abstraktne krajine Arthurja Secunde (1970 -1980) Distant Islands (Brommer, 1994, str. 113)
''Kolaž15 je likovna tehnika, koncept in oblikovalna strategija. Vse troje je vplivalo na spremembo pogleda na umetnost v 20. stoletju, različno preobrazilo likovne smeri in tudi
15 Kolaž se v nadaljnjem besedilu uporablja za poimenovanje likovne tehnike kot take in tudi kot njegove 3D izpeljanke, asemblaž.
Finale, Rock. Spodbujanje okoljske ozaveščenosti z likovno umetnostjo
Doktorska disertacija. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 2021
62
Doktorska disertacija. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 2021
druga umetnostna področja. Cilj kolaža je zlepiti kose najdenih predmetov v novo likovno celoto. Kolaž uporablja karton, kose papirja, plakatov, razglednic, furnirja, časopisnega papirja, tkanin, vrvi in drugih materialov, ki razen z obliko in barvo v likovni kompoziciji delujejo tudi z lastnimi konotacijami in spomini na nekdanje funkcije iz vsakdanjega sveta. Asemblaž uporablja najdene predmete in kolaž razširi v tretjo razsežnost reliefa ali že kar objekta. Oba uporabljata slikarske postopke bolj kot dopolnilo, kot doslikavo, poenotenje tona, risarske intervencije. […] Dekolaž raztrga in razkriva spodnje plasti prej zlepljenih materialov in deluje kot neke vrste novodobni palimpsest urbanega okolja.'' (Frelih, 2014, str. 3) Kolaž kot likovna tehnika je je v sodobno umetniško ustvarjanje vnesel materiale, ki so bili do tedaj ne samo prepovedani, nanje ni bilo mogoče niti pomisliti. Kot v tem istem članku zapiše Frelih (2014), sta kolaž in asemblaž raztreščila sliko in tako ustvarila gibanje na platnu. Z vizualnim gibanjem sta tehniki poustvarjali naravo v njenem gibanju, podobno kot so to v času impresionizma počeli z barvo. Teksture, barve in oblike, ki jih najdemo v naravi, je mogoče s tehniko kolaža poustvariti tudi na platnu in drugih podlagah ter z različnimi materiali in z njimi dosegati mimikrijo narave, ki je naravi na neki način še najbližje. Kolaž je tehnika, s katero umetniki slikajo realistične pa tudi abstraktne krajine.
Kolaž je med drugim omogočil, pred tem nepredstavljiv, razvoj umetnosti v prostoru, v naravi, z naravnimi materiali. Danes to umetnost imenujemo okoljska umetnost.
Tehnika kolaža sledi zbiranju, sestavljanju in lepljenju posameznih kosov, tako ploskovnih, kakršni so različni papirji in tkanine, kot tudi tridimenzionalnih predmetov ter njihovemu ploskovnemu in/ali prostorskemu sestavljanju, kopičenju. Ravno slednje pa je tisto, kar povezuje človeka z naravo in predvsem s črnimi odlagališči in odlagališči odpadkov na sploh. Vsakdanji predmeti, ki jih umetniki uporabljajo za kolaž, dobijo povsem nove in drugačne pomene, zato je njihova interpretacija spremenljiva in v celoti odvisna od konteksta. Kolaž postane izrazno sredstvo, s katerim in v katerem je realnost inkorporirana, ne da bi jo imitirala. Kolaž kot tehnika omogoča drugačno likovno govorico in artikulacijo likovnega prostora in v ustvarjanje vpelje in vzpostavlja tudi drugačna prostorska razmerja, pri čemer lepljeni materiali funkcionirajo globinsko, reliefno in lahko zato nadomestijo perspektivo16 (Brommer, 1994).
Abstrakcijo, ki je večkrat poudarjena pri tehniki kolaža, so učenci v raziskavi vnašali v svoja dela in z izrezki iz revij skušali ustvarjati harmonično razmerje med toplimi in hladnimi barvnimi ploskvami, s katerimi so slikali Ljubljansko barje in njegove dele, predvsem značilno krajinsko sliko polj, gozdnih zaplat in omejkov ter vodnih površin.
