Kognitivni model pisanja – Linda Flower in John Hayes

Najznačilnejša predstavnika kognitivnega pojmovanja pisnega procesa sta L. Flower in J.

Hayes. Iz modela, ki sta ga razvila na podlagi mnogih raziskav, je razvidno, da je pisanje odprt spoznavni proces (Blažić, 2000).

L. Flower in J. Hayes (1981) povzemata teorijo o kognitivnem pristopu k pojmovanju pisanja v štiri točkah:

1. Proces pisanja je niz ločenih procesov razmišljanja, ki jih pisci organizirajo med pisanjem.

52

2. Procesi pisanja so hierarhično organizirani (pri čemer je lahko katerikoli proces vključen v drugem procesu).

3. Pisanje je ciljno usmerjen proces, kar pomeni, da si pisci pri ustvarjanju besedila postavljajo cilje, ki vodijo proces pisanja. Pri tem pisci sledijo dvema vrstama ciljev:

procesni cilji so navodila, ki jih pisec daje sam sebi o tem, kako naj izvaja proces pisanja, na drugi strani pa vsebinski cilji določajo vse tiste elemente, ki jih želi pisec povedati oziroma sporočiti.

4. V procesu pisanja pisci oblikujejo svoje cilje na dva načina: z oblikovanjem ciljev in podpornih podciljev, ki vključujejo namen in občasno z oblikovanjem novih ciljev na višji ravni izhajajoč iz tega, kaj so se naučili s procesom pisanja (prav tam).

L. Flower in J. Hayes (Blažić, 2000) v okviru pisnega procesa govorita o dejavnikih pisanja kot sestavinah, ki imajo vpliv na proces pisanja, vendar so zunaj pisca. Mednje prištevata:

pisne dejavnike (pisna naloga (tema), naslovnik z navodili ter nastajajoče besedilo), nadalje dolgoročni spomin piscev (ponotranjeno znanje), ki vključuje poznavanje teme, naslovnika in pisnih vzorcev ter končno še faze tvorjenja v procesu pisanja (natančneje: faza načrtovanja, pretvarjanja in pregledovanja), ki bodo podrobneje predstavljene v nadaljevanju.

Slika 5: Zgradba modela pisnega procesa (Blažić, 2000)

53 Faza načrtovanja

Prva faza tvorjenja je načrtovanje procesa pisanja, ko si pisec pripravi načrt, kako bo pisal besedilo. S tem, ko si pisec ustvari načrt, ki je lahko tudi vizualna slika oziroma ga sestavljajo nebesedne prvine pisanja, si razbremeni spomin. Informacije za pripravo načrta si mora pisec priklicati iz dolgoročnega spomina (tema, naslovnik, pisni vzorci) (Flower in Hayes, 1981).

Načrtovanje vključuje številne podfaze in prva podfaza je produciranje, ki vključuje priklic informacij iz dolgoročnega spomina. Temu sledi druga podfaza: organiziranje, ko pisec izbira najbolj primerne informacije od teh, ki so bile dobljene v prejšnjem podprocesu in jih hkrati usklajuje s pisnimi vzorci. Postavljanje ciljev je tretji vidik v procesu načrtovanja. Cilji, ki si jih pisci postavljajo, so procesni, vsebinski ali kombinirani (procesni in vsebinski).

Najpomembnejše pri ciljih pisanja je dejstvo, da jih ustvari pisec. Čeprav lahko pisec nekatere cilje črpa iz dolgoročnega spomina, je večina ciljev pisca oblikovanih in razvitih z istimi procesi, ki oblikujejo in organizirajo nove ideje, pri čemer se ta proces odvija skozi celotno pisanje. Razvijanje in preoblikovanje ciljev ni omejeno samo s stopnjo pred pisanjem v procesu pisanja, ampak je povezano tudi z drugimi fazami in je vseskozi zelo pomembno, saj vodi do realizacije načrtovanega pisnega načrta (prav tam).

Faza pretvarjanja

Druga faza tvorjenja je pretvarjanje zamišljenega besedila v vidni jezik, pri čemer prehod pisca iz faze načrtovanja v fazo pretvarjanja ne pomeni, da ima pisec že izoblikovan jasen namen pisanja. Pogosto se pisci vračajo iz faze pretvarjanja nazaj v fazo načrtovanja, saj faza pretvarjanja postavlja prednje številne probleme in ovire ter zahteva od pisca, da razvije, popravi in uskladi osebne cilje s splošnimi. Kot povzema M. M. Blažić (2000), je za pisanje v fazi pretvarjanja značilno dvoje, in sicer: pisanje v obliki celih povedi, ob tem pa še nadzorovanje poteka pisanja (monitoring) in besedila, ki nastaja.

Ob tem ko pisci oblikujejo besedilo, hkrati spremljajo svoj proces in napredek. L. Flower in J.

Hayes (1981) pojmujeta monitor kot nekakšen strateg pisanja, ki določa, kdaj se pisec premakne od ene faze pisanja k drugi (na primer določa, kako dolgo bo pisec produciral ideje, preden bo začel s pisanjem oziroma tvorjenjem pisnega besedila). Bereiter in Scardamalia (prav tam) sta ugotovila, da večina težav, ki jih imajo mlajši pisci, izvira iz njihovega pomanjkanja »izvajalske rutine«, ki bi spodbujala preklapljanje med procesi oziroma spodbujala produciranje idej. To pomeni: otroci imajo spretnosti, ki so potrebne za

54

produciranje idej, vendar nimajo monitorja, ki bi jim povedal, kdaj naj bi uporabljali to spretnost in ustvarili še nekaj več. M. M. Blažić (2000) pri opredelitvi vidi monitor v vlogi metakognicije, pri čemer lahko izraz monitoring razumemo tudi kot proces premišljanja o lastnem razmišljanju med pisanjem, kar se nanaša na nadziranje lastnega spoznavnega in s tem tudi pisnega procesa vključno z vsemi kognitivnimi stopnjami pisanja: od načrtovanja, pretvarjanja do pregledovanja.

