P LESNO - GIBALNI ANIMATOR / TERAPEVT

Plesno-gibalna terapija temelji na analizi klientovega gibanja in spodbujanja sprememb preko gibanja. Vsak premik v načinu gibanja se namreč »razlije« po celotni osebnosti. Plesni terapevt preučuje povezave med klientovo mišično dejavnostjo, čustvovanjem in mišljenjem ter pomaga klientu pri ozaveščanju (Bartenieff in Lewis v Caf, 2004). Z analizo klientovega gibanja plesni terapevt dobi vpogled na njegovo uporabo telesa kot celote, njegovo držo, dihanje, rabo prostora in občutek zavesti o telesu. Na začetnih srečanjih lahko klienta spodbudi, da prosto giba in se preko gibanja izrazi, kasneje terapevt z zrcaljenjem klientovega gibanja okrepi njegovo sprejemanje in dojemanje. Terapevtova naloga je pomagati klientu, da najde sprejemljivo identiteto in zadovoljivo obliko vedenja zase in za okolje. Klient si tako pridobiva občutek večje kontrole nad lastnim življenjem. Ples je sredstvo, ki nudi tako subjektivno kot objektivno izraznost in dejavnost (Grubešič, 2001).

Plesni terapevt uporablja pri svojem delu različne plesne sloge in zvrsti − od sodobnega ustvarjalnega gibanja do formalnih plesnih oblik, odvisno od potreb posameznega klienta ali skupine.

Veronica Sherborne (v Vujanovič, 2005) takole opredeljuje bistvene kvalitete umetnostnih terapevtov:

čustvena stabilnost. Gradi se od otroštva, do neke mere jo je možno osvojiti tudi s treningom, včasih pa je rezultat življenjskih izkustev. Čustveno stabilna oseba ve, kje je, kakšno vedenje je zmožna sprejeti od drugih in kako se je treba soočiti z nesprejemljivim vedenjem.

Zmožnost povezati se s prizadetim klientom.

Terapevt mora biti sposoben poiskati močne točke klienta, znati mora opazovati in biti hkrati sposoben intuitivnega odločanja, osnovanega na izkušnjah.

Smisel za humor in dar za igranje.

Dejavnosti morajo biti zanimive, prijetne in morajo povzročati ugodje. Potem šele lahko sledijo bolj neugodne faze, kar velja zlasti za otroke.

Direktnost in poštenost. Klienti intuitivno zaznavajo, ali so terapevti pri svojem delu pošteni.

Prožnost in vzdržljivost. Delo, še zlasti s klienti z različnimi težavami, je naporno. Od terapevta zahteva veliko psihične in fizične moči. Zato je za terapevte nujno, da najdejo načine ponovnega »polnjenja baterij«.

Po Paynovi plesni terapevt pristopi do klienta/-ov na dva načina (Payne, 1990):

1. Zunanji pristop: terapevt kot vodja skupine predlaga ali določi temo, gibalno igro in strukturo srečanja, skupina pa deluje v okviru tega. Gibanje se navadno dogaja z odprtimi očmi, v odnosu do skupine in se nanaša na konkretno osebo ali predmet.

39

2. Notranji pristop: gibanje se začne oz. izhaja iz skupine in njenih interakcij, občutkov in odzivov. Vsak posameznik kreira gib individualno. Najpogosteje se gibamo z zaprtimi očmi, z vzpodbudo »gibajmo se, kot če bi ...«. Gibanje izhaja iz notranjih procesov, ki jih je klient začutil, jih gibno ozavestil ter izrazil; pa tudi iz telesnih zaznav, občutkov ali iz spontanih gibnih reakcij na slučajne zunanje spodbude. Delo je usmerjeno v raziskovanje samega sebe. Plesna terapija običajno poteka v skupini. Začne se z ogrevanjem, ki pogosto »ponudi« material ali izhodišče za nadaljnje delo med srečanjem. Vsak posameznik v skupini se giba spontano, največkrat brez usmerjanja terapevta. Terapevt se lahko odziva ob klientu tako, da zrcali njegovo gibanje, usmeri pozornost na nekatere posebne gibe ali da ga povabi, naj najde besede za porajajoča se čustva.

