Nastanek metode

Justine Ward se je rodila leta 1879 v premožni družini iz Morristowna v New Jerseyu. Družina je bila zelo naklonjena umetnosti, zato je imela Justine do svojega 20. leta že zavidljivo glasbeno izobrazbo. Poleg tega, da je igrala klavir, je bila izšolana tudi v harmoniji, kontrapunktu, analizi

Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Neža Hribar, diplomsko delo

48

glasbenih oblik in instrumentaciji.¹⁸ (Kuenzig 1993). V tistem času je glasba v cerkvah precej zašla s poti in ni več služila svojemu namenu — sooblikovanju bogoslužja. Skladbe mašnega ordinarija¹⁹ in proprija²⁰ so pevci zamenjevali z vsebinsko popolnoma neustreznimi skladbami.

Glasba sama po sebi je bila sicer kakovostna in je imela veliko umetniško vrednost, vendar pa so bile svete maše bolj podobne koncertom (Bunbury 2001).

Leta 1877 je jezuit p. John B. Young na šoli sv. Frančiška Ksaverija v New Yorku nastopil službo učitelja latinščine in grščine ter prevzel vodstvo študentskega zbora. Želel je izboljšati stanje cerkvene glasbe, zato je izkoristil priložnost in sestavil zbor po merilih liturgičnih predpisov. Za potrebe bogoslužnega petja je v 80. letih 19. stoletja izdal zbirko The Roman Hymnal — English and Latin Hymns, ki je vsebovala ustrezne speve za vsako nedeljo in vse praznične slovesnosti. V predgovoru k zbirki je citiral pastirsko pismo newyorškega nadškofa, kjer je slednji izrazil željo, da bi se otroci v vseh katoliških šolah lahko naučili osnov glasbe in bi s tem koralno petje v njihovih cerkvah postalo bolj razširjeno. Young si je prizadeval za uresničitev teh ciljev, vendar zaradi pomanjkanja

izobraženih učiteljev in nerazumevanja nadrejenih ni mogel napredovati.

18 Instrumentacija, zvočna realizacija glasbene ideje s smiselno razdelitvijo tonov, melodije itn. med različne inštrumente in glasove (Dolinar, 1981, str. 114).

19 Mašni ordinarij, vrsta petih delov maše, ki se kljub razlikam med prazniki cerkvenega leta nikdar ne menjajo. Ti so: Kyrie, Gloria, Credo, Sanctus, Benedictus in Agnus Dei (Dolinar, 1981, str. 191).

20 Mašni proprij, skupno ime za spremenljive dele maše, tj. pete molitve, ki so za vsak dan drugačne. Obsega: introitus, gradual, alelujo, tractus, ofertorij, communio (Dolinar, 1981, str. 219).

Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Neža Hribar, diplomsko delo

49

Leta 1903 je papež Pij X. izdal motuproprj²¹ O obnovi cerkvene glasbe (Tra le sollecitudini), kjer je poudaril vlogo gregorijanskega petja pri bogoslužju.

V New Yorku je zaradi tega v naslednjem letu sledila prepoved petja mešanih zborov v cerkvah, kar je zadevalo tudi Youngov zbor. Young je potem vso svojo energijo usmeril v poučevanje glasbe v šoli. Izkoristil je edinstveno priložnost in se udeležil tečaja vokalne tehnike pri odličnem italijanskem učitelju solopetja Francisu Charlesu Marii De Rialpu, ki je bil v tistem času v New Yorku. Raziskoval je tudi možnosti učenja branja notnega zapisa in se popolnoma posvetil problemu uveljavljanja motuproprija v sleherni župniji (prav tam).

Njegova prizadevanja in dosežki, ki so odmevali tudi v medijih, so pritegnili pozornost Justine Ward in pomembno vplivali na njeno

zanimanje za sakralno glasbo in glasbeno izobraževanje. Nanjo sta močno vplivala p. William Pardow in že omenjeni p. John B. Young. Prvi ji je pomagal napredovati na duhovnem področju, drugi pa jo je navdihoval predvsem s stališča glasbe in poučevanja. Pri 25 letih je postala

katoličanka in je svoje življenje popolnoma posvetila liturgični prenovi glasbe (prav tam).

