Noro dober jutri

Kiffe Kiffe demain je ob svojem izidu doživel nepričakovan uspeh – v prvih dveh mesecih je bilo prodanih petnajst tisoč izvodov, v naslednjih štirih letih pa je prodaja presegla številko 400.000 (Sourdot 2009: 895). Roman je v Franciji izšel leta 2004 in bil dve leti kasneje preveden v angleščino, prevajalka Sarah Ardizzone pa je zanj prejela nagrado Scott-Moncrieff Prize (2007).

Ko je Marko Stabej v oddaji Knjiga mene briga komentiral literarno kakovost romana Čefurji raus!, je glede tega povedal: »Literarna kvaliteta romana je v tem, da se bere na en mah. To pomeni, da je vsa kompleksnost, vsebinsko-formalna, ne samo užitna, ampak okusna. Ni fast food.« To izjavo bi lahko brez težav prenesli na naš primerjalni francoski roman. A čeprav je bil v javnosti lepo sprejet in je bil odmeven tudi v tujini, ga francoska »literarna elita« ni sprejela. »Ob redkih priložnostih, ko srečam te ljudi [francoske elitne pisatelje], me ne vidijo, gledajo naravnost skozi mene,« pove Guène v enem izmed intervjujev in ni edina, ki je prepričana, da je treba zadrgnjeno literarno sceno pomladiti s svežimi obrazi in novimi pristopi. Hkrati pa je prepričana, da uveljavljeni avtorji še vedno mislijo, da predmestja in revni ljudje niso dovolj žlahtni in zanimivi, da bi jih lahko umestili v literaturo ali fikcijo (Chrisafis 2008).

6 ZAKLJUČEK

»Jezik in vse, kar se je z njim dogajalo, je bil od nekdaj izredno občutljivo področje […]

osebne in skupnostne zavesti in je v znatni meri še danes. Tu je bilo področje boja za biti ali ne biti, navzven in navznoter. Tu, in ne v politiki, se je najprej vzpostavljala […] oblast, njeni oblastniki in njena psihologija« (Paternu 2005: 65).

Analiza recepcije romanov je potrdila mojo začetno hipotezo o obremenjenosti s knjižnim jezikom kot edini možni praksi jezikovne sprejemljivosti. Negativna recepcija, ki je spremljala izid romana Čefurji raus!, se ni naslanjala na kritično razmišljanje o jeziku, pač pa na vprašanje slovenstva: »Pisatelj tu ne more več nastopati kot ohranjevalec neke narodne identitete (saj je njegova identiteta drugačna, tuja, le rodil se je tukaj). Njegov jezik je parodija na materinščino. Ne uporablja niti našega jezika niti jezika svojih staršev, ampak mešanico, spakedranščino, ki diši po preseganju meja, globalizmu« (Bartolj 2009: 132).

Čeprav je Bartolj opazil, da gre za jezikovno mešanico, ki je, kot sem pokazala, temeljna značilnost jezika priseljencev oz. dvojezičnih posameznikov, in jo je hkrati opredelil kot element preseganja zastarelih in zakoreninjenih vrednot (v čemer sama vidim prej prednost kot pomanjkljivost) – pa vsega tega, na račun jezikovnega prestiža in večvrednega družbenega položaja, ne priznava. Podobno je na romane Faïze Guène odreagirala francoska literarna elita. Preveč zagledana v lastno kulturno in jezikovno tradicijo enostavno ne priznava mlade avtorice in njenega sporočila, s tem pa zavrača osnovno možnost dialoga. Njen jezik obravnava kot manjvrednega, zato mu ne more priznati niti njegovega pozitivnega učinka (avtentičnosti, inovativnosti, prepričljivosti, duhovitosti, iskrenosti), s tem pa izključuje predvsem tisto, kar pravzaprav govori v prid zasidranosti in normativnosti: torej minljivost jezika, katerega največja vrednost je v njegovem zapisu kot dokumentu nekega časa.

Jezikovna izbira obeh avtorjev priča o potrebi posameznika izraziti tisto, kar se s knjižnim jezikom ne da izraziti. Izkazalo se je namreč, da je »obvladanje normiranega jezika stvar prestiža ali vsaj spričevalo družbene verodostojnosti posameznika. Predpisovanje jezika pa je izkazovanje družbene moči in vzpostavljanje ter vzdrževanje hierarhične strukture neke skupnosti« (Stabej 2008: 90). V tem smislu sem jezik obeh pripovedi analizirala kot odziv na takšno stanje. Reakcija se je izkazala za agresivno, žaljivo in vulgarno, hkrati pa domiselno in duhovito. Gre za kreativen upor, ki prek jezika kaže na širše družbene, socialne, kulturne in, ne nazadnje, politične dejavnike, ki vplivajo na neenake življenjske možnosti.

