Osnovno znanje o naravnih procesih je pripeljalo do človeškega napredka (Alberts, 2008). Tradicionalni pristopi učenja in poučevanja naravoslovja prispevajo k utrjevanju pozitivistične ideje o naravoslovju, ki je organizirano po posameznih področjih. Večina učencev nima integriranega širšega občutka za povezanost med predmeti, saj je kurikulum organiziran parcialno in ne omogoča celostnega povezovanja znanj, ki bi sledila kompleksnosti v naravi povezanih procesov. Učencem tak način poučevanja daje malo možnosti, da bi razumeli celovito naravo živih sistemov in njihovo sposobnost za preseganje človekovega poseganja vanje (Colucci-Gray, Perazzone, Dodman in Camino, 2012).
Nova odkritja v znanosti vplivajo na izobraževanje, pri tem je potrebno upoštevati tudi vplive človekove dejavnosti na planet (Colucci-Gray, Perazzone, Dodman in Camino, 2012). Posledice razvoja, rast števila prebivalstva, industrializacija tretjega sveta, povečana uporaba kemikalij, svetlobno onesnaževanje, onesnaževanja zraka, vode in zemlje in s tem povezano človekovo nezavedno uničevanje okolja zahteva v svetovnem merilu uvajanje okoljskega izobraževanja v šole (Özyürek in Aydin, 2015).
Naravoslovno izobraževanje je pomembno, saj lahko vpliva na izobraževanje o okolju in posledično na zmanjšanje negativnega vpliva človeka na okolje. Naravoslovno izobraževanje in ozaveščanje o trajnostnem razvoju sta povezana s skoraj vsemi področji v Agendi 21 Združenih narodov (1992).
Naravoslovno izobraževanje v OŠ je najprej usmerjeno k proceduralnemu znanju procesov v naravi, kateremu se doda vpliv človeka na okolje, potem pa lahko začnejo učenci usvajati na čustva vezano ozaveščenost, ki vodi k okoljsko naravnani in sprejemljivi dejavnosti. Izobraževanje o okolju se največkrat prične v neposrednem okolju šole, kjer lahko učitelj prikaže vpliv človeka na okolje. Okolje šole največkrat nudi neposredno interakcijo učencev z naravo in predvsem željo po njenem raziskovanju (Kopar, 2013). Domače okolje pogosto daje premajhno širino, potreben je vpogled v naravo, kjer potekajo procesi, in najširše v ekosistem, o katerem se učijo učenci pri pouku (Cutter-Mackenzie-Knowles, 2014). V zadnjih nekaj desetletjih so raziskave pokazale na zapletenost naravnih sistemov in procesov ter tudi na nepopolnost znanja o tako imenovani trajnosti (ang. sustainability). Učenci pri pouku spoznavajo posamezne dele okolja, v katerem živijo in katerega del so, in jih povezujejo z lastnimi izkušnjami iz okolja in narave. Zgolj teoretično usvajanje znanj, ki so potrebna za proaktivno okoljsko obnašanje, niso dovolj, zato so potrebni tudi inovativni pristopi poučevanja, medpredmetno povezovanje, izkustveno učenje in tudi sodelovanje učiteljev z učenci in
Finale, Rock. Spodbujanje okoljske ozaveščenosti z likovno umetnostjo
Doktorska disertacija. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 2021
23
starši. V raziskave o okoljski problematiki so največkrat vključeni dijaki, študentje ter učitelji in profesorji. Raziskave s področja okoljskega ozaveščanja in znanj o okolju na primarni ravni izobraževanja in predšolskih otrok so redke (Harlen in Qualter, 2018;
Birinci Konur in Akyol, 2017). Šolajoča mladina, od predšolske dobe do vstopa v srednjo šolo, je tista, ki v naravoslovnem izobraževanju spozna vrsto okoljskih vsebin (Cutter-Mackenzie-Knowles, 2014).
Skrb glede okolja narašča, narašča tudi število medijskih objav o naravnih nesrečah in katastrofah, vendar se vedno znova pojavljajo kot antropocentrični prispevki, v katerih je v ospredje postavljen človek, finančne posledice, politične in socialne posledice.
Globalno segrevanje, klimatske spremembe, ozonska luknja in razne bolezni so vedno predstavljene skozi vpliv na gospodarstvo, na izgubo delovnih mest in podobno. Vedno pogostejše je v medijih zaslediti, da je človek odgovoren za onesnaževanje, krčenje biotske pestrosti in izumiranje vrst.
Okoljska vzgoja, pojmovana kot vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj, dobiva v mednarodnem merilu vse pomembnejše mesto v kurikulu na vseh stopnjah šolanja.
UNECE (Ekonomsko socialni svet Združenih narodov) je razglasil obdobje 2005-2014 za ''desetletje vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj''. Eden od vzrokov za to je, da so spremembe v okolju dosegle kritično raven. Izobraževanje naj bi bistveno pripomoglo k uresničevanju vizije prihodnosti, ki jo med drugim označujejo okoljevarstvo, sonaravno in trajnostno gospodarjenje z viri. Spodbujalo naj bi spremembe v mišljenju in ravnanju, ki bi pripomogle k večji varnosti, zdravju in blaginji ljudi, in tako k izboljšanju kakovosti življenja, ki ne bi temeljilo na brezobzirnem izkoriščanju virov.
