UČINKOVITOST INDIVIDUALNE GIBALNE VADBE ZA IZBOLJŠANJE MOČI PRI OTROKU S

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

LUCIJA ČERNE

UČINKOVITOST INDIVIDUALNE GIBALNE VADBE ZA IZBOLJŠANJE MOČI PRI OTROKU S

HIPOTONIJO

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2020

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

ŠTUDIJSKI PROGRAM: PREDŠOLSKA VZGOJA

LUCIJA ČERNE

Mentorica: izr. prof. dr. JERA GREGORC

UČINKOVITOST INDIVIDUALNE VADBE ZA IZBOLJŠANJE MOČI PRI OTROKU S HIPOTONIJO

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2020

»Ko lahko izbiraš, ali boš zaplesala ali obsedela ob strani, upam, da plešeš.«

Oprah Winfrey

ZAHVALA

Iskrena hvala izr. prof. dr. Jeri Gregorc za mentorstvo pri izdelavi diplomskega dela, strokovno in praktično vodenje pri poteku pisanja, spodbude k raziskovanju lastnega

zanimanja ter osebno dostopnost.

Posebna zahvala gre moji veliki družini, za vso predano ljubezen in podporo tako v času študija kot ob nastajanju diplomskega dela.

Hvala vsem prijateljicam za nasmejane dneve in močne objeme.

Hvala tebi Aljaž, ker si mi pokazal, da zmorem!

IZJAVA

Podpisana Lucija Černe, rojena 19. julija 1996 v Ljubljani, študentka Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, smer Predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Učinkovitost individualne gibalne vadbe za izboljšanje moči pri otroku s hipotonijo pri mentorici izr. prof. dr. Jeri Gregorc avtorsko delo. Uporabljeni viri in literatura so korektno navedeni, teksti niso prepisani brez ustrezne navedbe avtorja.

Ljubljana, maj 2020

UČINKOVITOST INDIVIDUALNE VADBE ZA IZBOLJŠANJE MOČI PRI OTROKU S HIPOTONIJO

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, maj 2020

Število strani: 43, število slik: 16, število tabel: 11, število virov: 40, število prilog: 5

POVZETEK

Namen diplomskega dela je bil analizirati učinkovitost individualne gibalne vadbe za izboljšanje moči pri otroku s hipotonijo.

Hipotonija je pridobljena ali prirojena okvara živčno-mišičnega sistema in pomembno vpliva na gibalni razvoj otrok. Zaostanki se največkrat odražajo v grobi motoriki. Hipotoni otroci imajo zmanjšano mišično moč, hitro postanejo utrujeni in imajo težave z ravnotežjem.

Pomembno je, da težave pri gibanju dovolj zgodaj prepoznamo, saj gibalna oviranost posega na vsa področja otrokovega razvoja. Z ustreznim pristopom jih lahko omilimo in otroku omogočimo višjo kvaliteto življenja.

Na podlagi strokovne literature sem oblikovala individualiziran gibalni program. Izvedla sem študijo primera, v kateri je sodeloval šestletni deček. Testiranje s »Testom 1« sem izvedla na začetku ter tako preverila otrokove grobomotorične sposobnosti. Vmes sem izvajala individualiziran gibalni program za izboljšanje moči, ki sem ga merila skupaj z ravnotežjem.

Izvajala sem ga šest tednov, 3-krat tedensko po 15 minut.

Rezultati končnega testa so pokazali napredek dečka s hipotonijo v moči posameznih telesnih udov, in sicer je bil deček v moči nog 70 % bolj uspešen, medtem ko je bil v moči rok za 56 % bolj uspešen. Deček je prav tako pokazal napredek v moči trebušnih mišic, kjer je bil za 44 % bolj uspešen, in v moči hrbta, kjer je napredoval za 23 %.

Ključne besede: individualna gibalna vadba, hipotonija, gibalni razvoj, groba motorika, zmanjšana mišična moč, gibalna oviranost, individualiziran gibalni program, »Test 1«

EFFECTIVENESS OF INDIVIDUAL MOVEMENT EXERCISE TO IMPROVE STRENGTH OF THE HYPOTONIC CHILD

University of Ljubljana, Faculty of Education, May 2020 ABSTRACT

The purpose of my diploma thesis is to analyse the effectiveness of an individual treatment plan to increase muscle tone and strength of a child suffering from hypotonia.

Hypotonia can happen from damage to the brain, spinal cord, nerves, or muscles. The damage can be the result of trauma, environmental factors, or genetic, muscle, or central nervous system disorders. Hypotonia can have a significant effect on the motor skill development of a child.

Children with hypotonia have decreased muscle tone, they quickly become fatigued and have balance problems. It is important to recognize problems with motor skill development at an early stage, since physical disabilities affect all areas of a child's development. With the appropriate approach, the hypotonia related problems can be alleviated and enable a child a better quality of life.

A case study research has been made on creating and carrying out an individual treatment plan for a six-year-old boy suffering from hypotonia. At the beginning »Test 1« was done to test boy's gross motor skills. Then I carried out the individual treatment plan to increase boy's muscle tone, I measured the progress along with his balance skills. The therapy was being carried out for six weeks, 3 times a week for 15 minutes each.

The results of the final test showed the progress of the boy with hypotonia in the strength of individual limbs: the strength of the boy's legs improved for 70 %, the strength of the boy's arms improved for 56 %. The boy also showed progress in the strength of the abdominal muscles, where he was 44 % more successful, and in the strength of his back, where he progressed for 23%.

Key words: Individual treatment plan, hypotonia, motor skill development, gross motor skills, decreased muscle tone, motor skill development, individual treatment plan, »Test 1«

KAZALO VSEBINE

UVOD ... 1

1 PREDMET IN PROBLEM ... 2

1.1 Gibalni razvoj ... 2

1.2 Gibalne sposobnosti ... 3

1.2.1 Moč... 4

1.2.1.1 Pojavne oblike moči ... 4

1.2.1.2 Dejavniki moči ... 5

1.2.1.3 Razvoj moči pri otroku ... 5

1.2.2 Ravnotežje ... 6

1.2.2.1 Pojavne oblike ravnotežja ... 6

1.2.2.2 Dejavniki ravnotežja ... 7

1.2.2.3 Razvoj ravnotežja pri otroku ... 8

1.3 Otroci s posebnimi potrebami ... 9

1.3.1 Gibalna oviranost ... 9

1.3.2 Vzroki za gibalno oviranost ... 10

1.3.3 Gibalno ovirani otroci ... 11

1.3.4 Stopnje gibalne oviranosti ... 11

1.3.4.1 Otroci z lažjo gibalno oviranostjo... 11

1.4 Hipotonija... 12

1.4.1 Mišični tonus ... 12

1.4.2 Opredelitev hipotonije ... 13

1.4.2.1 Najpogostejši znaki hipotonije ... 13

1.4.3 Vzroki hipotonije mišic pri otroku ... 14

2 CILJ DIPLOMSKEGA DELA ... 16

3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 16

4 METODE DELA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 16

4.1 Vzorec raziskovanja ... 16

4.2 Spremenljivke ... 17

4.3 Način zbiranja podatkov ... 17

4.4 Metoda obdelave podatkov ... 18

5 INTERPRETACIJA REZULTATOV ... 19

6 RAZPRAVA ... 23

7 ZAKLJUČEK ... 25 8 LITERATURA IN VIRI ... 26 9 PRILOGE ... 29

9.1 Priloga 1: Test za ugotavljanje motorične sposobnosti moči rok, nog, trebušnih mišic in hrbta = »Test 1« ... 29 9.2 Priloga 2: Opis gibalnih vzorcev pri uporabljenih vajah iz programa »Ciciban« ... 32 9.3 Priloga 3: Gibalni program z igrivimi nalogami in pripomočki »Ciciban« ... 40 9.4 Priloga 4: Rezultati »Testa 1« ... 42 9.5 Priloga 5: Dovoljenje staršev za objavo fotografij ... 43

KAZALO TABEL

Tabela 1: Rezultati »Testa 1« moči posameznih telesnih udov ... 21

Tabela 2: Rezultati »Testa 1« moči trebušnih mišic in hrbta ... 21

Tabela 3: Motorični test za ugotavljanje moči rok ... 29

Tabela 4: Motorični test za ugotavljanje moči nog ... 29

Tabela 5: Motorični test za ugotavljanje moči trebušnih mišic ... 30

Tabela 6: Motorični test za ugotavljanje moči hrbta ... 31

Tabela 7: Gibalni program "Ciciban" v 1. CIKLU ... 40

Tabela 8: Gibalni program "Ciciban" v 2. CIKLU ... 40

Tabela 9: Gibalni program "Ciciban" v 3. CIKLU ... 41

Tabela 10: Gibalni program "Ciciban" v 4. CIKLU ... 41

Tabela 11: Rezultati »Testa 1« ... 42

KAZALO SLIK

Slika 2: Sedeča štorklja (Černe, 2020) ... 32

Slika 3: Zvita kača (Černe, 2020) ... 33

Slika 4: Močni fazan (Černe, 2020) ... 33

Slika 5: Urni zajček (Černe, 2020) ... 34

Slika 6: Igriv gams (Černe, 2020) ... 34

Slika 7: Rak krojač (Černe, 2020)... 35

Slika 8: Kobilica (Černe, 2020) ... 35

Slika 9: Raketa (Černe, 2020) ... 36

Slika 10: Zabavni pingvin (Černe, 2020) ... 36

Slika 11: Jezni tiger (Černe, 2020) ... 37

Slika 12: Pav (Černe, 2020) ... 37

Slika 13: Rdeča rutka (Černe, 2020) ... 38

Slika 14: Potapljač (Černe, 2020) ... 38

Slika 15: Jazbec (Černe, 2020) ... 39

Slika 16: Flamingo (Černe, 2020) ... 39

1

UVOD

Področje vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami v Sloveniji v zadnjih letih doživlja velike spremembe. Iz leta v leto se povečuje število otrok s posebnimi potrebami, ki se vključujejo v običajne oblike izobraževanja. Trenutno veljaven Zakon o vrtcih (2005) med otroke s posebnimi potrebami uvršča gibalno ovirane otroke, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov z dodatno strokovno pomočjo. Med otroke s primanjkljajem na gibalnem področju uvrščamo otroke s hipotonijo mišic. Otroci s hipotonijo so tisti, ki imajo zmanjšan osnovni mišični tonus, njihove mišice so ohlapne in dajejo videz mlahavosti.

