3.1. Geografska umestitev
Raziskovano območje se nahaja v severozahodni Sloveniji, natančneje v Krnskem pogorju, ki predstavlja skrajni jugozahodni del Julijskih Alp (Slika 4). Poteka od Trente na severozahodu do Tolmina na jugovzhodu. Najvišji vrh predstavlja Krn z 2244 metri nadmorske višine, poleg pa lahko opazujemo tudi Batognico z 2164 metrov nadmorske višine. Pod Krnskim grebenom s slemenitvijo v smeri SZ-JV se nahaja ob jugozahodnem vznožju grebena velika krnica s planinami. Do preučevanega območja vodi planinska pot z izhodiščem na parkirišču za planino Kuhinja na 1000 m n. v. Pot nas vodi mimo Stadorja in Leskovškega vrha, nato pa se spusti v dolino pri Jezeru v Lužnici. Najprej prispemo do ogromnega neptunskega dajka, ki je označen tudi kot točka 56 na Slovenski geološki poti. Po nekaj več deset metrih pa pridemo tudi do plasti obogatene z rdečimi megalodontidnimi školjkami, ki se nahaja na jugovzhodni strani poti, na 1950 m n. v.
Slika 4: Geografski položaj preučevanega območja, označen z rdečim kvadratom (vir: Geopedia, 2013).
11 3.2. Strukturna umestitev
Na območju Slovenije večina strukturnih enot paleogeografsko pripada Jadranski litosferski plošči (Stampfli, 2001). Po Placerju (2008) slovensko ozemlje razdelimo na pet strukturnih enot: Jadransko-Apulijsko predgorje, Dinaridi, Južne Alpe, Vzhodne Alpe in Panonski bazen (Slika 5). Julijske Alpe z okoliškim predgorjem, katerih del je tudi Krnsko pogorje, pripadajo strukturni enoti Južne Alpe. Te predstavljajo sistem gub in narivov, ki so bili v času južnoalpskega narivanja v miocenu narinjeni na tektonsko enoto Zunanjih Dinaridov (Placer, 1999). Na jugu so Južne Alpe omejene z južnoalpsko narivno mejo, ki se razteza v smeri vzhod-zahod in se na vzhodu združi z Marijareškim prelomom, njihovo severno mejo pa predstavlja Periadriatski prelomni sistem. Slednji zajema Periadriatski, Lobotski in Ljutomerski prelom (Placer, 2008). Na območju Julijskih Alp, so Južne Alpe razdeljene na višje ležečo Julijsko narivno enoto, kjer izdanjajo kamnine Julijske karbonatne platforme in kasnejšega Julijskega praga ter nižje ležeči Tolminski nariv s kamninami Slovenskega bazena (Placer, 1999, 2008).
Julijska narivna enota se nadalje razdeli na več manjših pokrovov, in sicer Slatenski pokrov, Viševniška luska, Pokljuški pokrov in Krnski pokrov (Buser, 1986, Goričan et at., 2018). V slednjem izrazito prevladujejo triasne kamnine, v manjšem obsegu pa so prisotne tudi jurske in kredne kamnine. Krnski pokrov se nahaja med Krnom in Bovško kotlino, Bohinjem, Bohinjskim grebenom ter zajema južne predele Kanina na zahodu. Narinjen je na del Koblanskega pokrova, najvišje podenote Tolminskega pokrova, katerega gradijo zgornjetriasne do zgornjekredne globokovodne plasti Slovenskega bazena (Placer, 1999). Narivni stik je geomorfološko dobro izražen in kljub pretrtosti plasti je viden generalni vpad proti severu.
Opazne so subvertikalne razpoke, ki so ponekod zapolnjene z limonitom (Kralj, 2006), prisotni pa so tudi prelomi z generalno smerjo NW-SE, ki sekajo in malce zamikajo narivnico (Buser, 1986).
Najizrazitejši prelom na raziskovanem območju je desnozmični Ravenski prelom, ki je še vedno aktiven (Kastelic et al., 2008). Je eden izmed tako imenovanih »dinarskih« prelomov, ki so del Idrijskega tektonskega sistema in potekajo v smeri severozahod-jugovzhod. Premiki ob teh prelomih so lahko več kilometrski in se manjšajo v smeri proti jugovzhodu. Znano je, da je bila večina teh prelomov najprej normalnih, kasneje pa so bili reaktivirani kot reverzni in zmični.
Zmična tektonika je potekala na prehodu iz miocena v pliocen, predvsem zaradi zaustavitve ekstruzije in pričetka rotacije Jadranske mikroplošče v nasprotni smeri urinega kazalca (Vrabec in Fodor, 2006). Po dolini Lužnice poteka močna diskontinuiteta, zaradi katere so kamnine izjemno pretrte in verjetno kaže na narivnico med Dachsteinskim apnencem na jugu in dolomitom na severu.
12
Slika 5: Tektonska razčlenitev Slovenije. Položaj preučevanega območja označen z rdečim kvadratom (Placer, 2008).
13 3.3. Paleogeografska umestitev
Paleogeografski in posledično sedimentarni razvoj na območju današnje Slovenije, v veliki meri zaznamujejo geodinamski procesi povezani s kompleksnim Alpskim orogenim ciklom.
Ob koncu perma, pa vse nekje do anizija, se je na našem območju formiral obsežen in enoten sedimentacijski prostor, katerega je Buser (1989) poimenoval Slovenska karbonatna platforma.
Vzpostavila se je torej plitvovodna sedimentacija, ki je tvorila obsežno karbonatno platformo.
