2 GLASBENO OPISMENJEVANJE V UČNIH NAČRTIH SLOVENSKEGA
3.3 Priprava zborovodje na pevsko vajo
Preden zborovodja stopi pred zbor, se mora na pevsko vajo dobro
pripraviti. Skladbo se mora najprej sam naučiti in jo analizirati z različnih vidikov, potem pa se mora še metodično pripraviti na posredovanje nove skladbe pevcem. Če zborovodja vsako skladbo natančno analizira, lahko že vnaprej predvidi, kje bodo imeli pevci težave in kako bo te težave rešil.
Gobec (1958) loči 8 različnih analiz, skozi katere naj bi se prebil
zborovodja ob svoji stvarni pripravi na obravnavo skladbe. Ker se skladbe med seboj razlikujejo po dolžini in zahtevnosti, nam bodo analize
različnih skladb vzele različno količino časa. Pri nekaterih bo večji poudarek na besedilu, pri drugih na analizi melodičnih vzorcev ali čem drugem, prav pa je, da se posvetimo tako enemu kot drugemu.
3.3.1 Vsebinska analiza
Zborovodja naj najprej poišče avtorja besedila, podatke o njegovem življenju in delu ter družbeno-zgodovinskem okolju, v katerem je živel.
Vsi ti podatki lahko pomembno pripomorejo k ustrezni interpretaciji skladbe, obenem pa jih bo skupaj s podatki o skladatelju posredoval pevcem ob prvi obravnavi skladbe. V nadaljevanju naj ugotovi strukturo
Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Neža Hribar, diplomsko delo
20
besedila (kitična/nekitična pesem, proza …), predvsem naj poišče glavno misel besedila in njegov višek. Prav je, da se seznani tudi z izvirno obliko besedila, saj skladatelji pogosto izluščijo določene besede ali kitice in jih poljubno ponavljajo, lahko pa tudi kaj izpustijo (prav tam).
3.3.2 Besedna analiza
Ugotoviti je potrebno pravilno izgovorjavo besedila, predvsem kadar je besedilo v narečju ali tujem jeziku. Kadar zborovodja tega ne zmore sam, naj za nasvet vpraša človeka, ki določeno narečje ali jezik obvlada. Zelo pomembno je tudi pravilno naglaševanje zlogov. Besede moramo
naglaševati smiselno glede na težo zloga v besedi in ne glede na metrum.4 Gobec svetuje tudi, naj se zborovodja pevsko besedilo nauči čim lepše recitirati na pamet, saj bo skladbo tako lahko uspešneje interpretiral (prav tam).
3.3.3 Harmonsko-melodijska analiza
Z analizo melodije ugotovimo, če melodija prehaja iz enega glasu v drugega, se (morda nekoliko spremenjena) ponavlja v drugih glasovih ali pa se pojavlja kje drugje v skladbi — npr. kot ostinatna spremljava. To je pomembno, ker moramo vodilno melodijo in njene različice v skladbi vedno izpostaviti. Zborovodja naj melodiji določi začetek, višek in zaključek. To mu pomaga pri predvidevanju težav z vstopi (pravočasnost in intonacijska čistost) ter pri določanju agogike5 in dinamike.6 Tu je na
4 Metrum, posebni ritmični red v skladbi, ki sloni na razmerju med težkimi in lahkimi dobami v taktu (Dolinar, 1981, str. 161).
5 Agogika, izraz za različne modifikacije tempa, drobne spremembe v hitrosti izvedbe (pohitevanje, zaostajanje), ko poskuša interpretacija doseči močnejši izraz in plastičnost (Dolinar, 1981, str. 11).
6 Dinamika, razvrstitev stopenj jakosti in nauk o tem. Stopnja tonske jakosti je določena z imeni njenih oznak (npr. forte, piano, crescendo) (Dolinar, 1981, str. 67).
Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Neža Hribar, diplomsko delo
21
mestu vprašanje, ali melodija morda poskuša simbolično naslikati dogajanje v besedilu, opisuje čustva, predstavlja osebe ipd (prav tam).
Harmonska analiza je v zborih z izkušenejšimi pevci pomembna predvsem zaradi morebitnih modulacijskih prehodov v skladbah, ki pevcem pogosto delajo težave (prav tam).
3.3.4 Oblikovna analiza
Gobec predlaga, da zborovodja skladbo pozna na pamet, saj je po njegovem to edini način, da od mehaničnega taktiranja preide k muziciranju. Učenje krajših in preprostih skladb ni problematično, pri daljših skladbah ali takih z enoličnim besedilom, pa si lahko učinkovito pomagamo z oblikovno analizo (razčlenitev na posamezne dele — npr.
