Dr. Du{ana Findeisen
Dru`ba, ki nas obdaja, ima vrsto izrazov. Zrcali se v {tevilnih »diskurzih« ali zna~il-nih govoricah. V mislih imamo etatisti~ni diskurz, politi~ni, novinarski, religiozni, moralni. Gre za govorico romanov, filozofskih razprav, govorico ~asopisja ali televi-zije.21S pomo~jo teh govoric ali zna~ilnih diskurzov dru`ba postane vidna in pre-poznavna. In vendar obstojajo tudi diskurzi, ki govore o ljudeh, njihovih te`avah, revi, nemo~i, socialnem trpljenju. So vsi ti diskurzi, te govorice vsem razumljivi?
Funkcionalno nepismenim osebam nedvomno ne!
Kadar govorimo o nezadostni ali funkcionalni nepismenosti odraslih, govorimo hkrati o svetu dru`bene in kulturne neenakosti, o dru`beni krivici, ki jo do`ivljajo ti ljudje. Diskurz o nepismenostiali nezadovoljivi pismenosti odraslih se danes pove-zuje z onim o dru`beni izlo~enosti, rev{~ini, `ivljenju na robu, priseljeni{tvu, {olskem osipu. Ti odrasli ljudje so zaradi svojega neznanja premalo usposobljeni za obvlado-vanje svojega `ivljenja in izstisnjeni na rob dru`benega dogajajnja.
Kdo je torej danes nepismen, kdo te`je ali slabo obvladuje pisano besedo? Ljudje, ki so zaradi socialnega porekla, zaradi pomankljivega {olanja, zaradi dru`benih in gospodarskih razmer manj sposobni obvladati pisano besedo, manj sposobni razu-meti jo in jo uporabljati.Ljudje, katerih socialni krog je ozek, jezik, ki se ga tam na-u~ijo, pa pojmovno in oblikovno siroma{en. Ljudje, ki ne znanjo postavljati pomen-ljivih vpra{anj, da bi zvedeli zase pomembne re~i.
Izsledki raziskave OECD-ja, ki je pokazala, da je v Sloveniji pribli`no 70 % nepisme-nosti oziroma funkcionalne nepismenepisme-nosti, ka`ejo na to, da pri nas obstoja velika neenakost v obvladovanju pisane besede ( branja in pisanja) in neenakost v dosto-pu do pisne kulture. Tak{na neenakost ni od v~eraj. Naravno je tedaj, da se vpra{a-mo, kdaj se je pri~ela dru`ba razslojevati. @e prva opismenjevanja Slovencev, deni-mo v ~asu Bla`a Kumerdeja, in opismenjevanje v za~etku 20. stoletja s pojavom javnih {ol niso potekala enakomerno. Nekatere socialne skupine, nekatere dru`be-ne kategorije, so imele `e takrat bolj{i dostop do pisdru`be-ne kulture. Kasdru`be-neje je ta
posta-PISMENOST, PARTICIPACIJA INDRU@BAZNANJA
21 Etatisti~ni, politi~ni ali upravni diskurz pogosto ni dovolj sporo~ilen, {e posebej ne v dr`avi, kjer je ve~ina prebival-cev funkcionalno nepismenih. ^e sporo~ila, ki naj bi jih ve~ina dobro razumela, niso jasno izra`ena, pa bi lahko tr-dili, da je tudi dr`ava potrebna funkcionalnega opismenjevanja. Na Nizozemskem so sporo~ilnost zakonov zagoto-vili, denimo, tako, da so jih posebne slu`be dol`ne narediti dostopne ljudem. Podobno so v Franciji navodila, ki spremljajo zdravila, naredili razumljive vsem ljudem, ne le strokovnjakom.
la polimorfna, kompleksna, pluralna in danes nih~e ne more trditi, da v ~asu svo-jega {olanja lahko prav vse prebere in razume, da lahko vse napi{e. Seveda tisti, ki so bili dele`ni najdalj{ega {olanja, zve~ine izhajajo iz okolja, kjer so bili `e predniki {olani. Ti imajo znanja in posedujejo spretnosti branja in pisanja, ali {e bolje, vaje-ni so pisane besede in besedil, ki so oblikovno, funkcionalno in tematsko zelo raz-li~na. Po drugi strani pa, ~eprav nekateri posedujejo minimalno bralno in pisno us-posobljenost, se prav lahko zgodi, da ne morejo razumeti ali da ne morejo napisati nekaterih vrst besedil. Ti so funkcionalno nepismeni.To slednje ka`e tudi na neraz-vitost abstraktnega mi{ljenja, ki je bistveno v izobra`evanju odraslih.
Izku{nje, ki smo si jih pridobili v jezikovnem izobra`evanju odraslih s kratko izobra-zbeno potjo, so nas navedle na nekatera spoznanja o tem, kako se tak{ni odrasli u~ijo. Omenili smo `e kulturno in socialno neenakost, ki se pri tak{nih odraslih {tu-dentih ka`e v {tevilnih kulturnih pomankljivostih. Tako se mora usposabljanje malo izobra`enih odraslih, ~e naj z njim dose`emo vsaj nekak{no kognitivno, ~ustveno in kulturno transformacijo {tudentov, spremeniti v izobra`evanje in hkratno »kulturno usposabljanje« ali razvijanje usposobljenosti za kulturo. To je mo~ dose~i le na ne-nasilen, igriv na~in in z uporabo {tevilnih virov: vizualnih, slu{nih in {ele nazadnje tudi pisnih. [tudente je potrebno varno voditi v odkrivanje sveta, ki je {ir{i od one-ga, ki so ga spoznali dotlej. Izobra`evanje, ki bi bilo usmerjeno predvsem v temati-ko in ne v ~ustveno preobrazbo ~loveka oziroma kulturo, bi ostalo brez posledic.