Faza pregledovanja

V tretji fazi tvorjenja (s podfazama ocenjevanje in popravljanje), fazi pregledovanja, pisec primerja nastalo besedilo z načrtom, ki si ga je oblikoval v fazi načrtovanja, pri čemer je cilj ocenjevanje zapisanega. Pregledovanje je načrtovan proces, pri katerem se pisci odločijo, da bodo prebrali, kaj so napisali, in sicer večinoma iz dveh razlogov: ker jim bo to pomenilo odskočno desko za nadaljnje tvorjenje ali z namenom, da bi sistematično ocenili in popravili besedilo. To načrtovano pregledovanje pogosto vodi do novih ciklov načrtovanja in pretvarjanja. Na drugi strani pa je proces pregledovanja lahko tudi nenačrtovano dejanje, na katerega vpliva bodisi ocena besedila ali lastno načrtovanje pisca – kar pomeni, da pisci popravljajo zapisane kot tudi nezapisane misli oziroma trditve. Za podfazi popravljanje in ocenjevanje je značilno, da lahko prekineta vse druge procese in se pojavita katerikoli čas v procesu pisanja. Prav tako velja, da lahko faza pregledovanja ponovno sproži vse faze tvorjenja, zato pravimo, da je pisanje povraten oziroma odprt proces (Flower in Hayes, 1981).

M. Cencič (1996) pravi, da s tem, ko učitelji navajajo učence, da porabijo nekaj časa za pregledovanje nastalega besedila (spisa), navajajo učence na to, da je pisanje dolg in kompleksen postopek, ki ne poteka premočrtno. K temu dodaja še, da naj bi učitelji s primeri pomagali učencem, da občutijo pisanje kot ustvarjalni proces in jim pomagali, da spoznajo, da tudi pisatelji pišejo s ponovitvami, da imajo krize in da morajo svoje zapise večkrat dopolnjevati in popravljati.

Pregledovanje s podfazami je zahtevna dejavnost, ki mora biti podprta s sposobnostmi učenčevega abstraktnega mišljenja. Učenec mora biti sposoben primerjati zamišljeno in napisano besedilo, poznati mora pisne strategije za popravljanje besedila in uporabljati znanje za popravljanje pisnega izdelka. Za učence, ki so na konkretni stopnji mišljenja (po Piagetu) in v začetni fazi pisanja, je značilno, da se stežka oddaljijo in preusmerijo od stališč lastnega pisanja. Ker še nimajo razvitih sposobnosti, ki bi jim to omogočale, iz svojega egocentričnega

55

pogleda ne morejo preiti na objektivni sociocentrični pogled bralca. Zato je pregledovanje in popravljanje besedil s strani sošolcev precej učinkovitejše, kajti učenci lažje najdejo pravopisne in slovnične napake v spisih vrstnikov kot pa v lastnih besedilih (Blažić, 2000).

L. Flower in J. Hayes (1981) zagovarjata model pisanja, ki se osredotoča na proces pisanja, pri čemer pojmujeta pisca kot misleca, ki je v procesu pisanja postavljen pred reševanje številnih miselnih problemov. Izkušenejši pisci jih zaradi poznavanja pisnih strategij lažje povežejo z informacijami iz spomina (tema, naslovnik, pisni vzorci) v vsebinsko smiselno, povezano in zaokroženo besedilno celoto, manj izkušeni pisci pa imajo pri tem težave.

M. M. Blažić (2000) povzema pisne strategije L. Flower in J. Hayesa za premišljeno ravnanje, če v procesu pisanja naletimo na ovire. Pri tem pisne strategije opredeljuje kot »načrtovani način vodenja pisnega procesa za nižanje miselnega pritiska na kratkoročni spomin in zavestno pozornost, ki hkrati ovirata pisca« (prav tam, str. 39).

Prva strategija poudarja načrtno puščati ovire ob strani, kar pomeni, da se učenec pisec najprej posveti ustvarjalnemu procesu pisanja (sintezi) in se šele po tem loti faze pregledovanja (analize). Druga strategija predlaga razdelitev večjih pisnih problemov na manjše in posledično načrtno osredotočanje na manjšo nalogo oziroma le na del naloge. Tretja strategija zajema izbor prednostnih nalog ali postavitev vrstnega reda uresničevanja ciljev. Učenec mora najprej sploh karkoli napisati, da ima kaj popravljati, zato moramo na pisce začetnike zmanjšati pritisk in ob tem zmanjšati strah pred oceno, omejenim časom in pred napisanim.

Četrta strategija je ponotranjenje pisnega postopka, da postane samodejen in samousmerjevalen. Priklic pisnih vzorcev iz spomina je učinkovita strategija, če jo izvajamo podzavestno, torej ob tem ne potrebujemo zavestne pozornosti, ki jo učenec pisec potrebuje za upovedovanje. Peta strategija zajema načrtovanje, v okviru katerega gre za nizanje ključnih misli, njihovo povezovanje in odmišljanje podrobnosti. Načrt, ki ga oblikuje pisec, zmanjša velike pisne probleme (napisati vsebinsko smiselno besedilo) na manjše probleme (napisati čim več idej) (prav tam).

56