Hipotonija mišic je v zadnjem času pogostejši vzrok za zaostanek otrok v gibalnem razvoju.

Spittle, Fitz Gerald, Mentiplay, Williams in Licari (2018) so mnenja, da se z znanjem in ustrezno gibalno vadbo ter terapijo na določenem primeru stopnja hipotonije zmanjša.

V diplomskem delu sem na študiji primera želela analizirati učinkovitost individualne gibalne vadbe moči za otroka s hipotonijo. Najprej sem izvedla »Test 1«, s katerim sem preverila motorične sposobnosti moči nog, rok, hrbta in trebušnih mišic, ki se jih meri skupaj z ravnotežjem. Glede na rezultate »Testa 1« sem izdelala individualiziran gibalni program, ki je trajal 6 tednov in obsegal 16 vadbenih enot, 3-krat tedensko po 15 minut. Po koncu gibalnega programa sem ponovila »Test 1« in analizirala razlike med začetnim in končnim stanjem.

Želela sem ugotoviti, na kakšni stopnji se nahaja naš otrok, ter pripraviti primerno vadbo, ki bo učinkovito vplivala na izbrane gibalne sposobnosti.

2

1 PREDMET IN PROBLEM

1.1 Gibalni razvoj

Otrokov razvoj je dinamičen proces, ki ga v interakciji določata dednost in okolje, in sicer na ravni fizikalnega in socialnega okolja. Na vse dejavnike otrokovega razvoja (rast, zorenje, izkušnje) ne moremo enako vplivati. Strokovnjaki na področju gibanja (Videmšek in Visinski, 2001) pravijo, da je v zgodnjem obdobju otrokov organizem najbolj izpostavljen vplivom okolja, kar vpliva tudi na razvoj njegove osebnosti. Spodbude, ki jih dobiva otrok iz okolja, so senzorične, odzivi pa globalni, in prav ti ga spodbujajo k spontanemu raziskovanju in aktivnemu učenju (Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003).

»Gibalni razvoj je najbolj izrazita oblika in funkcija psihofizičnega razvoja, ki se prične že v predporodni dobi in se stalno izpopolnjuje. Še posebno je človekov gibalni razvoj izrazit v prvih treh letih življenja« (Horvat in Magajna, 1989, v Videmšek idr., 2003, str. 17).

Videmšek in Pišot (2007) sta mnenja, da otrok z gibanjem zazna in odkriva svoje telo, preizkuša, kaj telo zmore, ob tem doživlja ponos in veselje ob razvijajočih se sposobnostih in spretnostih ter gradi zaupanje vase. V gibalnih dejavnostih je telo izhodiščna točka za presojo položaja, smeri, razmerja do drugih … Otrok razvija občutek za ritem in hitrost ter dojema prostor in čas.

Gibalni razvoj poteka od naravnih in preprostih oblik gibanja pa vse do sestavljenih in zahtevnejših dejavnosti (Videmšek idr., 2003). V začetnem obdobju poteka gibalni razvoj v cefalo-kavdalni smeri, pri tem je otrok najprej sposoben nadzirati gibanje glave, nato trupa in rok, šele potem pa nog; ter v proksimo-distalni smeri, kar pomeni, da lahko otrok najprej nadzira gibanje tistih delov telesa, ki so bližje hrbtenici, kasneje pa tudi vse bolj oddaljenih (Videmšek in Pišot, 2007).

Za optimalen razvoj je v predšolskem obdobju nujno potrebna sistematična, celostna, privlačna in domiselna gibalna dejavnost. S spodbujanjem le-tega omogočamo otroku pridobivanje gibalnih izkušenj in hkrati vplivamo na čas, kdaj bo otrok dosegel posamezno gibalno stopnjo razvoja. Pomembno je, da pri otroku spodbujamo tista gibanja, ki jih zmore, in ko jih že dobro

3

osvoji, spodbujamo gibanja, ki v razvoju sledijo (Šimunič, Volmut in Pišot, 2010; Videmšek idr., 2003).

1.2 Gibalne sposobnosti

Otrok mora imeti razvite temeljne gibalne sposobnosti, da lahko izvede neko gibanje, dvigne glavo, se valja, se plazi, sedi, skoči in opravlja vsa tista gibanja, ki mu omogočajo varno bivanje v prostoru (Videmšek idr., 2003).

Gibalne sposobnosti (ang. abilities) so naravne danosti človeka, ki so odgovorne za izvedbo človekovega gibanja. Sestavljene so iz treh komponent: fizičnih sposobnosti, psihofizičnih sposobnostih in motoričnih sposobnostih. Stopnja razvitosti gibalnih sposobnosti je pri različnih ljudeh na različni ravni, kar pa v največji meri povzroča individualne razlike v gibalni učinkovitosti posameznika. Pistotnik (2011) k temu doda, da se gibalne sposobnosti zato obravnavajo kot skupek notranjih dejavnikov, ki so odgovorni za razlike v človekovi gibalni učinkovitosti.

Gibalne sposobnosti so tako kot tudi druge človekove sposobnosti v določeni meri prirojene, v določeni meri pa tudi pridobljene. To pomeni, da so človeku že z rojstvom dane osnovne zasnove, ki opredeljujejo stopnjo, do katere se bodo sposobnosti lahko razvile ob njegovi normalni rasti in razvoju (Videmšek idr., 2003).

Pistotnik (2003) trdi, da je odstotek prirojenosti pri gibalnih sposobnostih različen. Vsi ljudje nimamo enako razvitih vseh gibalnih sposobnosti. Nekateri so hitrejši, drugi močnejši, tretji bolj gibljivi … O stopnji razvitosti odločajo tako biološki kot psihološki dejavniki in tudi okolje, v katerem se otrok razvija. Okolje lahko razvoj temeljnih gibalnih sposobnosti in znanj spodbuja ali pa zavira. Gibalne sposobnosti so v določeni meri pridobljene tudi z vadbo in načinom življenja, kar povzroči različno raven njihove razvitosti pri posameznikih.

M. Videmšek idr. (2003) navajajo šest primarnih pojavnih oblik gibalnih sposobnosti:

 moč,

 hitrost,

 gibljivost,

 koordinacijo,

4

 ravnotežje,

 natančnost,

 vzdržljivost kot funkcionalno sposobnost.

1.2.1 Moč

Moč je ena od osnovnih (temeljnih) gibalnih sposobnosti, pri kateri gre za premagovanje sile teže telesa ali sil zunaj telesa. Brez nje ne moremo izvajati gibanj kot npr. meta žogice, premagovanje odpora vode pri plavanju, vstajanja, plezanja, plazenja, prenašanja, potiskanja

… (Videmšek idr., 2003).

Pistotnik (2011) zapiše, da je moč sposobnost za učinkovito delovanje proti silam, ki nastanejo zaradi gibanja ali zaradi želje po ohranitvi položaja telesa, z uporabo sile mišic.

1.2.1.1 Pojavne oblike moči

Glede na to, kako se mišična sila pojavlja pri aktivnosti posameznika, poznamo različne oblike moči. Najprej bom navedla pojavne (akcijske) oblike moči (Videmšek idr., 2003):

 eksplozivna (hitrostna) moč je sposobnost kratkotrajne, vendar maksimalne mobilizacije mišične sile, ki se kaže v pospešku telesa (npr. start, skok, met); prirojenost te sposobnosti je sorazmerno visoka (pribl. 80 %), kar pomeni, da jo lahko razvijemo le v manjši meri;

 repetativna moč je sposobnost za dlje časa trajajočo dejavnost, ki poteka na osnovi izmeničnega krčenja in sproščanja mišic (npr. hoja, tek, poskoki); stopnja prirojenosti je 50

%, kar pomeni, da jo lahko v veliki meri še razvijemo;

 statična moč je sposobnost za dolgotrajno napenjanje mišic pri zadrževanju položaja pod obremenitvijo; stopnja prirojenosti statične moči je komaj 50 %, zato lahko s primerno vadbo precej vplivamo na njen razvoj.

Pistotnik (2011) deli topološke pojavne oblike moči na:

 moč ramenskega obroča in rok,

 moč trupa (hrbta in trebuha),

 moč nog.

5 1.2.1.2 Dejavniki moči

Aktivno gibanje človeka v prostoru se lahko izvaja le ob uporabi sil njegovih mišic. Pistotnik (2011) trdi, da ima moč v povprečju, sorazmerno nizek koeficient dednosti, kar pomeni, da jo je mogoče v precejšnji meri še pridobiti (približno 50 %). Tukaj pa je potrebno poznati nekaj pomembnih dejavnikov, od katerih je moč odvisna in na katere sistematično vpliva, v kolikor želimo pridobiti na moči.

