Manipulacija in lastnosti modelov

Aplikacija omogoča različne spremembe modelov oziroma tridimenzionalnih teles. Ustvarjeni so bili posebni markerji, s katerimi lahko posegamo v izbran model in sprožamo naslednje manipulacije (Debevec, 2014, str. 21):

– skaliranje (±) po vseh treh oseh, – rotacija okoli dveh osi (x, z),

– odmik od izhodišča po vseh treh oseh (x, y, z),

– spreminjanje teksture (les, opeka, kamniti zid, steklo).

3.1 Raziskovalni problem

Namen doktorskega dela je raziskati inovativen sistem z računalnikom in računalniško kamero, ki deluje kot sredstvo interakcije uporabnika z novimi mediji prek vmesnika, in njegovo uporabo v 8. razredu osnovne šole na likovnem področju prostorskega oblikovanja oziroma arhitekture. V tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju se učenci likovno izražajo na podlagi jasno premišljenih kriterijev in preidejo k bolj zavestnemu reševanju likovnih problemov. Poseben poudarek bo na učenčevem razumevanju, vizualizaciji, ustvarjalnosti in uporabi likovnih elementov v virtualni resničnosti. Novi mediji omogočajo učencu celovit vpogled v prostorsko oblikovanje in arhitekturo, saj učenec lahko ob ugotavljanju sorazmerij in odnosov med različnimi likovnimi elementi posega v časovno premico ter odnos velikosti in oblik. Ugotavljali bomo, kako učenci ostrijo občutljivost za likovne elemente in posledično odnose v virtualni resničnosti; kako razumejo likovne pojme, materiale in pripomočke;

kakšen odnos gojijo do delovnega okolja in časovnega načrta. Ravno tako bomo raziskali zadovoljstvo učencev pri likovnem izražanju z novomedijskim orodjem. Pridobljeni rezultati lahko pripomorejo h kakovostnejšemu poučevanju likovne umetnosti in razumevanju problemsko zasnovanega področja.

3.2 Raziskovalni cilj

Temeljni raziskovalni cilj je ugotoviti uspešnost uporabe novih medijev pri pouku v primerjavi s tradicionalnimi učnimi metodami in oblikami dela, in sicer z naslednjih vidikov:

– ustvarjalnost pri reševanju likovnih nalog;

– razumevanje likovnih pojmov, materialov in pripomočkov;

– odnos učencev do delovnega okolja in časovnega načrta;

– občutljivost za likovne elemente in njihove medsebojne odnose;

– zadovoljstvo učencev pri likovnem izražanju.

3.3 Raziskovalno vprašanje in hipoteze

Raziskovalno vprašanje je naslednje: ali bodo učenci, ki bodo deležni uporabe novih medijev v učnem procesu na področju prostorskega oblikovanja oziroma arhitekture, uspešnejši kot

učenci, ki bodo delali po tradicionalnih učnih metodah in oblikah, ter bodo izkazali tudi boljši odnos in večje zadovoljstvo z likovnim izražanjem?

To raziskovalno vprašanje lahko v skladu s raziskovalnim ciljem (in njegovimi vidiki) iz prejšnjega poglavja razdelamo v naslednje hipoteze:

Hipoteza 1: učenci v eksperimentalni skupini bodo izkazali večjo ustvarjalnost pri izdelavi likovnih izdelkov.

Hipoteza 2: učenci v eksperimentalni skupini bodo bolje razumeli likovne pojme (pridobili bodo več znanja).

Hipoteza 3: učenci v eksperimentalni skupini bodo – v okviru prostorskega oblikovanja oziroma arhitekture – izkazali ustreznejše likovno izražanje.

Hipoteza 4: učenci v eksperimentalni skupini bodo razvili tehnično bolj dovršeno formo v okviru prostorskega oblikovanja oziroma arhitekture.

Hipoteza 5: učenci v eksperimentalni skupini, ki dosegajo višji faktor ustvarjalnosti, bodo izkazali večje zadovoljstvo in motivacijo pri prostorskem oblikovanju v primerjavi z nalogami, ki so jih izvajali po tradicionalni metodi.

