KALKULACIJA LASTNE CENE

Za podjetje je bistvenega pomena, da stroškovne nosilce (izdelke ali storitve) obremeni s tistimi stroški, ki so resnično nastali pri njihovi izdelavi ali izvajanju storitev. Za izračun lastne cene izdelka poznamo različne metode. Z vidika proizvodnega podjetja so to sledeče:

2. kalkulacija z dodatki,

3. kalkulacija z enakovrednimi števili,

4. kalkulacija vezanih ali vzporednih proizvodov, 5. kalkulacija po variabilnih stroških (direct costing).

6.2.1 Delitvena kalkulacija

Delitvena kalkulacija spada med najenostavnejše kalkulacije, saj zberemo vse stroške v podjetju in jih delimo s celotno količino izdelkov ali storitev. Delitvena kalkulacija je smiselna le za množično proizvodnjo enakih izdelkov.

MN K š

2< č < FOI

6.2.2 Kalkulacija z dodatki

Uporabna je predvsem tam, kjer proizvajajo več vrst različnih izdelkov. Lastno ceno izračunamo tako, da najprej porazdelimo na stroškovne nosilce neposredne stroške, nato pa s pomočjo sodila (ali več sodil) še posredne stroške. Ko smo dobili vse stroške, ki bremenijo posamezno vrsto izdelkov, bomo sedaj celotne stroške delili s proizvedeno količino tega izdelka in tako prišli do lastne cene izdelka.

2 š < .100

< <2 2 š

Praktični primer II/12: Kalkulacija z dodatki

Predpostavimo, da imamo podjetje, ki proizvaja izdelke A, B in C. Iz tabele razberemo vse količine in neposredne stroške. Posredni stroški izdelave znašajo 18.000 EUR. Izračunajte lastno ceno izdelkov, če v sodilu kot osnovo vzamemo osebne dohodke direktnega dela.

Q Neposredni stroški

Proizvodi Količina materiala dela amortizacija Posredni stroški

Celotni stroški

Lastna cena

A 3000 15000 8000 4000

B 2000 12000 6000 4500

C 1000 8000 6000 1000

35000 20000 9500 18000

Izračun:

Najprej izračunamo sodilo po spodnjem obrazcu.

PQRSTUVW RXSQšYW WZUT[\]T .^__

VTPQRSTUVW RXSQšYW UT[\ ^` ___ .^__%

a_ ___ = 90 %

Posredni strošek izdelka A znaša 90 % stroška dela (8000 EUR . 0,9 = 7200 EUR) Posredni strošek izdelka B znaša 90 % stroška dela (6000 EUR . 0,9 = 5400 EUR) Posredni strošek izdelka C znaša 90 % stroška dela (6000 EUR . 0,9 = 5400 EUR)

Sedaj seštejemo vse stroške za izdelke A, B in C (material + delo + amrtizacija + posredni strošek) in dobimo celotne stroške. Lastno ceno dobimo tako, da celotne stroške delimo s količino. Za izdelek A npr.:

MNFI 34 200

3000 11,4-.//<

Tabela 15: Kalkulacija z dodatki Q Neposredni stroški

Proizvodi Količina materiala dela amortizacija Posredni stroški

Celotni stroški

Lastna cena

A 3000 15000 8000 4000 7200 34200 11,4

B 2000 12000 6000 4500 5400 27900 13,95

C 1000 8000 6000 1000 5400 20400 20,4

35000 20000 9500 18000

6.2.3 Kalkulacija z enakovrednimi števili

Uporabljajo jo podjetja, ki proizvajajo več različnih izdelkov, vendar pa obstajajo med stroških teh izdelkov neka stalna razmerja (npr. v proizvodnji žaganega lesa žagamo deske različnih debelin). Lastno ceno torej izračunamo na osnovi obstoječih stalnih razmerij med stroški in izoblikujemo enakovredna števila, ki jih potem pomnožimo s številom proizvedenih izdelkov in dobimo pogojne enote.

Razmislite:

Ali bi se LC kaj razlikovala, če bi za razporejanje posrednih stroškov vzeli za sodilo stroške amortizacije ali morda materialne stroške. Pojasnite.

