Jezikovna mimetičnost v romanu Kiffe Kiffe demain

»Najpreprostejši način predstavljanja notranjosti je pripovedovalčeva neposredna pripovedna izjava, v modernem romanu pa tudi notranji monolog – notranji vpogled vedno upravlja bralčevo simpatijo do izpostavljenega lika. Tega namreč doživljamo neposredno preko njegovih misli, občutkov in nazorov, ljudi pa najpogosteje le zunanje, na podlagi njihovih kretenj, dejanj in govora, zato lahko literarne osebe spoznamo natančneje, hitreje in udobneje« (Zupan Sosič 2003: 25).

Marc Sourdot pravi, da je roman Kiffe Kiffe demain roman jaza, pri čemer ima »jaz« v romanu lahko različne oblike in pomene,¹⁶ stil romana je monolog, vendar poln različnih glasov, pri čemer mu pomaga tudi struktura romana samega, razlaga Sourdot. Z uporabo dnevniške oblike nam Guène ponuja notranji vpogled v življenje marginaliziranega delavskega razreda – kaže nam, kako se sooča s spolno, rasno in socialno obrobnostjo znotraj getoiziranih primestnih četrti in izčrpljujočih življenjskih razmer (Mehta 2010: 176). Avtorica združuje črni humor, ironijo in sarkazem s tenkočutnim opazovanjem socialnih razmer in mladostnim optimizmom, da bi obarvala bridko pokrajino sanj, želja, frustracij in ponižnosti vseh razlaščenih staršev priseljenske generacije in njihovih potomcev, ki, čeprav rojeni v Franciji, še vedno ostajajo brez vseh državljanskih pravic (prav tam).

Struktura romana je zaporedje 40 zelo kratkih poglavij (2–5 strani), vsako poglavje sta ena ali dve epizodi iz vsakdanjega življenja glavne junakinje, zato se »bere na mah«. Razrez, ki se

16 Lahko se nanaša neposredno na junakinjo, kot na primer: »Ponedeljek je in tako kot vsak ponedeljek sem šla k gospe Burlaud« (Guène 2006: 1), lahko pa gre za bolj distancirano pripovedovanje, na primer »Zdelo se mi je, da sem stara osem mesecev in da mi je povedala, da gre …« (Guène 2006: 69).

približuje filmskim sličicam, omogoča bralcu, da se hitro premika od ene zgodbe k drugi – v tem smislu se približuje obliki tv serij in ustreza ideji hitrega preklapljanja (zapping), ki je značilno za vedenje mladostnikov (2009: 496), razlaga Sourdot. Občutek večje fragmentiranosti povečuje tudi prisotnost kratkih stavkov, ki ne vsebujejo glagola ali pa včasih z aktualizatorji predikata (ki so značilni za govorjeni jezik) (prav tam).

Sourdot kot pomemben sestavni del besedišča romana Kiffe Kiffe demain izpostavi verlan.

Verlan v romanu avtorica omejuje na rabo najpogostejših enot, torej tistih besed, ki so prešle v splošni pogovorni jezik. To na primer velja za besede meuf za femme (ženska), keuf za flic (policaj), ouf za fou (nor), beur za Arabe (potomec priseljencev iz severne Afrike) idr.

Denimo, če beseda Arabe označuje kulturno obrobnost in predstavlja utemeljitev za islamofobijo, potem je preobrat v izraz beur poskus preseganja kolonialne zaznamovanosti prek zavzemanja za nadnacionalnost. In ker so si poimenovanje beur že prilastili neoliberalni večkulturni diskurzi, potem nadaljnje posredovanje v izraz rebeu izraža še izrazitejšo željo posameznikov po zavračanju stereotipov, pojasnjuje Mehta (2010: 196). Sourdot pa dodaja, da so vse te besede vključene tudi v splošni razlagalni francoski slovar Le Petit Robert. Če avtorica uporabi manj pogosto obliko, jo iz previdnosti reformulira oziroma jo razloži (s slovarčkom na koncu knjige). Za razliko od drugih avtorjev svoje generacije Guène ne uporablja verlana na način, da bi sama izumljala nove besede, vendar uporablja le tiste, ki jih razume večina bralcev (Sourdot 2009: 500). – Omenila sem že, da je pozorno odmerjanje tega jezika prej prednost kot slabost, predvsem za tako široko publiko, kot jo nagovarja Guène – verlan je namreč tako zvit, da je besedilo, napisano samo v tem stilu, lahko nepoznavalcu (»outsiderju«) popolnoma nerazumljivo.

Nadaljnji vir besedišča urbanega slenga so izposojenke iz narečne arabščine. Tukaj lahko razlikujemo med običajnimi izposojenkami in tistimi, ki jih najdemo v okolju protagonistke Dorie, ki je hčerka maroških priseljencev.

h.) Čez dva tedna pride nazaj Youssefov [iz domovine = bled] in res me zanima, kako bo pol.

(Guène 2006: 86)

i.) Povrh vsega bo na Azizovi poroki cela naša soseska in če bi mama to res nardila, bi me blo preveč sram. Temu rečemo hchouma. (Guène 2006: 102)

j.) Aziz je najel dve négafas, poročeni ženski, ki sta zadolženi za pripravo zabave: za dekoracijo, obleko, ličila, nevestin nakit, hrano, vse mogoče. (Guène 2006: 105)

Neposredna raba arabščine se pojavlja v materinih replikah ali drugih arabofonih osebah. V tem primeru replike zapisuje, kot jih mama izgovarja, in ne kot bi bilo francosko pravilno.

k.) Včasih zagodrnja v svojem narečju: »Ulalaaa! Ma če boš vzemala en kredit za drugim, ne boš nigdar pršla vn sz tjega na drugu stran rjeke!« (Guène 2006: 70)

Takšna izgovorjava francoščine, ki izhaja iz arabskega sistema samoglasnikov, je pomemben element jezikovnega razsrediščenja. Manj pogoste, kot bi sklepali iz slovarja sodobne urbane francoščine, so besede ciganskega izvora (d’origine tsigane), nekoliko bolj številni so primeri izposojenk iz angleščine, ki so tudi sicer v urbanem slengu in splošnem pogovornem jeziku pogosti.

Strnem lahko, kot trdi tudi Mehta, da Guène z romanom Kiffe Kiffe demain prevzema iniciativo ter z literaturo, in preko nje, skuša premikati meje v naših glavah. Njen roman prikazuje celosten vplogled v vsakdanje življenje posameznikov, odrinjenih na »pozabljena«

obrobja Pariza. Njeni pripovedni liki se z nekonvencionalnim vedenjem izmikajo stereotipom in tako zanikajo vsiljene predstave in vnaprej določene kulturne ureditve. Kiffe Kiffe demain je napisan s stališča poznavalke teh razmer, ki slavi darilo celotne skupnosti, ko se sprejema asimilacijo, in jo hkrati izpodbija ter išče nove modele francoske pripadnosti (Mehta 2010:

198).

V nadaljevanju se bom s te mikroperspektive premaknila bolj navzven. V naslednjih treh podpoglavjih bom razčlenila različna razumevanja, ki skušajo sodobne, urbane, hibridne jezike/govorice umestiti v nek širši jezikovni kontekst. Pri tem pa bom najbolj pozorna na to, kako trije avtorji opredeljujejo jezik v odnosu do dominantne kulture in njenega knjižnega jezika, saj je ta odnos bistven za oblikovanje jezikovnega hibrida – in posledično za branje in sprejemanje besedil.