V srednjem triasu se začne odpirati nov ocean Meliata (Neotetida), kar privede do obsežne oceanizacije vzhodno od nas. Območje je posledično podvrženo ekstenzijskim razmeram, kar povzroči diferenciacijo ozemlja. V ladiniju je močno aktiven tudi vulkanizem s spremljajočo hidrotermalno dejavnostjo, ki zaznamuje predvsem idrijsko živosrebrovo rudišče (Čar, 2010).
Na prehodu v karnij se razmere umirijo in z vzpostavitvijo ter progradacijo plitvomorske karbonatne sedimentacije se formira tipičen paleogeografski prostor, ki traja skoraj do konca zgodnje jure (Slika 6). Na severu se formira Julijska karbonatna platforma, prepoznana predvsem po dachsteinski formaciji, nato južneje postopoma prehaja v Slovenski bazen ter na koncu v Dinarsko karbonatno platformo (Buser, 1989).
Slika 6: Paleogeografski razvoj slovenskega ozemlja med srednjim triasom in zgodnjo kredo (prirejeno po Buser, 1989), s poudarjenimi megalodontidami ter neptunskimi dajki.
14
Na prehodu iz triasa v juro se prične odpiranje Atlantika in njegovega vzhodnega podaljška Alpske Tetide. Sledi oceanizacija v začetku srednje jure (Berra et al., 2009). V tem času, je naše ozemlje pripadalo pasivnemu kontinentalnemu robu Jadranskega mikrokontinenta. Aktivna razpiralna tektonika je bila intenzivna vse od meje trias-jura do srednje jure. Intenzivno tektonsko pogrezanje lahko pri nas in v širši okolici razdelimo na dve fazi. Prva faza poteka v začetku zgodnje jure (pozni hettangij-sinemurij) in je posledica začetka riftinga pred odprtjem Piemont-Ligurijskega oceana, oziroma Alpske Tetide. Pri nas povzroči poglobitev Slovenskega bazena (Rožič et al., 2017), onkraj meje pa nastanek Lombardijskega in Belluno bazena (Berra et al., 2009). Na razvoj Julijske karbonatne platforme, le-ta geodinamski dogodek ne vpliva v tolikšni meri, saj se še v začetku jure odlagajo plitvomorski apnenci.
Na meji poznega pliensbachija in toarcija, sledi druga faza riftinga, ki naj bi nastala ob fokusiranem riftingu (Berra et al., 2009; Whitmarsh in Manatschal, 2012), vendar pa kaže izrazito differenciacijo tudi na območju vzhodnih Južnih Alp. V tem obdobju namreč pri nas pride do močnejše poglobitve in pogrezanja robnih delov Julijske karbonatne platforme.
Posledično sta nastali dve novi paleogeografski enoti: bolj pogreznjeni bloki, so pripadali Bovškemu jarku, manj pogreznjena območja pa Julijskemu pragu. Sprva se v pogreznjenih območjih pojavijo globljemorski apnenci Sedlske formacije, nato pa s stratigrafsko vrzeljo lapornato kremenični sedimenti Skrilske formacije. V robnem delu Julijskega praga nastanejo neptunski dajki (Jurkovšek et al., 1990; Šmuc, 2005; Šmuc in Goričan, 2005, Črne et al., 2007).
Diferencialno pogrezanje je dokumentirano tudi na območju Slovenskega bazena, sprva v spremembi sestave presedimentiranih apnencev Krikovske formacije, kasneje pa v lateralno zelo spremenljivi debelini laporjev toarcijske Perblanske formacije (Rožič, 2009; Rožič in Šmuc, 2011). V tretji fazi pride do enotnega pogrezanja prostora, ki se na severu odrazi v ponovni vzpostavitvi sedimentacije tudi v osrednjem delu nekdanje platfome, ko se začnejo odlagati kondenzirani apnenci Prehodavške formacije (Šmuc, 2005, Šmuc in Rožič, 2010), v Slovenskem bazenu pa se začnejo odlagati tudi radiolarijski roženci Tolminske formacije (Rožič, 2009; Goričan et al., 2012a, b). Tretja faza tektonskega pogrezanja naj bi bila vezana predvsem na termalno subsidenco po oceanizaciji Alpske Tetide. Vendar pa novejše raziskave sedimentarnih dogodkov južnega obrobja Slovenskega bazena kažejo tudi na precejšnjo diferenciacijo prostora (Rožič et al., 2018).
V pozni juri in zgodnji kredi se povsod začne odlagati pelagični apnenec z roženci tipa biancone. Poenotena sedimentacija kaže na to, da je bil podmorski relief med bazenom in nekdanjo platformo v tem obdobju že dokaj poenoten. Biancone apnenci ležijo nad Prehodavško formacijo, ponekod pa tudi neposredno na zgornjetriasnem dachsteinskem ali pa ooidnem jurskem apnencu (Buser in Dozet, 2009).
Kredo lahko označimo kot obdobje konvergence (Schmid et al., 2008). Na podmorsko planoto Julijski prag se odložijo nekoliko debelejši, po večini rdeče obarvani, facielni ekvivalenti globotrunkanskih in predvsem Volčanskih apnencev, poznani pod neformalnim imenom Scaglia, lokalno pa tudi lapornati sedimenti primerljivi s aptijsko – spodnjecenomanijsko Spodnjo flišoidno formacijo Slovenskega bazena (Jurkovšek et al., 1990; Goričan in Šmuc, 2004). Znano je, da so se neptunski dajki po nastanku v zgodnji juri kasneje še večkrat odprli in bili zapolnjeni z mlajšimi sedimenti. Posledično lahko starost zapolnitev v dajkih variira od pliensbachija pa vse do zgornje krede (Črne et al., 2007; Šmuc, 2010).
15