Pistotnik (2011) navaja dejavnike, ki pogojujejo odvisnost moči:

 morfološki dejavniki telesa (oblikovnost telesa, telesne razsežnosti),

 fiziološki sistemi telesa (funkcionalni dejavniki),

 psihološki dejavniki (psihična obolenja, motivacija, vedenjske značilnosti, stanja močnega čustvovanja),

 biološki dejavniki (starost, spol, prehranjenost).

1.2.1.3 Razvoj moči pri otroku

Pri predšolskih otrocih ni potrebno vaditi moči z utežmi, tako kot to delajo športniki. Dovolj je že, da breme predstavlja njihovo lastno telo ali del telesa. Primerne vaje moči so tudi vaje potiskanja, opiranja, vlečenja, plazenja, ki jih nato nadgrajujemo z zahtevnejšimi gibalnimi nalogami – plezanje, tek, skok, poskakovanje, premagovanje ovir, prenašanje, vzpenjanje …

»Pomembno se je izogibati statičnim naprezanjem, zatorej poiščemo ustrezne igralne oblike vadbe dinamičnega značaja. Z motivacijskega vidika pa raje iščemo ustrezne igralne oblike npr.

zajčji in žabji poskoki, skoki s kolebnico, gumitvist, plezanje po lestvi, vrvi, hoja po gredi in vrvi« (Videmšek idr., 2003, str. 23).

Pri izvajanju gibalnih nalog za razvoj moči moramo paziti, da ne pride do prevelikih obremenitev na hrbtenico in sklepe. Med samim izvajanjem gibalnih nalog vključimo različne oblike razteznih vaj. Pozorni moramo biti predvsem, da z gibanjem pripomoremo k razvoju pravilne drže telesa. Z vadbo lahko moč kar precej izboljšamo (Videmšek idr., 2003).

Moč ima dominantno vlogo pri večini gibalnih aktivnosti. Otroku praviloma primanjkuje moči za želena gibanja. Če otrok nima dovolj moči (primerne njegovi razvojni stopnji), potem ni sposoben premagovanja naporov in postane prehitro utrujen. Stanje utrujenosti posledično hitro

6

vodi v neaktivnost. Le-ta se največkrat opazi v sami igri, v kateri otrok ni razigran, ni nikoli

»napadalen« in živahen (Cemič in Gregorc, 2017). Patologijo moči mišic lahko opredelimo kot posledico poškodb (neprimernega delovanja) živčnih centrov ali živčnih poti, ki uravnavajo mišični tonus. Ta je lahko prešibek ali premočan. To vpliva na zmanjšano sposobnost generiranja moči (Cemič in Gregorc, 2017). V glavni meri pa so mišične skupine odgovorne pri izvedbi ravnotežnih gibanj. Z razvojem in krepitvijo moči pri otroku v veliki meri razvijamo sposobnost vzdrževanja ravnotežja.

1.2.2 Ravnotežje

Pistotnik (2011) ravnotežje opredeli kot sposobnost hitrega oblikovanja nadomestnih gibov, ki so sorazmerni z odkloni telesa v stabilnem položaju, kadar se ta ruši.

Ravnotežje je sposobnost uravnavanja položaja telesa proti delovanju zemeljske privlačnosti in drugih zunanjih sil, tako da telo obdrži stabilnost v izbranem položaju v premikanju ali na mestu (Pistotnik, 2011).

Ravnotežje je temeljna gibalna sposobnost, ki je delno vezana tudi na koordinacijo gibanja. Z njegovo pomočjo vzdržujemo ravnotežni položaj telesa pri različnih oblikah gibanja. Čutilo za ravnotežje se nahaja v notranjem ušesu in uravnava gibanja v smeri gor - dol, naprej - nazaj, levo - desno, pospeševanja, zibanja, zamahovanja in krožna gibanja. Od ravnotežnega centra prihajajo informacije tudi do čutila za vid ter vseh drugih delov telesa (Videmšek idr, 2003).

1.2.2.1 Pojavne oblike ravnotežja

Pojavne oblike ravnotežja delimo na (Videmšek in Pišot, 2007):

 statično ravnotežje (ohranjanje ravnotežnega položaja v mirovanju ali gibanju, ko predhodno ni bil moten ravnotežni organ),

 dinamično ravnotežje (vzpostavljanje ravnotežnega položaja v mirovanju ali v gibanju, ko je bil predhodno moten ravnotežni organ).

7 1.2.2.2 Dejavniki ravnotežja

Poleg ravnotežnega organa (vestibularni aparat) v srednjem ušesu in ravnotežnega centra v malih možganih so za vzdrževanje ravnotežja odgovorni in pomembni (Pistotnik, 2011):

 čutilo za vid, ki omogoča zaznavanje grobih odmikov težišča telesa od stabilnega položaja in posameznika oskrbuje z vizualnimi informacijami v prostoru (kakšen je položaj predmeta ali telesa v prostoru, moteči dejavniki, orientacija v prostoru);

 čutilo za sluh, ki omogoča zaznave iz okolja na osnovi katerih se lažje ohranja ali vzpostavlja ravnotežni položaj; čutilo za sluh posameznika oskrbuje s slušnimi informacijami v prostoru (odboj zvoka od predmetov);

 taktilna čutila, ki zaznajo spremembe pritiskov, ki se zaradi odklonov projekcije težišča pojavijo na tistih delih kože, ki so v stiku s podporno ploskvijo; posamezniku posredujejo predvsem podatke o sili pritiska na podlago in smeri odklonov težišča;

 kinestetična čutila, ki jih predstavljajo tetivni in mišični receptorji (golgijev tetivni aparat, mišično vreteno) ter receptorji v okolici sklepov; receptorji zaznajo spremembe napetosti v mišicah ter kotne premike in pospeške v sklepih, zato so odgovorni za natančno regulacijo gibanja.

Ravnotežni organ (vestibularni aparat) se nahaja v notranjem ušesu. Je senzorični organ, ki daje informacije v zvezi z ravnotežjem. Njegov funkcionalni del je membranski labirint, ki je sestavljen iz treh polkrožnih (semicirkuiarnih) kanalov in preddvora, v katerem sta dve komori (sacculus) in mešiček (utrikulus), ter ductus kohlearis, ki pa je glavno senzorično področje za sluh in pri ravnotežju ne sodeluje. Trije polkrožni vodi (semicirkularni kanali) so postavljeni pravokotno drug na drugega (predstavljajo vse tri ravnine v prostoru) in so na enem koncu razširjeni v ampulo. V njih se nahaja tekočina endolimfa. Čutne dlačice, ki tvorijo kupolo, reagirajo na gibanje tekočine v kanalu, niso pa občutljive na težnost. Vse to daje informacije o spremembah pospeškov pri obračanju glave. Ko se glava začne premikati, se tekočina zaradi vztrajnosti začne gibati v nasprotno smer. Pri zaustavljanju je proces obrnjen. Če je gibanje enakomerno, čutnice niso vzdražene, ker se kupola in tekočina gibljeta z enako hitrostjo v isti smeri. Naloga semicirkularnih kanalov je, da vnaprej obvestijo centre, da bo prišlo do izgube ravnotežja (Cemič in Gregorc, 2017).

V preddvoru sta dve komori, vrečka (sacculus) in mešiček (utrikulus), kjer se nahaja tudi makula. Čutne dlačice so obrnjene v različne smeri. Vzdražijo jih kristali kalcijevega karbonata,

8

ki padejo nanje zaradi sile teže in drugih sil, ki nastanejo zaradi pospeškov. Vzburjenje je zaradi sile teže neprekinjeno. Vzorec vzburjenosti pa nam daje informacijo o položaju glave v razmerju z delovanjem sile teže (smer, orientacija v prostoru). Vestibularni organ je neposredno povezan z vestibularnimi jedri v podaljšani hrbtenjači in z malimi možgani. Impulzi iz vestibularnega aparata samodejno povzročijo reakcijo mišic, da bi obdržale ravnotežje (Cemič in Gregorc, 2017).

1.2.2.3 Razvoj ravnotežja pri otroku

Ravnotežje je ena izmed primarnih gibalnih sposobnosti, ki se razvija postopoma. Pri otroku so vaje za razvijanje ravnotežja naravne, v naravi si jih poišče sam, npr. hoja po robu pločnika, stopanje na kamne, hoja po hlodih, čeprav sam ne ve za njihovo korist. Klopi in gredi so nadomestek naravnih ovir in so prirejene za uporabo v notranjem prostoru (Novak, Kovač in Čuk, 2008). »Ravnotežje je poleg koordinacije tista temeljna gibalna sposobnost, ki ji moramo pri otrocih z motnjo v telesnem in duševnem razvoju nameniti še posebno pozornost. Najlažje jo bomo razvijali in vadili, če bomo otroka čim večkrat postavili v položaj, ko bo moral vzdrževati ali vzpostaviti ravnotežni položaj« (Videmšek idr., 2003, str. 22).

»Sposobnost vzdrževanja ravnotežja je relativno slabo razvita v predšolskem obdobju (do 6.

leta), čeprav se začne razvijati že pred rojstvom. Otrok potrebuje in tudi sam išče veliko spodbud za preizkušanje tako statičnega kot dinamičnega ravnotežja« (Cemič in Gregorc, 2017, str. 41).

Ravnotežje najučinkoviteje vadimo kar situacijsko – torej z gibanji in gibalnimi dejavnostmi, ko je potrebno čim večkrat vzpostaviti ali ohraniti ravnotežni položaj telesa (hoja po ozki površini: črti, vrvi, gredi, ravnotežna klopca, stanje na eni nogi …) (Videmšek in Pišot, 2007).

