2 OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI PRI PLESNO-GIBALNIH DEJAVNOSTIH
10.4 UGOTOVITVE – PRIMER B - ANA
Začetno stanje Proces
Končno stanje
Na podlagi raziskave lahko odgovorim na zastavljena vprašanja:
1. V kolikšni meri metode plesno-gibalne terapije vplivajo na inkluzijo otroka s posebnimi potrebami v skupinsko plesno interesno skupino?
V študiji primera B sem ugotovila, da metode plesno-gibalne terapije v prevladujoči meri vplivajo na inkluzijo deklice s posebnimi potrebami v skupino.
153
Otroci so v procesu plesno-gibalnih terapevtskih aktivnosti deklico s posebnimi potrebami v skupini strpneje sprejemali, le-ta pa se je v skupinske plesno-terapevtske aktivnosti vključevala z večjim pogumom in motivacijo. Ples in gibanje pomagata deklici ohranjati gibljivost in sproščenost telesa ter krepita moč in koordinacijo celotnega telesa, kar posredno vpliva na njen občutek sposobnosti in uspešnosti.
Na osnovi intervjuja s starši ugotavljam, da je deklica plesno-gibalne delavnice v prvem letu obiskovala z večjim navdušenjem. Starši so opažali velik napredek pri premagovanju napora, impulzivnosti gibov, prožnosti, gibljivosti in spretnosti njenega telesa. Izboljšala se je tudi njena risba. Deklica je postala bolj samostojna in začela je uveljavljati svojo voljo ne le doma, temveč tudi pri drugih interesnih dejavnostih. Opažali so, da je dekličina zbranost pri plesno-gibalnih aktivnostih bistveno boljša kot drugje. V drugem letu obiskovanja plesno-gibalnih delavnic pri deklici starši niso opazili tako skokovitega napredka v gibalnih spretnostih in sproščenosti telesa kot preteklo leto. Presenečeni pa so bili nad njenim samozavestnim plesnim nastopom ob zaključku oz. nad njeno sposobnostjo premagovanja stresne situacije (negotovost vase in strah pred javnim nastopanjem). V okolju, kjer se deklica počuti sprejeto, nima težav z vzpostavljanjem stikov. Starši pri deklici vse več težav opažajo v kontroli in moči rok ter v prostorski orientaciji, kar se odraža tudi pri branju in pisanju ter v prehodu preko sredinske linije (križno gibanje). Mnenja sem, da je temu vzrok med drugim tudi večja zahtevnost v šoli, saj je v 2. razredu rednega osnovnošolskega izobraževanja na prvem mestu opismenjevanje.
2. V kolikšni meri metode plesno-gibalne terapije spodbujajo razvoj socialnih spretnosti in vplivajo na medsebojne odnose vseh otrok v skupini?
Študija primera je pokazala, da so se medsebojni odnosi v skupini izboljšali, predvsem v smeri večje strpnosti, razumevanja in sprejemanja različnosti med njimi ter povezanosti skupine. Medsebojno sodelovanje, pomoč in upoštevanje drug drugega so se okrepili, aktivnost skupine je postala bolj konstruktivna, vsi v skupini so telesne stike doživljali pozitivno in prijetno ter se pri tem zelo dobro počutili. Spoznala sem, da je delo uspešnejše, občutki bolj harmonični, če kot vodja sledim toku skupine, trenutnemu počutju in potrebam otrok Če sem se torej jaz sposobna uglasiti z otroki, potem pride tudi do uglaševanja in sledenja otrok meni, kar omogoča pogoje za spreminjanje oz.
doseganje zastavljenih ciljev.
3. V kolikšni meri vključevanje metod plesno-gibalne terapije v plesno interesno dejavnost vpliva na zadovoljstvo in občutek uspešnosti vseh otrok v skupini?
