Dobljene podatke sem obdelala s statističnim programom SPSS. Od dobljenih rezultatov drugega testiranja sem odštela rezultate prvega testiranja in tako dobila novo spremenljivko, poimenovano napredek. Dobljene razlike sem ovrednotila z odstotki in ugotovila, za koliko je deček napredoval glede na začetno stanje. Na podlagi rezultatov sem naredila kvalitativno analizo uspešnosti individualiziranega programa na tej študiji primera.
19
5 INTERPRETACIJA REZULTATOV
RV1: Na kakšne načine lahko vzgojitelj prepozna otroka s hipotonijo?
Otroke z diagnosticirano hipotonijo mišic lahko vzgojitelj prepozna po zelo značilnih oblikah gibanja. Mišična aktivnost hipotonih otrok je oslabljena, kar je posledica slabše stabilnosti telesa, ki ima velik vpliv na držo in gibanje. Gibalni razvoj je v osnovi bistveno upočasnjen in zakasnel. Pri tem glavni problem ni v kasnejšem napredovanju motoričnega razvoja, temveč v njegovi kakovosti izvedbe, ki v veliki meri vpliva tudi na nadaljnji razvoj in na vzorce gibanja in drže, ki jih uporabljamo vse življenje. Potrebujejo veliko ponovitev, da osvojijo določeno gibalno dejavnost (Hafnar, 2012). Otroci shodijo bistveno kasneje kot vrstniki, njihova hoja je zelo neokretna, tečejo počasi, težko skačejo po eni nogi ali celo po obeh nogah, težave imajo pri igrah z žogo, kot tudi pri vseh dejavnostih, ki zahtevajo hitro reakcijo (Ruiz-Perez, 2018).
Zaradi zmanjšanega mišičnega tonusa ima skoraj 70 % vseh otrok s hipotonijo težave z vzdrževanjem ravnotežja (Pauli in Kisch, 1996). B. Bobath (2013) doda, da pomanjkanje podpornega mišičnega tonusa ob povečani gibljivosti sklepov od otroka zahteva več aktivnega truda pri začenjanju in ohranjanju gibalnega vzorca.
Lahko se pojavijo tudi težave na področju grobe kot fine motorike, kjer se jim otroci z mišično hipotonijo spretno izmikajo. Pri fini motoriki težje držijo svinčnik v pravilnem položaju.
Težave imajo tudi pri pisanju, ker težko usmerjajo pritisk na podlago. Takšno stanje je predvsem posledica krčev, bolečin v ramenih, v nadlakti in tilniku ter hitra utrujenost roke (Brennan, 2018). Nižji kot je mišični tonus, več truda in napora potrebuje posameznik, da se vključuje v različne aktivnosti. »Pomembno je, da jo pri otroku v zgodnjem otroštvu prepoznamo pravočasno, saj s tem vsaj poskusimo preprečiti nadaljnje razvojne in učne težave«
(Pauli in Kisch, 1996, str. 52).
RV2: Kakšne prilagoditve so potrebne za vadbo moči pri otroku s hipotonijo v primerjavi z zdravimi otroki?
Hipotoni otroci potrebujejo stimulativno okolje, v katerem se bodo počutili sprejeti kljub svoji drugačnosti. Od vzgojiteljev terjajo več pozornosti, strpnosti, nenehnih spodbud, saj v gibalnem razvoju po večini ne dohajajo svojih vrstnikov. Pomembno je zadovoljiti osnovne psihološke potrebe varnosti in občutku pripadnosti, po doseganju velikih in malih uspehov, po lastnem
20
izražanju. Njihove dosedanje izkušnje so prevzete z neuspehi in pomanjkanjem samozavesti z občutki, kot da nimajo kontrole nad svojim gibanjem (Opara, 2005). Vzgojitelj naj se pri otroku, ki je integriran, poskuša izogibati učenju temeljnih motoričnih spretnosti (tek, lovljenje, metanje idr.), temveč se z otroki poslužuje gibalnim izkušnjam, primernim za njih. Naloga vzgojitelja je tudi, da fleksibilno organizira aktivnosti, ki so primerne tudi za hipotone otroke.