16 Perspektivo se vzpostavlja s prekrivanjem lepljenih predmetov oziroma plasti in se tako ustvari iluzijo globine prostora.
Finale, Rock. Spodbujanje okoljske ozaveščenosti z likovno umetnostjo
Doktorska disertacija. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 2021
63
1.5 LIKOVNA UMETNOST IN OKOLJSKO OZAVEŠČANJE
Likovna umetnost v osnovi izhaja iz odnosa do okolja. Odnos vsebuje močno čustveno komponento, kar je bistvenega pomena za umetniško ustvarjanje. Čustven odziv človeka na vplive okolja , naj si bodo to barve in njihovi kontrasti, linije, ploskve in objekti v naravi/okolju, se kaže v interpretaciji s slikarsko tehniko, z besedami in poustvarjanjem v prostoru (gledališka scenografija, arhitektura in krajinska arhitektura ₋ vrtovi in parki).
Za ustvarjanje in slikanje so pomembni naravni materiali. Odlomljena veja, oglje, pesek in zemlja (prst) različnih granulacij, barv in odtenkov so naravni elementi, s katerimi je človek vedno in povsod lahko ustvarjal imaginacijo prostora, rastlin in živali, ki so ga obkrožali. Povezanost ali bolje rečeno prepletenost narave in človeka je od nekdaj vodila k ustvarjanju in zarisovanju, risanju videnega oziroma opazovanega.
Likovna umetnost oziroma likovno ustvarjanje je lahko odlična osnova izobraževanja, saj v svojem bistvu sintetizira vsa usvojena znanja in spretnosti, ki jih posameznik prelije v umetniško delo. Ne glede na obdobje v katerem je neko likovno delo nastalo, je bila in je narava oziroma človekovo okolje vedno inspiracija. Narava oziroma okolje umetnika je največkrat uporabljen motiv umetnikov, tako slikarjev kot kiparjev. Narava ima temeljni vpliv na njihovo ustvarjanje in jo zato poskušajo prikazati v vsej njeni veličini predvsem zaradi njenih navdušujočih tekstur, barv in oblik. Narava je lahko motiv kot celota (krajina) ali pa le njen del, izsek. Vsak umetnik vidi, čuti in lepi/slika, kar se mu zdi najbolj pomembno. Umetniki po navadi kombinirajo več tehnik, največkrat so to slikanje, risanje in lepljenje. Posamezna dela so lahko zaradi kombinacije tehnik tudi zelo reliefna (Brommer, 1994).
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so na Finskem postavili nov način okoljskega izobraževanja, pri katerem ima likovna umetnost ključno vlogo. Za razliko od dotedanjih načinov poučevanja o naravi v naravi na kraju samem (ang. place-based education) so Finci likovno vzgojo vzeli za osnovo poučevanja. Likovna vzgoja v finskem modelu ni dodana vrednost izobraževanju, temveč je razlog, zaradi katerega se učenci odpravijo v naravo in se z njo bolj povežejo. Umetnost omogoča človeku, da zaznava svet okoli sebe.
Človek s čutili zaznava nove informacije, ki jih včasih lažje pretvori v likovno delo kot pa ubesedi (Rauhala, 2003). Likovna umetnost nudi posamezniku posebno pot k interpretaciji doživljanja sveta. Z likovnim ustvarjanjem človek povezuje senzorne, zaznavne, čustvene, kognitivne, simbolne in ustvarjalne ravni (Alerby, 2000).
Ustvarjanje in razmišljanje o umetnosti vpliva na življenje posameznika. Istočasno umetniško ustvarjanje izostri in izboljša dojemanje posameznika, ki postane bolj
Finale, Rock. Spodbujanje okoljske ozaveščenosti z likovno umetnostjo
Doktorska disertacija. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 2021
64
Doktorska disertacija. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 2021
občutljiv na spremembe v okolju. V kontekstu učenja o naravi ima umetnost potencial, ki ga primanjkuje pri konvencionalnem izobraževanju o naravi, ki pogosto temelji na vzorcu predajanja znanja, ki je že vnaprej določeno (Song, 2012; Tereso, 2012; van Boeckel, 2009; Blandy, Cangdon in Krug, 1998).
