglifnem zapisu se v kartušah pojavi ime PARVIS na kredenci, knjižni omari, naslonjaču in stranicah klopi. Na pohištvu se v hieroglifnem zapisu v kartušah pojavlja še eno ime, in sicer VIVINTA. Ime lahko povežemo z Denonom Vivantom (pravo ime: Jean Dominique Vivant de Non), ki je bil ustanovitelj egiptologije in prvi direktor muzeja Louvre. Če v priimku vidimo naročnika del, bi ga lahko zasledili tudi v linijah tržaške judovske družine Vivante, ki so povezani s tkalnico in bombažno predilnico v Ajdovščini. Zaradi močne vpetosti družine Schönburg-Waldenburg v nemško-avstrijsko-egipčansko ekonomsko, politično ter kulturno življenje je mogoče, da je bilo pohištvo narejeno prav za snežniške prostore, saj par zaves, ki nosi staroegipčanske motive, lepo ustreza relativno majhnim oknom gradu (Štamcar, 2015, str. 621, 629).
26
Slika 15: Egipčanska soba v Torinu, Italiji, leta 1884
Giuseppe Parvis (1831–1909)
Kot je vidno na sliki 15, je Parvis na razstavi v Torinu razstavil t. i. Egipčansko sobo, ki je zelo podobna naši na Snežniku. Na knjižni omari snežniške sobe je v kartušah mogoče razbrati dva priimka, in sicer D. VIVINTA, ki je verjetno naročnik, in PARVIS. Berljiva je tudi beseda KAIR, ANO ter 1906. To pomeni, da je pohištvo verjetno nastalo v Kairu leta 1906. Snežniško pohištvo je Parvis izdelal po srednjeveški evropski pohištveni dediščini, ki je spojena s staroegipčanskimi ikonografskimi motivi. Poleg skrinjice na Snežniku obstajajo še tri emajlirane skrinjice, ki jih lahko pripišemo Parvisu. Prva je hranjena v Vatikanu, druga v firenškem muzeju Stibbert, tretja pa se je pred desetletji pojavila na trgu s starinami (Štamcar, 2015, str. 611–620).
Giuseppe Parvis je bil rojen v mestu Breme, ki se nahaja v severni Italiji in je bilo do leta 1859 del avstrijskega cesarstva. Rezljanja se je učil v kraju Casale Monferrato, verjetno v delavnici Giovannia Bistolfia, kjer se je spoprijateljil s pozneje znanim kiparjem Giuliom
27
Monverdom. V Torinu je obiskoval in zaključil šolo za uporabno umetnost San Carlo, ki jo je v začetku petdesetih let ustanovil Gabriele Capello, imenovan Moncalvo, priznani italijanski ebenist. Med šolanjem na akademiji Albertine je Parvis lahko občudoval eno največjih evropskih zbirk umetnosti starodavnega Egipta v egiptovskem muzeju v Torinu. Po tem, ko je diplomiral iz kiparstva in risbe, je nekaj časa preživel v Parizu, kasneje pa je Parvis, tako kot številni drugi Italijani, leta 1859 odplul v gospodarsko razcveteli Egipt, da bi našel svojo srečo. Kmalu po prihodu se je nastanil v Kairu kot izdelovalec pohištva. Njegova delavnica je opremljala številne novo grajene javne in zasebne prostore. Kot umetnik ter obrtnik je stremel k razumevanju in vpeljavi večplastnosti egipčanske umetnosti v Art Noveau. Njegova dela so polna ikonografskih motivov in vabijo dobro izobražene, da dešifrirajo njihov kompleksen simbolizem. V svoji delavnici je Parvis uril mlade Italijane v oblikovanju in izdelovanju pohištva in izdelavi iz brona ter tako ustvaril cvetočo industrijo oblikovanja pohištva po zgledu antičnih modelov, ki se je ohranjalo do nedavnega. Po pisnih virih sodeč so bili umetniki, šolani pri Parvisu, zelo uspešni, a ga v kakovosti niso dosegali. Njegovo pohištvo močno izstopa v primerjavi s pohištvom drugih umetnikov, ki so delali po staroegipčanskih vzorih. V njegovem pohištvu se kažeta razumevanje starodavne umetnosti in smiseln izbor ikonografskih motivov, ki izvira iz izredne nadarjenosti, znanja ter razgledanosti. Leta 1909 je Parvis pri sedemdesetih letih umrl. V času njegovega življenja je bil zelo cenjen doma in po svetu, danes pa je skoraj pozabljen. Njegovo štiridesetletno kariero so nadaljevali nekateri njegovi sinovi (Štamcar, 2015, str. 619–620, 627–628).
28