Med opravljanjem samih aktivnostih je otrokom potrebno podati povratno informacijo o izboljšavah in napredku ter možnosti spregovoriti o raznih težavah, s katerimi se soočajo. To jim omogočimo z ustvarjanjem takšnih pogojev, v katerih se bo otrok počutil varnega, tako bo maksimalno razvil svoje potenciale (Vrlič Danko, 2005).
Najboljša metoda vključevanja v proces vzgoje in izobraževanja teh otrok bi bilo oblikovanje majhnih skupin ali še bolje individualno delo. Delo v majhnih skupinah pomaga otrokom k participaciji in celostni vključenosti, s katerimi otroci krepijo socialne interakcije (Ruiz-Perez, 2018). Takšno ustvarjanje in učenje je lahko v prijetnem okolju še posebej učinkovito. Vsi otroci so prepoznani s svojimi prizadevanji in sposobnostmi, vzgojitelji pa jim nudijo povratno informacijo o posameznikovih dosežkih (Chiviacowsky in Wulf, 2007).
Pedagoška raziskava The Influence of Physical Function od Drawing Performance and Drawing Motion in Clumsy Children (Ikeda, Nakajima, Ohyanagi in Nakamura, 2019) je preučila in pokazala nekaj omejitev v pisanju, ki jih imajo hipotoni otroci s prisotnimi razvojnimi motnjami. V raziskavo so bili vključeni zdravi otroci in otroci s potrjeno mišično hipotonijo, ki so obiskovali prvo triado osnovne šole. Eksperiment je bil ocenjen na podlagi učinkovitosti risanja določenih likov na tabličnem računalniku. Pri hipotonih otrocih so risanje ocenjevali tudi preko opazovanja teh otrok. Rezultati so pokazali, da so imeli hipotoni otroci poleg težav pri risanju pridružene še težave pri vzdrževanju drže telesa pri sedenju, koordinaciji oko-roka, motoričnem nadzoru, sposobnosti videnja in zaznavanja (Ikeda idr., 2019).
Otroci s hipotonijo mišic potrebujejo za kakovostno bivanje določene prilagoditve. Pri pisanju in obvladovanju fine motorike se osredotočimo na pravilen položaj sedenja in na odpravljanje
»žabjega« sedenja. Potreben je prilagojen delovni prostor, ki ga omogoča posebna oprema (miza in stol z možnostjo nastavitve, prilagoditve delovne ploskve, pisala in prilagojen didaktični material). Vzgojitelji jim lahko že v predšolskem obdobju priskočijo na pomoč s prilagojenimi metodami in strategijami, ki jih sicer uporabljajo pri zdravih otrocih, vendar na bolj postopen način (Ruiz-Perez, 2018).
21
RV3: Za koliko odstotkov je otrok s hipotonijo napredoval v moči posameznih telesnih udov?
Tabela 1: Rezultati »Testa 1« moči posameznih telesnih udov Ime vaje Ocena uspešnosti
na začetku
Končni rezultat 2. vaje SP – sonožni poskoki dokazuje, da je otrok najbolj napredoval v moči nog in sicer, je bil celo za 70 % bolj uspešen. Medtem, ko je glede na rezultat 1. vaje Krokodil – izteg rok v komolcih v vzročenju, v moči rok napredoval za 56 %.
RV4: Za koliko odstotkov je otrok s hipotonijo napredoval v moči trebuha in hrbta?
Tabela 2: Rezultati »Testa 1« moči trebušnih mišic in hrbta Ime vaje Ocena uspešnosti
na začetku
22
Otrok je pri 3. vaji Samokolnica na žogi po končnem »Testu 1« zadržal položaj telesa za 8 sekund več. V moči trebušnih mišic je bil njegov napredek po rezultatu 3. vaje za približno 44
%. Otrok je pri 4. vaji Letalo na končnem »Testu 1« ohranil položaj telesa za 3 sekunde več kot na začetnem »Testu 1«, kar pomeni, da je v moči hrbta po rezultatu 4. vaje napredoval za 23 %.
