2 GLASBENO OPISMENJEVANJE V UČNIH NAČRTIH SLOVENSKEGA
3.2 Izbira programa in načrtovanje letnega repertoarja
Broeker (2000) iskanje primernih skladb in njihovo razvrščanje v poslušljiv koncertni program pevskega zbora primerja z delom
skladatelja, ki mora svoje glasbene ideje razviti in urediti v zaključeno kompozicijsko delo. Dober program pomeni velik del vsega opravljenjega dela in tudi že pol uspeha, piše Gobec (1958). V nadaljevanju opozarja, naj zborovodja pri izbiri programa upošteva tehnično zmogljivost in glasovni obseg svojih pevcev. Pozoren naj bo na to, za kakšen pevski sestav je
Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Neža Hribar, diplomsko delo
15
skladba napisana, na glasovni obseg skladbe, morebitne zapletene melodije, harmonije in ritmične odseke. Prevelika težavnost skladbe tehnično neizurjene pevce pretirano obremeni in jih odvrača od njihove glavne naloge — doživljanja in posredovanja skladbe poslušalcem. Poleg tega izvedba prezahtevne skladbe nikoli ne bo tako kakovostna, kot bi bila lahko izvedba skladbe primerne težavnosti. Gobec piše, da so take pesmi izvajane intonančno nečisto, ritmično neprecizno ali pa v nepravilnem tempu (prav tam).
Učni načrt za pevski zbor priporoča, naj zborovodja enoglasnega OPZ izbira skladbe po spodaj navedenih kriterijih (Arko idr. 2009b), Dragica Žvar (2001) pa omenja še kriterije označene z *:
− tonski obseg od c1 (d1*) do f2;
− obseg kvinte s primernimi odstopanji;
− načelno enoglasne, pogojno dvo- ali večglasne;
− *pesmi v eni tonaliteti ali v enem modusu;
− *ritmično poudarjene pesmi (nepunktirane, brez melizmov);
− *večinoma v dvo- ali štiričetrtinskem taktu;
− pesmi, ki vsebujejo zgodbo in opevajo sedanjost;
− *plesno naravnane pesmi;
− preproste ljudske pesmi v primernem obsegu;
− lažji kanoni.
Kljub vsemu pa je za napredek zbora in zborovodje potrebno tudi učenje za stopnjo zahtevnejših pesmi. Te zahtevajo dodatne intonančne,
ritmične in harmonske tehnične vaje. Skladbe s tehnično zahtevnimi elementi moramo uvajati postopoma in v takem vrstnem redu, da jih zbor zmore brez posebnega truda (Gobec 1958).
Boreker (2000) v svojem članku navaja šest spodaj naštetih kriterijev, ki nam pomagajo pri izbiri skladb za otroški pevski zbor.
Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Neža Hribar, diplomsko delo
16
3.2.1 Besedilo
Otroke označuje kot inteligentne, čuteče, igrive ljudi, ki so sposobni usvojiti besedila z različnimi tematikami. Na eni strani omenja živalske in otroške pesmi ter besedila narodnih pesmi, na drugi strani pa spodbuja uporabo čustveno bogatih besedil ter besedil, ki nam omogočajo vpogled v zgodovino in kulturo. Priporoča tudi pesmi v tujih jezikih, saj otroci tako postanejo del svetovne kulture in obenem spoznavajo zvoke novih samo- in soglasnikov. Predvsem pri tujih skladbah moramo biti pozorni na količino besedila. Skladbe, v katerih se ponavlja manjša količina besedila, so otrokom dostopnejše kot tiste z več kiticami.
3.2.2 Spevnost
V otroških pevskih zborih običajno prepevajo vokalno neizkušeni pevci.
Odgovornost za razvoj otrokovega glasu torej v veliki meri pade na zborovodjo. Njegov izbor pevske literature naj zato omogoča tako
razvijanje višjih in nižjih glasovnih registrov, kot tudi različnih glasovnih barv. S tem bodo otroci dobili priložnost za razvoj različnih tehnik petja.
Pri izbiri pesmi naj zborovodja upošteva izkušenost pevcev predvsem pri petju v visokih legah (lažji za petje so odprti vokali), pri petju
kromatizmov2 (diatonične melodije3 s predvidljivimi melodičnimi vzorci so primernejše za začetnike) ter pri vezanem/nevezanem petju (vezano je ustreznejše za začetnike).
3.2.3 Oblika
Mlajši pevci se laže naučijo skladb, ki jih lahko brez težav razdelimo na manjše dele. Skladba bo otrokom zato bolj dostopna, če bo imela jasno
2 Kromatizem, kromatični ton – zvišani ali znižani diatonični ton, ki spreminja značilnost tonalitete.
3 Diatonična melodija – melodija sestavljena iz lestvičnih tonov.
Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Neža Hribar, diplomsko delo
17
zgradbo. Še bolj kot to pa je pomembno, da so v skladbah prisotni trdni motivi in teme, ki se pogosto ponavljajo ali kontrastirajo. Variirani motivi in izumetničene melodije so primernejše za pevce, ki so slušno že
nekoliko bolj izurjeni in so vešči v branju not.