S sistematično, ustrezno in večstransko vadbo lahko načrtno vplivamo na razvoj temeljnih gibalnih sposobnosti. Tako bo otrok optimalno in učinkovito izvajal različne gibalne naloge, in sicer predvsem take, ki mu bodo koristile pri reševanju gibalnih problemov v vsakdanjem življenju, na primer: plezanju po lestvi, izogibanju oviram … (Videmšek in Pišot, 2007).

9

1.3 Otroci s posebnimi potrebami

Z Belo knjigo o vzgoji in izobraževanju (Krek in Metljak, 2011) so bili postavljeni novi temelji izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. Opara (2005, str. 102) pravi: »Usmerjanje pomeni uradno prepoznavanje otroka s posebnimi potrebami v postopku usmerjanja in osnovo za uradni dokument, odločbo o usmeritvi, ki daje otroku pravico do prilagoditve in dodatne strokovne pomoči in pri zahtevnejših primerih vključitev v prilagojene programe (vzgojni program).«

Izhodišče za vzgojo in izobraževanje je bilo, da mora imeti vsak otrok možnost za vzgojo v vrtcu ali zavodu, ne glede na vrsto in stopnjo motnje, ki jo ima. Ugotavljanje otrokove ravni razvoja in ustrezno diagnosticiranje je pomembno za ugotavljanje otrokovih oblik pomoči in načrtovanja dejavnosti, ki jih potrebuje (Opara, 2005).

Nacionalni dokument Kurikulum za vrtce (Bahovec, Bregar-Golobič in Kranjc, 1999) je sestavljen tako, da ga je mogoče prilagoditi tudi otrokom s posebnimi potrebami, saj je zasnovan na načelih enakih možnosti in upošteva razlike med otroki, ki jim zagotavlja optimalni razvoj. Vsak otrok je namreč osebnost zase, zatorej obstajajo tudi izobraževalne in vzgojne potrebe različne.

Trenutno veljavni Zakon o vrtcih (2005) med otroke s posebnimi potrebami uvršča otroke z motnjami v duševnem razvoju, slepe in slabovidne otroke, gluhe in naglušne otroke, otroke z govornimi motnjami, gibalno ovirane otroke ter otroke z motnjami vedenja in osebnosti, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov za predšolske otroke z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe. V predšolskem obdobju imajo otroci s posebnimi potrebami možnost vključitve v program s prilagojenim izvajanjem z dodatno strokovno pomočjo. Deček je zaradi primanjkljaja na gibalnem področju vključen v program, kjer s specialnim pedagogom opravlja specifične individualizirane dejavnosti.

1.3.1 Gibalna oviranost

Gibalna oviranost je zelo širok pojem, saj se lahko pri posamezniku kaže v zelo različnih oblikah, različnih obsegih, pa tudi vzrokov za njen nastanek je veliko (Kastelic, 2008).

10

»Otroci z gibalno oviranostjo so tisti, ki imajo prirojeno ali pridobljeno telesno okvaro ali motnjo, ki se kaže v manjših zmožnostih pri hoji, uporabi rok ali izvajanju drugih motoričnih aktivnosti« (Opara, 2005, str. 100).

1.3.2 Vzroki za gibalno oviranost

Osnovna motorika je temeljni kamen vsakega našega početja – premikanje, hoja, tek, rokovanje s predmeti in tudi govor. Vrlič Danko (2005, str. 13) trdi: »Izvedba teh je rezultat skladnega in dovršnega delovanja živčno-mišičnega sistema. Karkoli zmoti ta dovršen sistem, so posledice hitro opazne«. Možgani in drugi deli centralnega živčnega sistema imajo odločilno vlogo v motoričnem razvoju (Pišot in Planinšec, 2005).

V primeru, ko je gibalna oviranost posledica okvare osrednjega živčnega sistema, so specifične potrebe otrok še posebej kompleksne, saj ob vsem tem pride do posebnosti v otrokovem intelektualnem in psihosocialnem razvoju (Keršič, 1996).

Opara (2005) z vidika vzrokov, kjer se odraža gibalna oviranost, loči:

 okvare ali poškodbe gibalnega aparata (roke in noge) so prirojene ali pridobljene in ovirajo pri gibanju in rokovanju, na možnosti za vzgojo in izobraževanje pa imajo le neposreden vpliv;

 okvara centralnega živčevja (možganov) povzroča cerebralno paralizo (v nadaljevanju CP).

Žgur (2011) opisuje CP kot široko skupino nenapredujočih možganskih okvar, ki prizadenejo otrokove gibalne sposobnosti, kontrolo drže in ravnotežja. K. Kesič (2010) pravi, da CP označuje motnje v gibanju in drži, poleg tega pa ima lahko otrok s to motnjo tudi težave pri učenju, različne okvare vida, sluha, prostorskega zaznavanja, epilepsije, okvare govora in druge težave. Povzročajo jo različne poškodbe možganov, za katere so značilni slaba mišična kontrola, motnje mišičnega tonusa in druge nevrološke motnje.

»Pomanjkljiva motorika se pri teh osebah opaža kot nespretnost in nerodnost gibanja, nezmožnost povezovanja več komponent gibanja med seboj, neskladnost tega, motnje ravnotežja, neustrezna mišična napetost ipd. Vse to se odraža na človekovem motoričnem sistemu. Do teh nepravilnosti prihaja že pred rojstvom, med porodom ali kasneje v zgodnjem otroštvu« (Žgur, 2011, str. 7);

 periferna okvara nastane zaradi okvare hrbtnega mozga pri različnih poškodbah. Mišice pod poškodovanim predelom so ohromele, brez motorike in občutenja.

11

1.3.3 Gibalno ovirani otroci

»Gibalno ovirani otroci predstavljajo skupino otrok, ki imajo funkcionalne in gibalne težave, ki pa so lahko posledica poškodb gibalnega aparata, centralnega ali perifernega živčevja ali pa je gibalna oviranost posledica kroničnih bolezni. Vsi ti otroci so zaradi oteženega ali onemogočenega gibanja prikrajšani za mnoga spoznanja iz okolice. Omejenost gibanja pa močno vpliva tudi na razvoj socializacije« (Opara, 2005, str. 53). Poleg težav na področju gibanja in mobilnosti so ti otroci pogosto ovirani tudi na področju osebne nege, komunikacije, učenja in drugih življenjskih dejavnosti (Opara, 2005).

Kastelic (2008) trdi, da je zelo pomembno, da je otrok s katerokoli stopnjo gibalne oviranosti v predšolskem obdobju vključen v skupine, kjer mu lahko zagotavljamo prilagojena izvajanja na vseh področjih dejavnosti.

1.3.4 Stopnje gibalne oviranosti

Stopnja in obseg gibalne oviranosti je odvisna od tega, ali posameznik določene gibalne dejavnosti opravlja z manj ali več težavami, ali potrebuje različne pripomočke in druge prilagoditve, ali je odvisen od pomoči drugih oseb, ali pa v najtežjem primeru določenih aktivnosti sploh ne more izvajati (Keršič in Peljhan, 2011).

Z vidika razvoja ter vzgoje in izobraževanja ločimo več vrst gibalne oviranosti (Opara, 2005):

 lažje gibalno ovirane otroke,

 zmerno gibalno ovirane otroke,

 težje gibalno ovirane otroke,

 težko gibalno ovirane otroke.

1.3.4.1 Otroci z lažjo gibalno oviranostjo

Lažje gibalno ovirani otroci imajo težave na področju gibanja, ki se kažejo v obliki funkcionalnih in gibalnih motenj. Zunaj prostorov hodijo samostojno, lahko pa imajo težave pri teku in daljši hoji po neravnem terenu ali pa pri gibanju v skupini oseb. Pri gibanju se kaže slabše ravnotežje in težave pri koordinaciji. Samostojni so pri vseh opravilih, razen pri tistih, ki zahtevajo dobro spretnost rok. Ne potrebujejo raznih pripomočkov za gibanje, ampak le manjše

12

prilagoditve pri demonstraciji izvedbe naloge ali prilagoditve okolja, v katerem se izvaja dejavnost. Pri izvajanju šolskega dela ne potrebujejo fizične pomoči, temveč nekatere prilagoditve programa in določene pripomočke (stol, miza, orodje, posebna pisala) (Opara, 2005).

Naš primer zajema dečka z redko obliko hipotonične CP, ki ima poškodbo v možganskem predelu, zato ne more avtomatično kontrolirati določenih gibanj. Motnja je odvisna od mesta in velikosti okvare v možganih, kar pri dečku povzroča motnje mišičnega tonusa in različne motnje gibanja.

1.4 Hipotonija 1.4.1 Mišični tonus

Gibanje je osnovni komunikacijski sistem. »Je spontana, aktivna, večinoma avtomatska sprememba položaja telesa v prostoru, ki je dedno pogojena in priučena pod vplivi dejavnikov okolja. Pri gibanju sodeluje celo telo na organiziran in usklajen način« (Krušec, 2010, Žgur, 2011, str. 49).

Za usklajeno delovanje našega telesa ima na gibanje zelo pomemben vpliv mišični tonus – temeljna napetost naših mišic, ki ljudem omogoča, da kljub težnosti telesa stojijo pokonci in se premikajo s pomočjo usklajenega delovanja določenih mišičnih skupin (Pauli in Kisch, 1996).

Tonus mišice pomeni njeno upornost proti sili težnosti ali pasivnem gibanju sproščenega uda v sklepu. Le ta nam omogoča, da stojimo pokonci (Marcdante, Kliegman in Jenson, 2011).