3.4 Splošna opredelitev raziskave

Kvantitativni del raziskave je obsegal enofaktorski neslučajnostni pedagoški eksperiment z dvema modalitetama:

– uporaba novih medijev pri izvajanju likovnih nalog s področja prostorskega oblikovanja v 8. razredu osnovne šole v eksperimentalni skupini (ES);

– tradicionalno izvajanje likovnih nalog iz prostorskega oblikovanja oziroma arhitekture v 8. razredu osnovne šole v kontrolni skupini (KS).

Na vsaki šoli bodo učenci enega od dveh v raziskavo vključenih osmih razredov tvorili ES, učenci iz drugega razreda pa KS.

Statistične metode so opisane preden so prvič uporabljene.

Raziskava je obsegala tudi zbiranje in analizo kvalitativnih podatkov.

3.5 Preizkušanci

V raziskavo je bilo vključenih sedem obalnih osnovnih šol, tako iz urbanega kot ruralnega okolja:

– OŠ Antona Ukmarja Koper, – OŠ Dekani,

– OŠ Elvire Vatovec Prade,

– OŠ dr. Aleš Bebler - Primož Hrvatini, – OŠ Dragomirja Benčiča - Brkina Hrpelje, – OŠ Livade Izola,

– OŠ Lucija.

OŠ Antona Ukmarja Koper, OŠ Elvire Vatovec Prade, OŠ Livade Izola in OŠ Lucija so šole večjega tipa in se nahajajo v mestnih jedrih ali v njihovi neposredni bližini. OŠ Dekani, OŠ dr. Aleš Bebler - Primož Hrvatini in OŠ Dragomirja Benčiča - Brkina Hrpelje-Kozina so šole manjšega tipa in se nahajajo pretežno v ruralnem okolju.

Na vsaki šoli sta bila v vzorec vključena po dva osma razreda s približno enakim številom učencev. Učenci enega so tvorili ES, učenci drugega pa KS. Če je bil na šoli le en osmi razred, je bil razdeljen tako, da je ena polovica učencev tvorila ES, druga pa KS.

3.6 Opis novomedijskega orodja

Za izvajanje učnega procesa pri pouku prostorskega oblikovanja v ES je bil izdelan novomedijski učni pripomoček, ki ga sestavljajo: računalnik, računalniški zaslon, računalniška kamera in komplet markerjev (tj. kartonastih tablic s simboli za različne arhitekturne elemente), ki aktivirajo spremembe teh elementov in razne kompozicijske operacije. Manipulacijo z markerji zazna računalniška kamera, ki simbole prepozna kot funkcijske tipke in omogoči interakcijo z računalniškim programom.

Pojavi, ki jih markerji sprožijo, so naslednji:

– operacije z arhitekturnimi elementi, – spremembe kvalitete elementov, – kompozicijske operacije.

Koncept novomedijskega orodja je prikazan na sliki 36.

Slika 36: Koncept novomedijskega orodja Slika 37 prikazuje sprožanje novomedijskega pojava ob ravnanju z markerji.

Slika 37: Uporaba novomedijskega učnega pripomočka

Slika 38 prikazuje nekatere tridimenzionalne arhitekturne elemente, ki so lahko sproženi z markerji.

Slika 38: Novomedijski pojavi, sproženi z markerji

Izdelali smo 22 markerjev, ki izzovejo naslednje pojave: tla, stena, stena z oknom, steber, obok, streha, kupola, kocka, krogla, stožec, valj, stena z vrati, preklada, povečaj, pomanjšaj, opeka 1 in opeka 2, les 1 in les 2, kamen, dodaj, odstrani (sliki 39 in 40).

Slika 39: Nabor markerjev od 1 do 12

Slika 40: Nabor markerjev od 13 do 22

3.7 Instrumenti za zbiranje podatkov

Pred izvedbo eksperimenta smo preverili izhodiščno stanje s primerjavo učencev v ES in KS.

V ta namen so učenci iz obeh skupin izpolnili vprašalnik in izvedli praktično likovno nalogo (Priloga C: Test likovnoustvarjalnih sposobnosti, str. 163).