Za vajo lahko tudi izračunate LC za vse izdelke po drugem sodilu in jih med seboj primerjate.

6.2.4 Kalkulacije vezanih (vzporednih) izdelkov

Uporabljamo jo takrat, ko v proizvodnji iz iste surovine proizvedemo še enega ali več stranskih proizvodov (npr. pri predelavi nafte, ko dobimo različne frakcije).

Najprej izračunamo celotne stroške, od katerih odbijemo prodajno vrednost stranskih proizvodov. Lastno ceno dobimo nato tako, da razliko delimo s proizvedeno količino glavnega proizvoda.

MN . 2. Celotni stroški c celotna prodajna vrednost stranskih proizvodov količina glavnega proizvoda

6.2.5 Kalkulacija po variabilnih stroških (direct costing)

Izhajamo iz osnovne delitve stroškov na fiksne in variabilne stroške. Ker se višina fiksnih stroškov vsaj v omejenem obsegu proizvodnje ne spreminja (absolutno fiksni stroški), jih nima smisla razporejati na posamezne vrste izdelkov. Razporejamo le variabilne stroške, ki so odvisni od obsega proizvodnje. Seveda moramo pri kalkulaciji prodajne cene upoštevati vse stroške, vendar fiksne stroške obračunamo s prispevkom za kritje, ki predstavlja razliko med prodajno ceno in variabilnimi stroški na enoto prodanih izdelkov. Masa pokritja je zmnožek prispevka za kritje s številom proizvedenih izdelkov. Stopnja pokritja pa predstavlja razmerje med prispevkom za kritje in prodajno ceno izdelka.

Seštevek mas za pokritje vseh izdelkov v podjetju mora biti večji od celotnih fiksnih stroškov – takrat bo poslovanje pozitivno (ustvarjen dobiček).

Praktični primer II/13: Kalkulacija vezanih proizvodov

Podjetje proizvaja glavni proizvod A (100.000kom.) in dva stranska proizvoda B (50.000 kom) in C (10.000). Celotni stroški proizvodnje so 1 mio EUR. Stranski proizvod B uspe prodati po 2 EUR za komad, C pa za 1 EUR za komad. Kakšna je lastna cena izdelka A.

Razmislite, kaj predstavljajo stroški za podjetje pri proizvodnji izdelka A. Upoštevajte, da stranska proizvoda podjetje prodaja in pridobiti prihodke, ki zmanjšajo celotne stroške proizvodnje.

Najprej nas zanima, koliko prihodkov podjetje pridobi s prodajo na trgu? Seveda to predstavlja zmnožek količine krat cene za posamezni stranski izdelek (B in C).

Nastavimo enačbo in izračunajmo lastno ceno.

Lastna cena izdelka A znaša 8,9 eur/kom.

Podjetju se splača proizvajati tiste izdelke, pri katerih skupna masa za pokritje presega celotne fiksne stroške. Zato težimo k proizvodnji izdelkov s čim večjim prispevkom za kritje.

Rešitev:

Najprej moramo izračunati, kakšni so variabilni stroški na enoto, saj prodajna cena predstavlja seštevek variabilnih stroškov in prispevka za kritje. Torej je prodajna cena minus povprečni variabilni stroški enako prispevek za kritje.

Maso za kritje dobimo kot zmnožek prispevka za kritje krat količine (Q). Stopnja pokritja predstavlja delež prispevka za kritje v prodajni ceni. Če seštejemo mase za kritje za vse tri izdelke, mora skupna masa za kritje presegati vrednosti fiksnih stroškov. V tem primeru lahko trdimo, da podjetje ustvarja dobiček.

Tabela 16: Kalkulacija po variabilnih stroških

Proizv. Q Variabil.

Podjetje posluje z dobičkom 15 000 EUR, saj je za toliko masa pokritja vseh izdelkov večja od stalnih stroškov.

Praktični primer II/14: Kalkulacija po variabilnih stroških

V tabeli so podane količine za proizvode A, B in C, celotni variabilni stroški, prodajna cena in celotni fiksni stroški, ki znašajo 60.000 EUR. Ali posluje podjetje z dobičkom?

Proizv. Q Variabilni

Razmislite, kako bi se lotili izračuna naloge.