Normalen mišični tonus je napet, vendar ne toliko, da postane posameznik tog in težko premika sklepe (Biel in Peske, 2005). Mišični tonus deluje na podlagi čutnih dražljajev, ki jih predelajo taktilni, vestibularni in proprioceptivni čutni sistemi. Definiran je kot napetost mišic in če te napetosti ni, pride do motenj mišičnega tonusa. Moten mišični tonus je prisoten pri 5 – 8 % splošne populacije in je posledica različnih stanj, opaženih pri otrocih z nevrološkimi okvarami (Spittle idr., 2018).

Keršič (1996, str. 6) trdi: »Obstaja več motenj mišičnega tonusa. Ena od motenj mišičnega tonusa je hipotonija oz. mišična ohlapnost, ki je patološke narave«. Pojavi se, kadar je tonus

13

mirujoče mišice zmanjšan (Marcdante idr., 2011). Mišične skupine postanejo šibke in prenehajo izvajati ukaze možganov z zaznavanjem impulzov, ki prihajajo iz centralnega živčnega sistema (Ward Platt, 2012).

1.4.2 Opredelitev hipotonije

Otroci s hipotonijo mišic so tisti, ki imajo prenizek osnovni mišični tonus, njihove mišice so ohlapne in dajejo videz mlahavosti (Pauli in Kisch, 1996).

Ward Platt (2012) trdi, da se pri otroku z nižjim mišičnim tonusom mišice pri odzivu na dražljaje krčijo zelo počasi in ne morejo ostati skrčene toliko časa kot pri drugih otrocih, zato imajo ti otroci težave pri opravljanju gibalnih nalog (Ruiz-Perez, 2018).

Biel in Peske (2005) pravita, da je normalen mišični tonus napet, vendar ne preveč tog in težje premikajoč, medtem ko, je zmanjšan mišični tonus skupek pomanjkanja podpore mišicam s povečano gibljivostjo v sklepih. Osebe z zmanjšanim mišičnim tonusom so videti lahke, mehke, počasne in neaktivne, vendar imajo lahko kljub zdravstvenemu stanju možnost normalnega delovanja moči mišic, koordinacije in nadzora s primernim programom zdravljenja.

Hipotonija je pri otrocih prisotna v različnih stopnjah. S časom se izboljšuje, a ostaja prisotna tekom celega življenja. Nekateri deli telesa so lahko bolj prizadeti od ostalih (Nikolić, Vukomanović, Milovanović, Perović in Jevtić, 2009).

1.4.2.1 Najpogostejši znaki hipotonije

P. Dawson (2009) v knjigi Low muscle tone in children našteje najpogostejše znake, ki so posledica hipotonije pri otrocih.

Znaki hipotonije pri otrocih, starih od 0 do 2 let:

 mlahavo telo,

 prisoten šibek jok,

 respiratorne težave,

 prekomerno spanje,

 slinjenje,

14

 težave pri sesanju in požiranju,

 pasivnost pri telesni dejavnosti,

 slaba kontrola glave,

 prekomerno gibljivi sklepi,

 izogibanju preživljanju časa na trebuhu,

 »žabji« položaj oz. sedenje na W-način.

Znaki hipotonije pri otrocih, starih od 2 do 9 let:

 slinjenje,

 ploska stopala,

 slaba drža,

 nerodnost in težave pri upravljanju z orodjem in opremo,

 težave z ravnotežjem,

 težave pri vzdrževanju pokončne drže,

 podpiranje glave z rokami,

 iskanje opore na objekte pri pokončnem stanju,

 za dokončanje nalog potrebujejo veliko časa,

 izogibanje športu in gibalnim nalogam,

 hitra utrujenost,

 težave pri govoru,

 težave s koordinacijo,

 težave s sluhom.

(Dawson, 2009)

1.4.3 Vzroki hipotonije mišic pri otroku

Razvojna motnja koordinacije je motnja motorične sposobnosti, ki prizadene približno 5 – 6 % otrok. Pri nedonošenih otrocih je pojavnost do 50 % višja (Spittle idr., 2018).

Vzroki za zmanjšan mišični tonus so številni, lahko so pridobljeni ali prirojeni. Med prirojene vzroke štejemo razne motnje presnove, motnje v delovanju centralnega živčnega sistema (genetske spremembe, okvare, prirojena obolenja, sindrome idr.) in motnje v delovanju mišic

15

(živčno-mišična obolenja). Med pridobljene vzroke pa uvrščamo razne možganske krvavitve ali pomanjkanje kisika pri porodu ali po porodu. V nekaj primerih je lahko vzrok hipotonije v okužbah, ki pustijo posledice na centralnem živčnem sistemu ali pa se vzrok pojavi zaradi padca. V nekaterih družinah se mišični tonus prenaša iz roda v rod, zato je lahko pogost vzrok v družinski genetiki, na katero nimamo vpliva (Kaj je hipotonija in kako ukrepati, 2020).

Največ motenj se pojavi v razvoju osrednjega živčevja, genetskih napak, kromosomskih nepravilnosti, presnovnih motenj in endokrinih bolezni (Nikolić, Vukomanović, Milovanović in Jevtić, 2009).

Dosedanje raziskave so pokazale, da je hipotonija mišic v zadnjem času čedalje pogostejši vzrok za zaostanek otrok v gibalnem razvoju. B. Bobath (2013) je mnenja, da se z znanjem in ustrezno gibalno vadbo ter primerno terapijo na določenem primeru stopnja hipotonije zmanjša.

Zato sem želela na študiji primera raziskati, kako šesttedenska gibalna vadba učinkovito vpliva na izbrane gibalne sposobnosti moči in ravnotežja.

16

2 CILJ DIPLOMSKEGA DELA

Cilj diplomskega dela je analizirati učinkovitost individualne vadbe moči za otroka s hipotonijo na študiji primera.

3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

Postavila sem si naslednja raziskovalna vprašanja:

 RV1: Na kakšne načine lahko vzgojitelj prepozna otroka s hipotonijo?

 RV2: Kakšne prilagoditve so potrebne za vadbo moči pri otroku s hipotonijo v primerjavi z zdravimi otroki?

 RV3: Za koliko odstotkov bo otrok s hipotonijo napredoval v moči posameznih telesnih udov?

 RV4: Za koliko odstotkov bo otrok s hipotonijo napredoval v moči trebuha in hrbta?

4 METODE DELA IN RAZISKOVALNI PRISTOP

4.1 Vzorec raziskovanja

Vzorec diplomskega dela predstavlja šestletni deček. Rojen je bil v 38. tednu nosečnosti in je ob rojstvu tehtal 2690 g. Shodil je s 15 meseci. Večkrat je preboleval prehlade in angine, zato je bil posledično veliko odsoten iz vrtca. V šolskem letu 2018/2019 se je stanje popravilo.

Deček redno obiskuje vrtec.

Zaradi zaostanka na gibalnem področju plazenja in lazenja je bil od 9. meseca dalje voden v razvojni ambulanti na fizioterapiji. Kmalu zatem je bila potrjena mišična hipotonija. Ob rojstvu ni mogel normalno sesati, pri 3 mesecih je težje držal glavo pokonci. Še danes ima oslabljen zgornji del mišic vratu. Šestletni deček je meseca aprila 2020 tehtal 14 kg.

Prirojena okvara živčno-mišičnega sistema je pri dečku z omejeno gibljivostjo povzročila težave v gibalnem razvoju. V času nosečnosti se v materinem trebuhu ni premikal, bil je v položaju medenične ustave. V 8. mesecu je bil zastoj rasti, do konca nosečnosti je rasel naprej do dneva pred rokom poroda. Zaradi medenične ustave je bil opravljen carski rez. Zaradi

17

manjšega mišičnega tonusa deček v povprečju med vrstniki zaostaja v rasti ter ne pridobiva na teži. Nasploh ima težave v socializaciji in pri vključevanju v skupino otrok. Govori kar dobro, težave ima pri izgovorjavi šumnikov. Kadar je zdrav in se dobro počuti, govori zelo dobro.

Gibalne aktivnosti ima zelo rad, vendar je pri tem še vedno nekoliko neokreten. Navodila razume dobro, vendar ima težave pri izvrševanju in premagovanju večjih naporov, še posebej grobe motorike, saj v sebi nima dovolj moči. Prehitro se utrudi. Statično in dinamično ravnotežje je slabo razvito. Njegov pediater meni, da so pri njem poleg hipotonije prisotne tudi motnje v metabolizmu. Njegovo telo namreč ne črpa dovolj koristnih snovi za normalen razvoj in rast, neredno hodi tudi na veliko potrebo.

Izbrani deček sodi v kategorijo otrok z lažjo gibalno oviranostjo predvsem v grobi motoriki. V vrtcu s specialnim pedagogom opravlja program dodatne strokovne pomoči. Pri izvajanju gibalnih dejavnosti ga specialni pedagog motivira in po potrebi nudi pomoč. Zanj pripravi tudi miselne in socialne naloge.

4.2 Spremenljivke

Zajeti sta dve vrsti spremenljivk. Prva vrsta spremenljivk je test za ugotavljanje motorične sposobnosti moči nog, rok, hrbta in trebušnih mišic, ki se jih meri skupaj z ravnotežjem. Test je poimenovan »Test 1«. Druga vrsta spremenljivk je individualiziran gibalni program, ki vključuje prilagojeno vadbo vseh zgoraj naštetih aspektov motoričnih sposobnosti moči in ravnotežja.