Kvantitativni podatki so bili zbrani z anketnima vprašalnikoma za učence (Priloga G:

Vprašalnik za učence, str. 173) in učitelje (Priloga H: Vprašalnik za učitelje, str. 175).

Anketni vprašalnik za učence so sestavljala vprašanja zaprtega tipa na petstopenjski Likertovi lestvici, s katerimi smo preverjali strinjanje s trditvami glede dela z novomedijskim učnim orodjem. Na vprašanja so odgovarjali samo učenci in učenke, ki so bili razporejeni v ES.

Vprašalnik za učitelje je bil bolj kompleksen, sestavljen je iz dveh sklopov vprašanj.

Vprašanja so bila tako zaprtega kot odprtega tipa, s slednjimi smo učitelje pozvali, da razložijo svoj odgovor.

Ocenjevanje likovnih izdelkov je potekalo tako, da so trije neodvisni ocenjevalci po natančno predpisanih navodilih o uporabi kriterijev ocenjevanja, s katerimi so bili seznanjeni pred ocenjevanjem, ocenili izdelke učencev v ES in KS. Uporabljene so bile ocenjevalne lestvice, ki merijo faktorje likovne ustvarjalnosti: izvirnost likovnega izdelka, občutljivost pri dojemanju likovnih kvalitet, kompleksnost pri preoblikovanju likovnih elementov in

materialov, kompleksnost pri idejno-estetskem načrtovanju in rešitvi likovnih problemov ter fleksibilnost. Izdelki učencev so bili tudi kvalitativno ovrednoteni na osnovi kriterijev za vrednotenje likovnih izdelkov ter razumevanje likovnih pojmov, materialov in pripomočkov (Priloga E: Točkovalnik za ocenjevanje likovnih nalog, str. 169).

Vsebinsko veljavnost vprašalnikov smo prvič preverili na pilotskem vzorcu ob obisku prve šole in ju glede na odziv učencev in učitelja ustrezno prilagodili. Objektivnost smo zagotavljali z jasnimi in natančnimi navodili ter ocenami treh neodvisnih ocenjevalcev.

3.7.1 Test za spremljanje dejavnikov likovnoustvarjalnega razvoja

Za ugotavljanje sposobnosti in predznanja učencev smo uporabili test, ki ga je za merjenje faktorjev likovne ustvarjalnosti pri likovni umetnosti razvil Karlavaris (Karlavaris &

Kraguljac, 1981). Pravzaprav smo uporabili test za spremljanje dejavnikov likovnoustvarjalnega razvoja, ki ga je iz Karlavarisovega razvil Matjaž Duh (Duh, 2004) na podlagi svojega koncepta tvorjenja parov in ga priredil sodobnemu učnemu načrtu, in sicer tisti del (vprašanja od 1 do 6), ki vsebuje spremljanje generalne likovne ustvarjalnosti. S tem testom za merjenje likovnoustvarjalnih sposobnosti (LU) smo izmerili udeležence raziskave pred dejanskim eksperimentom (Priloga C: Test likovnoustvarjalnih sposobnosti, str. 163).

V nadaljevanju je predstavljen točkovalnik s kriteriji za vrednotenje likovnih nalog v tem testu.

1. Fleksibilnost: različni pristopi k reševanju likovnega problema

Na risbi ugotavljamo, kako otrok nariše štiri steklenice. Pri tem štejejo predvsem različne oblike steklenic (velikosti, smeri …), njihovo prepletanje in križanje obrisnih linij na različne načine. Ti preseki tvorijo nove oblike. Ocenjujeta se tudi občutljivost likovnega zapisa in senzibilnost linije.

– 6 točk: narisane so štiri steklenice, vsaka je drugačne oblike in velikosti, vsaka steklenica se dobro razlikuje od drugih, črte posameznih steklenic se križajo na različne načine po smeri in višini, na presekih linij nastajajo različne oblike, linija je senzibilna.

– 5 točk: narisane so štiri steklenice, od katerih so vsaj tri steklenice različnih oblik, v glavnem so podobe steklenic razvidne, linije pretežno različno križajo posamezne silhuete, vendar so oblike delno podobne, črta je manj senzibilna.

