MAGISTRSKO DELO

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI

NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

LUCIJA SLAPNIK

LJUBLJANA, 2021

(2)

UNIVERZA V LJUBLJANI

NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOLOGIJO

SEDIMENTNO ZAPOREDJE S PALEOKRAŠKIMI ZAPOLNITVAMI IN NEPTUNSKIMI DAJKI V DOLINI

POD PESKI V KRNSKEM POGORJU

MAGISTRSKO DELO

LUCIJA SLAPNIK

LJUBLJANA, avgust 2021

(3)

UNIVERSITY OF LJUBLJANA

FACULTY OF NATURAL SCIENCES AND ENGINEERING DEPARTMENT OF GEOLOGY

SEDIMENTARY SUCCESSION WITH

PALEOKARST INFILLS AND NEPTUNIAN DIKES IN POD PESKI VALLEY IN KRN MOUNTAIN

RANGE

MASTER‘S THESIS

LUCIJA SLAPNIK

LJUBLJANA, august 2021

(4)

IV PODATKI O MAGISTERSKEM DELU

Število listov: 90 Število strani: 77 Število slik: 50 Število preglednic: 0

Število literaturnih virov: 70 Število prilog: 0

Študijski program: Univerzitetni študijski program prve stopnje Geologija

Komisija za zagovor diplomskega dela:

Predsednik: red. prof. dr. Andrej Šmuc Mentor: red. prof. dr. Boštjan Rožič Somentor: /

Član: doc. dr. Luka Gale

Delovni somentor: /

Ljubljana, ………

(5)

V ZAHVALA

…Prav posebno zahvalo bi namenila red. prof. dr. Boštjanu Rožiču in doc. dr. Petri Žvab Rožič. Hvala vama iz srca, naučila sta me mnogo, saj sta prava zakladnica znanja in človeka v pravem pomenu

besede. Hvala za vedno dobro voljo in obilico smeha…iskreno upam še na mnogo izjemnih znanstvenih in ostalih debat ter seveda dogodivščin na terenu…

…Najlepša hvala tudi red. prof. dr. Andreju Šmucu in doc. dr. Luki Galetu za vse nasvete in strokovno pomoč…

…Hvala Urški, Marku in Renati za vse odklope, nore dogodivščine, za vso srečo, veselje predvsem pa prijateljstvo, katerega ne srečaš ravno za vsakim vogalom…(očitno pa obstaja velika možnost, da na

alpinističnem odseku Rašica :))…

…Hvala prijateljici Petruši, za vedno vzpodbudne besede, veselje, smeh, za debate čisto o vsem in predvsem dobre nasvete, ko sem jih potrebovala :) …

…Ati, Mami…mislim da je vsem tu jasno, če ne bi bilo vaju, bi verjetno nepoznani bralci zahval počeli kaj drugega, recimo brali knjigo: »Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil« od Jonasa Jonassona ali pa morda razmišljali, katere rastline so najboljše sosede na vrtu…Hvala vama že od vsega začetka in

za čisto vse, brez vaju ne bi bila takšna kot sem in tukaj, kjer sem…

…Veronika…hvala ti za zabavno preživete dni doma v času pisanja in za vse sestrske nasvete in pogovore glede vsega, že od zmeraj…ter hvala za vse čaje z obilico meda, solate, razkužila, vitamine

in Netflix med prebolevanjem korone…

…Hvala vsem kolegom na Geološkem zavodu za konstruktivne debate v najboljši pisarni na Regionalnem oddelku :) …

…Hvala tudi Maticu za pomoč pri izdelavi stratigrafskega stolpca ter vzpodbudo pri nadaljnji samoiniciativi na tem področju…

…Rada bi se zahvalila tudi prof. dr. Jožetu Čarju, za vedno zanimive in iskrene pogovore, toplino, prijaznost…ter vzpodbujanje radovednosti…

…Tehničnim sodelavcem…Emi Hrovatin in Primožu Miklavcu, najlepša hvala za vse zbruske, potrpežljivost, prijaznost ter vse tehnične nasvete…Brez vaju ne bi gledali tako čudovitih fotografij

mikrosveta karbonatov…

…Zahvalila bi se tudi upravi Triglavskega narodnega parka, za dovoljenje pri vzorčenju, saj je območje zaradi lepote in redkosti zavarovana naravna vrednota…

…So Long, and Thanks for All the Hearts…P.Ž.R.

(6)

VI IZVLEČEK

Že v sklopu predhodnih raziskav smo v dolini pod Peski v Julijskih Alpah preučevali rdeče sedimentne zapolnitve zgornje triasnih megalodontidnih školjk. Na podlagi optične in katodoluminiscentne mikroskopije ter rentgenske fluorescenčne analize smo potrdili štiri generacije zapolnjevanja školjk. Ker je eno izmed temeljnih vprašanj predhodnih raziskav, vezano predvsem na izvor sedimenta v megalodontidah, ostalo delno neodgovorjeno, smo se odločili še natančneje raziskati tamkajšnjo okolico. Detajlno smo popisali in vzorčili kamninsko zaporedje nekaj metrov pod in nad »glavno« plastnico z zgoraj omenjenimi megalodontidami.

Že med prvotnim vzorčenjem smo namreč opazili, da se v obdajajočih kamninah pojavljajo paleokraške votlinice, ki so zapolnjene s podobno obarvanim rdečkastim sedimentom, oziroma kamnino, kot v megalodontidah. Z namenom dodatnega preučevanja neptunskih dajkov in njihovega vpliva na zapolnitve v zadnji generaciji smo podrobneje raziskali še dodatnih pet dajkov v bližnji okolici. Na podlagi izbranih vzorcev smo izdelali detajlne mikrofacielne analize sedimentacijskega zaporedja in neptunskih dajkov.

Preučevani profil dachsteinskega apnenca večinoma predstavljajo plasti intraklastičnih peloidnih apnencev tip packestone do wackestone z večjimi bioklasti (megalodontide, polži) in korozijskimi votlinicami. V nekaj vzorcih smo na večjih bioklastih opazili prevleke mikroproblematike Thaumatoporella. V zgornjem delu profila se pojavijo plasti s stromatolitnimi laminami in plasti emerzijskih breč s črnimi intraklasti (»black pebbles«).

Slednji se ponekod pojavljajo tudi v rdečih paleokraških sedimentnih zapolnitvah. V korozijskih votlinicah smo opazili večgeneracijsko zapolnjevanje z menjavanjem kalcitnega cementa in rdečih sedimentnih zapolnitev. Preiskovane neptunske dajke smo pri opisih generalno razdelili na podlagi dimenzij in lokacije pojavljanja. Dva izmed njih, ki se nahajata neposredno na »glavni« plastnici z rdeče zapolnjenimi megalodontidami in vsebujeta planktonske foraminifere, kar kaže na srednjejursko oz. mlajšo starost. Naslednja dva preučevana dajka se nahajata tik nad »glavno« plastnico. Eden izmed njiju vsebuje klaste s kalpionelami, značilne za obdobje pozne jure do začetka krede. Zadnji dajk, katerega smo raziskovali, se nahaja nekaj deset metrov stran od »glavne« plastnice in je mnogo večjih dimenzij kot vsi prejšnji. Gre za več sto metrov dolg neptunski dajk z raznolikimi sedimentnimi zapolnitvami, ki kažejo na več ločenih faz zapolnjevanja. V nekaj vzorcih smo v tem dajku določili spodnjekredne planktonske foraminifere.

Na podlagi mikroskopske analize se je izkazalo, da so rdečkaste paleokraške sedimentne zapolnitve v korozijskih votlinicah izredno podobne sedimentnim zapolnitvam prve in druge faze v megalodontidnih školjkah. Zapolnitve so torej del kompleksnejšega paleokraškega sistema, ki ga opazujemo v dachsteinskemu apnencu. Pomembnejše ugotovitve v povezavi z zadnjo fazo zapolnitev školjk smo dognali s pomočjo sedimentarne analize neptunskih dajkov, kjer se je pokazala mikrofacielna podobnost med zadnjo sedimentno zapolnitvijo v megalodontidah in nekaterimi neptunskimi dajki na »glavni« plastnici. Za zaključek in odprt konec raziskave pa smo v zgornjem delu profila v eni izmed korozijskih votlinic odkrili santonijsko – maastrichtijsko sedimentno zapolnitev z globotrunkanami.

Ključne besede: Južne Alpe, Krnski pokrov, zgornji trias, jura, megalodontidne školjke, paleokraške zapolnitve, neptunski dajki.

(7)

VII ABSTRACT

As part of the previous research, we have examined red fillings of the Upper Triassic megalodontid bivalves at a selected location in the Julian Alps, in the Pod Peski Valley. Based on optical and cathodoluminescent microscopy and X-ray fluorescence analysis (XRF), we confirmed four generations of shell infillings. Since one of the basic questions of previous research, mainly related to the origin of the last generation of the sediment infill in megalodontids remained unanswered, we decided to further examine this area. We described and in detail sampled the rock sequence a few meters below and above the »main« layer with the above-mentioned megalodontids. Already during the previous sampling campaign, we noticed that solution voids appear in the surrounding rocks. These voids are filled with reddish sediment infill, similar to that in the megalodontids. In order to further study neptunian dykes and their impact on fillings in the last generation, we investigated in more detail five additional dykes in the surrounding area. Based on selected samples, we performed a detailed microfacies analysis of sediment sequence and neptunian dykes.