Glede na rezultate »Testa 1« sem izdelala individualiziran gibalni program. Gibalni program je trajal 6 tednov. V tem času sem 3-krat na teden po 15 minut izvedla trening, ki je vseboval vaje za motorično sposobnost moči nog, rok, hrbta in trebušnih mišic skupaj z ravnotežjem. Po koncu gibalnega programa sem ponovila »Test 1« in analizirala razlike med začetnim in končnim stanjem.

4.3 Način zbiranja podatkov

Podatke sem pridobila z neposredno udeležbo pri izvajanju obeh testov in gibalnega programa, kamor je bil vključen deček. Začetno in končno stanje sem merila z enakim testom, in sicer s

»Testom 1«. Na podlagi začetnega stanja, pridobljenega na »Testu 1«, sem sestavila 16

18

vadbenih enot po 15 min s ciljem razvijanja moči (rok, nog, trebušnih mišic in hrbta). Vadbene enote so predstavljale gibalni program, ki sem ga izvajala 6 tednov, 3-krat tedensko. Po 6 tednih sem dečka ponovno testirala s »Testom 1«.

Podatke dečka sem podala povsem anonimno in so bili uporabljeni zgolj v raziskovalne namene.

4.4 Metoda obdelave podatkov

Dobljene podatke sem obdelala s statističnim programom SPSS. Od dobljenih rezultatov drugega testiranja sem odštela rezultate prvega testiranja in tako dobila novo spremenljivko, poimenovano napredek. Dobljene razlike sem ovrednotila z odstotki in ugotovila, za koliko je deček napredoval glede na začetno stanje. Na podlagi rezultatov sem naredila kvalitativno analizo uspešnosti individualiziranega programa na tej študiji primera.

19

5 INTERPRETACIJA REZULTATOV

RV1: Na kakšne načine lahko vzgojitelj prepozna otroka s hipotonijo?

Otroke z diagnosticirano hipotonijo mišic lahko vzgojitelj prepozna po zelo značilnih oblikah gibanja. Mišična aktivnost hipotonih otrok je oslabljena, kar je posledica slabše stabilnosti telesa, ki ima velik vpliv na držo in gibanje. Gibalni razvoj je v osnovi bistveno upočasnjen in zakasnel. Pri tem glavni problem ni v kasnejšem napredovanju motoričnega razvoja, temveč v njegovi kakovosti izvedbe, ki v veliki meri vpliva tudi na nadaljnji razvoj in na vzorce gibanja in drže, ki jih uporabljamo vse življenje. Potrebujejo veliko ponovitev, da osvojijo določeno gibalno dejavnost (Hafnar, 2012). Otroci shodijo bistveno kasneje kot vrstniki, njihova hoja je zelo neokretna, tečejo počasi, težko skačejo po eni nogi ali celo po obeh nogah, težave imajo pri igrah z žogo, kot tudi pri vseh dejavnostih, ki zahtevajo hitro reakcijo (Ruiz-Perez, 2018).

Zaradi zmanjšanega mišičnega tonusa ima skoraj 70 % vseh otrok s hipotonijo težave z vzdrževanjem ravnotežja (Pauli in Kisch, 1996). B. Bobath (2013) doda, da pomanjkanje podpornega mišičnega tonusa ob povečani gibljivosti sklepov od otroka zahteva več aktivnega truda pri začenjanju in ohranjanju gibalnega vzorca.

Lahko se pojavijo tudi težave na področju grobe kot fine motorike, kjer se jim otroci z mišično hipotonijo spretno izmikajo. Pri fini motoriki težje držijo svinčnik v pravilnem položaju.

Težave imajo tudi pri pisanju, ker težko usmerjajo pritisk na podlago. Takšno stanje je predvsem posledica krčev, bolečin v ramenih, v nadlakti in tilniku ter hitra utrujenost roke (Brennan, 2018). Nižji kot je mišični tonus, več truda in napora potrebuje posameznik, da se vključuje v različne aktivnosti. »Pomembno je, da jo pri otroku v zgodnjem otroštvu prepoznamo pravočasno, saj s tem vsaj poskusimo preprečiti nadaljnje razvojne in učne težave«

(Pauli in Kisch, 1996, str. 52).

RV2: Kakšne prilagoditve so potrebne za vadbo moči pri otroku s hipotonijo v primerjavi z zdravimi otroki?

Hipotoni otroci potrebujejo stimulativno okolje, v katerem se bodo počutili sprejeti kljub svoji drugačnosti. Od vzgojiteljev terjajo več pozornosti, strpnosti, nenehnih spodbud, saj v gibalnem razvoju po večini ne dohajajo svojih vrstnikov. Pomembno je zadovoljiti osnovne psihološke potrebe varnosti in občutku pripadnosti, po doseganju velikih in malih uspehov, po lastnem

20

izražanju. Njihove dosedanje izkušnje so prevzete z neuspehi in pomanjkanjem samozavesti z občutki, kot da nimajo kontrole nad svojim gibanjem (Opara, 2005). Vzgojitelj naj se pri otroku, ki je integriran, poskuša izogibati učenju temeljnih motoričnih spretnosti (tek, lovljenje, metanje idr.), temveč se z otroki poslužuje gibalnim izkušnjam, primernim za njih. Naloga vzgojitelja je tudi, da fleksibilno organizira aktivnosti, ki so primerne tudi za hipotone otroke.

Med opravljanjem samih aktivnostih je otrokom potrebno podati povratno informacijo o izboljšavah in napredku ter možnosti spregovoriti o raznih težavah, s katerimi se soočajo. To jim omogočimo z ustvarjanjem takšnih pogojev, v katerih se bo otrok počutil varnega, tako bo maksimalno razvil svoje potenciale (Vrlič Danko, 2005).

Najboljša metoda vključevanja v proces vzgoje in izobraževanja teh otrok bi bilo oblikovanje majhnih skupin ali še bolje individualno delo. Delo v majhnih skupinah pomaga otrokom k participaciji in celostni vključenosti, s katerimi otroci krepijo socialne interakcije (Ruiz-Perez, 2018). Takšno ustvarjanje in učenje je lahko v prijetnem okolju še posebej učinkovito. Vsi otroci so prepoznani s svojimi prizadevanji in sposobnostmi, vzgojitelji pa jim nudijo povratno informacijo o posameznikovih dosežkih (Chiviacowsky in Wulf, 2007).

Pedagoška raziskava The Influence of Physical Function od Drawing Performance and Drawing Motion in Clumsy Children (Ikeda, Nakajima, Ohyanagi in Nakamura, 2019) je preučila in pokazala nekaj omejitev v pisanju, ki jih imajo hipotoni otroci s prisotnimi razvojnimi motnjami. V raziskavo so bili vključeni zdravi otroci in otroci s potrjeno mišično hipotonijo, ki so obiskovali prvo triado osnovne šole. Eksperiment je bil ocenjen na podlagi učinkovitosti risanja določenih likov na tabličnem računalniku. Pri hipotonih otrocih so risanje ocenjevali tudi preko opazovanja teh otrok. Rezultati so pokazali, da so imeli hipotoni otroci poleg težav pri risanju pridružene še težave pri vzdrževanju drže telesa pri sedenju, koordinaciji oko-roka, motoričnem nadzoru, sposobnosti videnja in zaznavanja (Ikeda idr., 2019).

Otroci s hipotonijo mišic potrebujejo za kakovostno bivanje določene prilagoditve. Pri pisanju in obvladovanju fine motorike se osredotočimo na pravilen položaj sedenja in na odpravljanje

»žabjega« sedenja. Potreben je prilagojen delovni prostor, ki ga omogoča posebna oprema (miza in stol z možnostjo nastavitve, prilagoditve delovne ploskve, pisala in prilagojen didaktični material). Vzgojitelji jim lahko že v predšolskem obdobju priskočijo na pomoč s prilagojenimi metodami in strategijami, ki jih sicer uporabljajo pri zdravih otrocih, vendar na bolj postopen način (Ruiz-Perez, 2018).

21

RV3: Za koliko odstotkov je otrok s hipotonijo napredoval v moči posameznih telesnih udov?

Tabela 1: Rezultati »Testa 1« moči posameznih telesnih udov Ime vaje Ocena uspešnosti

na začetku

Ocena uspešnosti na koncu

Razlika Napredek

1 2 2-1 (2-1)/1*100

Krokodil – izteg rok v komolcih v vzročenju

(v 40 s)

9 pravilnih ponovitev

14 pravilnih ponovitev

5 pravilnih ponovitev

56 %

SP – sonožni poskoki (v 40 s)

10 pravilnih ponovitev

17 pravilnih ponovitev

7 pravilnih ponovitev

70 %

Končni rezultat 2. vaje SP – sonožni poskoki dokazuje, da je otrok najbolj napredoval v moči nog in sicer, je bil celo za 70 % bolj uspešen. Medtem, ko je glede na rezultat 1. vaje Krokodil – izteg rok v komolcih v vzročenju, v moči rok napredoval za 56 %.

RV4: Za koliko odstotkov je otrok s hipotonijo napredoval v moči trebuha in hrbta?

Tabela 2: Rezultati »Testa 1« moči trebušnih mišic in hrbta Ime vaje Ocena uspešnosti

na začetku

Ocena uspešnosti na koncu

Razlika Napredek

1 2 2-1 (2-1)/1*100

Samokolnica na žogi

18 sekund 26 sekund 8 sekund 44 %

Letalo 13 sekund 16 sekund 3 sekunde 23 %

22

Otrok je pri 3. vaji Samokolnica na žogi po končnem »Testu 1« zadržal položaj telesa za 8 sekund več. V moči trebušnih mišic je bil njegov napredek po rezultatu 3. vaje za približno 44

%. Otrok je pri 4. vaji Letalo na končnem »Testu 1« ohranil položaj telesa za 3 sekunde več kot na začetnem »Testu 1«, kar pomeni, da je v moči hrbta po rezultatu 4. vaje napredoval za 23 %.

