V nadaljevanju se bom posvetila pojmu vernakularnosti v jeziku, ki ga v najširšem smislu razumem kot »govor, ki ga ljudje, ki se med seboj dobro poznajo, spontano uporabljajo, ko komunicirajo med seboj«17 oziroma kot »jezik drugega, ki se ob zavedanju svoje drugačnosti in drugosti kaže kot oblika edinstvenega posredovanja/udejstvovanja« (Farred v Mehta 2010:
195). To bi lahko bil tudi neke vrste sociolekt, saj se na več mestih stika s Skubičevimi definicijami obrobnega in ekscesnega sociolekta. Najprej želim pokazati, kaj se sploh s takim
»odmaknjenim« jezikom dogaja in v kakšnem odnosu je do standardnega jezika oziroma do dominantne jezikovne norme. Kasneje pa bom opisala tudi posebno različico mladostniškega slenga, verlana, njegove značilnosti in učinke. Vse moje teze izhajajo iz članka Binde J.
17 Peter Gabor, Sociolingvistične razlike med spoloma. (Objavljeno: 4. november 2010.) Dostopno prek:
Mehta, ki v besedilu poglobljeno analizira roman Kiffe Kiffe demain, v katerem poišče vse tiste nevralgične točke, ki se dotikajo širše družbene problematike, s katero se v Franciji srečujejo in spopadajo arabski priseljenci iz severne Afrike.
Vernakularni jezik kot učinkovit »podrejeni jezik« (podrejen v odnosu do statusno višjega, torej prestižnega jezika) lahko s svojim položajem predstavlja način posredovanja na področja socialnih in kulturnih pravic ter jezikovnih zakonitosti, s tem, da svoja stališča radikalizira.
Posredovanje izvede z uporom standardni normi, s t. i. ulično govorico kot jezikom družbenega protesta, ki spodkopava meščansko standardizacijo francoščine z jezikovno
»korupcijo« (Mehta 2010: 195). V iskanja novih pomenov je njen ključni element subverzija jezika, ta pa se boleče dotika purističnih konceptov francoske identitete in narodnosti, kakršni se kažejo skozi francoski knjižni jezik. Jezikovni prevrati v tem smislu jasno kažejo na okostenelost zastarelih idealov kulture in jezika, ki ne izražajo spreminjajočih se družbenih razmer (Mehta 2010: 196).
Za mnoge Francoze je francoščina nosilec njihove narodne in kulturne identitete ter simbol njihovega položaja v svetu, trdi Anthony Lodge,18 ki ga Mehta navaja(2010: 196). Njegova formulacija »ideologije standarda« je v Franciji še posebej aktualna. Ta ideologija temelji na normativnih dvojicah in potrjuje nadrejenost pisane besede nad govorjeno, enotnosti nad razlikami ter standardizacije nad nestandardizacijo. Vernakularnost v tem smislu prekinja te toge kulturne paradigme, saj ljudem omogoča, da se izrazijo v jeziku »političnega nasprotovanja«, pojasnjuje Mehta. Oblikovanje novega jezika družbene večine je eden od načinov razsrediščenja izključujočih paradigem meščanske francoščine. V tem smislu je verlan kot posebna oblika slenga izviren način zamenjave normativnih pojmov identitete in jezikovnega lastništva z naključnimi implozijami v francoskem jeziku, ki dajejo temu jeziku ponovno opredelitev in potrditev (prav tam). Če se standardizirana francoščina ohranja preko hierarhičnih dvojic lepa francoščina/grda francoščina, potem se verlan tej dvojnosti upira z oblikovanjem tretje možnosti.