ABA, določitev posameznih glasbenih misli, fraz …). Ta analiza služi tudi kot osnova za določanje dihov in kasneje za učenje pevskega zbora po posameznih delih. Z opravljeno analizo skladbe je bolj kakovostna tudi interpretacija, saj tako dobimo nad skladbo boljši pregled in laže
določimo morebitne kontraste med posameznimi deli skladbe (prav tam).
3.3.5 Analiza tempa, metruma, ritma, agogike in dinamike
Kadar skladatelji ob svojih skladbah zapišejo metronomske označbe, zborovodja pri določanju tempa7 ni v dvomih. Mnogokrat pa je ob partituri označena le splošna označba tempa ali značaja pesmi (addagio, lento, vivo …), zato je zborovodja pri izbiri ustreznega tempa svobodnejši.
Pri hitrih skladbah se lahko opre na besedilo. Izbere naj tako hitrost, da bo besedilo pri najhitrejših notnih vrednostih še razločno izvedeno. Prav tako pa mora pri zelo počasnih skladbah paziti, da se te ne razvlečejo in
7 Tempo, hitrost izvajanja skladbe, izražena absolutno, s časovno mero osnovne ritmične vrednosti, ali relativno, z italijanskimi besedami (npr. largo, presto) in oznakami značaja glasbe (Dolinar, 1981, str. 275).
Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Neža Hribar, diplomsko delo
22
ne izgubijo značaja celote. Pri označbah srednjih hitrosti naj, kadar pride do dvoma med malo hitrejšim ali malo počasnejšim tempom, zborovodja upošteva značaj skladbe.
Analiza metruma obsega določitev poudarjenih in nepoudarjenih dob v taktu (in skladbi). Glede na metrum skladbe zborovodja določi, kje so najtežja ali najbolj poudarjena mesta in katere dobe sploh niso naglašene.
To je pomembno predvsem na mestih, kjer metrum zahteva poudarek, ki ga beseda oz. zlog v njej ne dovoljuje (prav tam).
Trajanje notnih vrednosti je zelo pomembno na mestih, za katerimi sledi vdih. Če ta ne sovpada s pavzo, gre na račun notne vrednosti pred njim.
Paziti moramo, da s postavitvijo vdiha na določeno mesto notne
vrednosti pred njim preveč ne okrnemo in s tem ne spreminjamo ritma8 pesmi. Pri določanju dihov nam zato lahko pomaga načelo: čim krajša je notna vrednost, tem dosledneje upoštevamo njeno dolžino; čim daljša je, tem laže jo skrajšamo.
Zborovodja naj si posebej označi mesta, kjer pogosto prihaja do težav in nepravilnosti. To so npr. punktirane note, ki se prepogosto izvajajo površno, ter predtakti in zaključki fraz, kjer pogosto prihaja do
neustreznih podaljševanj ali skrajševanj notnih vrednosti. Pri ritmičnih izjemah (duole, triole, kvartole, sinkope …) je treba biti pozoren na morebitne neustrezno naglašene besede. Prav tako si mora zborovodja označiti vse agogične in dinamične spremembe, da ne bi prihajalo do pohitevanja ob dinamičnem naraščanju ali zaustavljanja ob pojemanju (prav tam).
8 Ritem, trajanje tonov v medsebojnih razmerjih (ritem v ožjem pomenu: dolgo – kratko) /.../. Hkrati z melodiko je ritem poglavitna prvina glasbe; temeljna sta mu dva vzorca, dvodelni in tridelni (Dolinar, 1981, str. 231).
Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Neža Hribar, diplomsko delo
23
3.3.6 Analiza sloga
Analiza sloga, v katerem je zapisana skladba, odločilno vpliva na njeno interpretacijo. Glede na obdobje v glasbeni zgodovini se spreminjajo dinamične značilnosti (npr. stopničasta dinamika forte-piano v baroku in kasneje uporaba crescenda9), agogične značilnosti (npr. enakomeren tempo v baroku in romantično pohitevanje in upočasnjevanje), različni okraski, vodenje melodije itn. Upoštevati moramo tudi morebitne razlike v slogih različnih kultur, kontinentov, skladateljev ali narodov (prav tam).
3.3.7 Analiza dirigiranja
Zborovodja naj si v partituri označi težavne ritmične fraze, vstope, predtakte, zaključke, korone, zaustavljanja, pohitevanja in različne ritmične posebnosti, ki od njega zahtevajo posebne kombinacije dirigentskih kretenj. Vse take posebnosti naj, predno stopi pred zbor, doma tudi z vajo utrdi (prav tam).
3.3.8 Primerjalna analiza
Na tej točki zborovodja odkriva razmerje med besedilom in glasbo. Po opravljeni primerjalni analizi se zborovodja odloči, ali skladbo lahko sprejme v program ali ne (prav tam).