23

6 RAZPRAVA

Namen diplomskega dela je bil analizirati učinkovitost individualne gibalne vadbe moči za otroka s hipotonijo na študiji primera. Želela sem ugotoviti, na kakšne načine lahko vzgojitelj prepozna otroka s hipotonijo in kakšne prilagoditve so potrebne za vadbo moči pri otroku s hipotonijo v primerjavi z zdravimi otroki.

V prvem delu so opisana teoretična izhodišča, kjer sem se osredotočila na gibalni razvoj in predstavila temeljni gibalni sposobnosti, ki pomembno vplivata na posledice mišične hipotonije pri otroku. Vzgojitelj v vrtcu otroke s hipotonijo prepozna po značilnih prepoznavnih znakih (oslabljena mišična aktivnost, slabša stabilnost telesa, čezmerna gibljivost, slabše razvito ravnotežje, težave z grobo motoriko) in nekaterih odstopanjih v fazah gibalnega razvoja, ki pa so odvisni od stopnje prizadetosti in se razlikujejo glede na vsakega posameznika. Ker imajo ti otroci težave z grobo motoriko (Bay, 2016), sem poudarila nekaj prilagoditev za vadbo moči kot npr. oblikovanje ustreznega programa pomoči, ki bo otroku pomagal razvijati gibalne spretnosti in sposobnosti. Ključno za optimalen napredek otroka predstavlja stimulativno okolje, prilagoditev prostora in ustrezen pristop (strpnost, pozitivna spodbuda in povratna informacija o napredku).

Cilj diplomskega dela je bil analizirati učinkovitost individualne gibalne vadbe za izboljšanje moči pri otroku s hipotonijo. Zanimalo me je, za koliko odstotkov bo otrok s hipotonijo napredoval v moči posameznih telesnih udov in v moči trebušnih mišic in hrbta. Oceno gibalnega razvoja sem pridobila s »Testom 1«. Na osnovi začetnih rezultatov sem oblikovala individualiziran gibalni program (v nadaljevanju GP), kjer sem dala poudarek na razvijanju moči skupaj z ravnotežjem. GP sem izvajala 3-krat na teden po 15 min v obdobju šestih mesecev. Ponovno merjenje sem izvedla tako, da sem ponovila »Test 1« in analizirala razlike med začetnim in končnim stanjem.

GP je bil glede na rezultate končnega »Testa 1« dobro in smiselno zastavljen. Deček je po izvedenem programu za spodbujanje razvoja grobe motorike glede na rezultate začetnega testa dosegel boljše rezultate, njegovo gibanje je postalo spretnejše, rezultati študije primera pa so pokazali maksimalni napredek. Deček je najbolj napredoval v moči posameznih telesnih udov, in sicer je bil v moči nog celo 70 % bolj uspešen, medtem ko je bil v moči rok za 56 % bolj

24

uspešen. Deček je prav tako napredek pokazal v moči trebušnih mišic, kjer je bil za 44 % bolj uspešen, in v moči hrbta, kjer je napredoval za 23 %.

Prišla sem do pomembnih ugotovitev, da je deček s pomočjo programa napredoval, kar gre za spodbudno informacijo, vendar moramo biti pri ugotavljanju napredka previdni, saj je dečkov napredek lahko tudi rezultat drugih gibalnih aktivnosti, ki jih nisem mogla nadzirati (npr.

napredovanje v razvojni stopnji, več gibalnih aktivnosti doma).

Pozitivne učinke na izvajanje gibalnih dejavnosti je pokazala raziskava Does »Animal Fun«

improve aiming and catching, and balance skills in yound children? (2018), katere avtorji programa Animal fun (v nadaljevanju AF) (Piek idr., 2018) so ugotovili, da gibalna vadba 30 minut dnevno, štirikrat tedensko, v obsegu 10 tednov vpliva na izboljšanje gibalnih in socialnih spretnosti otrok ter spodbuja sodelovanje otrok pri gibalnih dejavnostih, predvsem tistih, ki imajo pri tem težave. Program AF izboljšuje mišični tonus in moč trupa, poveča fizično aktivnost in dviguje nivo energije, izboljšuje pozornost in koncentracijo, zmanjšuje hiperaktivnost in nemirnost, izboljšuje mobilnost in koordinacijo, socialne spretnosti ter samozavest in posledično zmanjšuje tesnobnost (Piek idr., 2017).

Med izvajanjem programa sem prišla do predlogov za nadaljnja raziskovanja. Zanimivo bi bilo ponovno testirati dečka nekaj mesecev po izvajanju programa. Prav tako bi lahko z izvajanjem programa nadaljevala in po nekaj mesecih zopet testirala dečka. Dečka bi lahko na začetku ocenila z inštrumentarijem za oceno gibanja ABC gibanja 2, s pomočjo katerega bi pridobila oceno gibalne kompetentnosti. Glede na ugotovitve bi lahko oblikovala program pomoči, zasnovan po programu AF. Čeprav je program AF zasnovan za izvajanje vaj v skupini, lahko dejavnosti za otroke, ki imajo težave na gibalnem področju, znotraj posameznega programa individualiziram in diferenciram.

S študijo primera sem opozorila na pomembnost gibanja za otroka s hipotonijo. Pripomogla sem k bolj učinkovitemu prepoznavanju otrok z mišično hipotonijo ter podala načrtovan in sistematičen primer GP.

Morda gibalni razvoj dečka ne bo nikoli izpopolnjen, vendar bo zadovoljil njegove najpomembnejše potrebe. Vsak otrok, tudi gibalno oviran otrok, ima pravico, da pride do lastnih spoznanj, četudi zato potrebuje več časa in prilagoditev.

25

7 ZAKLJUČEK

V diplomskem delu sem odgovorila na raziskovalna vprašanja, ki sem si jih zadala. Spoznala sem, da ima gibanje še posebej velik pomen za otroke s posebnimi potrebami, ki jih pri polnem vključevanju ovirajo primanjkljaji, ovire ali motnje. Ugotovila sem, da lahko vzgojitelj prepozna otroka s hipotonijo po nekaterih odstopanjih v fazah gibalnega razvoja in po značilnih prepoznavnih znakih (težave z ravnotežjem, prekomerna gibljivost sklepov, zmanjšan mišični tonus).

Z oblikovanjem individualiziranega gibalnega programa sem na študiji primera ugotovila, da so za vadbo moči potrebne prilagoditve, ki jih je potrebno izvajati v stimulativnem okolju s prilagojenimi metodami in strategijami. S prilagojenim programom sem pomembno vplivala na dečkov mišični tonus. Deček je napredoval v izboljšanju moči posameznih telesnih udov ter v moči trebušnih mišic in hrbta.

V nadaljevanju bi bilo smiselno preveriti učinkovitost in zanesljivost programa na večjem vzorcu ter poleg napredka na gibalnem področju spremljati tudi ostala področja otrokovega socialnega, čustvenega in kognitivnega razvoja.

26

8 LITERATURA IN VIRI

Bahovec, E. D., Bregar-Golobič, K. in Kranjc, S. (1999). Kurikulum za vrtce: predšolska vzgoja v vrtcih. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo.

Bay, M. (2016). Cerebral hypotonia. Pridobljeno s https://tcapp.org/wp-content/uploads/

2017/09/Cerebral-Hypotonia.pdf

Biel, L. in Peske, N. (2005). Raising a sensory smart child. London: Penguin Books.

Bobath, B. (2013). Low muscle tone. Pridobljeno s https://toddlersworkshop.co.za/wp- content/uploads/2013/06/low-muscle-tone-finaal-baba-en-kleuter-tydskrif1.pdf

Brennan, D. (2018). What is hypotonia? Pridobljeno s https://www.webmd.com/baby/hypo tonia-floppy-infant-syndrome#1

Cemič, A. in Gregorc, J. (2017). Motorika predšolskega otroka, študijsko gradivo za št. leto 2017-2018. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Chiviacowsky, S. in Wulf, G. (2007). Feedback after good trials enhances learning. Research quarterly for exercise and sport, 71(1), 40–47.

Dawson, P. (2009). Low muscle tone in children. Durban: P. Dawson.

Hafnar, S. (2012). Ocena motoričnih sposobnosti štiriletnega dečka z Downovim sindromom (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Ljubljana.

Ikeda, C., Nakajima, S., Ohyanagi, T. in Nakamura, Y. (2019). The influence of physical function on drawing performance and drawing motion in clumsy children. Asian journal of occupational therapy, 15(1), 37–44.

Kaj je hipotonija in kako ukrepati. (2020). Pridobljeno s https://www.bibaleze.si/dojencek/

kaj-je-hipotonija-in-kaj-storiti.html

Kastelic, L. (2008). Metodika predšolske vzgoje z motnjami in metodika dela z otroki z zmernimi, s težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju. Gradivo za študente 2. letnika SRP.

Keršič, A. (1996). Malo drugače o cerebralni paralizi. Ljubljana: Sonček – Zveza društev za cerebralno paralizo.

Keršič, I. in Peljhan, M. (2011). Zdravstvena služba. Pridobljeno s http://www2.arnes.si/~

ljzuim9/pdf/Zlozenka_Zdravstvena_sluzba%202011.pdf

Kesič, K. (2010). Otroci s cerebralno paralizo. Pridobljeno s http://www.viva.si/Nevrologija/

1091/Otroci-s-cerebralno-paralizo.

