Obrobni sociolekti

Kristina Silaj v skupino kultiviranih sociolektov prišteva jezik večinske kulture, torej slovenščino, kakršna se kaže v romanu Čefurji raus!. To ponazori z naslednjimi odlomki iz knjige (2011: 93–95):

… sploh pa ko začnejo atati spuščati kakšne slovenske najave: »Primooož, ne dovoli, da te preigra z navzkrižnim vodenjem!« (Vojnović 2008: 18)

Ne pa da mi model prbija s temi okroglimi usnji pa kazenskimi prostori pa prepovedanimi položaji pa čuvaji mreže pa temi slovenskimi metaforami. Ko da gledam Prešerna, ne pa fuzbala.

(Vojnović 2008: 112)

»A si bil na sprehodu? A še treniraš košarko? A ti gre v šoli? A so starši v redu? A so kolegi pridni?« (Vojnović 2008: 139)

Svoj komentar utemeljuje z dejstvom, da je v prvem primeru Marko kot pripovedovalec prikazal slovenskost slovenskih očetov na tri načine: najprej je uporabil pomenljiv izraz atati, potem je najavil, da bo sledila slovenska izjava in uporabil slovenščino (pri tem izpostavi hiperkorektna izraza preigra in navzkrižno vodenje, ki sta precej nenavadna za sproščeno ozračje navijanja) – s tem pa Marko že nakazuje na stereotipne lastnosti Slovencev, kot so nesproščenost, zadrtost in introvertnost. V drugem primeru Marko kritizira jezikovno inovativnost slovenskih komentatorjev in jim očita preveč poetično izražanje, ki po njegovem mnenju ne sodi h komentatorski oziroma navijaški kulturi. V zadnjem primeru pa Silaj izpostavlja, da gre za retorična vprašanja tovariša Slatnerja, s katerimi Vojnović želi prikazati, da so družbene vezi večinske kulture šibkejše, kar lahko interpretiramo kot brezbrižnost drug do drugega. Retorična vprašanja na tem mestu tako izražajo željo po kratkotrajnem in površnem stiku. Izpostavi tudi vprašanje o pridnosti in doda, da je stereotipno to temeljna slovenska vrednota (2011: 95).

5.6.2 Obrobni sociolekti

Po Skubicu so obrobni sociolekti govorice družbenih skupin z manj družbene moči, torej govorcev nižjih družbenih slojev. Ti navadno priznavajo »večvrednost« kulturnega jezika, ki

ga ocenjujejo kot bolj »pravilnega«, kljub temu pa so od njega razmeroma odtujeni. So pa, nasprotno, na svoj sociolekt močno navezani in lojalnost pričakujejo tudi od pripadnikov iste skupine, saj menijo, da gre pri njihovem jeziku za specifičen način bivanja, ki ga s spreminjanjem koda zapustijo. V to skupino spadajo podeželski, mestni in priseljenski sociolekti, v nadaljevanju pa bom podrobneje predstavila le slednje (Skubic 2004: 301).

Priseljenski obrobni sociolekti so najbolj pestra in najbolj negativno vrednotena skupina družbenih govoric. Govorci teh sociolektov so priseljeni tujci, ki so zaradi pomanjkanja znanja tujega jezika ali njegove nepravilne rabe v okolju pogosto zaznamovani kot le pogojni pripadniki jezikovne skupnosti. V to skupino Skubic prišteva tudi različice, ki jih govorijo njihovi potomci, za katere je značilno, da niso izobraženi v maternem jeziku, jim pa stik z njim omogoča, da ustvarjajo lastne družbene mreže in tako negujejo posebne jezikovne repertoarje. Posebno problematično je njihovo usvajanje slovenščine v šoli, saj pogosto nepripravljenost te ustanove za prilagoditev zavira njihovo učenje jezika okolja, posledično pa lahko pri delu te populacije izzove popoln odpor do pridobivanja kultiviranih plasti tega jezika. V vsakem primeru ima druga generacija priseljencev razvite lastne in specifične govorne navade s pogostim preklapljanjem med obema jezikoma (materni jezik za pogovor o domačih temah, jezik okolja za pogovor o dogajanju v šoli), to pa združuje z izposojenkami iz tujih jezikov in frazami iz sodobnega mladostniškega slenga (Skubic 2004: 301–302).