18 V knjigi French: From Dialect to Standard (Francoščina: od dialekta do standarda; 1993, London: Routledge).
5.5.1 Verlan
V ulični različici verlana ali t. i. zelenem jeziku (langue verte) prihaja do zamenjave vrstnega reda zlogov ali izrazov, kar ustvarja nove sisteme pomenov, ki odražajo nenehno spreminjanje paradigem identitete. Verlan se upira stagnaciji omejujočih vzorcev in predstavlja poskus preseganja dobesednega pomena z oblikovanjem ustvarjalnih neologizmov, ki razširjajo in presegajo omejitve akademske francoščine in omejenih paradigem francoskosti. Verlan je tako posredno sredstvo za izražanje identitete mladih, ki so jim odvzete vse pravice, hkrati pa kaže na njihov položaj v družbi. Omogoča jim identifikacijo preko tega »motečega jezika«
(disruptive language), hkrati pa jasno kaže na nepredvidljive motnje in njihove utesnjujoče življenjske razmere (prav tam).
Govorci teh »sociolektov« prek jezika gradijo svojo osebno pripoved, s katero želijo osmisliti svet okrog sebe in s tem hkrati upravičiti svojo lastno identiteto. Z drugimi besedami, verlan predstavlja poseben mejni jezik, ki aktivno ustvarja hibridno francoščino z nedoločnim besediščem, sintaktičnim neredom in nomadskimi referencami, ki pokrivajo tako Francijo kot Magreb19 (prav tam). Strategijo obnavljanja dodatno poudarja vključevanje arabskih besed v francoščino, kar po eni strani ustvarja bolj domač/bližnji odnos z njo, po drugi strani pa pomeni jezikovno preseganje jezika kolonizatorjev. Ta jezik zapolnjuje praznino brezdomstva z oblikovanjem potrebnega diskurzivnega prostora, v katerem občutki odtujenosti in izgubljenosti izgubijo osrednjo vlogo (so razsrediščeni) prav zaradi posebnega jezikovnega približevanja, do katerega spontano pride med samimi »brezdomci« [tj. npr. priseljenci, živečimi v Franciji] (Mehta 2010: 197).
Na ta način se vernakularnost kaže kot pripovedovalkino napredovanje (v romanu Kiffe Kiffe demain) od malodušja do upanja, saj hkrati oblikuje njeno vse močnejše politično prepričanje. Protagonistka v romanu pravi:
l.) Še zmeri pogrešam velik stvari. In tuki se mora velik stvari še spremenit … Hej, idejo mam.
Zakaj ne bi šla v politiko? »Od sijaja do pomembnih položajev: je samo en korak …« Slogan, ki ostane. Mogla si bom zmislt še neki podobnga, kot so bli tisti citati v zgodovinskih učbenikih v
19 Magreb je zahodno področje severne Afrike, ki zajema področje severno od puščave Sahara in zahodno od reke Nil. Vključuje države Maroko, Zahodno Saharo, Alžirijo, Tunizijo, Libijo in po nekaterih pojmovanjih tudi
tretjem letniku, na primer tist pajac Napoleon, ki je rekel: »Vsi osvojeni narodi potrebujejo revolucijo.«(Guène 2006: 179)
S tem ko pripovedovalka razvije posebno sociolektično zavest glede podrejenih pravic prek zahteve do posebnega jezika, posledično postavi francosko zgodovino na glavo. Oholost elitističnih zgodovinskih zgodb, ki temeljijo na sramotnih dejanjih kolonizatorjev v imenu civilizacije in napredka, demistificira z zahtevo, da bi ponovno napisali zgodovino (Mehta 2010: 197). Ta ideološki obrat napoveduje novo obliko odpadništva, ki si želi bolj odprto in družbeno napredno Francijo: »To bo inteligentna revolucija, brez nasilja, v kateri bo slišan vsak posameznik. V življenju nista samo rap in fuzbal,« roman zaključuje Doria (prav tam).
Pripovedovalkino idealistično zagovarjanje sprememb kliče po preoblikovanju celotne miselnosti z ustvarjanjem, tako da se bodo »prekleti« uprli vsiljenemu zatiranju s kreativnim odpadništvom, kot ga najdemo v pregledih zgodovine, kulturnih zavezah in angažirani literaturi. Ta ustvarjalni poziv k uporu predstavlja dokončno katarzo podrejenih in njihove zahteve do človeštva kot nekakšna politična strategija za dvig ozaveščenosti in družbena zahteva k nenasilnemu aktivizmu (prav tam).