– 4 točke: narisane so štiri steklenice, oblike so običajne (npr. vinske steklenice), vendar se vseeno v čem razlikujejo (npr. v velikosti, širini), preseki in križanja linij so si v glavnem podobni, enako tudi oblike, ki so pri tem nastale, linija je še delno senzibilna.

– 3 točke: narisane so štiri steklenice, njihovi obrisi se ne razlikujejo dovolj, narisanih ni veliko presekov oziroma križanja črt, linija ni preveč občutljiva, steklenice so si podobne, oblike so podobne in tečejo v isti smeri.

– 2 točki: narisane so štiri steklenice običajnih oblik, morda nespretno, nekatere steklenice nimajo presekov, zato se linije ne križajo (ali samo delno ali pa se le dotikajo), malo je različnih oblik, črta ni senzibilna.

– 1 točka: narisane so štiri običajne steklenice, v glavnem se ne zakrivajo (tipično: ena steklenica za drugo, ponavljanje iste oblike, ki se manjša), ni presekov (križanj linij) oziroma jih je zelo malo, zaradi tega ni novih dobljenih oblik, črta ni senzibilna.

– 0 točk: niso narisane štiri steklenice, niso narisane ena za drugo, torej ni presekov (narisane so druga ob drugi ali se med seboj delno pokrivajo), linija je suha in hladna.

Navedene kategorije imajo lahko tudi različne nivoje, na katerih se ocenjuje celota, ne pa dosledno vsaka kategorija, zmanjšana v enakem razmerju. Glej skico z modelom rangiranja kvalitete za kriterij fleksibilnost.

2. Fluentnost: bogastvo, idej rešitev (6 točk)

Ocenjuje se število kombinacij, vendar samo tistih, ki so nove in med seboj različne. Skala za ocenjevanje upošteva, da otroci rišejo rešitve v vnaprej pripravljeno mrežo, s čimer so omejene možnosti več kombinacij in večjega števila rešitev.

– 6 točk: šest in več različnih kombinacij.

– 5 točk: pet različnih kombinacij.

– 4 točke: štiri različne kombinacije.

– 3 točke: tri različne kombinacije.

– 2 točki: ena kombinacija.

– 1 točka: brez risbe (otrok ni nič narisal).

3. Originalnost: stebri in vrvica (6 točk)

Dolžina uporabljene (vrisane) vrvice je največja, če se začne na desnem stebru in potuje krožno po vrhovih stebrov do zadnjega levega stebra, nakar se poveže s prvim desnim stebrom in od tod potuje cikcak (levo-desno) do središčnega stebra. Rešitev je (naj)slabša, če so z vrvico enostavno povezani vrhovi stebrov z ene strani proti drugi; napačna pa, če se pot vrvice križa ali podvaja.

– 6 točk: najbolj racionalna varianta, najdaljša vrvica gre po robovih in potem cikcak (ter podobne inačice).

– 5 točk: vrvica je speljana okoli in delno cikcak, vendar ne izkoristi največje možne dolžine (4 je največ, v tem primeru pa so 3).

– 4 točke: vrvica je speljana okoli in delno cikcak, a ne izkoristi največje možne dolžine in ima napako zaradi križanja vrvic.

– 3 točke: vrvica je speljana samo cikcak ali samo po robu, vendar z vsaj dvema cikcak linijama.

– 2 točki: vrvica je speljana samo cikcak ali samo po robu, vendar z vsaj dvema cikcak linijama, poleg tega ima še eno ali dve napaki.

– 1 točka: vrvica je speljana samo po robu stebrov, mnogokrat je povešena.

– 0 točk: vse je nepopolno in nespretno.

Tudi pri tem testu je treba upoštevati kombinacijo vrisovanja čim daljše vrvice in ob tem storjenih napak. Glej skico z modelom rangiranja kvalitete za kriterij originalnosti.