Neverbalne izkušnje na koncu lahko ubesedimo in jih na tak način »pozunanjimo«, osvetlimo ter delimo z ostalimi v skupini.

Paynova navaja (Payne, 1992), da če želi plesni terapevt slediti ciljem, mora v prvi fazi najprej vzpostaviti odnos zaupanja in varnosti z osebo ter oblikovati okolje, ki omogoča komunikacijo in v katerem je možno izraziti vsak občutek brez strahu.

Skozi gibanje in ples vsak notranji svet posameznika postane jasnejši, posameznik lahko mnogo bolj izrazi svoje notranje simbole, v plesu pa povezave postanejo vidne, zaznavne.

Po natančnem opazovanju gibanja lahko plesni terapevt ugotovi, kdaj potrebuje skupina novo spodbudo, piše Sherbornova (Sherborne v Vujanovič, 2005).

Kot nadaljuje, naj bi plesni terapevt vpeljal v skupino zanjo najbolj naravne načine gibanja (gibalne izkušnje morajo biti namreč za skupino uspeh). Spodbujal naj bi načine gibanja za povečanje raznolikosti gibalnega slovarja (ideje za gibanje bo spreten terapevt dobil od posameznikov iz skupine).

Razlikovanje med plesno-gibalnim animatorjem in plesno-gibalnim terapevtom:

1. Plesni vaditelj/učitelj, ki je pedagoško in plesno izobražen ter ima znanje o vodenju skupin in skupinski dinamiki, ima dopolnilno vlogo. Področje tako enega kot drugega je delo z ljudmi vseh starosti, ki imajo socialne, emocionalne, senzorne, kognitivne in fizične težave. Plesni vaditelj/učitelj in plesni terapevt lahko delujeta v ustanovah, kot so psihiatrične bolnišnice, dnevni varstveni centri, zdravstveni centri, šole s posebnimi potrebami, zapori, področje delovanja pa je vedno več tudi v socialnem skrbstvu, šolah in domovih za starejše ljudi. Oba sta svetovalca in lahko sodelujeta v raziskavah ter opredeljujeta splošne cilje za kreativne, izobraževalne in terapevtske skupine.

Plesni učitelji/vaditelji s svojim načinom dela prav tako povečujejo in spodbujajo fizične in zaznavne sposobnosti, kot so zavedanje telesa, samopodoba, intuicija ter integracija uma in čustev. Vendar pa njihov prvenstveni cilj niso le spremembe na čustvenem področju posameznikov, s katerimi delajo. Plesni vaditelji iščejo možnosti za izobraževanje oz. učenje ljudi, s katerimi delajo, ter za doseganje rezultatov. Njihov cilj je ples kot oblika umetnosti ter priprava in izvedba predstave kot rezultat njihovega dela.

2. Vloga plesno-gibalnih terapevtov pa je dopolnjevanje dela plesnih učiteljev.

Njihov cilj je usmerjen na pozitivne spremembe ljudi, katerih razvoj je zavrt ali

40

nenormalen, v smeri fizičnega, emocionalnega in socialnega življenja ter pomoč v doseganju njihovih potencialov v največji možni meri.

Profesionalni plesno-gibalni terapevti imajo široko plesno-gibalno in terapevtsko znanje in sposobnosti, poznavanje anatomije, psihologije in antropologije, izobraženi so v opazovanju gibanja ter v sposobnostih ocenjevanja, vrednotenja in raziskovanja. Imajo redna supervizijska srečanja in izkušnje iz lastne terapije. Pomembno je, da plesno-gibalni terapevti omogočajo ljudem hkraten dostop do čutne in simbolične ravni človeške osebnosti.

Povezanost med plesnimi učitelji/vaditelji in plesnimi terapevti je, da so tako eni kot drugi plesno izurjeni in da v plesno-gibalni terapiji omogočajo različnim ljudem plesne izkušnje in možnost performansa, vendar pa imajo plesni terapevti tudi dodatno terapevtsko znanje. Namen in cilj njihovega dela s klienti je le redkokdaj javna plesna predstavitev (Payne, 1992). Nadalje avtorica razmišlja: »Medtem ko imata plesna predstava in rekreativni ples terapevtski učinek, pa ne konstituirata terapije, ker ne zasledujeta sistematično integracije zavestne in nezavedne izkušnje«

(Payne, 1992).