Na glasoslovni, slovnični in leksikalni ravni so ti sociolekti izrazito geografsko razčlenjeni, za skladenjsko raven pa sta značilni večja preprostost (krajši stavki in preprostejše povedi) in eliptičnost, ki jo omogoča večja skupna vednost. Ta izhaja iz gostejšega sestava družbenih mrež, ki se oblikujejo kot posledica življenjskih razmer, za katere so značilni nižji dohodki, težje fizično delo in družbena stigma. Od dominantne kulture jih oddaljujeta tudi navezanost na telesno ugodje in večja čustvena ekspresivnost. Njihove vrednote so kolektivnost, bližina in emocionalnost. Disfemizem je v obrobnih sociolektih nekaj vsakdanjega. S strani dominantne kulture obravnavan slabšalno (disfemističnost kot vulgarizem), je hkrati pomembna prvina izražanja pripadnosti skupnosti, ki sporoča »mi nismo fini«, »mi nismo vi«

(Skubic 2004: 302).

***

V skupino obrobnih priseljenskih sociolektov je Silaj uvrstila govorico prve generacije

prevladale za takšno odločitev, so bile priznavanje večvrednosti in »pravilnosti« slovenščine kot kulturnega jezika. Izpostavila pa je naslednje lastnosti, ki so značilne za to skupino priseljencev.

Ranka in Radovan Đorđič kot tipična predstavnika starejše generacije priseljencev sta se v Slovenijo preselila iz ekonomskih razlogov, saj sta tukaj videla boljše možnosti za življenje.

Slovenščine se nista učila formalno in sistematično kot tujega jezika v šolah, ampak sta jo usvajala nenačrtno, iz okolja na Fužinah. Njuno govorno sporazumevanje v času skupne države verjetno ni bilo oteženo, zanimanje za slovenščino pa se je pri njiju, verjetno pa tudi pri ostalih čefurjih s Fužin, prebudilo v času osamosvajanja Slovenije, ko je slovenščina postala uradni jezik in je bila uvedena na vsa področja javne komunikacije. Ker čefurjem prve generacije za nujno sporazumevanje zadostuje znanje maternega jezika, upada njihova motivacija za učenje slovenščine in se zadovoljijo z omejenim znanjem le-te.²¹

Toliko je enih čefurjev tukaj, ki sploh ne znajo slovensko. Znajo reč »nasvidanje« pa »živijo« pa

»malo točeno« pa »ene cigarete« pa »prosam« pa »hvala« pa »trgovina« pa še tri besede pa nič drugega. Enega slovenskega stavka ne znajo sestavit. Ni blizu. (Vojnović 2008: 136)

Zaradi obvladanja slovenščine se čefurji teže vključijo v slovensko družbo in niso dobro sprejeti. Čeprav v Sloveniji prebivajo že nekaj desetletij »in je bila njihova integrativna motivacija sprva prisotna prav tako kot instrumentalna« (Silaj 2011: 50), čefurji starejše generacije v vsem tem času slovenščini niso bili dovolj izpostavljeni, da bi se je imeli od koga naučiti:

Jebiga, on se je, ko je prišel v Slovenijo, zaposlil na gradbišču na železnici in tam dela še danes.

Na gradbišču so pa vsi Bosanci, razen delovodje, ki je iz Međimurja. Kje naj se človek nauči jezika? Ni šans. (Vojnović 2008: 136)

21 Podobno (realno) stanje opisuje Guène v enem izmed intervjujev: »Poznam ogromno žensk, ki znajo reči

‘dober dan … hvala … eno štruco, prosm’. Poznajo tri besede, v Franciji pa živijo že 25 let. Kako naj opravimo s tem?« (Adams 2006)