The studied section of Dachstein limestone mainly consists of intraclastic peloidal packestone to wackestone with larger bioclasts (megalodontides, gastropods) and solution voids. In a few samples, we observed a presence of Thaumatoporella. Stromatolites and emersion breccias with black intraclasts (»black pebbles«) appear in the upper part of the section. These intraclasts also appear in some places in red paleokarst solution voids. In thesolution voids, we observed a multi-generational filling with alternation of calcite cement and red sedimentary fillings. The investigated neptunian dykes were generally divided on the basis of dimensions and location of occurrence. Two of them, located directly on the »main« layer with red-filled megalodontids, contain planktonic foraminifera, which indicates the Middle Jurassic or younger age. The next two studied dykes are located just above the »main« layer, one of which contains clasts with calpionellis, characteristic of the Late Jurassic / Early Cretaceous . The last dyke we explored is located a few tens of meters away from the »main« bedding plane and is much larger than all the previous ones. It is a hundreds of meters long, with diverse sedimentary fillings indicating several separate generations of filling. In a few sample from this dyke we identified Early Cretaceous planktonic foraminifera.

Based on microscopic analysis, the reddish paleokarst sedimentary fillings in the solution voids were found to be remarkably similar to the sedimentary fillings of the first and second phases in the megalodontid bivalves. The fillings are part of the more complex paleokarst system observed in the Dachstein limestone. More important findings, related to the last generation, were also found in the neptunian dykes, where optical microscopy also showed similarity between the last sediment filling in megalodontids and some neptunian dykes on the

»main« bedding plane. For ending of our research, we discovered a Santonian - Maastrichtian sedimentary filling with globotruncanid foraminifers in the upper part of the succession in one of the solution voids.

Key words: Southern Alps, Krn Nappe, Upper Triassic, Jurassic, megalodontid bivalves, paleokarst infills, neptunian dykes.

(8)

VIII ŠIRŠI POVZETEK VSEBINE

Območje raziskovanja se nahaja v dolini pod Peski v Krnskem pogorju, ki leži v severozahodni Sloveniji. Do lokacije vodi tamkajšnja planinska pot, ki se prične za planino Kuhinja in nas pelje mimo jezera v Lužnici, pri katerem lahko že na daleč opazujemo neptunski dajk izredno velikih dimenzij, pa vse do plasti z megalodontidnimi školjkami, ki se nahaja na jugovzhodni strani pohodne poti. Strukturno gledano območje pripada enoti Južnih Alp, ki je na območju Slovenije deljena na podenote Južne Karavanke, Julijsko narivno enoto ter Tolminski nariv.

Preučevano pogorje uvrščamo v Julijsko narivno enoto, natančneje v Krnski pokrov.

Paleogeografsko območje pripada Julijski karbonatni platformi, ki se izoblikuje po močni riftni fazi v ladiniju. Območje sprva označuje progradacija plitvomorske karbonatne sedimentacije preko manjših intraplatfromnih bazenov. Sledi dokaj enotna plitvomorska sedimentacija, ki traja skoraj do konca zgodnje jure. Osrednjo formacijo Julijske karbonatne platforme predstavlja norijsko – retijski dachsteinski apnenec. Za slednjega je značilen predvsem loferski razvoj, ki vključuje tudi del sekvence, kjer se pojavljajo megalodontide. Ekstenzija skorje je ob koncu zgodnje jure rezultirala v razpadu in potopitvi platfrome, ter nastanek neptunskih dajkov.

Za slednje je značilna večkratna reaktivacija, saj opazujemo zapolnitve zelo različnih starosti.

Megalodontide so značilne predstavnice debeloplastnatega sivega biomikritnega apnenca in se pojavljajo v loferskem členu »C«, ki je nastajal v lagunskem okolju. Nivo takratne morske vode, se je ciklično in relativno hitro spreminjal. Posledično so bile v času okopnitev nekatere lupine školjk in tudi sama prikamnina podvržene procesom zakrasevanja. Prazni prostori so bili nato verjetno relativno hitro, že v triasu, zapolnjeni z rdečim in ponekod zelenim sedimentom.

Vendar pa že hiter pogled na zapolnitve megalodontid razkrije komplesno zgodovino zapolnjevanja, zato smo si že v predhodnjih raziskavah podrobneje ogledali le-te in ugotovili, da se poleg zgodnjediagenetskih zapolnitev pojavijo tudi takšne, ki verjetno kažejo na mnogo kasnejše zapolnjevanje iz poleg prisotnih neptunskih dajkov. V času ekstenzijskih razmer se je morski sediment verjetno spiral po plastnici še v nezapolnjene dele votlinic, ki so bile predhodno deloma zapolnjene s paleokraškim sedimentom in cementom.

Z detajlno analizo kontaktov med posameznimi zapolnitvami z optično (Slapnik, 2018) in katodoluminiscentno mikroskopijo ter rentgensko fluorescenčno analizo (Slapnik, 2020), smo določili relativno časovno sosledje zapolnjevanja školjk. S predhodnimi raziskavami smo tako določili štiri generacije sedimentnih zapolnitev. Poleg školjk smo raziskovali tudi sedimentne zapolnitve v dveh neptunskih dajkih v neposredni bližini. Pokazalo se je, da so prve tri generacije zapolnitev paleokraške, medtem ko je ostala zadnja generacija neopredeljena.

Z namenom potrditi in še dodatno raziskati izvor generacij zapolnitev, katere pripomorejo k boljši interpretaciji in razumevanju tega območja ter procesov, smo se odločili še natančneje raziskati tamkajšnjo okolico. Opazili smo, da se nekaj metrov pod »glavno« plastnico z megalodontidami nahaja pas korozijskih votlinic, katere so prav tako zapolnjene z rdečimi sedimentnimi zapolnitvami. Na podlagi teh opazovanj smo posneli sedimentološki profil pod in nad »glavno« plastnico z megalodontidami.

Preučevani profil dachsteinskega apnenca večinoma predstavlja intraklastični peloidni packestone do wackestone z večjimi bioklasti (megalodontide, polži) in korozijskimi votlinicami. V nekaj vzorcih smo opazili na večjih bioklastih prevleke mikroproblematike Thaumatoporelle. V zgornjem delu profila se pojavijo stromatolitne lamine in emerzijske breče s črnimi intraklasti (angl. »black pebbles«). Slednji izvirajo iz subaerskih pogojev in naj bi nastali zaradi infiltracije rastlin v nesprijet do zelo malo litificiran sediment (Flügel, 2010).

(9)

IX

V neposredni okolici »glavne« plastnice z megalodontidami, so prisotni neptunski dajki. S predhodnimi raziskavami, z optičnim mikroskopom in rentgensko fluorescenčno analizo, smo natančneje preučili dva, saj je bil namen ugotoviti ali je morda sedimentna zapolnitev v školjkah, vir le tega. Pokazalo se je, da ima zadnja generacija zapolnitev školjk izredno podoben sediment kot eden izmed dajkov, vendar nismo našli ustreznega dokaza. Tudi starost smo lahko pripisali le enemu dajku, ki je vseboval globotrunkane, značilne za zgornjo kredo. Z namenom dodatnega preučevanja neptunskih dajkov in njihovega vpliva na zapolnitve v zadnji generaciji, smo podrobneje raziskali še dodatnih pet neptunskih dajkov v bližnji okolici plastnice. Dva izmed njih, ki se nahajata neposredno na glavni plastnici, vsebujeta planktonske foraminifere, kar nakazuje na srednjojursko starost oz. mlajše. Naslednja dva preučevana se nahajata tik nad glavno plastnico. Eden izmed njiju vsebuje klaste biancone apnenca s kalpionelami, kar dokazuje na čas zapolnitve tega dajka v poznem tithoniju in berriasiju oz. kasneje. Zadnji dajk, katerega smo raziskovali, se nahaja nekaj deset metrov stran od »glavne« plastnice s školjkami in je mnogo večjih dimenzij kot vsi prejšnji. Gre za več sto metrski neptunski dajk z različnimi zapolnitvami. Raznolikost sedimentnih zapolnitev v tem dajku kaže na več faz razpiranja in zapolnjevanja. Definitivno gre vsaj za dve različni fazi, ki smo jih vsaj deloma tudi biostratigrafsko opredelili. V območju bližje matični kamnini imamo prisotne spodnje kredne planktonske foraminifere, v drugem pa pelagične krinoide rodu Saccoccoma sp., ki indicirajo na čas pozne jure. Ugotovili smo, da so zapolnitve dajkov po večini kompleksne, da so se dogajale v več ločenih fazah, in da so te faze med seboj časovno lahko precej oddaljene.

Na podlagi preučevanja korozijskih votlinic na sedimentološkem profilu, ki so nastale še pred nastankom neptunskih dajkov, v poznem triasu, smo ugotovili da so sedimentne zapolnitve po sestavi izredno podobne sedimentnim zapolnitvam prve in druge generacije v megalodontidnih školjkah. Ključno ujemanje smo opazili v podobnosti zrn druge generacije, kjer izstopajo predvsem temno sivi do črni intraklasti (predvidoma »black pebbles«), litoklasti prikamnine (intraklastični peloidni packestone do wackestone), kalcitni drobci in nepresevni minerali, katere obdaja osnova gostega mikrita in kalcisiltit. Ujemanje s sedimentno zapolnitvijo druge generacije se kaže tudi v laminirani teksturi.

Ključen doprinos raziskave je potrditev povezave med zapolnitvami megalodontidnih školjk, oziroma korozijskih votlinic in neptunskih dajkov. Izjemna podobnost se kaže med zadnjo zapolnitvijo v školjkah in nekaterimi neptunskimi dajki na »glavni« plastnici. Tako v neptunskih dajkih kot tudi zadnji sedimentni zapolnitvi najdemo litoklaste prikamnine, majhne koščke kalcitnega cementa ter nepresevne in fosfatne minerale, ki se nahajajo predvsem v kalcisiltitnem vezivu. Prav tako se v obeh primerih nahajajo bentoške foraminifere z aglutiniranimi stenami in planktonske foraminifere, ki nakazujejo na srednjejurske oziroma mlajše zapolnitve. Datacija foraminifer Hedbergella infracretacea in Globigerinelloides ferreolensis v neptunskemu dajku večjih dimenzij (DG 1 in DG 6d) dokazuje spodnjekredno starost teh zapolnitev.