Skozi likovno ustvarjanje lahko posameznik vidi okolje in k njemu pristopi na drugačnem nivoju. Umetnost nas nepričakovano ujame nepripravljene ter nas izziva. Ima zmožnost, da posameznika odmakne v njemu lasten svet. Omogoča drugačno razumevanje vsakodnevnih stvari in dogodkov, ki nam sicer predstavljajo rutino. V tem smislu je umetniško ustvarjanje učni proces, ki je po svoji naravi izkustven in odprt.
Učenje o okolju skozi likovno ustvarjanje pripelje do razumevanja okolja in razvijanja odgovornosti do njega. Z uporabo različnih likovnih tehnik postane posameznik bolj občutljiv in dojemljiv do okoljske tematike, tudi do težav, ki jih človek povzroča.
Likovna umetnost je osnovno orodje izobraževanja, s katerim lahko zvišamo raven občutljivosti do okolja. Izkustveno učenje z umetniškim ustvarjanjem je tisto sito, preko katerega je človek v zgodovini prišel do pomembnih ugotovitev, ki so vodile k boljšim in bolj zanimivim izdelkom. Preučevanje narave in okolja je povzel Pečjak (2006, str.
110–111), ki je zapisal ''… umetnik in znanstvenik obdelujeta enako gradivo: svet (npr.
zvoke, barve) in življenje v njem, vendar na drugačen način. Znanstvenik zbira gradivo načrtno in uokvirjeno. Pomaga si z zapiski, izvlečki in s tabelami. Umetnikovo okolje pa je vse, kar v okolju doživlja: narava, ljudje, barve in zvoki, ki jih vidi in sliši. Umetnik opazuje in preučuje svet drugače kot znanstvenik in iznajditelj. Njegovo opazovanje je bolj subjektivno in se staplja z njegovimi čustvi, verovanji, vrednotami, stili in podobnimi notranjimi vsebinami. Opažanja sproti predeluje in selekcionira s svojimi notranjimi filtri.''
1.5.1 Vizualizacija v naravoslovju
Vizualizacija je ena od možnosti obdelave in prikazovanja informacij v grafični obliki. Njena prednost je v univerzalni jasnosti ne glede na raznolikost jezikov in pojavov, ki jih predstavlja. Opredeli se jo lahko tudi kot bistven element pri pridobivanju znanja in tudi pri vseživljenjskem učenju. Pogosto je del znanstvenih področij kot so gradbeništvo, inženiring, arhitektura, pa tudi geografija in naravoslovje. Digitalne tehnologije omogočajo še lažje prikazovanje novih odkritij, znanj in načel ter pomenijo pozitiven premik v dojemanju določene abstraktne teorije. ''Vizualizacijski elementi obsegajo različne objekte, ki pomagajo učencu oblikovati ustrezne vizualne predstave o določenem naravoslovnem pojavu ali pojmu. Ti objekti so lahko različni modeli,
Finale, Rock. Spodbujanje okoljske ozaveščenosti z likovno umetnostjo
Doktorska disertacija. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 2021
65
analogije in metafore, prikazani v 2D ali 3D stacionarnih podobah v tiskanem ali elektronskem mediju.'' (Devetak, 2007, str. 5) Vizualno izražanje z uporabo različnih diagramov in simbolov je stalni del komunikacije v številnih poklicih, zato je treba biti pozoren tudi na splošno raven vizualnega in estetskega vpliva frazeologije in novo ustvarjenih simbolov, saj ustvarjajo novo vizualno kulturo (Ferreira, Baptista in Arroio, 2013).
Uporaba vizualnih elementov je danes pogosto v rabi v različnih oblikah in v vseh medijih, zato je potrebno učence pripraviti tudi na te likovne elemente, ki imajo pojasnjevalno vlogo in so nemalokrat samostojni element v učnih gradivih. Učenci morajo razumeti sporočilnost posameznih vizualizacij in jih znati brati pa tudi razlagati.