Svoje delo prenove liturgične glasbe je začela s pisanjem člankov v katoliške časnike. Po izidu motuproprija je napisala članek »Church or Concert« (Cerkev ali koncert), v katerem je povzela vsebino papeškega dokumenta in poudarila, da pri liturgični glasbi ne gre za to, ali je kakovostna ali ne, temveč ali omogoča (oz. je) molitev. V zaključku je spodbudila mlade skladatelje, naj ustvarjajo glasbo v skladu z

21 Motuproprij je papeški dekret, ki ga papež napiše po lastnem nagibu, torej neodvisno od nasvetov kardinalov ali koga drugega, ter z razlogom, ki se njemu samemu zdi zadosten. Dokument podpiše papež osebno, a ne nosi njegovega ali katerega drugega pečata.

Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Neža Hribar, diplomsko delo

50

motuproprijem. Papež namreč ni prepovedal moderne glasbe, dokler ta ustreza postavljenim zahtevam: besedilo je pomembnejše od glasbe.

Justine Ward je v izobraževanju otrok videla potencial za prenovo sakralne glasbe. Za cilj si je postavila vzpostavitev cerkvene skupnosti, ki je sposobna sodelovati pri petju mašnega ordinarija, medtem ko bi bila naloga zbora peti mašni proprij (prav tam).

Leta 1910 je Justine spoznala očeta Thomasa Shieldsa, dekana oddelka za izobraževanje na katoliški univerzi v Washingtonu. V tistem času je ravno razvijal novo filozofijo za izboljšanje katoliškega izobraževalnega sistema.

Vlogi glasbe v izobraževanju je pripisoval velik pomen, zato je za pomoč prosil Justine Ward. Dal ji je nalogo zasnovati zaključen sistem

glasbenega izobraževanja, ki bi temeljil na njegovi filozofiji. Wardova je postavila en sam pogoj. Želela je, da bi izobraževanje vodilo k dobri liturgični glasbi, pri kateri bi sodelovala skupnost (Kuenzig 1993).

Ob načrtovanju je v sistem vključila vokalne vaje, ki jih je za svoje potrebe sestavil p. Young, splošen načrt njegovega tečaja za župnijske šole in pa seveda Shieldsovo filozofijo izobraževanja. Slednja se je zavzemala za upoštevanje razvojne stopnje otrok ter poudarjala pomen gibanja in ritma, ustvarjalnost in igro, pogosto menjavanje dejavnosti, glasbeni pouk kot vsakodnevno dejavnost in medpredmetno povezovanje glasbe z ostalimi predmeti. Shields je zagovarjal uporabo najkakovostnejšega materiala v izobraževanju. V svoje učbenike je vključil reprodukcije del največjih evropskih umetnikov, za otroke prilagojeno glasbo

najpomembnejših skladateljev in pristno ljudsko glasbo ter poezijo za otroke najboljše kakovosti. Želel je, da glasba mladim pomaga, da v njih prevladajo čustva ter ljubezen do Boga in bližnjega, obenem pa naj dom postane središče, iz katerega bosta izvirala veselje in kultura ter se širila v širše socialno okolje (Bunbury 2001).

Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Neža Hribar, diplomsko delo

51

Justine Ward je svojo metodo prvič predstavila leta 1916 v univerzitetnem središču Manhattanville. Predstavitev in demonstracija s skupino otrok, ki jih je Justine že poučevala, je doživela velik uspeh. Še istega leta je bil glasbeni pouk z njeno metodo vključen v kurikulum osnovne in srednje šole Manhattanville. Sledila so izobraževanja učiteljev in metoda se je uspešno širila. Leta 1921 je bila odprta srednja šola ‘Justine Ward Academy’.

Leta 1920 je Justine spoznala Dom Mocquerauja, zborovodjo opatije Sv.

Petra v Solemu (fr. Solesmes). Sprevidela je, da je njeno poznavanje gregorijanskega korala zelo šibko, zato ga je prosila za pomoč. V delu je bila ravno zadnja knjiga njene metode, ki naj bi bila popolnoma

posvečena gregorijanskemu koralu. Desetletni študij Wardove pri benediktincih je močno vplival na metodo. Učenje ritma je popolnoma prilagodila zgledu Solemske koralne šole, njeno melodično in

harmonično urjenje pa je prešlo iz tonalnosti (dur/mol sistem) v modalnost (uporaba cerkvenih modusov) (prav tam).