Izredno zanimiva je tudi najdba globotrunkan v zapolnitvi korozijske votlinice, na 17,40 metru sedimentološkega profila. Določili smo vrste Globigerinelloides bollii Pessagno, Planoheterohelix globulosa (Ehrenberg), Globotruncana cf. linneiana (d'Orbigny), Globotruncana cf. orientalis El Naggar, ki kažejo na santonijsko – maastrichtijsko starost.

Pričujoča najdba nakazuje na obstoje še mlajše faze zapolnjevanja korozijskih votlinic, ki doslej ni bila detektirana. Globotrunkane smo v sklopu raziskovanj za diplomsko nalogo opazili v neptunskem dajku s slemenitvijo 70-250 na »glavni« plastnici z rdeče zapolnjenimi

(10)

X

megalodontidami. Prav tako smo tudi v tem dajku določili vrste in pokazalo se je, da se tri ujemajo s tistimi iz korozijske votlinice.

Ugotovili smo, da so megalodontindne školjke zapolnjene predvsem s palokraškimi zapolnitvami in so del kompleksnejšega paleokraškega sistema, ki ga opazujemo v dachsteinskem apnencu. Poleg njih podobne zapolnitve opazujemo tudi v ostalih paleokraških korozijskih votlinicah znotraj zaporedja dachsteinskega apnenca. Prav tako lahko na podlagi podobnosti v sedimentni sestavi potrdimo izvor zadnje generacije v megalodontidah iz srednjejurskih oz. mlajših neptunskih dajkov, na novo pa je bila ugotovljena še ena, zgornjekredna sedimentna zapolnitev korozijskih votlinic.

(11)

XI VSEBINSKO KAZALO

1. UVOD ... 1

2. DOSEDANJE GEOLOŠKE RAZISKAVE ... 2

2.1. Julijska karbonatna platforma in dachsteinski apnenec ... 2

2.2. Neptunski dajki ... 4

2.3. Megalodontide z rdečimi sedimentnimi zapolnitvami ... 5

3. GEOGRAFSKA IN GEOLOŠKA UMESTITEV ... 10

3.1. Geografska umestitev ... 10

3.2. Strukturna umestitev ... 11

3.3. Paleogeografska umestitev ... 13

4. METODE DELA ... 15

4.1. Terensko delo ... 15

4.2. Laboratorijsko delo ... 17

5. OPIS PROFILA ... 18

5.1. Analiza sedimentacijskega zaporedja ... 18

5.2. Mikrofaciesi matične kamnine ... 22

5.2.1. Intraklastični peloidni packestone do wackestone z večjimi bioklasti in korozijskimi votlinicami ... 22

5.2.2. Thaumatoporellni boundstone do wackestone z večjimi bioklasti in korozijskimi votlinicami ... 25

5.2.3. Bioklastični floatstone ... 27

5.2.4. Onkoidni floatstone ... 29

5.2.5. Stromatolitni bindstone ... 30

5.2.6. floatstone s »črnimi prodniki« ... 31

5.3. Mikrofacies korozijskih votlinic ... 33

5.3.1. Intraklastični (»črni prodniki«) / litoklastični floatstone (apnenčeva breča) ... 33

5.3.2. Polimiktni litoklastični floatstone (apnenčeva breča) ... 36

5.3.3. Monomiktni litoklastični kalcisiltit ... 38

5.3.4. Laminiran kalcisiltit ... 39

5.3.5. Globotrunkanski packestone ... 40

6. OPIS TOČKOVNIH VZORČNIH MEST ... 41

6.1. Prvo vzorčno mesto (N1) ... 42

6.1.1. Analiza izdanka prvega vzorčnega mesta ... 42

6.1.2. Mikroskopska analiza dajka 1 ... 43

6.2. Drugo vzorčno mesto (N2) ... 45

6.2.1. Analiza izdanka drugega vzorčnega mesta ... 45

(12)

XII

6.2.2. Mikroskopska analiza korozijskih votlinic ... 46

6.2.2.1. Intraklastični (»črni prodniki«) / litoklastični floatstone (apnenčeva breča) 46 6.2.2.2. Kalcisiltit z ostrorobimi klasti ... 47

6.2.3. Mikroskopska analiza neptunskega dajka 2/1 ... 48

6.2.4. Mikroskopska analiza neptunskega dajka 2/2 ... 50

6.3. Tretje vzorčno mesto (N3) ... 51

6.3.1. Analiza izdanka tretjega vzorčnega mesta ... 51

6.3.1.1. Mikroskopska analiza dajka 3 ... 52

6.4. Četrto vzorčno mesto (N4) ... 54

6.4.1. Analiza izdanka četrtega vzorčnega mesta ... 54

6.4.1.1. Mikroskopska analiza dajka 4/1 ... 55

7. DISKUSIJA ... 61

7.1. Analiza sedimentacijskega okolja matične kamnine ... 61

7.2. Neptunski dajki v neposredni okolici raziskanega profila ... 63

7.3. Primerjava generacij rdečkastih sedimentnih zapolnitev v megalodontidnih školjkah s korozijskimi votlinicami in neptunskimi dajki ... 65

7.3.1. Zgodnjediagenetske fenestralne zapolnitve generacije S0 ... 67

7.3.2. Prva generacija obarvanih zapolnitev – S1 ... 67

7.3.3. Druga generacija obarvanih zapolnitev – S2 ... 68

7.3.4. Tretja generacija obarvanih zapolnitev – S3 ... 69

7.3.5. Primerjava zapolnitev z globotrunkanami v korozijski votlinici z neptunskim dajkom 71 8. ZAKLJUČKI ... 72

9. VIRI IN LITERATURA ... 73

(13)

XIII SEZNAM SLIK

Slika 1: Prva in druga generacija sedimentne zapolnitve v megalodontidah………..7

Slika 2: Tretja generacija sedimentne zapolnitve v megalodontidah………8

Slika 3: Preučevana neptunska dajka iz predhodnih raziskav………9

Slika 4: Geografski položaj preučevanega območja………10

Slika 5: Tektonska razčlenitev Slovenije………12

Slika 6: Paleogeografski razvoj slovenskega ozemlja……….………13

Slika 7: Lokacija starih in novih vzorčnih mest neptunskih dajkov s traso profila………...16

Slika 8: Slikovni prikaz metod dela……….17

Slika 9: Shematski prikaz sedimentološkega profila………...18

Slika 10: Fotografije sedimentološkega profila………...20

Slika 11: Fotografije sedimentološkega profila………...21

Slika 12: Intraklastični peloidni packestone do wackestone z večjimi bioklasti in kor. votl………23

Slika 13: Intraklastični peloidni packestone do wackestone z večjimi bioklasti in kor. votl………24

Slika 14: Zbrusek 0,57 z lupino megalodontidne školjke………24

Slika 15: Thaumatoporelni boundstone do wackestone z večjimi bioklasti in kor. votl………...25

Slika 16: Thaumatoporelni boundstone do wackestone z večjimi bioklasti in kor. votl……….26

Slika 17: Zbrusek 2,10 z večjimi bioklasti………...27

Slika 18: Bioklastični floatstone ……….28

Slika 19: Onkoidni floatstone………..29

Slika 20: Stromatolitni bindstone………30

Slika 21: Floatstone s »črnimi prodniki«……….32

Slika 22: Intraklastični (»črni prodniki«) / litoklastični floatstone (apnenčeva breča)……….34

Slika 25: Polimiktni litoklastični floatstone (apnenčeva breča)………...37

Slika 26: Monomiktni litoklastični kalcisiltit………..38

Slika 27: Laminiran kalcisiltit……….39

Slika 28: Globotrunkanski packstone………..40

Slika 29: Neptunski dajk na prvi lokaciji (N1) z generalno slemenitvijo in vpadom 245/75………42

Slika 30: Mikroskopska analiza dajka 1………..44

Slika 31: Neptunski dajki na drugi lokaciji (N2)………..45

Slika 33: Kalcisiltit z ostrorobimi klasti………..47

Slika 34: Mikroskopska analiza neptunskega dajka 2/1………...49

Slika 36: Neptunska dajka na tretji lokaciji (N3)……….51

Slika 37: Mikroskopska analiza neptunskega dajka 3………..53

Slika 38: Neptunski dajk na četrti lokaciji (N4)………...54

Slika 44: Tipi zapolnjevanja praznih prostorov v kor. votl. in megalodontidah………...65

Slika 45: Primeri tipov zapolnjevanja praznih prostorov v kor. votl. in megalodontidah……….66

Slika 46: Zgodnjediagenetske fenestralne zapolnitve generacije S0………67

Slika 47: Prva generacija obarvanih zapolnitev - S1………68

Slika 48: Druga generacija obarvanih zapolnitev - S2……….69

Slika 49: Tretja generacija obarvanih zapolnitev - S3………..70

Slika 50: Primerjava zapolnitev z globotrunkanami v kor. votl. z neptunskim dajkom ……….71

(14)

1

1. UVOD

Že čisto preprosta fraza, ki pravi »Carbonates are born, not made« (James, 1979), nam predstavi karbonate ter njihov način nastanka kot nekaj posebnega. Večina karbonatnih kamnin nastaja z biotično precipitacijo v plitvih toplih morjih, kjer organizmi igrajo pomembno vlogo v nastanku sedimenta, iz katerega nastane apnenec. Na območju današnjega Mediterana so predvsem v času mezozoika prevladovale ugodne razmere za nastanek velikih karbonatnih platform. Ena izmed slednjih, je bila tudi Julijska karbonatna platforma, na kateri je v času poznega triasa (norij-retij) nastajal dachsteinski apnenec, za katerega je značilen loferski razvoj, ki kaže na ciklično sedimentacijo v nadplimskem, medplimskem in podplimskem okolju (Buser, 1989).