Na osnovi sistematičnega opazovanja sem ugotovila, da ravno plesno-gibalne terapevtske dejavnosti omogočajo, da se lahko vsak posameznik v skupini izrazi v skladu s svojimi sposobnostmi, po svojih najboljših močeh in glede na trenutno stanje. To vpliva na občutke uspešnosti in zadovoljstvo otrok v skupini.
Uspešnost in veliko zadovoljstvo so izražali tudi na zaključnem javnem plesnem nastopu.
154 11 SKLEPNE UGOTOVITVE
V skupinskih plesnih delavnicah s prvinami plesno-gibalne terapije razvijam celosten model vključevanja otrok s posebnimi potrebami v plesno interesno dejavnost. Glede na dobljene rezultate raziskave ugotavljam, da
metode plesno-gibalne terapije v veliki meri omogočajo in spodbujajo inkluzijo otrok s posebnimi potrebami v plesno interesno skupino.
Prav tako ugotavljam, da metode plesno-gibalne terapije pozitivno vplivajo na razvoj socialnih spretnosti in na medsebojne odnose vseh otrok v skupini ter večjo povezanost in strpnost celotne plesne interesne skupine.
Pozitivno lahko odgovorim tudi na tretje postavljeno raziskovalno vprašanje: z vključevanjem metod plesno-gibalne terapije v plesno interesno skupino sta otroka s posebnimi potrebami in prav tako tudi ostali otroci v skupini doživljali zadovoljstvo in uspeh.
Z inkluzijo v skupinsko plesno interesno dejavnost sta oba otroka s posebnimi potrebami imela vzpodbudno in stimulativno okolje, preko metod plesno-gibalne terapije je bila možnost stigmatizacije manjša, pridobivala sta različne in pomembne socialne izkušnje, ostali otroci v interesni skupini pa so se
»učili« prilagajanja, spoštovanja, sprejemanja in pozitivnega odnosa do posebnosti oz. različnosti v svojem življenjskem okolju.
Krofličeva v svoji knjigi Ustvarjalni gib – tretja razsežnost pouka poudarja, da ustvarjanje s telesom in gibanjem deluje kot komunikacija, kot učna metoda, kot preventiva, kot terapija, ki zadovoljuje osnovno človekovo potrebo po gibanju in omogoča samouresničevanje v socialni interakciji (Kroflič, 1999).
David Fontana (v Kroflič, 1999) primerja »vzgojo za vedeti« z »vzgojo za biti«. Meni, da bi se morali dopolnjevati. Vzgoja in izobraževanje za »biti«
(»education for being«) pomeni učiti otroke razumevanja in spoštovanja samih sebe, sodoživljanja drugih, skrbi za okolje, v katerem živimo, ohranjanja občutljivosti za notranji svet sanj, razmišljanj in domišljije, ohranjanja spoštovanja do vrednot ali kot pravi, do čudes ustvarjanja, do dajanja in sprejemanja ljubezni, razumevanja pomena ljubezenskega odnosa, izražanja občutij in sprejemanja takega izražanja pri drugih, razvijanja in oblikovanja zrele življenjske filozofije o smislu sveta in lastnega mesta v njem. Le ta kakovost nas naredi človeške. V vzgoji in izobraževanju za »biti« avtor pripisuje še poseben pomen izkustvenemu učenju in umetnostnemu ustvarjanju. Brez vzgoje in izobraževanja za »biti« tvegamo, da otroci odraščajo v osiromašene tujce, tuje drugim in samim sebi, ki bogastva svojih notranjih zmogljivosti ne poznajo in ga zato zanemarjajo. Pri tem imamo pedagogi poglavitno vlogo.
Otrokom lahko podajamo številne informacije, ki pa ne postanejo znanje in del njih samih, če niso podkrepljene z lastnim izkustvom. Različnost postane del nas, del naše družbe in del našega vsakdana, če medsebojno sodelujemo, se dopolnjujemo in spoštujemo, čeprav se razlikujemo. Če se torej učimo sprejemati različnost tako, da z njo živimo.
