Gibanje je osnovni komunikacijski sistem. »Je spontana, aktivna, večinoma avtomatska sprememba položaja telesa v prostoru, ki je dedno pogojena in priučena pod vplivi dejavnikov okolja. Pri gibanju sodeluje celo telo na organiziran in usklajen način« (Krušec, 2010, Žgur, 2011, str. 49).
Za usklajeno delovanje našega telesa ima na gibanje zelo pomemben vpliv mišični tonus – temeljna napetost naših mišic, ki ljudem omogoča, da kljub težnosti telesa stojijo pokonci in se premikajo s pomočjo usklajenega delovanja določenih mišičnih skupin (Pauli in Kisch, 1996).
Tonus mišice pomeni njeno upornost proti sili težnosti ali pasivnem gibanju sproščenega uda v sklepu. Le ta nam omogoča, da stojimo pokonci (Marcdante, Kliegman in Jenson, 2011).
Normalen mišični tonus je napet, vendar ne toliko, da postane posameznik tog in težko premika sklepe (Biel in Peske, 2005). Mišični tonus deluje na podlagi čutnih dražljajev, ki jih predelajo taktilni, vestibularni in proprioceptivni čutni sistemi. Definiran je kot napetost mišic in če te napetosti ni, pride do motenj mišičnega tonusa. Moten mišični tonus je prisoten pri 5 – 8 % splošne populacije in je posledica različnih stanj, opaženih pri otrocih z nevrološkimi okvarami (Spittle idr., 2018).
Keršič (1996, str. 6) trdi: »Obstaja več motenj mišičnega tonusa. Ena od motenj mišičnega tonusa je hipotonija oz. mišična ohlapnost, ki je patološke narave«. Pojavi se, kadar je tonus
13
mirujoče mišice zmanjšan (Marcdante idr., 2011). Mišične skupine postanejo šibke in prenehajo izvajati ukaze možganov z zaznavanjem impulzov, ki prihajajo iz centralnega živčnega sistema (Ward Platt, 2012).
1.4.2 Opredelitev hipotonije
Otroci s hipotonijo mišic so tisti, ki imajo prenizek osnovni mišični tonus, njihove mišice so ohlapne in dajejo videz mlahavosti (Pauli in Kisch, 1996).
Ward Platt (2012) trdi, da se pri otroku z nižjim mišičnim tonusom mišice pri odzivu na dražljaje krčijo zelo počasi in ne morejo ostati skrčene toliko časa kot pri drugih otrocih, zato imajo ti otroci težave pri opravljanju gibalnih nalog (Ruiz-Perez, 2018).
Biel in Peske (2005) pravita, da je normalen mišični tonus napet, vendar ne preveč tog in težje premikajoč, medtem ko, je zmanjšan mišični tonus skupek pomanjkanja podpore mišicam s povečano gibljivostjo v sklepih. Osebe z zmanjšanim mišičnim tonusom so videti lahke, mehke, počasne in neaktivne, vendar imajo lahko kljub zdravstvenemu stanju možnost normalnega delovanja moči mišic, koordinacije in nadzora s primernim programom zdravljenja.
Hipotonija je pri otrocih prisotna v različnih stopnjah. S časom se izboljšuje, a ostaja prisotna tekom celega življenja. Nekateri deli telesa so lahko bolj prizadeti od ostalih (Nikolić, Vukomanović, Milovanović, Perović in Jevtić, 2009).
1.4.2.1 Najpogostejši znaki hipotonije
P. Dawson (2009) v knjigi Low muscle tone in children našteje najpogostejše znake, ki so posledica hipotonije pri otrocih.
Znaki hipotonije pri otrocih, starih od 0 do 2 let:
mlahavo telo,
prisoten šibek jok,
respiratorne težave,
prekomerno spanje,
slinjenje,
14
težave pri sesanju in požiranju,
pasivnost pri telesni dejavnosti,
slaba kontrola glave,
prekomerno gibljivi sklepi,
izogibanju preživljanju časa na trebuhu,
»žabji« položaj oz. sedenje na W-način.
Znaki hipotonije pri otrocih, starih od 2 do 9 let:
slinjenje,
ploska stopala,
slaba drža,
nerodnost in težave pri upravljanju z orodjem in opremo,
težave z ravnotežjem,
težave pri vzdrževanju pokončne drže,
podpiranje glave z rokami,
iskanje opore na objekte pri pokončnem stanju,
za dokončanje nalog potrebujejo veliko časa,
izogibanje športu in gibalnim nalogam,
hitra utrujenost,
težave pri govoru,
težave s koordinacijo,
težave s sluhom.
(Dawson, 2009)
1.4.3 Vzroki hipotonije mišic pri otroku
Razvojna motnja koordinacije je motnja motorične sposobnosti, ki prizadene približno 5 – 6 % otrok. Pri nedonošenih otrocih je pojavnost do 50 % višja (Spittle idr., 2018).
Vzroki za zmanjšan mišični tonus so številni, lahko so pridobljeni ali prirojeni. Med prirojene vzroke štejemo razne motnje presnove, motnje v delovanju centralnega živčnega sistema (genetske spremembe, okvare, prirojena obolenja, sindrome idr.) in motnje v delovanju mišic
15
(živčno-mišična obolenja). Med pridobljene vzroke pa uvrščamo razne možganske krvavitve ali pomanjkanje kisika pri porodu ali po porodu. V nekaj primerih je lahko vzrok hipotonije v okužbah, ki pustijo posledice na centralnem živčnem sistemu ali pa se vzrok pojavi zaradi padca. V nekaterih družinah se mišični tonus prenaša iz roda v rod, zato je lahko pogost vzrok v družinski genetiki, na katero nimamo vpliva (Kaj je hipotonija in kako ukrepati, 2020).
Največ motenj se pojavi v razvoju osrednjega živčevja, genetskih napak, kromosomskih nepravilnosti, presnovnih motenj in endokrinih bolezni (Nikolić, Vukomanović, Milovanović in Jevtić, 2009).
Dosedanje raziskave so pokazale, da je hipotonija mišic v zadnjem času čedalje pogostejši vzrok za zaostanek otrok v gibalnem razvoju. B. Bobath (2013) je mnenja, da se z znanjem in ustrezno gibalno vadbo ter primerno terapijo na določenem primeru stopnja hipotonije zmanjša.
Zato sem želela na študiji primera raziskati, kako šesttedenska gibalna vadba učinkovito vpliva na izbrane gibalne sposobnosti moči in ravnotežja.
16
2 CILJ DIPLOMSKEGA DELA
Cilj diplomskega dela je analizirati učinkovitost individualne vadbe moči za otroka s hipotonijo na študiji primera.
3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
Postavila sem si naslednja raziskovalna vprašanja:
RV1: Na kakšne načine lahko vzgojitelj prepozna otroka s hipotonijo?
RV2: Kakšne prilagoditve so potrebne za vadbo moči pri otroku s hipotonijo v primerjavi z zdravimi otroki?
RV3: Za koliko odstotkov bo otrok s hipotonijo napredoval v moči posameznih telesnih udov?
RV4: Za koliko odstotkov bo otrok s hipotonijo napredoval v moči trebuha in hrbta?