4. Redefinicija: poznano spremeniti v nekaj novega, neobičajnega (6 točk)

Polževa spirala vodi k mnogim realnim, konstruktivnimi in fantastičnim oblikam: stopnišče, sveder, elisa, bizantinska kupola v Moskvi, elevator (stroj za pomikanje materiala), cvetni listi, pirueta drsalke na ledu, škrnicelj bombonov, stroj za mletje (mesa, orehov), rotacija kateregakoli predmeta, čep za posodo, hiša prihodnosti (npr. ena izmed Hundertwasserjevih), potovanje skozi zemljo ipd.

Čim bolj se rešitev oddaljuje, a hkrati ostaja vezana na polža, tem boljši je rezultat, medtem ko realistično narisan polž ne daje točk.

– 6 točk: najbolj redefinirana oblika (tri ali več rešitev).

– 5 točk: redefinirana oblika (dve ali več rešitev).

– 4 točke: redefinirana oblika (ali več delno redefiniranih rešitev).

– 3 točke: delno redefinirana oblika (ali malo redefiniranih rešitev).

– 2 točki: malo redefinirana oblika.

– 1 točka: skoraj podobno polžu, z manjšimi dodatki, asociacija na polža z majhnimi dodatki (npr. hiša).

– 0 točk: popolni polž (brez sprememb) ali neartikulirana risba (ne izhaja iz polža).

5. Občutljivost za problem: likovna občutljivost, izražena verbalno (6 točk)

Navodilo »Nariši risbo po predstavi, ki ti jo vzbudi beseda ...« je namenjeno sprožanju kreativnega risanja. To pa povzroča težave pri definiranju kriterijev za vrednotenje, saj je težko predvideti, kaj vse bodo otroci narisali kot reakcijo na dani dražljaj, na primer

»vzvišeno«.

– 6 točk: vse tri risbe ustrezajo ideji podanih pojmov.

– 5 točk: vse tri risbe ustrezajo ideji podanih pojmov, vendar so nekatere ilustrativne, direktne (npr. za vzvišeno: oblaki, sonce in žarki; za vihravo: metulj).

– 4 točke: vse tri risbe so delno zadovoljive, pretežno so na njih konkretni prizori (kot v primerih iz zgornje alineje).

– 3 točke: dve risbi zadovoljujeta postavljene zahteve, tretja ne.

– 2 točki: dve risbi samo delno zadovoljujeta postavljene zahteve, tretja ne.

– 1 točka: ena risba delno zadovoljuje postavljene zahteve.

– 0 točk: niti ena risba ne zadovoljuje postavljene zahteve.

6. Elaboracija: variante priprave likovne rešitve in kompozicije (6 točk)

Če je bilo izpolnjevanje vprašalnika dobro pojasnjeno in so bila vprašanja ustrezno razumljena, uporabimo spodaj navedene kriterije. Če pa pregled kriterijev kaže na to, da otroci niso razumeli katerega vprašanja, je treba poiskati dopolnilni kriterij za ovrednotenje te naloge. Smisel naloge je ugotoviti, ali otroci lahko enake elemente (dve človeški figuri in tri predmete) duhovito in raznovrstno razporedijo, komponirajo, tako da dobimo: 1. likovno uravnoteženo strukturo, 2. vsebinski oziroma tematski smisel vsake slike in 3. obstoj (pri vseh treh slikah) povezanosti naslova in likovnega prikaza.

– 6 točk: a) na vseh likovnih rešitvah so iskani elementi, b) vsaka risba je kompozicijsko uravnotežena, c) vse risbe so različne, č) vse tri risbe vsebujejo povezanost prikazanega z naslovom, d) vse tri risbe imajo enako sporočilo (zgodbo).

– 5 točk: enako kot zgoraj, vendar manjka povezanost risb z enakim sporočilom.

– 4 točke: prisotni so štirje od zgoraj navedenih elementov, vendar so nepopolni, ali so prisotni le trije od navedenih elementov.

– 3 točke: vse rešitve so nepopolne (imajo vsaj dva od navedenih elementov).

– 2 točki: nedoločen koncept, kompozicija ali nedokončane risbe.

– 1 točka: figure in predmeti so razporejeni v vse tri risbe (nepopolne figure).