155
Tudi ali prav v tem vidim vrednost inkluzije otrok s posebnimi potrebami v plesno-gibalno interesno skupino.
Ples in ustvarjanje z gibanjem je močan motivacijski dejavnik, saj prinaša ugodje in zadovoljstvo. Torej omogoča tudi zadovoljevanje potrebe po zabavi, sprostitvi, ugodju in veselju, kar pospešuje izločanje protistresnih hormonov in s tem povečuje odpornost organizma in tudi njegovo učinkovitost (Bacci, Golemanv Kroflič, 1999). Vse to omogoča pozitivne medsebojne odnose in dviguje samopodobo posameznika, s tem pa omogočajo sprejemanje sebe in svoje okolice, da je vsak posameznik poseben, upoštevan, da ga imamo radi.
Nenazadnje se otroci tudi tako pripravljajo za nove zahteve v življenju.
12 ZAKLJUČEK − NA POT (osebno doživljanje in nadaljnje delo)
Ples in glasba sta vplivala na občutke ne le otrok, temveč tudi na moje. V času raziskave sem se večkrat zavedala prepletenosti racionalnega in emocionalnega, svoje soodvisnosti in vplivanja na dogajanje ter svoje čustvene povezanosti z otroki.
Kako ubesediti videno in doživeto, kako dokazovati občutke in meriti človeško izražanje in doživljanje, kako poudariti prepričanost v svoje misli, svojo zavest? Kako dokazati koristnost in učinkovitost plesa, gibalnega ustvarjanja in izražanja kot pomoči z umetnostjo, ki je preprosto opazna, osebno doživeta in živa? To so bile ovire, katere sem premagovala največ časa. Ustvarjanje z otroki je tisto zadovoljstvo, ki mi v življenju pomeni hrano, bogastvo in lahkotne občutke sreče in polnosti obstoja.
Ples je Življenje in prebuja življenje v nas. »Ničesar ne potrebuješ, samo sebe, kajti ples, ki ga plešeš, si ti sam. Ples je človek, ki pleše. Ples je neločljiv od človeka, ki pleše. Rodi se s človekom in umira z njim. Zato pravijo, da je ples prva in najstarejša umetnost. /.../ Gibanje je isto kot življenje. Če bi se ustavilo, bi vse zamrlo. In v tem gibanju, ki je neminljivo, je zakoreninjen ples; z njim vred pa tudi potreba po njem,« so besede Marije in Eke Vogelnik (2009), ki me posredno pri delu z otroki vsakodnevno spremljajo.
Ples je vidni gib človeške duše. Vsak dan nam daje nepredvidljivo in edinstveno. Ples je vendar tako neponovljiv, živi tukaj in sedaj in vsak trenutek je lahko drugačen. Gibanje odpira med odraslimi že skoraj pozabljeno iskrenost, osvobaja stare in odpira nove poti. Ples je najlepši pojav na svetu. Ples se rodi iz srca in radosti, pa tudi iz bolečine in žalosti, ko čutimo, da smo živi, da smo to kar smo. Ko smo odraščali in odrasli, so nas vedno bolj opozarjali na lepo vedenje in bonton, kadar smo kdaj od prevlade čustev zaplesali, se izrazili ..., češ, »To se ne spodobi«. Tako smo vedno bolj pozabljali pristne želje našega telesa in duše. In v šoli so nas učili sedeti tiho in zravnano in plesati »pravilno«, biti popolni in lepi.
Plesati smo začeli iz glave, ne da bi se zmenili za svoje telo in mu sledili. To pa sploh ni več ples. Ples se zgodi, kadar se pozabimo, kadar se spomnimo, kako lepo je biti brezpogojno svoboden in vznesen. Ples je stanje duha, kadar si
156
dovolimo, da naše telo uživa, kadar se prepustimo energiji, ki teče po našem telesu, kadar lahko pozabimo na trenutno realnost. Ples brez nas ne obstaja. Mi smo tisti, ki mu vdihnemo življenje, ko skozenj izrazimo sebe, svojo notranjost.