S tem, ko sta avtorja zapisala govorjeni jezik, sta povzročila razsrediščenje dominantne jezikovne norme, posledica česar je bil nastanek obrobnega, vernakularnega jezika, ki je prekinil s togimi kulturnimi in jezikovnimi paradigmami. Povod za takšno delovanje Skubic vidi v geografskem premiku, pritrjuje pa mu tudi Laronde, ki ga navaja François. Ta premik namreč vpliva na to, da se govorec znajde v nepredvidljivem govornem položaju. Da bi bila njegova vključitev v novo družbeno okolje čimbolj učinkovita, si iz depriviligiranega položaja pomaga s kreativnimi domisleki. Jezik posledično preoblikuje na tak način, da ta za okolico še vedno ostaja razumljiv, v sebi pa poleg elementov jezika okolja združuje tudi značilnosti govorčeve materinščine. S tem priseljenci ohranjajo vez med tujo in svojo izvorno kulturo, to pa pomembno vpliva na oblikovanje njihove identitete v novem okolju. Takšno delovanje po Françoisu pomeni preoblikovanje miselnosti z ustvarjalnim posredovanjem.

Na tej točki se za bistveni izkažeta naklonjenost in volja večinske družbe razumeti in sprejeti priseljence kot enakovredne člane določene skupnosti, njihov hibridni jezik pa kot del skupnega jezika. Ugotovila sem, da se jezikovna prilagoditev lahko zgodi relativno hitro, kadar je skupnost priseljencev lepo sprejeta, medtem ko slab socialni status in slabše življenjske možnosti povečujejo solidarnost priseljencev s skupino, ki se lahko izraža tudi z različnimi jezikovnimi odkloni; takšno kljubovanje dominantni kulturi pa dolgoročno samo zavira (uspešno) jezikovno adaptacijo. V tem smislu sem izpostavila načine, s katerimi lahko družbena skupina prek jezika prevzame iniciativo za spreminjanje družbene realnosti. Tu gre predvsem za vprašanja jezikovne strpnosti, ta pa so tesno povezana s pojmom medkulturne komunikacije. Naklonjenost večinske družbe vedno lahko vodi v pluralnost družbene sedanjosti, medtem ko strah in ksenofobija, nasprotno, v asimilacijske pritiske, ti pa v odmik ali upor. Avtorja vizijo prihodnosti, zaznamovano s temi dejstvi, v romanih izrišeta na različne načine. Medtem ko se Vojnovićev portret odraščajočega najstnika konča precej resignirano, s prevzgojo v Bosni, pa Guène na koncu z optimizmom vstopa v boljši jutri (kiffe kiffe demain).

Menim, da nam oba romana dajeta priložnost, da ponovno pretresemo svoje lastne vrednote o jeziku (Vrbnjak 2011) in prepoznamo pozitivno vrednost različnih načinov njegove rabe. Zdi se mi smiselno, da prisluhnemo različnim govoricam naših skupnosti, kritično analiziramo njihova sporočila in smo pripravljeni, predvsem pa sposobni sprejeti tisto, kar jezike bogati.

Kar pa se tiče slovenskega jezika, sem prepričana, da tako imenovana čefurščina Gorana

pozornost bi morali nameniti razmišljanjem o splošni jezikovni zavesti in pripravljenosti govoriti slovenski jezik v položajih, kjer ta ni dominanten, je pa legitimen ali, kot pravi profesorica Vidovič Muha: »Vprašljivost moči slovenskega knjižnega jezika danes in v bližnji prihodnosti izvira iz dvomljive pripravljenosti države vztrajati v svoji lastni prepoznavnosti – tudi ko se preureja svet in se v ustvarjalnem stiku preizkušajo moči različnih kultur« (2001:

7).

Nazadnje pa na vprašanje, kako govorimo v sodobnem romanu, lahko odgovorim: slovensko, francosko, domače. To pa pomeni, da avtorji vse bolj upoštevajo »kuko ldje guvurijo […]

aha, tale človk je pa tak, ud t’m pa ud t’m, v takem pa takem pulužaju« (Gjurin 1990: 163).

Ugotovila sem, da so si bralci ob prebiranju obravnavanih romanov na nek način oddahnili od arhaičnega, težkega in prenasičenega jezika in so v večini lepo sprejeli neposredno, privlačno in prepričljivo zgodbo.

7 VIRI IN LITERATURA