3.2.4 Partitura
S petjem enoglasnih skladb se otroci urijo na področju vokalne in
zborovske tehnike ter se naučijo izraznega petja. Ko je zbor pripravljen na večglasno petje, je najbolje začeti s kanoni ter ostinatnimi ali
kontrapunktičnimi melodijami, kjer ima vsak glas samostojno melodično linijo. Skladbe, kjer je drugi glas napisan v vzporednih tercah in sekstah, za začetnike v večglasnem petju niso primerne, saj ti pogosto ne ločujejo med melodijo in drugim glasom, ki se ves čas gibljeta vzporedno.
3.2.5 Spremljava
Med skladbami, napisanimi za otroški zbor, lahko najdemo veliko takšnih s klavirsko spremljavo, zato so skladbe s spremljavo drugih inštrumentov toliko bolj dobrodošle. Mnogi skladatelji v spremljavo vključujejo kitaro, flavto, violino, oboo itn., visoko zveneče otroške glasove pa lahko
uravnotežimo tudi z basovskimi inštrumenti, kot sta npr. čelo ali fagot. Ti petju nudijo harmonski temelj, ki izboljša intonacijo in pevce pripravi na morebitno petje v mešanem zboru. Pri sestavljanju programa nikakor ne smemo izključiti a capella skladb.
3.2.6 Pedagoški poudarki
Zborovodja naj se pri izbiri skladb vedno vpraša, kaj lahko pevce nauči iz izbranega repertoarja. To so lahko povsem glasbena znanja: npr. novi melodični, ritmični ali izrazni elementi in elementi interpretacije, lahko pa v skladbah poišče tudi socialne in zgodovinske poudarke.
Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Neža Hribar, diplomsko delo
18
Gobec (1958) med kriteriji za izbiro programa omenja še umetniško vrednost skladbe in značaj prireditev, na katerih bo zbor nastopal. Med najtežja poglavja zborovodstva Gobec uvršča vprašanje o umetniški vrednosti skladbe. O tem pravi: »Skladba, ki ji priznamo, da je umetnina, mora poleg nekaterih drugih, čisto strokovnih zahtev, vsebovati tudi najtesnejšo vez med besedilom in glasbo« (Gobec 1958, str. 138).
Nadaljuje, da vsako besedilo vsebuje neko misel, ki zahteva popolnoma enakovreden glasbeni izraz. Celoto, kjer sta besedilo in glasba spojena v eno samo misel, pa je zmožen ustvariti samo skladatelj, ki je vsebino besedila popolnoma doživel. Med štirimi kombinacijami kakovosti besedila in glasbe (kakovostno besedilo in glasba, kakovostno besedilo in nekakovostna glasba, nekakovostno besedilo in kakovostna glasba ter nekakovostno besedilo in glasba) ima za sprejemljivo le prvo možnost — kombinacijo kakovostnega besedila s kakovostnim glasbenim
oblikovalcem. Po njegovem mnenju le ta daje garancijo za nastanek umetnine.
Naslednji kriterij, ki močno pripomore k izbiri programa, je stil prireditve, na kateri bo zbor sodeloval. Lahko gre za različne proslave, dobrodelne prireditve, jubileje ali kulturni program ob raznih zabavah.
Kot najsvobodnejšo izbiro avtor (prav tam) omenja letni koncert zbora.
Tega lahko sestavljajo sporedi, sestavljeni iz naključnih skladb, ki so bile zborovodji všeč, ali iz skladb, naučenih za različne priložnosti in
združenih v samostojen koncert. Večjo vrednost pa Gobec pripisuje tako imenovanim stilnim koncertom. Ti zahtevajo od zborovodje mnogo študija in znanja, iskanja in primerjanja skladb ter vzporednega iskanja vodilne misli. Stilni koncerti naj bi združevali pesmi ene dobe, osebe, pokrajine ali pa pesmi z drugimi skupnimi značilnostmi.
Razlogi, ki jih Gobec (prav tam) navaja v prid stilno naravnanim programom, so naslednji:
Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Neža Hribar, diplomsko delo
19
− globlja zasnovanost pritegne zborovodjo in zbor k resnejšemu delu;
− močna vzgojna in poučna vrednost;
− utemeljenost na znanstvenem delu;
− boljša razumljivost za občinstvo zaradi notranje povezanosti;
− možnost izvajanja kakovostnih del starejše literature, ki bi bila kot samostojne točke morebiti neprimerna.
Dodaja da je takšne koncerte potrebno opremiti z razlago ali tiskanim komentarjem in s tem utemeljiti in upravičiti izvajanje ravno teh skladb.