Ne pozabimo, da »obleka« pride in gre, jo zamenjamo, smisel in izraz ji dajemo le mi, s tem da uživamo in smo zadovoljni s seboj, kadar si jo nadenemo.
157 LITERATURA
Akerman, B. (2009). Izabela. Pravljica o princeski, ki je jecljala. Ljubljana:
Fakulteta za socialno delo.
Borota, B., Geršak, V., Korošec, H., Majaron, E. (2006). Otrok v svetu glasbe, plesa in lutk. Koper: Pedagoška fakulteta.
Caf, B. (2004). Vpliv gibalno-plesne terapije na socialno klimo v razredu.
Specialistično delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Fifolt, A. (2009). Integracija gibalno plesne terapije in psihološkega svetovanja v individualni svetovalni obravnavi otrok in mladostnikov.
Specialistično delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Frostig, M. (1989). Gibalna vzgoja. Nove poti specialne pedagogike.
Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.
Galeša, M. (1995). Individualizirani programi za otroke s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami: spoznavanje otrok in njihovega okolja, načrtovanje, izvajanje in evalvacija. Radovljica: Didakta.
Geršak, V. (2010). Uresničevanje inkluzije z uporabo celostnih učnih pristopov. V Starc, S. (ur.), Inkluzivnost v vzgoji in izobraževanju. Izvlečki / 7. znanstveni sestanek z mednarodno udeležbo. Koper: Pedagoška fakulteta.
Geršak, V., Sedevčič, U., Erban, K. (2005). Tudi osebe s posebnimi potrebami so plesno gibalno ustvarjalne. V: Kovač, M. (ur.), Rot, A.(ur.), Filipčič, T. (ur.). Zbornik referatov. Ljubljana: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije, str. 50−55.
Gjud A., B. Kroflič (1990). Igra z gibi 1 − telo v gibanju. Radovljica:
Didakta.
Gjud A., B. Kroflič (1991). Igra z gibi 2 – igra rok in nog. Radovljica:
Didakta.
Gjud A., B. Kroflič (1992). Igra z gibi 3 – gibanje postaja ples. Radovljica:
Didakta.
Golob, A. (2011). Zakonodaja na področju EU. Seminar Poti do inkluzije. Ig:
CUDV Dolfke Boštjančič Draga.
Green, W. (1999). Eksplozivni otrok. Ljubljana: Obris.
Gričar, N. (2009). Poročilo delovnoterapevtskega ocenjevanja. Maribor:
Center društvo za avtizem.
Grubešič, S. (2001). Vzpodbujanje ustvarjalnosti in socialnih spretnosti z metodo ustvarjalnega giba in plesa pri osebah z zmerno motnjo v duševnem razvoju. Specialistično delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Horvat, L., Magajna, L (1989). Razvojna psihologija. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Hozjan, D. (2010). Razmerje konceptov socialna kohezivnost in inkluzija v šolskem polju. V Starc, S. (ur.), Inkluzivnost v vzgoji in izobraževanju.
Izvlečki / 7. znanstveni sestanek z mednarodno udeležbo. Koper: Pedagoška fakulteta.
Jung, C. G. (1994). Sodobni človek išče dušo. Ljubljana: Julija Pergar.
158
Kemmis, S., McTaggart, R., Požarnik, B. M., Skalar, M. (1991). Kako se lotimo akcijskega raziskovanja v šoli. Radovljica: Slovensko društvo pedagogov, Didakta.
Kos, N. (1982). Ples od kod in kam. Ljubljana: ZKOS.
Koban Dobnik, M. (2005). Glasba in gib. Nova Gorica: založba Eduka.