– 0 točk: neuravnoteženo v ideji in v likovni strukturi.

3.7.2 Vrednotenje in ocenjevanje likovnih nalog (LN1–LN4)

Likovne naloge so bile naslednje:

– LN1: načrtovanje uporabnih arhitekturnih prostorov.

– LN2: načrtovanje prostorske tvorbe s poudarkom na različnih arhitekturnih elementih in kompoziciji.

– LN3: načrtovanje prostorske tvorbe s poudarkom na kvaliteti površine arhitekturne lupine.

– LN4: načrtovanje prostorske tvorbe z naslovom Moja sanjska hiša (poudarek na likovnem motivu).

3.7.2.1 Konceptualna osnova za vrednotenje in ocenjevanje likovnih del

Ocenjevalne lestvice za likovne naloge smo sestavili na podlagi smernic Berce Golobove (1993), po katerih merila za vrednotenje in ocenjevanje izbiramo glede na likovno nalogo, pri čemer izhajamo iz splošnih in operativnih ciljev pri predmetu in izbrani nalogi (Berce Golob, 1993, str. 115–118). Za ta tip ocenjevanja smo se odločili na podlagi že preizkušenega instrumentarija, uporabljenega pri sorodni raziskavi (Tomšič Čerkez, 2005).

Berce Golobova (1993) opredeli merila za vrednotenje in ocenjevanje likovnih del z obravnavo naslednjih vidikov likovne naloge:

– ustvarjalnost;

– oblikovna plat likovnega dela: likovna govorica, občutljivost za likovne strukture;

– likovni doživljaj;

– likovno znanje.

3.7.2.2 Ocenjevalne lestvice

Za vrednotenje likovnih nalog s področja arhitekture pri likovni umetnosti so bili uporabljeni naslednji koncepti:

1. Ustvarjalnost z naslednjih vidikov:

– izvirnost pri uporabi materiala, postopkih dela in izdelku;

– občutljivost za primere, tj. prikaz doživljanja intuitivnega odkrivanja in razumevanja likovnih struktur ter njihove uporabe;

– preoblikovanje različnih materialov oziroma elementov, tj. redefinicija njihove vloge, načina uporabe in vrednosti ter občutljivost pri ugotavljanju, kateri so tisti elementi, ki jih je mogoče premestiti, izvirno uporabiti;

– idejno-estetsko načrtovanje v povezavi z estetsko strukturo izraza in idejno-miselno elaboracijo celote.

2. Pridobljeno znanje v zvezi z likovno nalogo (razumevanje likovnih pojmov).

3. Ustreznost izražanja v treh dimenzijah (značilnost in kakovost uporabe materialov in pripomočkov pri izdelavi arhitekturnih tvorb).

4. Tehnična izvedba naloge.

3.7.2.3 Navodila za točkovanje likovnih del

1. Ustvarjalnost v uporabi izraznih sredstev, izvedbi tehnike oblikovanja, upodabljanja motiva se oceni s skupaj največ 6 točkami:

– izvirnost pri uporabi materiala, postopkih dela in izdelku (do 1,5 točke);

– občutljivost za primere, tj. prikaz doživljanja intuitivnega odkrivanja in razumevanja likovnih struktur ter njihove uporabe (do 1,5 točke);

– preoblikovanje različnih materialov oziroma elementov, tj. redefinicija njihove vloge, načina uporabe in vrednosti ter občutljivost pri ugotavljanju, kateri so tisti elementi, ki jih je mogoče premestiti, izvirno uporabiti (do 1,5 točke);

– idejno-estetsko načrtovanje v povezavi z estetsko strukturo izraza in idejno-miselno elaboracijo celote (do 1,5 točke).

Za vrednotenje vsakega izmed zgornjih štirih področij se uporabljajo spodnja merila, pri čemer se posamezne stopnje točkujejo tako: stopnja 1 z 0,5 točke, stopnji 2 in 3 z 1 točko, stopnji 4 in 5 z 1,5 točke.

– Ni novih rešitev, povzete stare interpretacije, izrazito neizvirno (0 točk).