Podobno, kot o naravoslovni, lahko govorimo tudi o vizualizacijski pismenosti, saj morajo učenci razumeti, kaj je vizualizacija, na kakšen način nastaja in za kaj ter kdaj se uporablja, preden jo uporabimo pri pouku. Osnove spoznavanja vizualizacijskih elementov, ki se v zadnjih letih pogosto pojavljajo tudi v učbenikih in delovnih zvezkih osnovne šole, lahko učenci spoznajo pri naravoslovju (Alper, Riche, Chevalier, Boy in Sezgin, 2017).
Vizualno-informacijska pismenost ali krajše vizualizacijska pismenost dobiva vse večjo pozornost v različnih raziskavah (Alper, Riche, Chevalier, Boy in Sezgin, 2017;
Borkin in drugi, 2016; Boy, Rensink, Bertini in Fekete, 2014; Jones in Taylor, 2011;
Abilock, 2008; Dimopoulos, Koulaidi in Sklaveniti, 2003). Izvedene raziskave kažejo na slabo poznavanje vizualizacij in z njimi povezanih vsebinskih razlag, ki se skrivajo v posameznih vizualizacijskih elementih. Vizualizacijska pismenost se prekriva z različnimi raziskovalnimi področji, najpogosteje pa s kognitivno psihologijo. Pogosto se pri vizualizacijah osredotoča na uporabo reprezentativnih modelov za poučevanje konceptov, kot so količine ali velikost, ne pa na njihovo branje, kaj šele na ustvarjanje osnovnošolski populaciji prilagojene vizualizacije (Jones in Taylor, 2011). Zadnje raziskave s področja uporabe vizualizacij se osredotočajo predvsem na pripovedovanje zgodb z različnimi mediji (film, animiran film, fotografija in tudi reklama), vezanih na obravnavano snov pri pouku. S tem učenci pridobijo orodja za branje in sestavljanje različnih vrst vizualnih besedil, kar poveča njihovo vizualno pismenost (Williams, 2019). Velik poudarek pri vzpostavljanju vizualne pismenosti je namenjen razumevanju naravoslovnih pojmov, ki so prikazani z različnimi znaki in piktogrami. Učencem je potrebno najprej razložiti posamezen znak ali piktogram in njegov pomen, da zmorejo brati nove vsebine (Coleman in Donovan, 2018).
Vizualno gradivo prvih dveh triad OŠ predstavlja velik del učnih gradiv, in sicer vizualizacije s slikovnimi elementi oziroma fotografije, piktogrami kot samostojni
Finale, Rock. Spodbujanje okoljske ozaveščenosti z likovno umetnostjo
Doktorska disertacija. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 2021
66
Doktorska disertacija. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 2021
element (vsebujejo enostavne informacije) (Slika 40), strukturirani piktogrami (vsebujejo več informacij) in ikone, tabele, grafikoni ter številske vrstice. V učnih gradivih, predvsem učbenikih in delovnih zvezkih, se v zadnjem triletju osnovne šole pojavljajo tudi diagrami, histogrami, tortni in drugi grafi (Alper, Riche, Chevalier, Boy in Sezgin, 2017). Kot navajajo Alper, Richie, Chevalier, Boy in Sezgin (2017) v svoji raziskavi, imajo ravno v četrtem razredu osnovne šole vizualni elementi pomembno vlogo, saj se v učbenikih pojavljajo kar v 25 % vseh učnih gradiv. Vizualizacije po mnenju avtorjev omogočajo razumevanje abstraktnih pojmov in krepijo učenje z razumevanjem ter usvajanje naravoslovnih vsebin. Vizualizacije olajšajo učenje novih konceptov in so še posebno primerne za učence z učnimi težavami. Ravno za učence z učnimi težavami je pomembno, da imajo na voljo čim več vizualnih elementov, ki nudijo dodatno podporo različnim učnim slogom.