Izobra`evanje funkcionalno nepismenih je torej izobra`evanje za kulturo.
Biti funkcionalno nepismen je v mnogo~em tudi posledica vrednot, ki vladajo v social-nem okolju, v katerem ljudje rastemo. V okolju, kjer znanje ni cenjeno, ali ni bilo cenje-no, kjer je mo~ zadovoljivo pre`iveti na mnoge druge na~ine, tudi pridobivanje znanja in pismenosti nima kaj dosti veljave. Funkcionalno nepismen ~lovek ne i{~e re{itev za svoje `ivljenje v branju, razumevanju in uporabi besedil, pomaga si zgolj z ljudmi, pa
~eprav so ti navadno iz istega socialnega kroga in je tako njihova pomo~ omejena.
Funkcionalno nepismen ~lovek `ivljenjske situacije re{uje takrat, ko se pojavijo. Po-stopnih korakov, ki bi pripeljali do kon~nega cilja, ne zna na~rtovati. Tak{ne cilje mu lahko poka`e le mentor. Le mentor lahko, dosti bolj kot v izobra`evanju
izobra-`enih, osmisli njegovo izobra`evanje.
V izobra`evanju funkcionalno nepismenih nekateri instrumenti analize ne obstojajo.
Primer tega so glagolske paradigme, ki nam pomagajo nau~iti se drugih glagolov. Te niso usvojene.Vzro~no-posledi~no razmi{ljanje in posplo{itve so bolj malo razvite, prav tako drugi miselni procesi, ki omogo~ajo u~enje, {e posebej iz pisnih virov. Funk-cionalno nepismeni ljudje se sprva u~ijo predvsem do`ivljajsko in pragmati~no. Po- PISMENOST
, PARTICIPACIJA INDRU@BAZNANJA
trebno je, da najprej nekaj naredijo in po tistem o storjenem razmislijo.
Tisto, kar pri nezadostno pismenih ljudeh najbolj pogre{amo, je usposobljenost za samostojno u~enje. Tako ni nenavadno, da funkcionalno nepismeni {tudenti s tem v zvezi pri~akujejo natan~na navodila. Te`ave imajo z razporejanjem ~asa in predvi-devanjem. Te`je si postavijo prednostne in delne cilje. Pri vsem tem rabijo mentor-jevo pomo~.
Na poti do cilja ti {tudenti hitro omagajo, tako da je v izobra`evanju receptivne spret-nosti potrebno pogosto nadome{~ati s produktivnimi, uporabiti veliko iger. Zaradi ~ust-venih primankljajev, ki so jih tak{ni ljudje pogosto ob~utili v preteklosti, je treba njiho-vo ranljinjiho-vost v ~asu izobra`evanja braniti. Funkcionalna nepismenost tako ni le dr`avno, ni le dru`beno, kulturno ali {olsko vpra{anje, je tudi posledica posameznikovih ~ust-venih primakljajev.22
V i r i i n l i t e r a t u r a
● Bentolila, A.: » L’ Iletrisme en France«. Bilan-Analyse et propositionsm rapport de missionau president de la Republiques, junij 1977.
● Findeisen, D.: »Funkcionalna nepismenost ali kako jo re{ujejo Francozi.« - Andra-go{ka spoznanja.
● Harman, D.(1987):lliteracy, A National Dilemma. New York: Toronto: Cabridge Book Company,.
● Kozol, J.(1985): Illiterate America. Doubleday: New York: Anchor Press.
● Lahire, B.(1999): L’invention de »l’illetrisme«, rhetorique publique, ethique et sti-gmates.Paris: Editions de la Decouverte.
Opomba programskega odbora kolokvija k prispevku:
Avtorica citira podatek iz mednarodne raziskave o pismenosti odraslih objavljene v »Literacy in the Information Age«, OECD, 2000. V poro~ilu raziskave avtorji ne omenjajo nepismenosti, tem-ve~ govorijo o ravneh pismenosti. Podatki za Slovenijo na podro~ju besedilne pismenosti so sle-de~i: na 1. ravni 42 %, 2. ravni 35 %, 3. ravni 20 %, 4. in 5. ravni 3 % odraslih itd.
PISMENOST, PARTICIPACIJA INDRU@BAZNANJA
22 Zgodnji ~ustveni primankljaji nastanejo v dru`ini, kjer v dru`inskem in socialnem `ivljenju prihaja do u~enja. Tako za pismenost ni odgovorna le {ola, temve~ dru`insko in socialno okolje. Zato je potrebno pisni besedi dati vse potreb-ne socialpotreb-ne razse`nosti in jo obravnavati znotraj dru`ipotreb-ne, socialpotreb-nega okolja, {ole, itd.