23
6 RAZPRAVA
Namen diplomskega dela je bil analizirati učinkovitost individualne gibalne vadbe moči za otroka s hipotonijo na študiji primera. Želela sem ugotoviti, na kakšne načine lahko vzgojitelj prepozna otroka s hipotonijo in kakšne prilagoditve so potrebne za vadbo moči pri otroku s hipotonijo v primerjavi z zdravimi otroki.
V prvem delu so opisana teoretična izhodišča, kjer sem se osredotočila na gibalni razvoj in predstavila temeljni gibalni sposobnosti, ki pomembno vplivata na posledice mišične hipotonije pri otroku. Vzgojitelj v vrtcu otroke s hipotonijo prepozna po značilnih prepoznavnih znakih (oslabljena mišična aktivnost, slabša stabilnost telesa, čezmerna gibljivost, slabše razvito ravnotežje, težave z grobo motoriko) in nekaterih odstopanjih v fazah gibalnega razvoja, ki pa so odvisni od stopnje prizadetosti in se razlikujejo glede na vsakega posameznika. Ker imajo ti otroci težave z grobo motoriko (Bay, 2016), sem poudarila nekaj prilagoditev za vadbo moči kot npr. oblikovanje ustreznega programa pomoči, ki bo otroku pomagal razvijati gibalne spretnosti in sposobnosti. Ključno za optimalen napredek otroka predstavlja stimulativno okolje, prilagoditev prostora in ustrezen pristop (strpnost, pozitivna spodbuda in povratna informacija o napredku).
Cilj diplomskega dela je bil analizirati učinkovitost individualne gibalne vadbe za izboljšanje moči pri otroku s hipotonijo. Zanimalo me je, za koliko odstotkov bo otrok s hipotonijo napredoval v moči posameznih telesnih udov in v moči trebušnih mišic in hrbta. Oceno gibalnega razvoja sem pridobila s »Testom 1«. Na osnovi začetnih rezultatov sem oblikovala individualiziran gibalni program (v nadaljevanju GP), kjer sem dala poudarek na razvijanju moči skupaj z ravnotežjem. GP sem izvajala 3-krat na teden po 15 min v obdobju šestih mesecev. Ponovno merjenje sem izvedla tako, da sem ponovila »Test 1« in analizirala razlike med začetnim in končnim stanjem.
GP je bil glede na rezultate končnega »Testa 1« dobro in smiselno zastavljen. Deček je po izvedenem programu za spodbujanje razvoja grobe motorike glede na rezultate začetnega testa dosegel boljše rezultate, njegovo gibanje je postalo spretnejše, rezultati študije primera pa so pokazali maksimalni napredek. Deček je najbolj napredoval v moči posameznih telesnih udov, in sicer je bil v moči nog celo 70 % bolj uspešen, medtem ko je bil v moči rok za 56 % bolj
24
uspešen. Deček je prav tako napredek pokazal v moči trebušnih mišic, kjer je bil za 44 % bolj uspešen, in v moči hrbta, kjer je napredoval za 23 %.
Prišla sem do pomembnih ugotovitev, da je deček s pomočjo programa napredoval, kar gre za spodbudno informacijo, vendar moramo biti pri ugotavljanju napredka previdni, saj je dečkov napredek lahko tudi rezultat drugih gibalnih aktivnosti, ki jih nisem mogla nadzirati (npr.
napredovanje v razvojni stopnji, več gibalnih aktivnosti doma).
Pozitivne učinke na izvajanje gibalnih dejavnosti je pokazala raziskava Does »Animal Fun«
improve aiming and catching, and balance skills in yound children? (2018), katere avtorji programa Animal fun (v nadaljevanju AF) (Piek idr., 2018) so ugotovili, da gibalna vadba 30 minut dnevno, štirikrat tedensko, v obsegu 10 tednov vpliva na izboljšanje gibalnih in socialnih spretnosti otrok ter spodbuja sodelovanje otrok pri gibalnih dejavnostih, predvsem tistih, ki imajo pri tem težave. Program AF izboljšuje mišični tonus in moč trupa, poveča fizično aktivnost in dviguje nivo energije, izboljšuje pozornost in koncentracijo, zmanjšuje hiperaktivnost in nemirnost, izboljšuje mobilnost in koordinacijo, socialne spretnosti ter samozavest in posledično zmanjšuje tesnobnost (Piek idr., 2017).