V dachsteinskem apnencu v dolini pod Peski v Krnskem pogorju smo s predhodnimi raziskavami (Slapnik, 2018, 2020) preučevali megalodontidne školjke z rdečimi zapolnitvami, katere se pojavljajo znotraj podplimskega dela loferske cikloteme. Z mikrofacielno analizo, kjer smo ugotavljali prekrivanje ter preraščanje kristalov ter sedimentov, katodoluminiscenco in rentgensko fluorescenco smo prepoznali štiri generacije zapolnitev. Pri prvih treh generacijah je bila kamnina z megalodontidami verjetno dalj časa izpostavljena meteorni vodi in subaerskim pogojem, ki vzajemno povzročata močno korozijo. Vsaki fazi je sledilo zapolnjevanje s cementom in nato sedimentom. Zadnja generacija je bila povsem drugačna in je kazala na mehansko drobljenje kamnine, zato smo jo hipotetično povezali z nastankom neptunskih dajkov, ki se pojavljajo na raziskovanem območju.

Namen magistrske naloge je bilo nadaljnje raziskavanje problematike sedimentnih zapolnitev, saj je bilo ključno vprašanje o izvoru in starosti le teh, predvsem zadnje faze zapolnjevanja, še vedno odprto. Posneli smo sedimentološki profil, na podlagi katerega smo določili mikrofaciese in posebej preučili tudi paleokraške zapolnitve, ki se pojavljajo znotraj sedimentnega zaporedja v korozijskih votlinicah in žepih. Slednje so bile že makroskopsko zelo podobne tistim v megalodontidnih školjkah. Zaradi domnevne povezanosti zadnje generacije zapolnitev v megalodontidah z neptunskimi dajki smo podrobneje raziskali tudi dodatnih pet dajkov v bližnji okolici. Eden izmed njih je opazno večjih dimenzij, znotraj katerega je že makroskopsko opaziti več generacij zapolnjevanja, zato smo ga intenzivneje vzorčili za nadaljne mikrofacielne analize. Na podlagi analize sedimentacijskega zaporedja in analize neptunskih dajkov smo določili okolje sedimentacije raziskanega zaporedja, natančno opredelili izvor vseh generacij rdečih sedimentnih zapolnitev v megalodontidnih školjkah ter odkrili še kasnejšo generacijo zapolnjevanja.

(15)

2

2. DOSEDANJE GEOLOŠKE RAZISKAVE

2.1. Julijska karbonatna platforma in dachsteinski apnenec

Geološko zgradbo Julijskih Alp so začeli preučevati že v sredini 19. stoletja. Prvi so triasne, jurske, kredne in mlajše sklade kamnin opisali Hauer, Stur in Diener. Slednji je tudi ugotovil, da so kamnine med karnijem in retijem razvite kot dachsteinski apnenec (Buser, 1986).

Leta 1920 je Kossmat s sistematičnimi raziskavami objavil geološko karto list Tolmin v merilu 1:75.000. S predhodnimi raziskavami med leti 1901 in 1906 na ozemlju od Trnovskega gozda do Julijskih Alp je opisal in ugotovil različne faciese mezozojskih kamnin ter tudi definiral številne prelome. V istem obdobju, je deloval tudi Teller. Leta 1901 je svoj čas posvečal izdelavi geološke karte lista Radovljica v merilu 1:75.000, ki pa ni bila dokončana. Njegove neobjavljene podatke o triasnih, jurskih in oligocenskih plasteh je kasneje omenjal tudi Kossmat. Prav tako ne smemo pozabiti na Winklerja, ki je bil poleg Kossmata eden izmed boljših poznavalcev geologije tega območja. Raziskal je stratigrafske, facialne in tektonske probleme osrednjega dela doline Soče in širšega zaledja ter ugotavljal kopne in sedimentacijske predele v času med triasom in terciarjem (Buser, 1986).

Fregulij je leta 1925 izdal italijansko geološko karto v merilu 1:100000, list Videm (Udine). Na njej so ločeni glavni dolomit, retijski megalodontidni apnenec, jurski apnenec z roženci in ooidni apnenci, spodnjejurski apnenec in zgornjejurski apnenec z roženci.

Aubouin je leta 1963 na območju Dinaridov in Južnih Alp prvi preučil paleogeografski razvoj ter tako loči od zahoda proti vzhodu Lombardijski jarek, Tridentinski prag, Bellunski jarek, Furlanski prag in Julijski jarek.

Cousin (1981) je s pomočjo predhodnih raziskav (Caron in Cousin, 1972; Cousin, 1973) geoloških profilov naredil shematske geološke stolpce zaporedij v Zahodni Sloveniji. V njih je prikazal glavne formacije Julijske karbonatne platforme in Slovenskega bazena.

Osnovo današnjim raziskavam predstavljajo tudi raziskave Buserja (1986, 1987), ki je avtor osnovne geološke karte Jugoslavije v merilu 1:100.000 in tolmača lista Tolmin in Videm. Med drugim, je podrobneje preučil tudi mezozojske razvoje na Julijski karbonatni platformi in jih na območju Julijskih Alp umestil v štiri narivne pokrove: Krnski in Pokljuški pokrov, Viševniška luska ter Slatenski pokrov. Opisal je tudi splošno geološko zgradbo od triasa dalje. Glede na njegovo geološko karto najstarejšo enoto na širšem območju Krna predstavlja norijsko-retijski plastnat dachsteinski apnenec z megalodontidami . Stratigrafski razvoj se nadaljuje v juro z masivnimi ooidnimi in krinoidnimi apnenci, ki so se odložili naobsežni karbonatni platformi.

Le ta je bila v poznem liasu (zgodnji juri) razkosana na različno velike bloke, ki so se začeli razmeroma hitro pogrezati. Plitvomorsko sedimentacijo je postopoma nadomestila globjemorska. Odlagati so se začeli rdečkasti gomoljasti mikritni in krinoidni apnenci z manganovimi gomolji. Slednji ležijo z stratigrafsko vrzeljo nad dachsteinskim apnencem v bližini preučevane lokacije. Severozahodno od jezera v Lužnici je že leta 1920 Winkler našel v vezivu breč amonite in jih na podlagi njih uvrstil v kimmeridgij. Sledi gomoljasti apnenec tipa ammonitico rosso, katerega lepe izdanke dobimo jugozahodno od jezera v Lužnici. Razvoj se zaključi s ploščastim biancone apnencem ter krednim flišom.

(16)

3

Kot že omenjeno, osrednjo kamninsko maso Krnskega pogorja tvori dachsteinski apnenec v loferskem razvoju z dokaj različnimi ciklotemami, katere sta raziskala Buser in Ogorelec (1997). Na Krnu so vidne vse značilnosti loferskega razvoja, prevladujeta člena »B« in »C«, medtem ko so breče z rezidualno glino (člen »A«) zelo redke (Ogorelec in Buser, 1997).

V sklopu doktorske disertacije je Šmuc (2005) na podlagi sedimentoloških raziskav določil obstoj Julijske karbonatne platforme v spodnji juri, ki je v pliensbachiju, zaradi neenakomernega pogrezanja razpadla na bloke. Nastaneta dve novi paleogeografski enoti Bovški jarek in relativno manj pogreznjen Julijski prag. Na robnih delih Julijskega praga so se v obdobju pliensbachija (prva faza pogrezanja) začeli formirati tudi neptunski dajki. V bajociju, ko nastopi druga faza pogrezanja, se potopi tudi Julijski prag, na katerem se prične sedimentacija kondenziranih apnencev tipa Ammonitico rosso, katera je proučena v več detailnih profilih na širšem območju Julijskih Alp (Šmuc, 2005; Šmuc in Rožič, 2010).

Zgodnje faze pogrezanja Julijske karbonatne platforme je na območju Koble raziskal tudi Rožič s sodelavci (Rožič et al., 2014). Zaporedje kaže prehod iz plitvomorskih ooidnih apnencev navzgor v bioklastične apnence, ki v vrhnjem delu vsebujejo tudi debeloplastnate apnenčeve breče in neptunske dajke. S pomočjo amonitov so natančno opredelili glavno fazo pogrezanja v pozni pliensbachij.

(17)

4 2.2. Neptunski dajki

Neptunski dajki so izrednega pomena za določitev sedimentacijskih razmer in paleotektonike.

Na preučevanem območju in v širši okolici so ta sedimentna telesa posledica odpiranja Piemont-Ligurijskega oceana, oziroma Alpske Tetide. Rifting lahko generalno razdelimo na dve fazi, in sicer prva je v začetku spodnje jure (zg. hettangij - sinemurij), druga pa konec spodnje jure (zg. pliensbachij - toarcij). Prva faza razpršenega riftinga se pri nas odrazi predvsem v poglobitvi Slovenskega bazena in odpiranjem Lombardijskega ter Belluno bazena v Italiji. Druga faza, kjer je rifting osredotočen, ima na naše ozemlje mnogo večji vpliv, saj se skoraj v celoti potopi Julijska karbonatna platforma. Poglobijo se tudi deli Lombardijskega bazena in Trento karbonatne platforme. Zadnja faza je ključna za večino nastalih neptunskih dajkov na območju Južnih Alp v tem obdobju (Buser, 1989; Winterer et al.,1991; Berra et al., 2009).

