Z Belo knjigo o vzgoji in izobraževanju (Krek in Metljak, 2011) so bili postavljeni novi temelji izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. Opara (2005, str. 102) pravi: »Usmerjanje pomeni uradno prepoznavanje otroka s posebnimi potrebami v postopku usmerjanja in osnovo za uradni dokument, odločbo o usmeritvi, ki daje otroku pravico do prilagoditve in dodatne strokovne pomoči in pri zahtevnejših primerih vključitev v prilagojene programe (vzgojni program).«
Izhodišče za vzgojo in izobraževanje je bilo, da mora imeti vsak otrok možnost za vzgojo v vrtcu ali zavodu, ne glede na vrsto in stopnjo motnje, ki jo ima. Ugotavljanje otrokove ravni razvoja in ustrezno diagnosticiranje je pomembno za ugotavljanje otrokovih oblik pomoči in načrtovanja dejavnosti, ki jih potrebuje (Opara, 2005).
Nacionalni dokument Kurikulum za vrtce (Bahovec, Bregar-Golobič in Kranjc, 1999) je sestavljen tako, da ga je mogoče prilagoditi tudi otrokom s posebnimi potrebami, saj je zasnovan na načelih enakih možnosti in upošteva razlike med otroki, ki jim zagotavlja optimalni razvoj. Vsak otrok je namreč osebnost zase, zatorej obstajajo tudi izobraževalne in vzgojne potrebe različne.
Trenutno veljavni Zakon o vrtcih (2005) med otroke s posebnimi potrebami uvršča otroke z motnjami v duševnem razvoju, slepe in slabovidne otroke, gluhe in naglušne otroke, otroke z govornimi motnjami, gibalno ovirane otroke ter otroke z motnjami vedenja in osebnosti, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov za predšolske otroke z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe. V predšolskem obdobju imajo otroci s posebnimi potrebami možnost vključitve v program s prilagojenim izvajanjem z dodatno strokovno pomočjo. Deček je zaradi primanjkljaja na gibalnem področju vključen v program, kjer s specialnim pedagogom opravlja specifične individualizirane dejavnosti.
1.3.1 Gibalna oviranost
Gibalna oviranost je zelo širok pojem, saj se lahko pri posamezniku kaže v zelo različnih oblikah, različnih obsegih, pa tudi vzrokov za njen nastanek je veliko (Kastelic, 2008).
10
»Otroci z gibalno oviranostjo so tisti, ki imajo prirojeno ali pridobljeno telesno okvaro ali motnjo, ki se kaže v manjših zmožnostih pri hoji, uporabi rok ali izvajanju drugih motoričnih aktivnosti« (Opara, 2005, str. 100).
1.3.2 Vzroki za gibalno oviranost
Osnovna motorika je temeljni kamen vsakega našega početja – premikanje, hoja, tek, rokovanje s predmeti in tudi govor. Vrlič Danko (2005, str. 13) trdi: »Izvedba teh je rezultat skladnega in dovršnega delovanja živčno-mišičnega sistema. Karkoli zmoti ta dovršen sistem, so posledice hitro opazne«. Možgani in drugi deli centralnega živčnega sistema imajo odločilno vlogo v motoričnem razvoju (Pišot in Planinšec, 2005).
V primeru, ko je gibalna oviranost posledica okvare osrednjega živčnega sistema, so specifične potrebe otrok še posebej kompleksne, saj ob vsem tem pride do posebnosti v otrokovem intelektualnem in psihosocialnem razvoju (Keršič, 1996).
Opara (2005) z vidika vzrokov, kjer se odraža gibalna oviranost, loči:
okvare ali poškodbe gibalnega aparata (roke in noge) so prirojene ali pridobljene in ovirajo pri gibanju in rokovanju, na možnosti za vzgojo in izobraževanje pa imajo le neposreden vpliv;
okvara centralnega živčevja (možganov) povzroča cerebralno paralizo (v nadaljevanju CP).