Končnik - Goršič, N. (1979). Gibanje, sreča, življenje. Kadar imamo težave pri vzgoji. Ljubljana: Zbirka Cicibanove urice, Zveza prijateljev mladine Slovenije.
Končnik - Goršič, N., Kavkler, M. (2002). Specifične učne težave otrok in mladostnikov. Prepoznavanje. Razumevanje. Pomoč. Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.
Kralj, N. (2009). Plesno-gibalne terapevtske delavnice in povezovanje skupine. Seminarska naloga v okviru spec. študija Pomoč z umetnostjo pri prof. dr. Kobolt, A. Socialna pedagogika.
Kralj, N. (2009). Razvijanje in spodbujanje plesno-gibalne ustvarjalnosti pri predšolsih in mlajših šolskih otrokih – komunikacija skozi gib, dotik in kreacijo. Seminarska naloga v okviru spec. študija Pomoč z umetnostjo pri prof. dr. Pečjak, V. Psihologija ustvarjalnosti.
Krapše, Š. (2004). Otroci s posebnimi potrebami. Nova Gorica: Educa.
Kremžar, B., Tušak, M., Petelin, M. (1990). Vpliv gibalnih dejavnosti na socialno vedenje osebnostno in vedenjsko motenih mladostnikov. Ljubljana:
Vzgoja in izobraževanje 3/1990.
Kroflič, B. (1992).Ustvarjanje skozi gib. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
Kroflič, B., Gobec D. (1995). Igra – gib – ustvarjanje – učenje. Novo Mesto:
Pedagoška obzorja.
Kroflič, B. (2001). Vedenjsko težavni otroci – neodkriti in zatrti nadarjenci?
V Blažič, M. (ur.), Nedarjeni med teorijo in prakso. Zbornik povzetkov:
mednarodni znanstveni simpozij, 5. in 6. junij, 2001, Otočec pri Novem mestu. Novo mesto: Slovensko združenje za nadarjene.
Leksikon Cankarjeve založbe – ples. (1990). Ljubljana: Cankarjeva založba.
Levy, F. (1988). Dance movement therapy. Virginia: Association for American Alliance for health, physical education, recreation & dance.
Liebmann, M. (1994). Art Therapy in Groups: A handbook of themes, games and exercises. London: Routledge.
Lukman, T. (2010). Vpliv uporabe lutke pri spreminjanju motečega vedenja mlajših šolskih otrok. Specialistično delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Opara, B. (2010). Šola za vse – pravična šola. V Starc, S. (ur.), Inkluzivnost v vzgoji in izobraževanju. Izvlečki / 7. znanstveni sestanek z mednarodno udeležbo. Koper: Pedagoška fakulteta.
159
Mesec, B. (1998). Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu.
Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Milivojević, Z., Bilban, K., Kokelj, V., Kramberger, M., Steiner, T., Kožuh, B. (2004). Mala knjiga za velike starše. Novi Sad: Psihopolis institut.
More, V. (1997). Razvijanje celostne pozitivne komunikacije preko ustvarjalnega kooperativnega gibanja pri učencih z zmerno in težjo motnjo v duševnem razvoju. Diplomsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Nuzdorfer, P. (2012). Gibalna in športna dejavnost otrok s posebnimi potrebami. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport.
Ouklender, V. (1988). Prozori u svet naše dece. Beograd: Nolit.
Payne, H. (2006). Dance Movement Therapy – theory, research and practice.
London & New York: Tavistock/ Routledge.
Podiplomski študijski program Pomoč z umetnostjo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 2000, 2001, 2002, 2003, 2004, 2007, 2008, 2009, 2010.
Sachs, C. (1997). Svetovna zgodovina plesa. Ljubljana: Znanstveno in
Sherborne, V. (1993). Developmental Movement for Children. Cambridge:
University Press.
Sims, P. (2000). Spodbujanje odličnosti – vsak otrok je lahko dober učenec.