Na Krnu je tudi Babić (1981) prepoznal razpoke in večja telesa breč kot neptunske dajke.

Izvedel je natančno geološko analizo le teh in jih poimenoval Krnska breča. Klasti, katere je prepoznal, so ostrorobi, po izvoru zgornjetriasni in spodnjejurski apnenci, katere obdaja rdeča apnenčasta srednje do zgornjejurska osnova, ki mestoma vsebujeje filamente in planktonske foraminifere. Ugotovil je, da so neptunski dajki posledica jurske ekstenzije ter so lahko zelo različnih dimenzij in sicer od nekaj 10 metrov pa tudi do nekaj 100 metrov. Na nekaterih mestih v dajkih je opazil apnenec, ki je zelo podoben tistemu v formaciji Ammonitico rosso, prav tako pa je našel kimmeridgijske amonite.

Tudi Buser (1986) je preučeval neptunske dajke pri jezeru v Lužnici in na Rdečem robu.

Neptunski dajki, kot jurske razpoke, ki sekajo zgornjetriasne apnence, so spodaj zapolnjeni z debelozrnato brečo. Med njo je 30 cm debela plast rožnatega mikritnega apnenca z železovo- manganovimi gomolji in nepravilnimi vključki. Temu v zgornjem delu sledi rožnati kalkarenitni apnenec s krinoidi in lupinami pelagičnih školjk. Kot zadnji nastopi gomoljast apnenec tipa Ammonitico rosso z amoniti. Dajke je raziskoval tudi na drugih lokacijah, in sicer na severovzhodnem pobočju Krna in severovzhodno od jezera v Lužnici, kjer pa so bili klasti dachsteinskega in oolitnega liasnega apnenca veliki po več metrov v rdečem lapornatem apnencu.

V sklopu diplomske naloge je na območju Batognice in doline pod Peski, raziskovala tudi Kraljeva (2006). Izdelala je detajlno geološko karto, ki se razširja tudi do lokacije vzorčenja megalodontidnih školjk in neptunskih dajkov. Slednjim je določila lego na vrhu Krna, prav tako pa tudi mejo tektonskega bloka zgornjetriasnih dachsteinskih apnencev z dajki in brečami med Krnsko škrbino in vrhom. Opisala je sedimentacijsko zaporedje dachsteinskega apnenca, ki prehaja v ooidne, biomikritne in biosparitne apnence. Sedimentacijsko zaporedje se konča z aptijsko-albijskimi diskordantno odloženimi distalnimi fliši ter višje ležečimi zgornjekrednimi apnenci, lapornatimi apnenci in laporovci.

Poleg Krnskega pogorja, je znana lokacija neptunskih dajkov tudi Mangartsko sedlo, kjer je prvi omenil breče Cousin (1981). Sledile so raziskave Jurkovška s sodelavci (1990), Črnetove (2004) in Šmuca (2005). Slednji je breče glede na obliko njihovega pojavljanja in sedimentarni značaj veziva interpretiral kot neptunske dajke, saj se v njihovem vezivu nahajajo številne fosilne vrste morskih organizmov, ki kažejo na sedimentacijo na morskem dnu oz. pod morsko gladino. Med rdečim do sivkastim vezivom, za katerega je značilno več generacij, se nahajajo klasti plitvovodnih apnencev. Prav te neptunske dajke je kasneje raziskala tudi Črnetova (2004).

Z opazovanjem geometrije, se neptunski dajki pojavljajo v obliki zapolnjenih razpok,

(18)

5

neptunskih dajkov z mozaično teksturo, kaotičnih breč in zapolnitev s teksturami, ki so posledica raztapljanja. Ugotovili so več generacij zapolnitev neptunskih dajkov ter povezanost nastanka dajkov z ekstenzijsko tektoniko in premiki nelitificiranega sedimenta, ki segajo v začetek pliensbachija (Črne et al., 2007).

V sklopu raziskav stratigrafije in sedimentologije v Julijskih Alpah je Šmuc (2005, 2010) med drugim preučeval in interpretiral tudi neptunske dajke pri Jezeru v Lužnici, kjer je dokazal dve generaciji dajkov. Prva se pojavlja v plitvomorskem apnencu plienbachijske starosti, druga znotraj Prehodavške formacije. Starost dajkov pri Jezeru v Lužnici je bila določena na podlagi prisotnosti planktonskih foraminifer (protoglobigerinide) v sedimentnih zapolnitvah dajkov.

Sedimentne zapolnitve so večinoma strukturnega tipa wackestone z majhnimi sparitnimi zrni ter s planktonskimi foraminiferami (protoglobigerinide), z belemniti, s fragmenti ehinodermov, filamenti in redko z bentoškimi foraminiferami. Osnova je mikritna do mikrosparitna. Prav tako je raziskoval tudi neptunske dajke v Ravnem Lazu in dolini Triglavskih jezer. Ugotovil je, da so preiskovani dajki nastali z dvema različnima mehanizmoma. Praznine so bodisi nastale z mehanskim lomljenjem in se kasneje preoblikovale z raztapljanjem, ali pa je bil nastanek dajkov vezan le na mehansko lomljenje matične kamnine. Na prvi način so nastale prva generacija neptunskih dajkov pri jezeru v Lužnici in neptunski dajki na Ravnem Lazu, z drugim načinom pa druga generacija neptunskih dajkov pri jezeru v Lužnici in neptunski dajki iz doline Triglavskih jezer.

Prav tako je v okviru magistrske nalogez naslovom »Neptunski dajki iz Krna v Julijskih Alpah«, pisala tudi Javornik Petra (2019), kjer je predstavila naptunske dajke, kateri se pojavljajo na sedlu med Batognico in Krnom. Z detajlnimi mikroskopskimi raziskavami sedimenta, ki zapolnjuje prazne prostore, je določila relativno časovno zaporedje zapolnitev korozijskih votlin in neptunskih dajkov. Slednje so ločili na dve skupini, in sicer na monomiktne breče z mozaično teksturo in kaotične breče. Povezali so jih z vplivom tektonike in posledičnih lomnih deformacij. Korozijske votline v dachsteinskem apnencu so nastale kmalu po odložitvi apnenca, ob daljši izpostavljenosti subaerskim pogojem. Zapolnjene so z alohtonim sedimentom transportiranim gravitacijsko ali z morskim tokom, delno pa s kalcitnim cementom in so zgornjetriasne starosti. S koncem jure in ekstenzijsko tektoniko so bili neptunski dajki zapolnjeni z brečo z ostrorobi klasti in rdečkastim vezivom, ki ponekod vsebuje kalpionele.

2.3. Megalodontide z rdečimi sedimentnimi zapolnitvami

V diplomski nalogi in delu za Prešernovo nagrado (Slapnik, 2018, 2020) smo preučevali rdeče in ponekod zelenkaste sedimentne zapolnitve v megalodontidnih školjkah ter poleg prisotna neptunska dajka v dolini pod Peski v Krnskem pogorju. Na podlagi optične in katodoluminiscentne mikroskopije ter rentgenske fluorescenčne analize smo opazili štiri generacije sedimentnih zapolnitev v školjkah. Prve tri imajo praviloma tudi predfazo cementnih zapolnitev. Te tri faze smo uvrstili časovno bližje skupaj in jih opredelili kot zgodnjediagenetske, pri zadnji pa gre za nekaj povsem drugačnega, saj kaže na mehansko drobljenje kamnine, najverjetneje zaradi tektonskih procesov, povezanih z nastankom neptunskih dajkov, ki se pojavljajo na raziskovanem območju.

Najprej smo definirali nulto generacijo (takšno poimenovanje zaradi tega, ker v tej fazi ni zapolnitev z rdečim sedimentom in gre za izredno zgodnjediagenetsko tvorbo manjših korozijskih votlinic). Nastala je z okopnitvijo sedimenta tik po njegovi odložitvi. S katodoluminiscentno mikroskopijo smo jasno razločili mejo obrobnega vlaknatega cementa z notranjim druzimozaičnim cementom.

(19)

6

Naslednji dve generaciji kažeta tako cementno kot tudi sedimentno zapolnitev. Korozija prve generacije (Slika 1) razkriva potek še v zgodnji diagenezi, kjer poteka raztapljanje po prvotnih notranjih strukturah školjčnih lupin, saj so opazne lamine in mreže prvotnih lupin. Kot kaže, je korozija potekala selektivno po diagenetsko manj odpornih laminah, kar je praviloma pogojeno z mineralno sestavo ali strukturo le teh. Kaže, da je bila prvotna notranja aragonitna zgradba lupin v času nastopa te korozijske faze očitno vsaj delno še ohranjena. V nastale praznine se je nato začel izločati obrobni drobnokristalni belkasti in nato tudi rjavkasti kalcitni cement (C1), katera tudi katodoluminiscenca na podlagi različnih barvnih odtenkih uspešno loči med seboj.

V nadaljevanju se votlinice zapolnijo povsem ali pa geopetalno z drobnozrnatim rjavkastim sedimentom (S1), ki vsebuje koščke prikamnine, foraminifere, ostrakode ter drobne nepresevne minerale. Ponekod pa so tudi prisotna večja zrna, obdana s predvidoma železovimi minerali.

Kemična analiza (XRF) nam poda nekoliko višje Ti/Al razmerje v primerjavi z naslednjo opisano drugo generacijo, kar verjetno dokazuje na večji vnos terigenega materiala, in je lahko posledica bolj humidne klime in/ali bližjega izvora terigenega sedimenta.