Med izvajanjem programa sem prišla do predlogov za nadaljnja raziskovanja. Zanimivo bi bilo ponovno testirati dečka nekaj mesecev po izvajanju programa. Prav tako bi lahko z izvajanjem programa nadaljevala in po nekaj mesecih zopet testirala dečka. Dečka bi lahko na začetku ocenila z inštrumentarijem za oceno gibanja ABC gibanja 2, s pomočjo katerega bi pridobila oceno gibalne kompetentnosti. Glede na ugotovitve bi lahko oblikovala program pomoči, zasnovan po programu AF. Čeprav je program AF zasnovan za izvajanje vaj v skupini, lahko dejavnosti za otroke, ki imajo težave na gibalnem področju, znotraj posameznega programa individualiziram in diferenciram.
S študijo primera sem opozorila na pomembnost gibanja za otroka s hipotonijo. Pripomogla sem k bolj učinkovitemu prepoznavanju otrok z mišično hipotonijo ter podala načrtovan in sistematičen primer GP.
Morda gibalni razvoj dečka ne bo nikoli izpopolnjen, vendar bo zadovoljil njegove najpomembnejše potrebe. Vsak otrok, tudi gibalno oviran otrok, ima pravico, da pride do lastnih spoznanj, četudi zato potrebuje več časa in prilagoditev.
25
7 ZAKLJUČEK
V diplomskem delu sem odgovorila na raziskovalna vprašanja, ki sem si jih zadala. Spoznala sem, da ima gibanje še posebej velik pomen za otroke s posebnimi potrebami, ki jih pri polnem vključevanju ovirajo primanjkljaji, ovire ali motnje. Ugotovila sem, da lahko vzgojitelj prepozna otroka s hipotonijo po nekaterih odstopanjih v fazah gibalnega razvoja in po značilnih prepoznavnih znakih (težave z ravnotežjem, prekomerna gibljivost sklepov, zmanjšan mišični tonus).
Z oblikovanjem individualiziranega gibalnega programa sem na študiji primera ugotovila, da so za vadbo moči potrebne prilagoditve, ki jih je potrebno izvajati v stimulativnem okolju s prilagojenimi metodami in strategijami. S prilagojenim programom sem pomembno vplivala na dečkov mišični tonus. Deček je napredoval v izboljšanju moči posameznih telesnih udov ter v moči trebušnih mišic in hrbta.
V nadaljevanju bi bilo smiselno preveriti učinkovitost in zanesljivost programa na večjem vzorcu ter poleg napredka na gibalnem področju spremljati tudi ostala področja otrokovega socialnega, čustvenega in kognitivnega razvoja.
26
8 LITERATURA IN VIRI
Bahovec, E. D., Bregar-Golobič, K. in Kranjc, S. (1999). Kurikulum za vrtce: predšolska vzgoja v vrtcih. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo.
Bay, M. (2016). Cerebral hypotonia. Pridobljeno s https://tcapp.org/wp-content/uploads/
2017/09/Cerebral-Hypotonia.pdf
Biel, L. in Peske, N. (2005). Raising a sensory smart child. London: Penguin Books.
Bobath, B. (2013). Low muscle tone. Pridobljeno s https://toddlersworkshop.co.za/wp-content/uploads/2013/06/low-muscle-tone-finaal-baba-en-kleuter-tydskrif1.pdf
Brennan, D. (2018). What is hypotonia? Pridobljeno s https://www.webmd.com/baby/hypo tonia-floppy-infant-syndrome#1
Cemič, A. in Gregorc, J. (2017). Motorika predšolskega otroka, študijsko gradivo za št. leto 2017-2018. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Chiviacowsky, S. in Wulf, G. (2007). Feedback after good trials enhances learning. Research quarterly for exercise and sport, 71(1), 40–47.
Dawson, P. (2009). Low muscle tone in children. Durban: P. Dawson.
Hafnar, S. (2012). Ocena motoričnih sposobnosti štiriletnega dečka z Downovim sindromom (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Ljubljana.