Žgur (2011) opisuje CP kot široko skupino nenapredujočih možganskih okvar, ki prizadenejo otrokove gibalne sposobnosti, kontrolo drže in ravnotežja. K. Kesič (2010) pravi, da CP označuje motnje v gibanju in drži, poleg tega pa ima lahko otrok s to motnjo tudi težave pri učenju, različne okvare vida, sluha, prostorskega zaznavanja, epilepsije, okvare govora in druge težave. Povzročajo jo različne poškodbe možganov, za katere so značilni slaba mišična kontrola, motnje mišičnega tonusa in druge nevrološke motnje.
»Pomanjkljiva motorika se pri teh osebah opaža kot nespretnost in nerodnost gibanja, nezmožnost povezovanja več komponent gibanja med seboj, neskladnost tega, motnje ravnotežja, neustrezna mišična napetost ipd. Vse to se odraža na človekovem motoričnem sistemu. Do teh nepravilnosti prihaja že pred rojstvom, med porodom ali kasneje v zgodnjem otroštvu« (Žgur, 2011, str. 7);
periferna okvara nastane zaradi okvare hrbtnega mozga pri različnih poškodbah. Mišice pod poškodovanim predelom so ohromele, brez motorike in občutenja.
11
1.3.3 Gibalno ovirani otroci
»Gibalno ovirani otroci predstavljajo skupino otrok, ki imajo funkcionalne in gibalne težave, ki pa so lahko posledica poškodb gibalnega aparata, centralnega ali perifernega živčevja ali pa je gibalna oviranost posledica kroničnih bolezni. Vsi ti otroci so zaradi oteženega ali onemogočenega gibanja prikrajšani za mnoga spoznanja iz okolice. Omejenost gibanja pa močno vpliva tudi na razvoj socializacije« (Opara, 2005, str. 53). Poleg težav na področju gibanja in mobilnosti so ti otroci pogosto ovirani tudi na področju osebne nege, komunikacije, učenja in drugih življenjskih dejavnosti (Opara, 2005).
Kastelic (2008) trdi, da je zelo pomembno, da je otrok s katerokoli stopnjo gibalne oviranosti v predšolskem obdobju vključen v skupine, kjer mu lahko zagotavljamo prilagojena izvajanja na vseh področjih dejavnosti.
1.3.4 Stopnje gibalne oviranosti
Stopnja in obseg gibalne oviranosti je odvisna od tega, ali posameznik določene gibalne dejavnosti opravlja z manj ali več težavami, ali potrebuje različne pripomočke in druge prilagoditve, ali je odvisen od pomoči drugih oseb, ali pa v najtežjem primeru določenih aktivnosti sploh ne more izvajati (Keršič in Peljhan, 2011).
Z vidika razvoja ter vzgoje in izobraževanja ločimo več vrst gibalne oviranosti (Opara, 2005):
lažje gibalno ovirane otroke,
zmerno gibalno ovirane otroke,
težje gibalno ovirane otroke,
težko gibalno ovirane otroke.
1.3.4.1 Otroci z lažjo gibalno oviranostjo
Lažje gibalno ovirani otroci imajo težave na področju gibanja, ki se kažejo v obliki funkcionalnih in gibalnih motenj. Zunaj prostorov hodijo samostojno, lahko pa imajo težave pri teku in daljši hoji po neravnem terenu ali pa pri gibanju v skupini oseb. Pri gibanju se kaže slabše ravnotežje in težave pri koordinaciji. Samostojni so pri vseh opravilih, razen pri tistih, ki zahtevajo dobro spretnost rok. Ne potrebujejo raznih pripomočkov za gibanje, ampak le manjše
12
prilagoditve pri demonstraciji izvedbe naloge ali prilagoditve okolja, v katerem se izvaja dejavnost. Pri izvajanju šolskega dela ne potrebujejo fizične pomoči, temveč nekatere prilagoditve programa in določene pripomočke (stol, miza, orodje, posebna pisala) (Opara, 2005).
Naš primer zajema dečka z redko obliko hipotonične CP, ki ima poškodbo v možganskem predelu, zato ne more avtomatično kontrolirati določenih gibanj. Motnja je odvisna od mesta in velikosti okvare v možganih, kar pri dečku povzroča motnje mišičnega tonusa in različne motnje gibanja.