Okoljsko izobraževanje mora promovirati sonaravni in trajnostni razvoj in obravnavati odnose med naravo in družbo, v katerih mora imeti prednost narava. Povezovanje naravoslovnih, tehničnih in družboslovnih vidikov vključuje razumevanje ter reševanje problemov in konfliktov, kar vpliva na spremenjen življenjski slog, družbeno ekonomski in tehnološki razvoj pa mora biti njen sestavni del (Zupan, Marentič Požarnik, Vovk Korže in Orel, 2008).
Pri spoznavanju okoljskih problemov so možni različni pristopi (Eames, Barker in Scarff, 2018). Moralistični oziroma behavioristični pristop razvija kritično in celostno mišljenje učencev na osnovi širše razprave in s prikazom različnih možnosti vplivanja posameznika na okolje (Almers, 2013). Ta pristop pri učencih vzpodbuja inventivnost in samorefleksijo namesto klasičnega iskanja vrzeli v okoljskem znanju posameznika.
Vseživljenjsko izobraževanje, ki ga poudarja ta pristop, razvija predvsem zeleno razmišljanje in odnos do okolja.
Finale, Rock. Spodbujanje okoljske ozaveščenosti z likovno umetnostjo
Doktorska disertacija. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 2021
24
Doktorska disertacija. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 2021
Pristop na osnovi izkušenj posameznika so v ZDA razvili ekološki aktivisti v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pristop so za potrebe izobraževanja avtorji prilagodili in ob tem ugotovili, da z naraščanjem življenjskih izkušenj v okolju/naravi narašča tudi okoljska ozaveščenost, pri čemer ima izobraževanje manjšo vlogo (Chawla, 1999). Pri tem pristopu je pomembno vprašanje, ali so posameznikove/učenčeve življenjske izkušnje in neformalno izobraževanje kakor koli vplivale na razmišljanje, občutke in odnos do narave?
Transformacijsko učenje8, ki izhaja iz kognitivne in konstruktivistične teorije, ustreza tretjemu tisočletju. ''Transformacijsko znanje je dinamično in trajno, a hkrati hitro zastara, zato je potrebno njegovo nenehno nadgrajevanje.'' (Pucelj, 2012, str. 4) Pri učencih skuša transformacijsko učenje vzpodbuditi in zvišati raven okoljske ozaveščenosti (Bennetts, 2010). Učenci skozi izobraževalni proces pridobijo razumevanje, da so spremembe možne in nujno potrebne. Pri tem pristopu je poleg formalnega izobraževanja potrebno aktivno sodelovanje učencev in staršev, ki doma nadaljujejo z ''zeleno naravnanim'' načinom življenja.
Okoljska pismenost, kot osnova okoljskega ozaveščanja, se osredotoča na posameznikov spoštljiv odnos do okolja, ki je nadgrajen z znanjem in skrbjo do okolja (Orr, 1992). Pristop temelji na poznavanju dejstev o zemlji in ekosistemih. Poleg znanja je pri tem procesu pomembna čustvena povezanost učencev z naravo in pripravljenost na proaktivno ''zeleno delovanje in obnašanje''. Okoljsko usmerjene vrednote so naravnane predvsem na izkušnje učencev, zato je potrebno učence peljati v naravo in usmerjati učne situacije v njej. Primeri so šola v naravi, naravoslovni in tudi tehniški dnevi, s katerimi se vzpodbuja prookoljsko razmišljanje in obnašanje. Vrednote, ki jih učenci dobijo z izkustvenim učenjem v naravi, vplivajo na odnos do narave (Fromm, 1976). Vrednote se navadno, preko nenehnega izvajanja, spremenijo v posameznikovo ''zeleno identiteto'', ki se odraža na različne načine v odnosu do narave (Blatt, 2014).
Okoljsko opismenjevanje v predšolski dobi in ozaveščanje prookoljskega odnosa do narave z učnimi urami v OŠ o onesnaževanju, onesnaževalcih, industriji in razvoju novih tehnologij, ki vodijo do čistejših in okolju prijaznejših izdelkov, lahko pomagajo razvijati okoljsko občutljive državljane sveta. V izobraževalnem procesu se učenci najpogosteje srečujejo le s posameznimi vrstami onesnaževanja, kot so na primer onesnaževanje voda, zemlje in zraka ter z odpadki in njihovim ločevanjem. V izobraževanju je predstavljenih
8 Transformacijski proces nastane znotraj referenčnih okvirjev, ki so struktura predpostavk in pričakovanj posameznika. Transformacija vodi do funkcionalno bolj celovitega referenčnega okvirja in je bolj (a) vključujoča, (b) razlikovalna, (c) prepustna, (d) kritično odsevna in (e) integrativna izkušnja (Mezirow, 1991).
Finale, Rock. Spodbujanje okoljske ozaveščenosti z likovno umetnostjo
Doktorska disertacija. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 2021
25
premalo vsebin, ki se navezujejo na svetlobno onesnaževanje in onesnaževanje s hrupom (Birinci Konur in Akyol, 2017).
Finale, Rock. Spodbujanje okoljske ozaveščenosti z likovno umetnostjo
Doktorska disertacija. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 2021
26
Doktorska disertacija. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 2021