Druga generacija (Slika 1) se odrazi predvsem v koroziji, ki je vezana na raztapljanje lupin školjk. Ponekod se nato najprej začnejo pojavljati pizoliti, po večini pa se začne izločat večji

»rezilast« (angl. bladed) cement, kateri se odlaga neposredno tako na prikamnino, kot tudi na cement in sedimentno zapolnitev prve faze zapolnitev. Rezilast cement raste tudi preko prej omenjenih pizolitov. Sledi podfaza tankega belega cementa, za katerega smo zmotno mislili, da je povezan s poleg prisotnimi kalcitnimi žilicami. To smo ovrgli na podlagi katodoluminiscence, saj sijeta s povsem drugačnimi barvami. Pod katodoluminiscenco je ta generacija najbolj raznolika v odtenkih. Pizoliti in »rezilast« cement kažeta na rastno conacijo, katera se odrazi v intenzivnem menjavanju svetlo-oranžnih in ponekod rjavkasto-črnih odtenkov. V zelo jasno vidnih barvah je podarjena tudi faza tik pred začetkom rasti največjih rezilastih kristalov, torej na njihovi bazi, kjer kristali delujejo vsaj deloma še druzimozaično.

Odkrili pa smo tudi dodatno podfazo te generacije, kjer izredno močna luminiscenca nekaterih kristalnih prirastnic kaže na vdor pornih vod, obogatenih z manganom. Drugi cementni fazi je sledila zapolnitev z rdečim kalcisiltitom, katerega sestava so kalcitna zrna in osnova. Pogosto se v drugi generaciji sedimentnih zapolnitev pojavi laminacija. Prisotni so tudi litoklasti prikamnine ter koščki cementa. Kot že zgoraj navedeno, smo na podlagi rentgenske flurescenčne analize sedimentnih zapolnitev v drugi generaciji dobili nižje razmerje titana in aluminija, kot pri prejšnji generaciji.

(20)

7

Slika 1: a cementi prve in druge generacije pod katodoluminiscenco se odražajo v različnih barvnih odtenkih (fotografirano pri 25-kratni povečavi; daljša stranica dolžine 5 mm) b in c makroskopski prikaz cementov in sedimentnih zapolnitev v megalodontidah d makroskopski prikaz cementa prve

generacije, ki je izrazito zgodnjediagenetski.

(21)

8

Zadnjo tretjo generacijo (Slika 2) predstavlja izključno sediment. Razlikuje se od ostalih, saj ne zapolnjuje korozijsko nastalih votlinic, ampak razpoke med matično kamnino in tudi razpoke vseh starejših faz zapolnitev. Pogosti so drobci kalcitnega cementa, litoklasti prikamnine, nepresevni minerali, glavkonit in fosfatni minerali ter klasti, ki vsebujejo gost mikrit.

Velikokrat so klasti impregnirani z železovimi minerali. S kemičnimi analizami nismo dobili statistično značilnih razlik s predhodnimi generacijami sedimenta, kar pripisujemo visoki vsebnosti zelo različnih litoklastov v sedimentu.

Slika 2: a,b in c sedimentna zapolnitev tretje generacije S3 v megalodontidnih školjkah.

(22)

9

Preučili smo še poleg prisotna dva, različno usmerjena neptunska dajka (Slika 3). Prvi je bil zapolnjen z apnenčevo brečo, predvsem pa z rdečkastim in zelenkastim apnencem z redkimi litoklasti in številčnimi globotrunkanami, kar dokazuje zgornjekredno starost tega dajka. Drugi neptunski dajk je kazal podobnosti z zadnjo generacijo školjčnih zapolnitev, vendar tega nismo uspeli potrditi. Prav tako zaradi številnih in raznolikih klastov v sedimentu, s kemičnimi analizami nismo dobili statistično značilnih razlik.

Slika 3: a in b preučevana neptunska dajka iz predhodnih raziskav makroskopsko in mikroskopsko.

(23)

10

3. GEOGRAFSKA IN GEOLOŠKA UMESTITEV

3.1. Geografska umestitev

Raziskovano območje se nahaja v severozahodni Sloveniji, natančneje v Krnskem pogorju, ki predstavlja skrajni jugozahodni del Julijskih Alp (Slika 4). Poteka od Trente na severozahodu do Tolmina na jugovzhodu. Najvišji vrh predstavlja Krn z 2244 metri nadmorske višine, poleg pa lahko opazujemo tudi Batognico z 2164 metrov nadmorske višine. Pod Krnskim grebenom s slemenitvijo v smeri SZ-JV se nahaja ob jugozahodnem vznožju grebena velika krnica s planinami. Do preučevanega območja vodi planinska pot z izhodiščem na parkirišču za planino Kuhinja na 1000 m n. v. Pot nas vodi mimo Stadorja in Leskovškega vrha, nato pa se spusti v dolino pri Jezeru v Lužnici. Najprej prispemo do ogromnega neptunskega dajka, ki je označen tudi kot točka 56 na Slovenski geološki poti. Po nekaj več deset metrih pa pridemo tudi do plasti obogatene z rdečimi megalodontidnimi školjkami, ki se nahaja na jugovzhodni strani poti, na 1950 m n. v.

Slika 4: Geografski položaj preučevanega območja, označen z rdečim kvadratom (vir: Geopedia, 2013).

(24)

11 3.2. Strukturna umestitev

Na območju Slovenije večina strukturnih enot paleogeografsko pripada Jadranski litosferski plošči (Stampfli, 2001). Po Placerju (2008) slovensko ozemlje razdelimo na pet strukturnih enot: Jadransko-Apulijsko predgorje, Dinaridi, Južne Alpe, Vzhodne Alpe in Panonski bazen (Slika 5). Julijske Alpe z okoliškim predgorjem, katerih del je tudi Krnsko pogorje, pripadajo strukturni enoti Južne Alpe. Te predstavljajo sistem gub in narivov, ki so bili v času južnoalpskega narivanja v miocenu narinjeni na tektonsko enoto Zunanjih Dinaridov (Placer, 1999). Na jugu so Južne Alpe omejene z južnoalpsko narivno mejo, ki se razteza v smeri vzhod- zahod in se na vzhodu združi z Marijareškim prelomom, njihovo severno mejo pa predstavlja Periadriatski prelomni sistem. Slednji zajema Periadriatski, Lobotski in Ljutomerski prelom (Placer, 2008). Na območju Julijskih Alp, so Južne Alpe razdeljene na višje ležečo Julijsko narivno enoto, kjer izdanjajo kamnine Julijske karbonatne platforme in kasnejšega Julijskega praga ter nižje ležeči Tolminski nariv s kamninami Slovenskega bazena (Placer, 1999, 2008).

Julijska narivna enota se nadalje razdeli na več manjših pokrovov, in sicer Slatenski pokrov, Viševniška luska, Pokljuški pokrov in Krnski pokrov (Buser, 1986, Goričan et at., 2018). V slednjem izrazito prevladujejo triasne kamnine, v manjšem obsegu pa so prisotne tudi jurske in kredne kamnine. Krnski pokrov se nahaja med Krnom in Bovško kotlino, Bohinjem, Bohinjskim grebenom ter zajema južne predele Kanina na zahodu. Narinjen je na del Koblanskega pokrova, najvišje podenote Tolminskega pokrova, katerega gradijo zgornjetriasne do zgornjekredne globokovodne plasti Slovenskega bazena (Placer, 1999). Narivni stik je geomorfološko dobro izražen in kljub pretrtosti plasti je viden generalni vpad proti severu.

Opazne so subvertikalne razpoke, ki so ponekod zapolnjene z limonitom (Kralj, 2006), prisotni pa so tudi prelomi z generalno smerjo NW-SE, ki sekajo in malce zamikajo narivnico (Buser, 1986).

Najizrazitejši prelom na raziskovanem območju je desnozmični Ravenski prelom, ki je še vedno aktiven (Kastelic et al., 2008). Je eden izmed tako imenovanih »dinarskih« prelomov, ki so del Idrijskega tektonskega sistema in potekajo v smeri severozahod-jugovzhod. Premiki ob teh prelomih so lahko več kilometrski in se manjšajo v smeri proti jugovzhodu. Znano je, da je bila večina teh prelomov najprej normalnih, kasneje pa so bili reaktivirani kot reverzni in zmični.

Zmična tektonika je potekala na prehodu iz miocena v pliocen, predvsem zaradi zaustavitve ekstruzije in pričetka rotacije Jadranske mikroplošče v nasprotni smeri urinega kazalca (Vrabec in Fodor, 2006). Po dolini Lužnice poteka močna diskontinuiteta, zaradi katere so kamnine izjemno pretrte in verjetno kaže na narivnico med Dachsteinskim apnencem na jugu in dolomitom na severu.

(25)

12

Slika 5: Tektonska razčlenitev Slovenije. Položaj preučevanega območja označen z rdečim kvadratom (Placer, 2008).

(26)

13 3.3. Paleogeografska umestitev

Paleogeografski in posledično sedimentarni razvoj na območju današnje Slovenije, v veliki meri zaznamujejo geodinamski procesi povezani s kompleksnim Alpskim orogenim ciklom.

Ob koncu perma, pa vse nekje do anizija, se je na našem območju formiral obsežen in enoten sedimentacijski prostor, katerega je Buser (1989) poimenoval Slovenska karbonatna platforma.

Vzpostavila se je torej plitvovodna sedimentacija, ki je tvorila obsežno karbonatno platformo.

V srednjem triasu se začne odpirati nov ocean Meliata (Neotetida), kar privede do obsežne oceanizacije vzhodno od nas. Območje je posledično podvrženo ekstenzijskim razmeram, kar povzroči diferenciacijo ozemlja. V ladiniju je močno aktiven tudi vulkanizem s spremljajočo hidrotermalno dejavnostjo, ki zaznamuje predvsem idrijsko živosrebrovo rudišče (Čar, 2010).