– Poskus iskanja novih poti in zamisli; v oblikovanem izdelku slutimo novo izvedbo, neizvirno (0,5 točke).

– Opazno iskanje novih izraznih poti; opuščena stara interpretacija a še vedno monotona;

šablonska izvedba, manj izvirno (1 točka).

– Dobro opazne nove izrazne poti, nove, zanimive, nemonotone, nešablonske izvedbe, izvirno (1 točka).

– Vidne nove interpretacije in kombinacije, izraženo močno doživljanje, zelo izvirno (1,5 točke).

– Vidne neobičajne interpretacije in kombinacije, izražena izrazito doživljanje in občutljivost za odkrivanje in reševanje problemov, opazna idejno-miselna estetska elaboracija celote, izrazito izvirno (1,5 točke).

2. Pridobljeno znanje v zvezi z likovno nalogo (razumevanje likovnih pojmov, znanje o pojmih prostorskega oblikovanja oziroma arhitekturi, o posebnosti materialov in motivu ob spoznavanju in izvajanju naloge arhitekturnega področja) se oceni z največ 2 točkama. Vsak ocenjevalec vrednoti in oceni po lastni presoji, pri čemer lahko dodeli tudi pol točke.

– Na oblikovanem izdelku ni opaziti nobenega poznavanja (1 točka).

– Na oblikovanem izdelku opazimo razumevanje posebnostih materialov, pripomočkov, motive in tudi delno poznavanje teoretičnih problemov (1 točka).

– Na oblikovanem izdelku opazimo posebnostih materialov, pripomočkov, motive in tudi delno poznavanje teoretičnih problemov (1 točka).

– Na oblikovanem izdelku je rešitev likovne naloge zadovoljivo opazna (2 točki).

– Na oblikovanem izdelku je zelo opazna rešitev likovne naloge v celoti, povezanost likovnoteoretičnega problema, posebnosti tehnike in motiva (2 točki).

3. Ustreznost izražanja v treh dimenzijah (značilnost in kakovost uporabe materialov in pripomočkov pri izdelavi arhitekturnih tvorb; značilnost in kakovost izdelanih maket ter

ustrezen izbor modela tridimenzionalnih predstavitev) se oceni z največ 1 točko. Ocenjevalec točkuje v skladu z naslednjimi opisi stopenj.

– Na tridimenzionalnih predstavitvah ne prepoznamo cilja predstavitve (0 točk).

– Na tridimenzionalnih predstavitvah prepoznamo cilje predstavitve, prostorske tvorbe so delno ustrezne in arhitekturni elementi pravilno izbrani (0,5 točke).

– Na tridimenzionalnih predstavitvah so cilji predstavitve zelo jasno opazni; prostorska tvorba je domiselno izbrana in izvedena (1 točka).

4. Tehnična izvedba naloge (likovna tehnika) se oceni z največ 1 točko. Ocenjevalec točkuje v skladu z naslednjimi opisi stopenj:

– Ni izvedena ustrezna likovna tehnika (0 točk).

– Tehnika oblikovanja je ustrezno izvedena, opazne so še nedoslednosti (0,5 točke).

– Tehnika oblikovanja je zelo dosledno izvedena (1 točka).

3.8 Metode analiziranja podatkov

Podatke eksperimentalne raziskave, preverjanje začetnega in končnega stanja ter z vprašalnikom zbrane podatke so bili obdelani z naslednjimi statističnimi metodami: faktorska analiza, t-test, analiza variance, analiza kovariance in analiza konkordance med ocenjevalci.

Kvalitativne podatke analize izdelkov smo kvalitativno analizirali: opisali, povzeli ter iskali razlage in povezave med njimi.

3.9 Potek raziskave

3.9.1 Pogoji za izvedbo eksperimenta

Na vseh šolah so bili v skladu z izvedbenimi standardnimi normativi zagotovljeni osnovni

Na vseh šolah so bili v skladu z izvedbenimi standardnimi normativi zagotovljeni osnovni

In document Uporaba novih medijev pri poučevanju prostorskega oblikovanja v osnovni šoli (Strani 95-0)