27

Krek, J. in Metljak, M. (ur). (2011). Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji.

Ljubljana: Pedagoški inštitut.

Ruiz-Perez, Luis M. 2018). Low Competence and Developmental Motor Coordination Problems in Physical Education. Technical University of Madrid (Spain): 97–100.

Marcdante, K., Kliegman, R. M. in Jenson, H. B. (2011). Nelson essentials of pediatrics.

Philadelphia: Elsevier, Saunders; 2011 . p . 167-86.

Nikolić, S., Vukomanović, J., Milovanović, D., Perović, G. in Jevtić, M. (2009). Kineziterapija kod hipotonija osovima trupa odojčadi. PONS medical journal, 7(1), 26–29.

Novak, D., Kovač, M. in Čuk, I. (2008). Gimnastična abeceda. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Opara, B. (2005). Otroci s posebnimi potrebami v vrtcih in šolah. Vloga in naloga vrtcev in šol pri vzgoji in izobraževanju otrok s posebnimi potrebami. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica.

Pauli, S. in Kisch, A. (1996). Kaj je mojemu otroku: moteno gibanje otrok. Ljubljana: Kres.

Piek, J. P., Roberts, C., Rooney, R., Straker, L., Jensen, L., Packer, T., … McLaren, S. (2017).

ANIMAL FUN. A movement program promoting physical activity and mental health – Online Manual. Australia: Curtin University.

Piek, J. P., Roberts, C., Rooney, R., Straker, L., Jensen, L., Packer, T., … McLaren, S. (2018).

Does 'Animal Fun' improve aiming and catching, and balance skills in young children?

Research in Developmental Disabilities. 84(2–8), 122–130.

Pistotnik, B. (2003). Osnove gibanja v športu. Osnove gibalne izobrazbe: gibalne sposobnosti in osnovna sredstva za njihov razvoj v športni praksi. (2. dop. izd.). Ljubljana: Fakulteta za šport.

Pistotnik, B. (2011). Osnove gibanja v športu. Osnove gibalne izobrazbe. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Pišot, R. in Planinšec, J. (2005). Struktura motorike v zgodnjem otroštvu. Motorične sposobnosti v zgodnjem otroštvu v interakciji z ostalimi dimenzijami psihomotoričnega statusa otroka. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Inštitut za kineziološke raziskave.

Spittle, A. J., Fitz Gerald, T., Mentiplay, B., Williams, J. in Licari, M. (2018). Motor impairments in children: more than just the clumsy child. Journal of paediatrics and child health, 54(3-5), 1131–1135.

Šimunič, B., Volmut, T. in Pišot, R. (2010). Otroci potrebujemo gibanje: otrok med vplivi sodobnega življenjskega sloga: gibalne sposobnosti, telesne značilnosti in zdravstveni

28

status slovenskih otrok. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper – Inštitut za kineziološke raziskave, Univerzitetna založba Annales.

Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Videmšek, M. in Visinski, M. (2001). Športne dejavnosti predšolskih otrok. Ljubljana:

Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Videmšek, M., Berdajs, P. in Karpljuk, D. (2003). Mali športnik: gibalne dejavnosti otrok do tretjega leta starosti v okviru družine. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Vrlič Danko, A. (2005). Gibalno ovirani otroci in otroci z nevrološko poškodbo v vrtcu in v šoli. Maribor: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Maribor.

Ward Platt, M. (2010). Moj čudežni malček. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Zakon o vrtcih /ZVrt/ (2005). Uradni list RS, št. 100 (14. 2. 1996). Pridobljeno s http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO447#

Žgur, E. (ur). (2011). Kako lahko pomagam: usposabljanje strokovnih delavcev za uspešno vključevanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami v vzgojo in izobraževanje v letih 2008–2011. Vipava: Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Vipava.

29

9 PRILOGE

9.1 Priloga 1: Test za ugotavljanje motorične sposobnosti moči rok, nog, trebušnih mišic in hrbta = »Test 1«

Tabela 3: Motorični test za ugotavljanje moči rok

VAJA Moč rok

UPORABLJENO IME

Krokodil – izteg rok v komolcih v vzročenju PRIPOMOČKI - 2 x 0,5 kg uteži

- štoparica

NALOGA Merjenec stoji razkoračeno, stopala so postavljena vzporedno, nogi sta v kolenih rahlo pokrčeni, trup je vzravnan, rameni sta potisnjeni dol, dlani sta stisnjeni v pesti in obrnjeni navzgor. Merjenec roki v komolcih izteguje do vzročenja ter krči do začetnega položaja. Merilec nalogo demonstrira.

OCENA USPEŠNOSTI

Zapišemo število pravilno izvedenih iztegov v 40 s. Za eno ponovitev se šteje, ko merjenec pravilno iztegne roke v komolcih do vzročenja ter skrči do začetnega položaja. Pri tem pazi, da sta rameni potisnjeni dol in da sta dlani med celotnim gibanjem obrnjeni gor.

SLIKOVNI PRIKAZ

Tabela 4: Motorični test za ugotavljanje moči nog

VAJA Moč nog

30 UPORABLJENO

IME

Sonožni poskoki – SP PRIPOMOČKI - štoparica

NALOGA Merjenec stoji razkoračeno, stopala so postavljena vzporedno. Na znak merilca prične sonožno poskakovati. Merilec nalogo demonstrira, stoji pred merjencem, vendar ga pri tem ne ovira.

OCENA USPEŠNOSTI

Zapišemo število pravilno izvedenih sonožnih poskokov v 40 s.

SLIKOVNI PRIKAZ

Tabela 5: Motorični test za ugotavljanje moči trebušnih mišic

VAJA Moč trebušnih mišic

UPORABLJENO IME

Samokolnica na žogi PRIPOMOČKI - gimnastična žoga

- štoparica

OPIS NALOGE Merjenec je v opori spredaj, noge ima na veliki gimnastični žogi.

Položaj ohranja čim dlje. Merilec nalogo demonstrira.

OCENA USPEŠNOSTI

Zapišemo čas, ki ga merjenec doseže s tem, ko pravilno obdrži položaj.

SLIKA VAJE

31 Tabela 6: Motorični test za ugotavljanje moči hrbta

VAJA Moč hrbta

UPORABLJENO IME

Letalo

PRIPOMOČKI - gimnastična žoga - štoparica

OPIS NALOGE Merjenec se uleže na trebuh na gimnastično žogo, stopala ima uprta v podlago, roki sta v vzročenju. Merjenec zadrži položaj. Merilec nalogo demonstrira.

OCENA USPEŠNOSTI

Zapišemo čas, ki ga merjenec doseže, ko obdrži položaj na žogi.

SLIKA VAJE

32

9.2 Priloga 2: Opis gibalnih vzorcev pri uporabljenih vajah iz programa

»Ciciban«

Opica

Otrok stoji razkoračeno in z obema rokama (z utežjo 0.5 kg) upogiba komolca in ju spusti nazaj v začetni položaj.

Slika 1: Opica (Černe, 2020) Sedeča štorklja

Otrok sedi na klopi, roke ima ob telesu. S pomočjo rok dviguje zadnjico.

Slika 2: Sedeča štorklja (Černe, 2020)

33 Zvita kača

Otrok se uleže na trebuh in se s pomočjo rok in nog plazi po tleh okrog enega do drugega stožca.

Slika 3: Zvita kača (Černe, 2020)

Močni fazan

Otrok dvigne košarkaško žogo nad glavo in jo s stegnjenimi rokami prenaša od enega do drugega obroča na razdalji 5m.

Slika 4: Močni fazan (Černe, 2020)

34 Urni zajček

Otrok se usede na telovadnega zajčka, se prime za njegova uhlja in prosto poskakuje.

Slika 5: Urni zajček (Černe, 2020)

Igriv gams

Otrok enakomerno stopa na klop (v: 20 cm, d: 30 cm, š: 20 cm).

Slika 6: Igriv gams (Černe, 2020)

35 Rak krojač

Otrok rahlo počepne in razkorači noge ter se od enega stožca do drugega premika naprej in nazaj.

Slika 7: Rak krojač (Černe, 2020)

Poskočna kobilica

Otrok z nogami prestopa kolebnico.

Slika 8: Kobilica (Černe, 2020)

36 Raketa

Otrok se uleže na trebuh in si skupaj z vzgojiteljem podaja teniško žogico. Ko otrok žogico ulovi, dvigne trup in žogico poda vzgojitelju.

Slika 9: Raketa (Černe, 2020) Zabavni pingvin

Otrok se uleže na trebuh, dvigne trup in se z obema rokama dotakne vzgojiteljevih rok.

Slika 10: Zabavni pingvin (Černe, 2020)

Jezni tiger

Otrok se postavi pred letvenik in enoročno vleče elastiko k sebi. Najprej z desno roko, nato še z levo (v našem primeru sem elastiko pritrdila na drugačen način).

37 Slika 11: Jezni tiger (Černe, 2020)

Pav

Otrok se uleže na žogo tako, da ima medenico poravnano na žogi. Nato stegne obe roki naprej in obdrži položaj. Vzgojitelj otroku pomaga tako, da pridrži žogo.

Slika 12: Pav (Černe, 2020)

38 Rdeča rutka

Otrok se usede na zadnjico, med nogami ima rutko in jo s stegnjenimi nogami dviguje navzgor in spušča navzdol.

Slika 13: Rdeča rutka (Černe, 2020) Potapljač

Otrok se usede na telovadno žogo, trup ima poravnan. Nato izmenično dviguje najprej eno in nato še drugo nogo.

Slika 14: Potapljač (Černe, 2020)