Na prehodu v karnij se razmere umirijo in z vzpostavitvijo ter progradacijo plitvomorske karbonatne sedimentacije se formira tipičen paleogeografski prostor, ki traja skoraj do konca zgodnje jure (Slika 6). Na severu se formira Julijska karbonatna platforma, prepoznana predvsem po dachsteinski formaciji, nato južneje postopoma prehaja v Slovenski bazen ter na koncu v Dinarsko karbonatno platformo (Buser, 1989).

Slika 6: Paleogeografski razvoj slovenskega ozemlja med srednjim triasom in zgodnjo kredo (prirejeno po Buser, 1989), s poudarjenimi megalodontidami ter neptunskimi dajki.

(27)

14

Na prehodu iz triasa v juro se prične odpiranje Atlantika in njegovega vzhodnega podaljška Alpske Tetide. Sledi oceanizacija v začetku srednje jure (Berra et al., 2009). V tem času, je naše ozemlje pripadalo pasivnemu kontinentalnemu robu Jadranskega mikrokontinenta. Aktivna razpiralna tektonika je bila intenzivna vse od meje trias-jura do srednje jure. Intenzivno tektonsko pogrezanje lahko pri nas in v širši okolici razdelimo na dve fazi. Prva faza poteka v začetku zgodnje jure (pozni hettangij-sinemurij) in je posledica začetka riftinga pred odprtjem Piemont-Ligurijskega oceana, oziroma Alpske Tetide. Pri nas povzroči poglobitev Slovenskega bazena (Rožič et al., 2017), onkraj meje pa nastanek Lombardijskega in Belluno bazena (Berra et al., 2009). Na razvoj Julijske karbonatne platforme, le-ta geodinamski dogodek ne vpliva v tolikšni meri, saj se še v začetku jure odlagajo plitvomorski apnenci.

Na meji poznega pliensbachija in toarcija, sledi druga faza riftinga, ki naj bi nastala ob fokusiranem riftingu (Berra et al., 2009; Whitmarsh in Manatschal, 2012), vendar pa kaže izrazito differenciacijo tudi na območju vzhodnih Južnih Alp. V tem obdobju namreč pri nas pride do močnejše poglobitve in pogrezanja robnih delov Julijske karbonatne platforme.

Posledično sta nastali dve novi paleogeografski enoti: bolj pogreznjeni bloki, so pripadali Bovškemu jarku, manj pogreznjena območja pa Julijskemu pragu. Sprva se v pogreznjenih območjih pojavijo globljemorski apnenci Sedlske formacije, nato pa s stratigrafsko vrzeljo lapornato kremenični sedimenti Skrilske formacije. V robnem delu Julijskega praga nastanejo neptunski dajki (Jurkovšek et al., 1990; Šmuc, 2005; Šmuc in Goričan, 2005, Črne et al., 2007).

Diferencialno pogrezanje je dokumentirano tudi na območju Slovenskega bazena, sprva v spremembi sestave presedimentiranih apnencev Krikovske formacije, kasneje pa v lateralno zelo spremenljivi debelini laporjev toarcijske Perblanske formacije (Rožič, 2009; Rožič in Šmuc, 2011). V tretji fazi pride do enotnega pogrezanja prostora, ki se na severu odrazi v ponovni vzpostavitvi sedimentacije tudi v osrednjem delu nekdanje platfome, ko se začnejo odlagati kondenzirani apnenci Prehodavške formacije (Šmuc, 2005, Šmuc in Rožič, 2010), v Slovenskem bazenu pa se začnejo odlagati tudi radiolarijski roženci Tolminske formacije (Rožič, 2009; Goričan et al., 2012a, b). Tretja faza tektonskega pogrezanja naj bi bila vezana predvsem na termalno subsidenco po oceanizaciji Alpske Tetide. Vendar pa novejše raziskave sedimentarnih dogodkov južnega obrobja Slovenskega bazena kažejo tudi na precejšnjo diferenciacijo prostora (Rožič et al., 2018).

V pozni juri in zgodnji kredi se povsod začne odlagati pelagični apnenec z roženci tipa biancone. Poenotena sedimentacija kaže na to, da je bil podmorski relief med bazenom in nekdanjo platformo v tem obdobju že dokaj poenoten. Biancone apnenci ležijo nad Prehodavško formacijo, ponekod pa tudi neposredno na zgornjetriasnem dachsteinskem ali pa ooidnem jurskem apnencu (Buser in Dozet, 2009).

Kredo lahko označimo kot obdobje konvergence (Schmid et al., 2008). Na podmorsko planoto Julijski prag se odložijo nekoliko debelejši, po večini rdeče obarvani, facielni ekvivalenti globotrunkanskih in predvsem Volčanskih apnencev, poznani pod neformalnim imenom Scaglia, lokalno pa tudi lapornati sedimenti primerljivi s aptijsko – spodnjecenomanijsko Spodnjo flišoidno formacijo Slovenskega bazena (Jurkovšek et al., 1990; Goričan in Šmuc, 2004). Znano je, da so se neptunski dajki po nastanku v zgodnji juri kasneje še večkrat odprli in bili zapolnjeni z mlajšimi sedimenti. Posledično lahko starost zapolnitev v dajkih variira od pliensbachija pa vse do zgornje krede (Črne et al., 2007; Šmuc, 2010).

(28)

15

4. METODE DELA

4.1. Terensko delo

Na območju plastnice z rdečimi megalodontidnimi školjkami smo posneli detajlni sedimentološki profil. Profil zajema plasti pod in nad »glavno« plastnico. Profil se začne pri planinski poti, ki poteka od planine Kuhinje, mimo jezera v Lužnici pa vse do Krna. V steni med stezo in plastnico z rdečimi megalodontidami je bilo zajetih 15,9 m profila. Snemanje profila smo nato nadaljevali na kamninski gmoti proti severozahodu, kjer smo za reperni horizont sledili plastnici z rdečimi megalodontidami. Tukaj smo popisali še dodatnih 17,1 m profila. Snemanje profila je potekalo na standardne sedimentološke obrazce v merilu 1:50. Na profilu smo odvzeli 43 vzorcev.

V sklopu profiliranja, smo zajeli tudi dodatnih 14 vzorcev na novo odkritih neptunskih dajkov in zapolnitev v korozijskih votlinicah (kokardah) na razgaljeni leziki z zapolnitvami megalodontidnih školjk. Domnevne neptunske dajke smo označevali z veliko tiskano črko D ter poleg pripisali zaporedno številko in črko odvzetega vzorca. Vsa vzorčna mesta smo tudi fotografirali ter z geološkim kompasom izmerili vpad plasti ter slemenitev (smer razširjanja) neptunskih dajkov.

Poleg zgoraj navedenega pa smo zaradi morebitne povezanosti raziskali še neptunski dajk večjih dimenzij (točka 56 na Slovenski geološki poti), ki se nahaja nekaj deset metrov stran od prejšnjega preučevanega območja. Odvzeli smo 17 vzorcev. Pričeli smo vzorčiti pri kontaktu neptunskega dajka s prikamnino in vzorčili proti notranjosti zapolnitev (Slika 7 in 8).

(29)

16

Slika 7: Lokacija starih in novih vzorčnih mest neptunskih dajkov s traso profila na geološki karti (avtor: B. Rožič).

(30)

17 4.2. Laboratorijsko delo

Vzorci so bili z žago Struers Discoplan - TS pripravljeni za lepljenje na klasična sedimentološka objektna stekelca (približno dolžine 50 mm in širine 27 mm). Zbruske smo zbrusili na brusilni – polirni garnituri Logitech Precision Lapping Machine CL30 z granulacijo 120 in 500.

Pripravljene ploščice za zbruske smo prilepili na objektno stekelce. Zbruske smo za splošni pregled skenirali s skenerjem za diapozitive Nikon Supercoolscan 5000 ED.

Za pregled zbruskov iz sedimentološkega profila in neptunskih dajkov smo z optično mikroskopijo na Oddelku za geologijo pripravili 57 zbruskov. Sedimentološki opis smo določili s polarizacijskim mikroskopom NIKON ECLIPSE E600 POL. Zbruske karbonatnih kamnin in klaste, ki predstavljajo zapolnitve neptunskih dajkov, smo poimenovali po Dunhamovi (1962) klasifikaciji.

Slika 8: Slikovni prikaz metod dela.

(31)

18

5. OPIS PROFILA

5.1. Analiza sedimentacijskega zaporedja

Profil je bil posnet v skupni dolžini 33 m. Profil sestavlja večinoma svetlo siv, plastnat dachsteinski apnenec z vmesnimi paleokraškimi horizonti in neptunskimi dajki. V vrhnjem delu pa se pojavijo v zelo majhnem obsegu tudi stromatoliti (Slika 9). Plast z rdečimi megalodontidami se pojavlja v srednjem delu profila.

Slika 9: Shematski prikaz sedimentološkega profila iz doline pod Peski v Krnskem pogorju.