Ikeda, C., Nakajima, S., Ohyanagi, T. in Nakamura, Y. (2019). The influence of physical function on drawing performance and drawing motion in clumsy children. Asian journal of occupational therapy, 15(1), 37–44.
Kaj je hipotonija in kako ukrepati. (2020). Pridobljeno s https://www.bibaleze.si/dojencek/
kaj-je-hipotonija-in-kaj-storiti.html
Kastelic, L. (2008). Metodika predšolske vzgoje z motnjami in metodika dela z otroki z zmernimi, s težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju. Gradivo za študente 2. letnika SRP.
Keršič, A. (1996). Malo drugače o cerebralni paralizi. Ljubljana: Sonček – Zveza društev za cerebralno paralizo.
Keršič, I. in Peljhan, M. (2011). Zdravstvena služba. Pridobljeno s http://www2.arnes.si/~
ljzuim9/pdf/Zlozenka_Zdravstvena_sluzba%202011.pdf
Kesič, K. (2010). Otroci s cerebralno paralizo. Pridobljeno s http://www.viva.si/Nevrologija/
1091/Otroci-s-cerebralno-paralizo.
27
Krek, J. in Metljak, M. (ur). (2011). Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji.
Ljubljana: Pedagoški inštitut.
Ruiz-Perez, Luis M. 2018). Low Competence and Developmental Motor Coordination Problems in Physical Education. Technical University of Madrid (Spain): 97–100.
Marcdante, K., Kliegman, R. M. in Jenson, H. B. (2011). Nelson essentials of pediatrics.
Philadelphia: Elsevier, Saunders; 2011 . p . 167-86.
Nikolić, S., Vukomanović, J., Milovanović, D., Perović, G. in Jevtić, M. (2009). Kineziterapija kod hipotonija osovima trupa odojčadi. PONS medical journal, 7(1), 26–29.
Novak, D., Kovač, M. in Čuk, I. (2008). Gimnastična abeceda. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Opara, B. (2005). Otroci s posebnimi potrebami v vrtcih in šolah. Vloga in naloga vrtcev in šol pri vzgoji in izobraževanju otrok s posebnimi potrebami. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica.
Pauli, S. in Kisch, A. (1996). Kaj je mojemu otroku: moteno gibanje otrok. Ljubljana: Kres.
Piek, J. P., Roberts, C., Rooney, R., Straker, L., Jensen, L., Packer, T., … McLaren, S. (2017).
ANIMAL FUN. A movement program promoting physical activity and mental health – Online Manual. Australia: Curtin University.
Piek, J. P., Roberts, C., Rooney, R., Straker, L., Jensen, L., Packer, T., … McLaren, S. (2018).
Does 'Animal Fun' improve aiming and catching, and balance skills in young children?
Research in Developmental Disabilities. 84(2–8), 122–130.
Pistotnik, B. (2003). Osnove gibanja v športu. Osnove gibalne izobrazbe: gibalne sposobnosti in osnovna sredstva za njihov razvoj v športni praksi. (2. dop. izd.). Ljubljana: Fakulteta za šport.
Pistotnik, B. (2011). Osnove gibanja v športu. Osnove gibalne izobrazbe. Ljubljana: Fakulteta za šport.
Pišot, R. in Planinšec, J. (2005). Struktura motorike v zgodnjem otroštvu. Motorične sposobnosti v zgodnjem otroštvu v interakciji z ostalimi dimenzijami psihomotoričnega statusa otroka. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Inštitut za kineziološke raziskave.
Spittle, A. J., Fitz Gerald, T., Mentiplay, B., Williams, J. in Licari, M. (2018). Motor impairments in children: more than just the clumsy child. Journal of paediatrics and child health, 54(3-5), 1131–1135.
Šimunič, B., Volmut, T. in Pišot, R. (2010). Otroci potrebujemo gibanje: otrok med vplivi sodobnega življenjskega sloga: gibalne sposobnosti, telesne značilnosti in zdravstveni
28
status slovenskih otrok. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper – Inštitut za kineziološke raziskave, Univerzitetna založba Annales.
Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Videmšek, M. in Visinski, M. (2001). Športne dejavnosti predšolskih otrok. Ljubljana:
Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Videmšek, M., Berdajs, P. in Karpljuk, D. (2003). Mali športnik: gibalne dejavnosti otrok do tretjega leta starosti v okviru družine. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Vrlič Danko, A. (2005). Gibalno ovirani otroci in otroci z nevrološko poškodbo v vrtcu in v šoli. Maribor: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Maribor.
Ward Platt, M. (2010). Moj čudežni malček. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Zakon o vrtcih /ZVrt/ (2005). Uradni list RS, št. 100 (14. 2. 1996). Pridobljeno s http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO447#
Žgur, E. (ur). (2011). Kako lahko pomagam: usposabljanje strokovnih delavcev za uspešno vključevanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami v vzgojo in izobraževanje v letih 2008–2011. Vipava: Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Vipava.
29
9 PRILOGE
9.1 Priloga 1: Test za ugotavljanje motorične sposobnosti moči rok, nog, trebušnih mišic in hrbta = »Test 1«
Tabela 3: Motorični test za ugotavljanje moči rok
VAJA Moč rok
UPORABLJENO IME
Krokodil – izteg rok v komolcih v vzročenju PRIPOMOČKI - 2 x 0,5 kg uteži
- štoparica
NALOGA Merjenec stoji razkoračeno, stopala so postavljena vzporedno, nogi sta v kolenih rahlo pokrčeni, trup je vzravnan, rameni sta potisnjeni dol, dlani sta stisnjeni v pesti in obrnjeni navzgor. Merjenec roki v komolcih izteguje do vzročenja ter krči do začetnega položaja. Merilec nalogo demonstrira.
OCENA USPEŠNOSTI
Zapišemo število pravilno izvedenih iztegov v 40 s. Za eno ponovitev se šteje, ko merjenec pravilno iztegne roke v komolcih do vzročenja ter skrči do začetnega položaja. Pri tem pazi, da sta rameni potisnjeni dol in da sta dlani med celotnim gibanjem obrnjeni gor.
SLIKOVNI PRIKAZ
Tabela 4: Motorični test za ugotavljanje moči nog
VAJA Moč nog
30 UPORABLJENO
IME
Sonožni poskoki – SP PRIPOMOČKI - štoparica
NALOGA Merjenec stoji razkoračeno, stopala so postavljena vzporedno. Na znak merilca prične sonožno poskakovati. Merilec nalogo demonstrira, stoji pred merjencem, vendar ga pri tem ne ovira.
OCENA USPEŠNOSTI
Zapišemo število pravilno izvedenih sonožnih poskokov v 40 s.
SLIKOVNI PRIKAZ
Tabela 5: Motorični test za ugotavljanje moči trebušnih mišic
VAJA Moč trebušnih mišic
UPORABLJENO IME
Samokolnica na žogi PRIPOMOČKI - gimnastična žoga
- štoparica
OPIS NALOGE Merjenec je v opori spredaj, noge ima na veliki gimnastični žogi.
Položaj ohranja čim dlje. Merilec nalogo demonstrira.
OCENA USPEŠNOSTI
Zapišemo čas, ki ga merjenec doseže s tem, ko pravilno obdrži položaj.
SLIKA VAJE
31 Tabela 6: Motorični test za ugotavljanje moči hrbta
VAJA Moč hrbta
UPORABLJENO IME
Letalo
PRIPOMOČKI - gimnastična žoga - štoparica
OPIS NALOGE Merjenec se uleže na trebuh na gimnastično žogo, stopala ima uprta v podlago, roki sta v vzročenju. Merjenec zadrži položaj. Merilec nalogo demonstrira.
OCENA USPEŠNOSTI
Zapišemo čas, ki ga merjenec doseže, ko obdrži položaj na žogi.
SLIKA VAJE
32
9.2 Priloga 2: Opis gibalnih vzorcev pri uporabljenih vajah iz programa
»Ciciban«
Opica
Otrok stoji razkoračeno in z obema rokama (z utežjo 0.5 kg) upogiba komolca in ju spusti nazaj v začetni položaj.
Slika 1: Opica (Černe, 2020) Sedeča štorklja
Otrok sedi na klopi, roke ima ob telesu. S pomočjo rok dviguje zadnjico.