MOTNJA OKRNJENE POZORNOSTI Z NEMIRNOSTJO – MCD

ATTENTION-DEFICIT/HIPERACTIVITY DISORDER)

Hiperaktivnost se uvršča v skupino vedenjskih in čustvenih motenj, ki se ponavadi začnejo v otroštvu. Motnja se razvije in pokaže že precej zgodaj, v prvih petih letih življenja, vendar pa otroke s hiperkinetičnim sindromom največkrat odkrijejo po prihodu v šolo, ko pri pouku ne zmorejo slediti ustaljenemu redu.

Hiperkinetični sindrom predstavlja primanjkljaj pozornosti, težave v samoregulaciji in težave v nadzorovanju vedenja. Kaže se v značilnostih, kot so neorganizirana, slabo usmerjena in pretirana aktivnost; pomanjkanje vztrajnosti pri dejavnostih, ki zahtevajo miselno zavzetost; težnja po spreminjanju različnih dejavnosti. Otroci so pogosto impulzivni, nagibajo se k nezgodam in se zaradi nepremišljenih kršitev

24

pravil pogosto znajdejo v disciplinskih konfliktih. V šoli imajo velike težave, saj skušajo spremeniti pravila po svojem okusu, zaradi česar so med vrstniki manj priljubljeni in jih začnejo zavračati. Nemalokrat so stigmatizirani, ker so vključeni v terapevtske skupine, da bi z njimi lažje ravnali in jih obvladali. Čustveno in socialno so manj stabilni in manj zreli, v povprečju so v dve- do tri-letnem zaostanku za vrstniki. Pogosto so agresivni, eksplozivni in imajo pomanjkljiv občutek za strah.

Poleg tega so zaradi slabe organizacije dela manj učinkoviti. Zaradi nenehnih neuspehov imajo čedalje slabšo samopodobo in nizko samospoštovanje (Kesič, 2010).

Za nadzorovanje vedenja in pozornosti (samoregulacija) je odgovoren frontalni del možganske skorje, ki pri sindromu ADHD ni dovolj dejaven. Težave se pojavljajo pri 3–5 % otrok in so pogostejše pri dečkih. Pri deklicah se običajno odkrijejo pozneje, ker se izražajo v manj moteči obliki zaradi odsotnosti agresivnega in motečega vedenja.

2.3.1 Trije tipi hiperaktivnosti

Izraziti, čisti tipi so zelo redki, ponavadi imajo otroci znake iz vseh treh ali vsaj iz dveh skupin. Diagnoza se sme postaviti samo ob pogoju, da so pri otroku našteti znaki prisotni dlje kot šest mesecev in to v vsaj dveh ali treh situacijah (bodisi v šoli/vrtcu in doma oz. v šoli in pri drugih socialnih situacijah, interesnih dejavnostih, ipd.). (Kesič, 2010):

Nepozornost:

zunanji znaki otroka hitro zmotijo;

s težavo loči bistvene dražljaje od nebistvenih;

vzbuja občutek, da nas ne posluša, čeprav govorimo njemu;

pri opravljanju kakršnih koli nalog ima težave z organizacijo;

podrobnostim ne namenja dovolj pozornosti, pri šolskem delu naredi veliko napak;

pri vodenih igrah in nalogah ima težave z vzdrževanjem pozornosti, težko vzdrži dalj časa pri isti nalogi (sedeti in delati samostojno zmore le približno 3,5 do 10 min);

pogosto zavrača naloge, ki od njega zahtevajo miselni napor;

ne sledi navodilom in nalog ne dokonča;

pri samostojnem in skupinskem delu ima težave;

pogosto izgublja stvari in pozablja na obveznosti.

Nemirnost (hiperaktivnost):

otrok čezmerno veliko govori;

v neprimernih situacijah razposajeno teka naokoli, pleza;

pogosto maha z rokami ali se pozibava na stolu;

medtem ko se od njega zahteva sedenje, vstane s sedeža in hodi naokoli;

pri igranju in drugih poljubnih dejavnostih se le stežka utiša in posveti;

zaradi pomanjkanja samokontrole so pogoste disciplinske težave in nezgode.

Impulzivnost:

25

otrok odgovori, še preden do konca zastavimo vprašanje;

težko počaka, da pride na vrsto;

pogosto moti vrstnike, tako da se vmešava, vpada v igro, besedo;

težko presodi posledice svojih dejanj pred dejanji samimi;

težko upošteva posledice svojih preteklih dejanj;

s težavo upošteva navodila, čeprav jih pozna in nam jih lahko tudi razloži;

pogosto je krivec za različne nezgode;

otrok potrebuje več starševskega nadzora, hkrati pa spravlja starše v obup;

drugi pogosto označujejo njegova dejanja kot namerna, uporniška ...

2.3.2 Vzroki ADHD

Vzroki za tovrstne težave so za zdaj še dokaj neznani. Morebitni vzroki so:

podedovanje temperamenta

težave matere v nosečnosti ali pri porodu (pomanjkanje kisika, nenormalno znižan krvni pritisk matere, izpostavljenostjo matere alkoholu, zdravilom, drogam in strupom iz okolja v času nosečnosti, zelo dolg ali kompliciran

težave s sluhom (otrok zaradi slušnih težav lahko težko sledi navodilom) bralne težave (zaradi tega težje sledi dejavnostim in navodilom)

perservacije: prisiljena ponavljanja (neprostovoljno ponavljanje gibov telesa, tiki) pri pouku ali sedečih dejavnostih na miru. Potrebujejo osebnega spremljevalca, vodenje in strogo ter dosledno upoštevanje pravil vseh, ki z njimi sodelujejo. S sistematičnim pristopom, individualno usmerjenim delom in strokovno pomočjo otrokom s hiperkinetičnih sindromom lahko zelo pomagamo in omilimo njihove težave. Kljub težavam s pozornostjo se otroci učijo lahko zelo dobro, kognitivne in intelektualne sposobnosti niso nujno manjše in tudi socialno zmerno funkcionirajo. V adolescenci lahko težave, če jim niso pridružene druge motnje, povsem izzvenijo. Za hiperaktivne otroke je zelo pomembno ustvariti vsakodnevno rutino, ki daje občutek varnosti ter določiti čas aktivnosti in počitka. Navodila morajo biti jasna, natančna in razumljiva, namesto prepovedi sklepamo kompromise. Organiziramo gibalne dejavnosti, s katerimi so čim manj omejeni v gibanju, tako pri spontani kot pri usmerjeni aktivnosti (npr. zabavno in učinkovito je skakanje po trampolinu, drsenje po nagnjenih površinah in vrtenje okoli lastne osi). Predvsem sprostitvene tehnike impulzivnega posameznika počasi vodijo do umirjenega gibanja in tudi mirovanja

26

(npr. barvanje mandale ob meditativni ali klasični instrumentalni glasbi je sprostitev, ki se ji ne morejo upreti niti najbolj nemirni otroci). Prav tako je pomembno, da odstranjujemo razdiralne in moteče elemente iz otrokove vsakodnevne rutine (npr.

moteče brate ali sestre v času pisanja domačih nalog, brnenje različnih aparatov ali strojev ...) ter da nagrajujemo pozitivne oblike vedenja. Vztrajanje pri spreobračanju in spreminjanju otrokovega temperamenta zagotovo ne bo obrodilo uspehov (Kunšič, 2008).