Preglednica 4: Plesno-gibalni animator/terapevt

PLESNO-GIBALNI ANIMATOR/UČITELJ

PLESNO-GIBALNI TERAPEVT

Kvalificirani športni trenerji, plesni učitelji, plesalci: delajo z osebami s posebnimi potrebami, ki v nasprotnem primeru ne bi bile deležne tovrstnih plesno-gibalnih izkušenj.

Njihov medsebojni odnos je UČITELJ – UČENEC.

Odnos med plesnim terapevtom in osebami s posebnimi potrebami je TERAPEVT – KLIENT.

Vsebina dela je ZADOVOLJSTVO, ESTETSKI UŽITEK IN PRIDOBIVANJE NOVIH ZNANJ (npr. spoznavanje, razumevanje in urjenje plesnih in/ali gibalnih spretnosti). PREDSTAV, udeležbo in sodelovanje na različnih CLASSIH s plesnimi skupinami.

TERAPEVTSKA UPORABA PLESA IN

GIBANJA KOT discipline za nadaljnjo EMOCIONALNO RAST TER FIZIČNO IN SOCIALNO INTEGRACIJO OSEB, s katerimi delajo.

Delo zaokrožijo in prestavijo na zaključnih PREDSTAVAH in/ali NASTOPIH.

NAČRTUJEJO IN EVALVIRAJO SVOJE

DELO IN SREČANJA GLEDE NA

TERAPEVTSKE CILJE, pogostokrat z multidisciplinarnim timom strokovnjakov.

Redkokdaj vključujejo javne plesne performanse.

Prav tako lahko v svoje delo VKLJUČUJEJO SKUPINE INVALIDOV kot enakopravne partnerje na delavnicah ali plesnih predstavah.

Delo opravljajo večinoma V ZDRAVSTVENIH in REHABILITACIJSKIH CENTRIH TER V POSEBNIH IZOBRAŽEVALNIH ustanovah.

41 EMPIRIČNIDEL

UVOD

Na osnovi ugotovitev različnih avtorjev in lastnih ugotovitev lahko trdim, da se v današnjem času vedno bolj ozavešča in uveljavlja pomen plesno-gibalne terapije, pa tudi drugih zvrsti pomoči z umetnostjo z namenom iskanja sprostitve, razumevanja, razvijanja in zdravljenja samega sebe in z uporabo umetnosti za dvig kvalitete življenja, osebnostne rasti ter širjenja bogastva doživljanja. Način uporabe plesne terapije je pri tem manj strukturiran, manj analitičen in ohlapnejši kot pri delu v različnih zdravstvenih ustanovah.

Plesno-gibalna umetnostna terapija kot dodatna in »suportivna« oblika pomoči otrokom s posebnimi potrebami je lahko zelo koristna in učinkovita.

Pri plesno-gibalni terapiji otroka sprejmemo takšnega, kot je, z vsemi tistimi lastnostmi, zaradi katerih je že bil podvržen razločevanju od drugih. V ospredju je otrokova osebnost, ki jo vodimo z neprisiljenim učenjem in sproščanjem notranjih napetosti. Otroku zbujamo zaupanje v lastne moči, otrok se z veseljem sprošča, usvaja nova znanja in izraža zadovoljstvo, na takšen način pa tudi uresničujemo inkluzijo. Različni avtorji ugotavljajo, da drug drugega pogojujejo ples in gibalno ustvarjanje, občutek zadovoljstva s samim seboj, občutek uspešnosti, pozitivna predstava o sebi, dobri medsebojni odnosi, sprejemanje različnosti in občutek povezanosti s skupino

. Gibalne izkušnje so temeljnega pomena za razvoj vsakega otroka, vendar so še veliko bistvenejše za otroke s posebnimi potrebami, ki imajo nemalokrat težave v odnosu do svojega telesa in do drugih ljudi, trdi Sherbornova (Sherborne, 1993).