Ljubljana: Optima.
Srebot, R., Menih, K. (1996). Potovanje v tišino. Sprostitvena vzgoja za otroke. Ljubljana: DZS.
Tomori, M. (1990). Psihologija telesa. Ljubljana: DZS.
Vogelnik, M. (1993). Ustvarjalni gib. Ljubljana: Zveza kulturnih organizacij Slovenije.
Vogelnik, Mojca. (2002). Skripta Pomoč z umetnostjo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Vogelnik, M., Vogelnik, E. (2009). Ples skozi čas in balet skozi čas.
Ljubljana: Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti.
Vujanovič, I. (2005). Plesno-gibalna terapija kot oblika pomoči »mladim z manj priložnostmi«. Specialistično delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Waller, D. (1999). Group Interactive Art Therapy: Its use in Training and Treatment. London, New York: Routledge.
Warren, B. (1993). Using the creative arts in therapy: a practical introduction.
London and New York: Routledge.
160
Warden, B., Christie, D. (2001). Spodbujanje socialnega vedenja. Ljubljana:
Inštitut za psihologijo osebnosti.
Zagorc, M.(2006). Ples. Ustvarjanje z ritmom in gibom. Ljubljana: Fakulteta za šport.
Zagorc, M.(2006). Ples v sodobni šoli – prvo triletje I. Ljubljana: Fakulteta za šport.
Zupan, S. (2011). Zakonodaja na področju RS. Seminar Poti do inkluzije. Ig:
CUDV Dolfke Boštjančič Draga.
Žerovnik, A. (2004). Otroci s posebnimi potrebami. Ljubljana: Družina.
INTERNETNI VIRI:
Jacobson, J. W in Mulick, J. A (2000): Manual of Diagnosis and Professional Practice in Mental Retardation. Zveza Sožitje – zveze društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju Slovenije. Http://www.zveza-sozitje.si/solsko-obdobje.html (12. 11. 2010).
Kesič (2010): Otroci in strpnost do drugačnih. Viva, revija za zdravo življenje. Http://www.viva.si (17. 7. 2011).
School of Dance Therapy, www.schoolofdancetherapy.com (17. 7. 2010).
www.spletnislovar.com (3. 1. 2012).
161 PRILOGE:
DOKUMENTARNO GRADIVO
162 1 RISBE
Kot dodatno dokumentarno gradivo sem v obeh plesnih interesnih skupinah uporabila Preizkušnjo za ugotavljanje ustvarjalnega mišljenja (Test for Creative Thinking – Drawing Production, TCT-DP, avtorja Klaus K. Urban in Hans G. Jellen, 1996). Likovno ustvarjanje je Jakovo zelo močno področje. Če bi preizkušnjo ocenjevala, bi Jaka dosegel precejšnjo število točk, saj je likovno zelo ustvarjalen. Za primerjavo prikazujem le risbi obeh otrok s posebnimi potrebami.
Risba 1: Jaka, 6 let
163
Risba 2: Ana, 8 let
164
2 FOTOGRAFIJE (arhiv iz različnih plesno-gibalnih delavnic N. Kralj)
Fotografija 2: Ples z dotikom Fotografija 1: Morje in ribica
165
Fotografija 4: Oblikovanje telesa Fotografija 3: Okroglo
166
Fotografija 6: Jaz vodim Fotografija 5: Glina in glinarji
167
Fotografija 8: Kačo vit in vozli Fotografija 7: Drevo življenja
168
Fotografija 9: Zrcaljenje
Fotografija 10: Naši pozdravi
169
Fotografija 11: Radovedna žogica
Fotografija 12: Prosto gibalno ustvarjanje
170
Fotografija 13: Sledenje
Fotografija 14: Oblikovanje črke s telesom
171
Fotografija 15: Oblike s telesom
Fotografija 16: Telesno oblikovanje
172
Fotografija 17: Risanje