(32)

19

Profil se začne s 60 cm debelo, svetlo sivo plastjo apnenca, katerega v spodnjem delu predstavlja intraklastični peloidni packstone do wackestone, v zgornjem delu pa megalodontidni floatstone. Megalodontide so v povprečju velike 15 cm. Med školjkami prevladuje intraklastični peloidni packestone. Na vrhu plasti so vidni tudi polži in veliko ostalih mikrofosilov. Sledi 1,20 m debela plast z redkimi megalodontidami, nato pa se v zgornjem delu pojavi paleokraški horizont, ki vključuje kraške žepe s paleokraškimi laminiranimi zapolnitvami. Do začetka meje s plastjo, katera meji na »glavno« plastnico na 15 m z rdeče zapolnjenimi megalodontidami imamo prisotno psevdoplastnatost. Sledi psevdoplast debeline 1 m, katera je v prvih 15 cm bioklastični floatstone. Prisotni so natopljeni fosili in korozijske votlinice, nato pa prehod v bolj droben wackestone z žepi zapolnjenimi s packstone do floatstone. Na 3 m se nahaja 1,10 m debela psevdoplast bioklastičnega megalodontidnega floatstona. Med megalodontidami, ki so ponekod korozijsko natopljene, je značilen packestone do wackestone. Na 4,5 m se ponovno pojavi zakrasel horizont, ki sega ponekod navzdol kot žep v prejšnjo plast z megalodontidami. Žep je zapolnjen z laminiranim sedimentom. V spodnjem delu te plasti imamo packestone, nato se na 40 cm pojavijo korozijske votlinice, višje navzgor pa prevladuje wackestone, ki se zaključi s povito kraško površino. Sledi nekaj metov apnenca brez megalodontid, nato pa okoli 7 m preidemo v korozijske votlinice zapolnjene z rdečimi sedimentnimi zapolnitvami, ki ponekod preidejo v strukturo emerzijske breče. Vidni so tudi temno sivi do črni intraklasti, verjetno tipa črnih prodnikov (ang. »black pebbles«). Na približno 9 m (40 cm pod vrhom te plasti) se pojavi žep s svetlejšimi zapolnitvami, kateri bi lahko predstavljal tudi neptunski dajk. Osnovo kamnine oz. prikamnino predstavlja packstone do wackestone. V nadaljevanju sledi plast debeline 5,5 m. V spodnjem delu ni prisotnih megalodontid. Prve se pojavijo cca. 1,5 m nad začetkom te plasti. Med njimi so korozijske zapolnitve, prisotne po celotni plasti. Prikamnina je peloidni packstone do wackestone. Proti vrhu, na približno 14 m, so opazne rdeče zapolnitve v megalodontidah, katerih velikost doseže tudi do 40 cm. Na 15 m se prične »glavna« plast z rdeče zapolnjenimi megalodontidami, ki so značilne predvsem za vrh plasti. Na »glavni« plastnici se pojavijo tudi kraške zapolnitve z temno sivimi do črnimi intraklasti.

Snemanje profila je bilo na vrhu plasti prekinjeno in se je nadaljevalo na drugi strani plastnice z megalodontidami. Prva plast je debela 1,30 m (sega do 17,20 m profila) in je tipa packestone do wackestone z vmesnimi megalodontidami in korozijskimi zapolnitvami. Sledi plast debeline 1,60 m, pri kateri so v spodnjih 30 cm prisotni posamezni črni prodniki in korozijske votlinice.

Nadaljuje se v wackestone s posameznimi megalodontidami, ki so deloma zapolnjene z zelenimi sedimentnimi zapolnitvami. Med 18,90 in 22,50 m profila se na treh mestih pojavljajo nekoliko bolj zgoščene korozijske votlinice, katere obdaja kamnina tipa wackestone. Naslednja plast, ki sega do 24,10 m, je v glavnem wackestone brez megalodontid. V vrhnjem delu so prisotne korozijske votline. Naj opozorim, da je na tem mestu možen tudi rahel zamik med plastmi. Zaporedje se nato nadaljuje s 3,90 m debelo plastjo, v kateri je prvih 60 cm precej megalodontid. Na 120 cm se pojavijo paleokraške zapolnitve in kokarde (20 cm) ter na 270- 280 cm samo kokarde. Vmes je prisotna kamnina tipa wackestone (deloma mudstone). Sledi plast debeline 2,80 m, v kateri prevladuje tip kamnine packestone z redkimi megalodontidami in ponekod polži. Na vrhu plasti so korozijske votlinice, ki vsebujejo tudi črne prodnike. Sledi 10 cm debela plast stromatolitov s črnimi prodniki, ki se lateralno izklini. Med 31 in 31,50 m se pojavijo na sredini korozijske votlinice in redke megalodontidne školjke, na vrhu pa paleokraške votlinice s črnimi prodniki (angl. »black pebbles«). Sediment je rahlo laminiran.

Zaključili smo s plastjo, ki se konča na stratigrafskem stolpcu na 33 m in je debela 1,50 m. V njej so v spodnjih 30 cm prisotne korozijske votlinice, v zgornjem delu pa se kažejo znaki zakrasevanja s paleokraškimi žepi. Ponekod najdemo tudi majhne megalodontidne školjke (Slika 10 in 11).

(33)

20

Slika 10: a sedimentološki profil v spodnjem delu, z vidnimi rdečimi paleokraškimi sedimentnimi zapolnitvami v korozijskih votlinicah b rdeč paleokraški žep (0.70 – 1,60 m) c korozijska votlinica z

laminirano sedimentno zapolnitvijo (4,40 m) d rdeča laminirana paleokraška zapolnitev z manjšimi belimi klasti (višje nad obsežnim delom rdečih zapolnitev; 9,00 m) e črni klasti v paleokraških

zapolnitvah (8,00 m).

(34)

21

Slika 11: a začetek vrhnjega dela profila nad plastnico z rdečimi megalodontidami b tanka plast stromatolitov (30,80 m) c temno sivi do črni klasti angl. (»black pebbles«) (31,40 m).

(35)

22 5.2. Mikrofaciesi matične kamnine

Na podlagi odvzetih vzorcev in pripravi zbruskov smo detajlno določili mikrofaciese. Opisi v nadaljevanju temeljijo na krepko zapisanih vzorcih, ostali pa dopolnjujejo opis.

5.2.1. Intraklastični peloidni packestone do wackestone z večjimi bioklasti in korozijskimi votlinicami

Vzorci: 0,55; 0,57; 3,50; 4,75; 6,70; prikamnina v 7,40; 9,05; 11,00; 12,80; 15,40; 15,60;

prikamnina v 17,40; 21,50; D 15p, vrhnji del 30,77

Struktura kamnine je po večini nehomogena zaradi večjih bioklastov (predvsem megalodontide in polži) ter korozijskih votlinic, ki variirajo od mikroskopskih velikosti pa do nekaj centimetrov (Slika 12 in 14). Vzorec 0,57 je sive barve s črnim klastom. Zrna povprečno predstavljajo 60 % zbruska, 40% pa osnova. Razmerja med zrni, osnovo in cementi v ostalih zbruskih malenkost variirajo.

Zrna so po večini dobro sortirana, če izvzamemo poleg prisotne velike bioklaste. Po večini se zrna med seboj dotikajo s točkovnimi kontakti. Največ zrn je zaobljenih in polzaobljenih, ponekod se pojavijo tudi pologlata zrna. Oblika biogenih zrn je močno pogojena s primarno obliko.

Med alokemičnimi komponentami prevladujejo peloidi, zasledimo pelete dekapodnih rakov (favreinski peleti), intraklaste in kortoide. Od večjih bioklastov zbrusek 0,57 vsebuje lupino megalodontidne školjke. V zbrusku 3,50 imamo večjo polžjo hišico, medtem ko so v zbruskih 6,70; 9,05; 11,00; 12,80; 15,40; 17,40 in 21,50 prisotne malo večje korozijske votlinice. Izjemi sta zbruska 4,75 in 15,60, ki ne vsebujeta večjih bioklastov. Med bioklasti se v manjšem obsegu pojavljajo tudi foraminifere (Slika 13) Nodosaria sp., Glomospirella, Valvulinidae, Involutinidae, Gandinella friedli, lupinice školjk, manjših polžev, ostrakodov, apnenčaste zelene alge, Globochaete alpina, bodice morskih ježkov ter mikroproblematika Thaumatoporella. Slednjo najdemo v zbrusku 4,75 in na robovih polža v zbrusku 3,50.

Vezivo predstavlja mikrit, na mestih, kjer je izpran, pa kalcitni cement. Cement je izločen na robovih por kot drobni vlaknati cement, preostale dele por pa je zapolnil druzimozaični cement.

V večini zgoraj navedenih zbruskov lahko opazujemo korozijske votlinice s pogostimi geopetalnimi zapolnitvami. V zbruskih 0,55, 6,70, 9,05, 11,00, 12,80, 15,40 in 17,40 lahko opazujemo kasnejše raztapljanje prikamnine, lupine megalodontidne školjke in korozijskih votlinic ter naknadno zapolnjevanje le teh z gostim mikritom, ki makroskopsko deluje okraste barve. Zelo močno izražena bioturbacija se kaže v zbrusku 3,50, deloma pa tudi v 15,60.

Zbrusek 17,40 ima v primerjavi z drugimi veliko več kalcitnih žilic. V žilicah je opazna rast vlaknatega cementa.

Mikrofacies je primerljiv s SMF 8 in SMF 9; oba sta značilna za odprto laguno in globoki šelf, vendar glede na fosilno združbo lahko umestimo mikrofacies v odprto laguno.

(36)

23

Slika 12: a intraklastični peloidni packestone z lupino megalodontide (0,57) b intraklastični peloidni packstone do wackestone z izpranim mikritom v zgornjem delu (4,75) c lupina polža obraščena s

kalcimikrobno prevleko (3,50) d bioturbacija v zbrusku 3,50 e peleti (12,80) f sekundarno zapolnjevanje korozijske votlinice s kalcisiltitom (11,00).

(37)

24

Slika 13: a s puščicami označene foraminifere Nodosaria sp. (4,75) b Gandinella falsofriedli (12,80) c Valvulinidae (11,00) d bodica morskega ježa (3,50) e Glomospirella (9,05).

Slika 14: Zbrusek 0,57 z lupino megalodontidne školjke.