V empiričnem delu naloge bom skušala s študijo dveh primerov to tudi prikazati.

5OPREDELITEVPROBLEMA

Aktivno in osmišljeno preživljanje prostega časa je zagotovo ena izmed poti inkluzije. Kot samostojna ustvarjalka na področju kulture vodim skupinske plesno-gibalne interesne delavnice za predšolske in mlajše šolske otroke, v katere vsakodnevno vključujem prvine plesno-gibalne terapije kot oblike pomoči z umetnostjo. Plesno-gibalne delavnice redno obiskujejo tudi otroci s posebnimi potrebami. Moje izkušnje vključevanja metod plesno-gibalne terapije v plesne delavnice so zelo pozitivne in ugodno vplivajo na vse otroke v skupini, ne le na otroke s posebnimi potrebami. Predvsem se ti otroci v skupino vključujejo z zadovoljstvom, se ne počutijo »posebni«, izločeni ali drugačni, hkrati pa jih ostali otroci sprejemajo in vključujejo kot samoumevne člane skupine. Inkluzija kot strategija je morda še toliko bolj mogoča v plesnih interesnih skupinah, saj vanje prihajajo otroci zaradi lastne želje po plesnem udejstvovanju. Vsak ustvarja glede na

42

svoje individualne gibalne in psihične zmožnosti. Z inkluzijo kot strategijo je vsakomur omogočena uspešnost ne glede na njegove plesno-gibalne predispozicije.

Z vključevanjem metod plesno-gibalne terapije v svoje delo opažam, da vsak otrok v skupini lahko sproščeno izrazi svojo osebnost in individualnost, svoje sposobnosti ter se počuti sprejetega in upoštevanega. Metode plesno-gibalne terapije mi pomagajo začutiti vsakega posameznega otroka, ga voditi in spodbujati na zanj primeren in koristen način.

Pri delu izhajam iz otrok, njihovih potreb in posebnosti, njihovega trenutnega počutja in odzivanja.

V specialističnem delu želim preučiti vpliv metod plesno-gibalne terapije na inkluzijo dveh otrok s posebnimi potrebami v skupinsko plesno interesno dejavnost in ob tem na intenzivnost konstruktivnega delovanja vseh otrok v skupini. Problem specialističnega dela je vezan na spodbujanje komunikacijskih sposobnosti dveh otrok s posebnimi potrebami v skupini ter posledično na njuno gibalno, socialno in osebnostno rast. Ob tem opazujem in spremljam učinke metod plesno-gibalne terapije na povezovanje skupine, na sprejemanje različnosti v skupini, na strpnost in razvijanje sodelovanja ter na preprečevanje oz. razreševanje vzgojne problematike.

6CILJSPECIALISTIČNEGADELA

1. Cilj specialističnega dela je preučiti možne učinke metod plesno-gibalne terapije na inkluzijo otrok s posebnimi potrebami v plesno interesno dejavnost.

2. Širši cilj, ki me kot terapevta zanima, je razvoj socialnih spretnosti. Preveriti želim učinke vključevanja metod plesno-gibalne terapije v plesno interesno dejavnost na dva izbrana otroka in na vse otroke v plesni interesni skupini.

Preveriti želim, kako je s pomočjo metod plesno-gibalne terapije možno spodbujati razvoj socialnih spretnosti otrok in vplivati na občutek zadovoljstva s samim seboj ter na ta način dosegati izboljšanje medsebojnih odnosov, strpnost, sprejemanje različnosti in povezovanje skupine v procesu sodelovanja na skupinskih plesno-gibalnih delavnicah.

7RAZISKOVALNAVPRAŠANJA

1. V kolikšni meri metode plesno-gibalne terapije vplivajo na inkluzijo dveh otrok s posebnimi potrebami v skupinsko plesno interesno dejavnost?

2. V kolikšni meri metode plesno-gibalne terapije spodbujajo razvoj socialnih spretnosti in vplivajo na medsebojne odnose vseh otrok v skupini?

3. V kolikšni meri vključevanje metod plesno-gibalne terapije v plesno interesno dejavnost vpliva na zadovoljstvo in občutek uspešnosti vseh otrok v skupini?

43 8METODOLOGIJA